Pape? Fran?i?ek: Dragi duhovniki, vsakdo od nas ima Besedo, ki jo mora izpolniti
Homilija pape?a Fran?i?ka
Predragi ?kofje in duhovniki, dragi bratje in sestre! »Alfa in Omega, On, ki je, ki je bil in ki pride, Vsemogo?ni« (Raz 1,8), je Jezus. To je ravno tisti Jezus, ki nam ga Luka opisuje v nazare?ki shodnici, med tistimi, ki ga poznajo ?e od otro?tva in so sedaj nad njim presene?eni. Razodetje – »apokalipsa« - se ponuja v mejah ?asa in prostora: ima telo kot temelj, ki podpira upanje. Jezusovo telo je na?e telo. Zadnja knjiga Svetega pisma pripoveduje o tem upanju. To po?ne na izviren na?in, ko vse apokalipti?ne strahove razkroji na soncu kri?ane ljubezni. V Jezusu se odpre knjiga zgodovine in jo lahko beremo.
Tudi mi, duhovniki, imamo zgodovino. Ko na veliki ?etrtek obnavljamo duhovni?ke obljube, priznavamo, da jo lahko beremo samo v Jezusu iz Nazareta. »On, ki nas ljubi in nas je re?il na?ih grehov po svoji krvi« (Raz 1,5), odvija tudi zvitek na?ega ?ivljenja in nas u?i najti odlomke, ki razkrivajo njegov pomen in poslanstvo. Ko mu dovolimo, da nas u?i, na?a slu?ba postane slu?ba upanja, ker v vsaki na?i zgodovini Bog odpre jubilej, to je ?as in oazo milosti. Vpra?ajmo se: se u?im brati svoje ?ivljenje? Ali pa se tega bojim?
Vse ljudstvo najde okrep?ilo, ko se jubilej za?ne v na?em ?ivljenju. Ne enkrat na petindvajset let – upajmo! – ampak v tisti vsakdanji bli?ini duhovnika z njegovim ljudstvom, v kateri se uresni?ujejo prerokbe pravi?nosti in miru. »Napravil nas je za kraljestvo, duhovnike Bogu in svojemu O?etu« (Raz 1,6): to je Bo?je ljudstvo. To kraljestvo duhovnikov ne sovpada s klerom. »Mi«, ki ga oblikuje Jezus, je ljudstvo, ki mu ne vidimo meja, v katerem padejo zidovi in carine. On, ki pravi: »Glej, vse delam novo« (Raz 21,5) je pretrgal zagrinjalo v templju in hrani za ?love?tvo mesto-vrt, novi Jeruzalem, ki ima vrata vedno odprta (Raz 21,25). Tako Jezus razume in nas u?i razumeti slu?beno duhovni?tvo, kakor ?isto slu?enje duhovni?kemu ljudstvu, ki bo kmalu naselilo mesto, ki ne potrebuje templja.
Za nas, duhovnike tako jubilejno leto predstavlja poseben klic, naj za?nemo znova v znamenju spreobrnjenja. Romarji upanja, da bi stopili iz klerikalizma in postali oznanjevalci upanja. Gotovo, ?e je Alfa in Omega na?ega ?ivljenja Jezus, lahko tudi mi naletimo na nasprotovanje, ki ga je On do?ivel v Nazaretu. Pastir, ki ljubi svoje ljudstvo, ne ?ivi v iskanju soglasja in odobravanja za vsako ceno. Vendar pa zvestoba ljubezni spreobra?a, to prvi spoznajo ubogi, po?asi pa vznemiri in pritegne tudi druge. »Glej, … videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in nad njim bodo ?alovali vsi rodovi na zemlji. Da, amen!« (Raz 1,7).
Predragi, zbrali smo se, da bi posvojili in ponovili svoj »Da, Amen!« To je izpoved vere Bo?jega ljudstva. »Da, tako je, dr?i kot pribito!« Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, za katere se pripravljamo, da jih bomo podo?iveli, so teren, ki trdno podpira Cerkev in na?e duhovni?ko slu?enje v njej. In kak?en teren je to? V kak?nem humusu lahko ne samo pre?ivimo, vzdr?imo, ampak uspevamo? Da bi to razumeli, se moramo vrniti v Nazaret, kakor je tako pronicljivo spoznal sv. Karel de Foucauld.
»Pri?el je v Nazaret, kjer je odra??al. V soboto je po svoji navadi ?el v shodnico. Vstal je, da bi bral« (Lk 4,16). To nam prikli?e v spomin vsaj dve navadi: obiskovanje shodnice in branje. Na?e ?ivljenje podpirajo dobre navade. Sicer se lahko posu?ijo, vendar razkrivajo, kje je na?e srce. Jezusovo srce je srce, ki je zaljubljeno v Bo?jo Besedo: pri dvanajstih letih jo je ?e razumel in sedaj, ko je odrasel, je Sveto pismo njegov dom. To je teren, ?ivljenjski humus, ki ga najdemo, ko postanemo njegovi u?enci. »Podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in na?el mesto« (Lk 4,17). Jezus ve, kaj i??e. Obred v shodnici je to dopu??al. Po branju torej je vsak rabin lahko poiskal prero?ke strani, da je aktualiziral njeno sporo?ilo. Tukaj pa je ?e nekaj ve?: gre za stran njegovega ?ivljenja. Luka razume tole: med mnogimi prerokbami Jezus izbere tisto, katero bo izpolnil.
Dragi duhovniki, vsakdo od nas ima Besedo, ki jo mora izpolniti. Vsak izmed nas ima odnos z Bo?jo Besedo, ki prihaja od dale?. V slu?bo vseh jo postavimo ?ele takrat, ko Sveto pismo ostaja na? prvi dom. Znotraj njega ima vsak izmed nas odlomke, ki so mu najljub?i. To je lepo in pomembno! Pomagajmo tudi drugim najti strani njihovega ?ivljenja: morda zaro?encem, ko izbirajo berila za svojo poroko; ali tistim, ki ?alujejo in i??ejo odlomke, da bi Bo?jemu usmiljenju in molitvi skupnosti zaupali pokojno osebo.
Na splo?no je na za?etku vsake poklicanosti odlomek vsakega izmed nas. Po njem nas Kristus ?e vedno kli?e, naj jo varujemo, da se ljubezen ne bi ohladila.
Vendar je za vsakega izmed nas na poseben na?in pomemben odlomek, ki ga je izbral Jezus. Hodimo za Njim in zaradi tega nas zadeva in vklju?uje njegovo poslanstvo. »Odprl je zvitek in na?el mesto, kjer je bilo zapisano:
Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom opro??enje
in da bo slepim vrnjen vid,
da izpustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
Nato je zvitek zvil, ga vrnil slu?abniku in sédel« (Lk 4,17-20).
Vse na?e o?i so sedaj uprte vanj. Pravkar je napovedal jubilej. Tega ni storil kot nekdo, ki govori o drugih. Rekel je: »Duh Gospodov je nad menoj,« kakor nekdo, ki ve, o katerem Duhu govori. In dejansko dodaja: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste sli?ali.« To je bo?ansko: da Beseda postane resni?nost. Sedaj govorijo dejstva, besede se uresni?ujejo. To je novo, to je mo?no. »Glej, vse delam novo.« Ni milosti in ni Mesije, ?e obljube ostanejo obljube, ?e tu doli ne postanejo resni?nost. Vse se spreminja.
To je Duh, ki ga kli?emo nad svoje duhovni?tvo. On nam je bil podeljen in ravno Jezusov Duh ostaja tihi protagonist na?ega slu?enja. Ljudstvo ?uti njegov pi?, ko besede v nas postanejo resni?nost. Ubogi, prej kot drugi, in otroci, najstniki, ?enske in tudi tisti, ki so bili v odnosu s Cerkvijo ranjeni, imajo »nos« za Svetega Duha. Lo?ijo ga od drugih posvetnih duhov, prepoznajo ga v skladnosti med oznanilom in ?ivljenjem v nas. Mi lahko postanemo izpolnjena prerokba, in to je lepo! Sveta krizma, ki jo danes posve?ujemo, daje pe?at tej spreminjajo?i se skrivnosti v razli?nih etapah kr??anskega ?ivljenja. In bodite pozorni: nikoli ne izgubite poguma, ker je to Bo?je delo. Verjemite, da! Verjemite, da Bogu ne bo spodletelo z menoj! Bogu nikoli ne spodleti. Spomnimo se besede pri posve?enju: »Bog, ki je dobro delo za?el, naj ga tudi dopolni.« In to dela.
To je Bo?je delo, ne na?e: prina?ati veselo vest ubogim, jetnikom prostost, slepim vid, zatiranim svobodo. ?e je Jezus na?el ta odlomek v zvitku, ga danes ?e naprej bere v ?ivljenjepisu vsakega od nas. Predvsem zato, ker je vse do zadnjega dneva vedno On tisti, ki nas evangelizira, ki nas osvobaja iz je?, ki nam odpira o?i, ki laj?a bremena, nalo?ena na na?a ramena. In potem zato, ker s tem, ko nas kli?e v svoje poslanstvo in nas zakramentalno vklju?uje v svoje ?ivljenje, po nas On osvobaja tudi druge. Na splo?no, ne da bi se tega zavedali. Na?e duhovni?tvo postane jubilejno slu?enje, tako kakor njegovo, ne da bi trobili na rog in ne na trobento: v predanosti, ki ne vpije, je pa korenita in zastonjska. To je Bo?je kraljestvo, o katerem pripovedujejo besede, u?inkovito in nevsiljivo kakor kvas, tiho, kakor seme. Kolikokrat so ga mali prepoznali v nas? In smo sposobni re?i hvala?
Bog sam ve, kako obilna je letina. Mi, delavci, do?ivljamo napor in veselje ?etve. ?ivimo po Kristusu, v mesijanskem ?asu. Pro? z obupom! Namesto tega povra?ilo in odpust dolgov; prerazporeditev odgovornosti in virov. Bo?je ljudstvo to pri?akuje. ?elijo sodelovati in v mo?i krsta so veliko duhovni?ko ljudstvo. Olja, ki se posve?ujejo v tem slovesnem obhajanju, so v njegovo tola?bo in mesijansko veselje.
Polje je svet. Na? skupen dom, tako ranjen, in ?love?ko bratstvo, tako zanikano, a neizbrisno, nas pozivajo k izbiri strani. Bo?ja ?etev je za vse: ?ivo polje, na katerem zraste stokrat ve?, kot je bilo posejanega. V poslanstvu naj nas razvnema veselje Kraljestva, ki popla?a vsak napor. Vsak kmet namre? pozna letne ?ase, v katerih ni videti nobene rasti. Tudi v na?em ?ivljenju jih ne manjka. Bog je, ki daje rast in ki mazili svoje slu?abnike z oljem veselja.
Dragi verniki, ljudstvo upanja, danes molite za veselje duhovnikov. Naj k vam pride osvoboditev, ki jo obljublja Sveto pismo in jo hranijo zakramenti. V nas je veliko strahov in obdajajo nas stra?ne krivice, vendar ?e nastaja novi svet. Bog je tako ljubil svet, da nam je dal svojega Sina, Jezusa. On mazili na?e rane in su?i na?e solze. »Glej, prihaja z oblaki« (Raz 1,7). Njegovo je kraljestvo in slava na veke. Amen.
