KRI沤EV POT Kolosej 2025
KRI沤EV POT
Kolosej 2025
Pesem
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
V/. Per lignum servi facti sumus,
Po lesu smo bili usu啪njeni,
et per sanctam crucem liberati sumus.
in po svetem kri啪u smo bili osvobojeni.
C/. V imenu O膷eta in Sina in Svetega Duha.
R/. Amen.
Uvod
C.: Pot na Kalvarijo pelje sredi na拧ih vsakdanjih cest. Mi, Gospod, pa gremo obi膷ajno v nasprotni smeri. Prav zato se nam lahko zgodi, da sre膷amo tvoje obli膷je, da ujamemo tvoj pogled. Mi gremo dalje kakor vselej, ti pa nam gre拧 naproti. Tvoje o膷i preberejo na拧e srce. Tedaj oklevamo, ali bi 拧li dalje, kakor da se ni ni膷 zgodilo. Lahko se obrnemo, te pogledamo, ti sledimo. Lahko se poistovetimo s tvojo potjo in uvidimo, da je bolje spremeniti smer.
Iz evangelija po Marku (10,21)
Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar ima拧, in daj ubogim, in imel bo拧 zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«
Jezus ti je ime; in v tebi resni膷no 鈥築og re拧uje鈥�. Bog Abrahamov, ki kli膷e, Bog Izakov, ki preskrbi, Bog Jakobov, ki blagoslavlja, Bog Izraelov, ki osvobaja. V tvojem pogledu, Gospod, ki gre拧 skozi Jeruzalem, je celotno razodetje. V tvojih korakih, ki stopajo iz mesta, je na拧 izhod proti novi zemlji. Pri拧el si spremenit svet. Za nas to pomeni, da moramo spremeniti smer, videti dobroto tvojih sledov, pustiti, da v na拧em srcu deluje spomin na tvoje o膷i.
Kri啪ev pot je molitev tistih, ki se premikajo. Prekinja na拧e navajene poti, da bi se od utrujenosti premaknili k veselju. Res je, da nas Jezusova pot precej stane; v tem svetu, ki vse prera膷unava, ima zastonjskost visoko ceno. V daru pa vse na novo zacvete; mesto, razdeljeno na stranke in razcefrano od sporov se napoti proti spravi; usahla vernost spet odkrije rodovitnost Bo啪jih obljub; 拧e celo kamnito srce se lahko spremeni v meseno. Treba je samo prisluhniti povabilu: »Pridi! Hodi za menoj!« In se zaupno predati temu pogledu ljubezni.
I. postaja
Jezusa obsodijo na smrt
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (23,13-16)
Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo in jim rekel: »Pripeljali ste mi tega 膷loveka, 膷e拧 da zavaja ljudstvo; in glejte, jaz sem ga vpri膷o vas zasli拧al in nisem na拧el na tem 膷loveku nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga to啪ite. Pa tudi Herod ne; zakaj poslal ga je nazaj k nam. Glejte, ni膷 smrti vrednega ni storil. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpustil.«
A ni 拧lo tako. Ni te izpustil na svobodo. In vendar bi se lahko odvilo druga膷e. Taka je dramati膷na igra na拧e svobode. Tisto, zaradi 膷esar si nas, Gospod, tako cenil. Zaupal si Herodu, Pilatu, prijateljem in sovra啪nikom. Ne da拧 se prepri膷ati v zaupanju, s katerim se izro膷a拧 nam v roke. Iz njega lahko potegnemo 膷ude啪e: tako da osvobodimo tistega, ki je po krivici obto啪en; tako da se poglobimo v zahtevnost okoli拧膷in; tako da se upremo obsodbam, ki ubijajo. In vendar bi Herod lahko sledil svetemu nemiru, ki ga je pritegoval k tebi. A ni storil tega niti takrat, ko se je kon膷no zna拧el v tvoji navzo膷nosti. Pilat bi te lahko osvobodil, saj te je 啪e oprostil. Pa ni storil tega. Kri啪ev pot, Jezus, je prilo啪nost, ki smo jo 啪e velikokrat zamudili.
Priznamo: smo ujetniki vlog, iz katerih nismo hoteli izstopiti; zaskrbljeni smo zaradi nelagodja, 膷e bi spremenili smer. Ti pa si 拧e zmeraj tiho pred nami, v vsakem bratu in vsaki sestri, ki sta izpostavljena obsojanju in predsodkom. Na misel prihajajo verski razlogi, pravni paragrafi, navidezna zdrava pamet, ki se no膷e vme拧avati v usodo drugega; tiso膷 razlogov nas potiska na stran Heroda, duhovnikov, Pilata in mno啪ice. In vendar bi lahko 拧lo druga膷e. Ti, Jezus, si nisi umil rok. 艩e vedno ljubi拧 v tihoti. Ti si se 啪e odlo膷il, zdaj smo na vrsti mi.
Molimo in recimo: Odpri mi srce, Jezus!
Ko je pred menoj nekdo, ki ga obsojajo. Odpri mi srce, Jezus!
Ko so moja prepri膷anja predsodki. Odpri mi srce, Jezus!
Ko me pogojuje okostenelost. Odpri mi srce, Jezus!
Ko me dobro privla膷i na skrivaj. Odpri mi srce, Jezus!
Ko bi rad bil pogumen, pa me je strah, da bom pora啪en. Odpri mi srce, Jezus!
O膷e na拧 鈥�
Stabat Mater dolorosa
Mati 啪alostna je stala
iuxta crucem lacrimosa,
zraven kri啪a se jokala,
dum pendebat Filius.
ko na njem je visel Sin.
II. postaja
Jezusu nalo啪ijo kri啪
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (9,43-45)
Ko so se vsi 膷udili vsemu temu, kar je delal, je rekel svojim u膷encem:»Vtisnite si v srce te besede: Sin 膷lovekov bo namre膷 izro膷en v 膷love拧ke roke.« Oni pa niso razumeli te besede; bila jim je prikrita, da je niso dojeli, vendar so se ga o tej besedi bali vpra拧ati.
Ve膷 mesecev, morda celo let, je 啪e bilo to breme na tvojih ramenih, Jezus. Ko si govoril o njem, ti nih膷e ni dal prav: nepremagljiv odpor, celo ugibanje. Nisi prosil zanj, vendar si 膷util, da se ti kri啪 pribli啪uje, vse bolj in bolj razlo膷no. 膶e si ga sprejel, je bilo to zato, ker si 膷util ne le njegovo te啪o, temve膷 tudi odgovornost. Pot tvojega kri啪a, Jezus, ni samo v hrib. Je tvoj spust proti tistim, ki si jih ljubil, proti svetu, ki ga ljubi Bog. To je odgovor, prevzemanje odgovornosti. To stane, tako kot stanejo najresnej拧e vezi, najlep拧e ljubezni. Te啪a, ki jo nosi拧, govori o dihu, ki te poganja, o Duhu, »Gospodu, ki o啪ivlja.« Kdo ve, zakaj nas je strah, da bi te o tem sploh vpra拧ali. V resnici smo mi tisti, ki smo zadihani, ker se izogibamo odgovornosti. Dovolj bi bilo, 膷e ne bi be啪ali in bi vztrajali: med tistimi, ki si nam jih dal, v okoli拧膷inah, v katere si nas postavil; 膷e bi se povezali med seboj, ker 膷utimo, da le tako ne bomo ve膷 ujetniki samih sebe. Sebi膷nost je te啪ja od kri啪a. Brezbri啪nost bolj bremeni kot razdajanje. Prerok je to napovedal: Pa膷 se utrujajo in pe拧ajo mladeni膷i, mladi mo啪je se spotikajo in padajo, tisti pa, ki upajo vate, dobivajo novo mo膷, se dvigajo s krili kot orli, tekajo, pa ne ope拧ajo, hodijo, pa se ne utrudijo (prim. Iz 40,30-31).
Molimo in recimo: Re拧i nas utrujenosti, Gospod!
膶e se ukvarjamo sami s sabo. Re拧i nas utrujenosti, Gospod!
膶e se nam zdi, da nimamo mo膷i, da bi se posve膷ali drugim. Re拧i nas utrujenosti, Gospod!
膶e i拧膷emo izgovore, da bi se izognili odgovornosti. Re拧i nas utrujenosti, Gospod!
膶e imamo talente in spretnosti, ki jih lahko polo啪imo na mizo. Re拧i nas utrujenosti, Gospod!
膶e na拧e srce 拧e vedno zadrhti ob nepravi膷nosti. Re拧i nas utrujenosti, Gospod!
Pater noster 鈥�
Cuius animam gementem,
V grenko 啪alost zatopljena
contristatam et dolentem
je nje du拧a prebodena
pertransivit gladius.
z me膷em silnih bole膷in.
III. postaja
Jezus pade prvi膷
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (10,13-15)
Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Ko bi se v Tiru in Sidónu zgodili 膷ude啪i, ki so se zgodili v vaju, bi se 啪e zdavnaj spokorila, sede膷 v ra拧evini in pepelu. Toda Tiru in Sidónu bo ob sodbi la啪e kakor vama. In ti, Kafarnáum! Se bo拧 mar do neba povzdignil? Do podzemlja se bo拧 pogreznil.
Bilo je, kot bi se prvi膷 dotaknil dna, in iz ust so ti privrele trde besede, Jezus, namenjene krajem, ki so ti bili tako dragi. Zdi se, da je seme tvoje besede padlo v praznino, enako tudi vsa tvoja re拧ilna dejanja. Vsak prerok je ob膷util padec v praznino neuspeha, preden je nadaljeval po Bo啪jih poteh. Tvoje 啪ivljenje, Jezus, je prilika. Nikoli na pade拧 zaman na tla, na na拧o zemljo. Celo tukaj, prvi膷, je razo膷aranje hitro zamenjalo veselje tvojih, ki si jih bil poslal: vra膷ali so se s svojega poslanstva k tebi in ti pripovedovali o znamenjih Bo啪jega kraljestva. Tedaj si se vzradoval od prekipevajo膷ega veselja, ob katerem 膷lovek kar posko膷i in se 拧e drugi nalezejo te energije. Slavil si O膷eta, ki svoje na膷rte prikrije u膷enim in razumnim, pa膷 pa jih razodene malim. Tudi pot kri啪a je za膷rtana globoko po zemlji: veliki se od nje odmikajo, radi bi se dotaknili neba. Nasprotno, nebo je 啪e tu, spustilo se je, sre膷amo ga lahko celo, ko pademo in smo na tleh. Graditelji babilonskega nam pripovedujejo, da se ni mogo膷e zmotiti in da je tisti, ki pade, propadel. To je peklensko delovi拧膷e. Bo啪ji na膷rt pa ne ubija, ne odmetava, ne zdrobi. Poni啪en je, zvest zemlji. Tvoja pot, Jezus, je pot blagrov. Ne ru拧i, temve膷 goji, popravlja, varuje.
Molimo in recimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Za tiste, ki 膷utijo, da niso uspeli. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Da se upremo ekonomiji, ki ubija. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Da okrepimo tiste, ki so padli. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
V tekmovalnih dru啪bah, kjer vsak i拧膷e prvo mesto. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Tistemu, ki je pri拧el do meje in ne ve, kam naprej. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
O膷e na拧 鈥�
O quam tristis et afflicta
O, kaj 啪alosti prestati
fuit illa benedicta
morala je sveta Mati
mater Unigeniti!
k鈥檛ere Sin je re拧il svet.
IV. postaja
Jezus sre膷a svojo Mater
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (8,19-21)
Pri拧li so k njemu njegova mati in bratje, toda zaradi mno啪ice se niso mogli sre膷ati z njim. Sporo膷ili so mu: »Tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in te 啪elijo videti.« On pa jim je odgovoril in rekel: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Bo啪jo besedo poslu拧ajo in uresni膷ujejo.«
Tvoja mati je tam, na poti kri啪a, ona je bila tvoja prva u膷enka. Z ne啪no odlo膷nostjo, s svojo razumnostjo, ki ohranja v srcu in premi拧ljuje, je tvoja mati tam. Od trenutka, ko ji je bilo predlo啪eno, da te sprejme pod srcem, se je obrnila, se je spreobrnila k tebi. Svoja pota je uravnala po tvojih. To ni bila odpoved, ampak nenehno odkrivanje, do Kalvarije. Tebi slediti pomeni pustiti ti, da gre拧; imeti te pomeni dajati prostor tvoji novosti. To ve vsaka mati: otrok presene膷a. Ljubljeni Sin, ti priznava拧, da so tvoja mati in tvoji bratje tisti, ki poslu拧ajo in se pustijo spremeniti. Ne govorijo, ampak delajo. V Bogu so besede 啪e dejanja, obljube so 啪e resni膷nost. Na poti kri啪a, Mati, si med redkimi, ki se tega spominjajo. Zdaj te Sin potrebuje. 膶uti, da ti ne obupuje拧. 膶uti, da pod srcem 拧e vedno poraja拧 Besedo. Tudi nam, Jezus uspeva, da ti sledimo, ker nas je rodila ona, ki je hodila za teboj. Tudi nas je povedla v svet vera tvoje Matere in 拧tevilnih pri膷evalcev, ki rojevajo celo tam, kjer vse govori o smrti. Takrat, v Galileji, so te oni hoteli videti. Zdaj, na pobo膷ju Kalvarije, ti sam i拧膷e拧 pogled 膷loveka, ki poslu拧a in udejanja. Neizrekljivo soglasje. Nerazdru啪na zaveza.
Molimo in recimo: Glej, moja mati!
Marija poslu拧a in govori. Glej, moja mati!
Marija spra拧uje in premi拧ljuje. Glej, moja mati!
Marija gre zdoma in odlo膷no potuje. Glej, moja mati!
Marija se veseli in tola啪i. Glej, moja mati!
Marija sprejema in poskrbi. Glej, moja mati!
Marija tvega in 拧膷iti. Glej, moja mati!
Marija se ne boji obsojanja in namigovanja. Glej, moja mati!
Marija usmerja in spremlja. Glej, moja mati!
Marija ni膷esar ne prepu拧膷a smrti. Glej, moja mati!
Pater noster 鈥�
Quae maerebat et dolebat
V 啪alosti zdihuje bleda
pia mater, cum videbat
ko v trepetu Sina gleda,
Nati poenas incliti.
kaj trpi na les razpet.
V. postaja
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi kri啪
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (23,26)
Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu nalo啪ili kri啪, da ga je nesel za Jezusom.
Ni se sam ponudil, prijeli so ga. Simon se je vra膷al s svojega dela in so mu na hrbet nalo啪ili obsojen膷ev kri啪. O膷itno je imel primerno postavo, gotovo pa je 拧el v drugi smeri, nekaj drugega je imel v na膷rtu. Na Boga se pa膷 lahko naleti na tak拧en na膷in. Kdove zakaj, Jezus, se je to ime 鈥� Simon iz Cirene 鈥� kmalu nepozabno vtisnilo v spomin tvojih u膷encev. Na kri啪evem potu jih ni bilo, tudi nas ne, Simon pa je bil. To velja 拧e danes: medtem ko nekdo daje vse od sebe, se lahko takrat znajde nekje drugje, celo na begu, ali pa je zraven. Jezus, mislim, da si bomo Simonovo ime zapomnili, ker ga je ta nepri膷akovani dogodek spremenil za vedno. Ni nehal misliti nate. Postal je del tvojega telesa, prvovrstna pri膷a, da se razlikuje拧 od slehernega drugega obsojenca. Simon iz Cirene je na hrbtu za膷util tvoj kri啪, ne da bi prosil zanj, kakor jarem, o katerem si bil govoril nekega dne: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (prim. Mt 11,29). Tudi 啪ivina la啪je dela, 膷e stopa skupaj. In ti, Jezus, nas rad pritegne拧 v svoje delo, ki rahlja zemljo, da bi bila vnovi膷 posejana. Potrebujemo to presenetljivo lahkost. Potrebujemo nekoga, ki nas v膷asih ustavi in nam na ramena nalo啪i kak拧en kos resni膷nosti, ki ga je treba preprosto nositi. Lahko delamo ves dan, a brez tebe se vse razblini. Zaman se trudijo zidarji, zaman 膷uje stra啪nik mesta, ki ga Bog ne gradi in ne varuje (prim. Ps 127). Glejte, na kri啪evem poti vstaja novi Jeruzalem. Mi pa kakor Simon iz Cirene zamenjamo svojo pot in odslej delamo s teboj.
Molimo in recimo: Ustavi na拧 tek, Gospod!
Ko hodimo po svoji poti, ne da bi komu pogledali v obraz. Ustavi na拧 tek, Gospod!
Ko nas novice ne pretresejo. Ustavi na拧 tek, Gospod!
Ko ljudje postajajo 拧tevilke. Ustavi na拧 tek, Gospod!
Ko nimamo 膷asa, da bi poslu拧ali. Ustavi na拧 tek, Gospod!
Ko se odlo膷amo v naglici. Ustavi na拧 tek, Gospod!
Ko ne dopu拧膷amo sprememb v na膷rtih. Ustavi na拧 tek, Gospod!
O膷e na拧 鈥�
Quis est homo qui non fleret,
Komu potok solz ne lije,
Matrem Christi si videret
ko bridkosti zre Marije,
in tanto supplicio?
grenke nad morja bridkost?
VI. postaja
Veronika obri拧e Jezusovo obli膷je
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (9,29-31)
Medtem ko je molil, se je videz njegovega obli膷ja spremenil in njegova obleka je belo sijala. In glej, dva mo啪a sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v slavi in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.
Iz Psalma 27
O tebi govori moje srce: »I拧膷i njegovo obli膷je!« Tvoje obli膷je, Gospod, ho膷em iskati. Ne skrivaj svojega obli膷ja pred mano«
V tvojem obli膷ju, Jezus, vidimo tvoje srce. Tvojo odlo膷itev lahko preberemo v tvojih o膷eh, razbrazdala je tvoj obraz, tvojim potezam daje izraz nezamenljive pozornosti. Opazi拧 Veroniko, kakor opazi拧 tudi mene. I拧膷em tvoje obli膷je, ki pripoveduje o tvoji odlo膷itvi, da nas ljubi拧 do zadnjega diha; in 拧e 膷ez, ker mo膷na kakor smrt je ljubezen (prim. Vp 8,6). Srce nam lahko spremeni samo tvoje obli膷je, v katero ho膷em upreti pogled in ga ohraniti. Ti se nam izro膷a拧 dan za dnem v obli膷ju slehernega 膷loveka, ki je 啪ivi spomin na tvoje u膷love膷enje. Vsaki膷, ko se ozremo v najmanj拧ega, namre膷 naklonimo pozornost tvojim udom in ti ostaja拧 z nami. Tako nam razsvetli拧 srce in izraz na obrazu. Namesto da bi zavra膷ali, sprejemamo. Na kri啪evem potu lahko na拧e obli膷je kon膷no za啪ari kakor tvoje in 拧iri blagoslov. V nas si vtisnil spomin nanj kot predokus svoje vrnitve, ko nas bo拧 prepoznal na prvi pogled, enega za drugim. Morda ti bomo tedaj postali podobni. In bomo iz obli膷ja v obli膷je, v pogovoru brez konca, v bli啪ini, ki se je ne bomo nikoli naveli膷ali, Bo啪ja dru啪ina.
Molimo in recimo: Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
膶e je na拧 obraz brezizrazen. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
膶e je na拧e srce odmaknjeno. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
膶e na拧a dejanja delijo. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
膶e na拧e odlo膷itve ranijo. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
膶e na拧i na膷rti izklju膷ujejo. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
O膷e na拧 鈥�
Quis non posset contristari,
Kdo prisr膷no ne 啪aluje
piam matrem contemplari
ko to Mater premi拧ljuje
dolentem cum Filio?
njenih boli velikost?
VII. postaja
Jezus pade drugi膷
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (15,2-6)
Farizeji in pismouki so godrnjali in govorili: »Ta sprejema gre拧nike in jé z njimi.« Povedal jim je tole priliko in rekel: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v pu拧膷avi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame. Ko pride domov, skli膷e prijatelje in sosede ter jim pravi: 鈥篤eselite se z menoj, kajti na拧el sem svojo ovco, ki se je izgubila.鈥�«
Pasti in vstati. Pasti in spet vstati. Tako si nas u膷il brati, Jezus, avanturo 膷love拧kega 啪ivljenja. 膶love拧ka je, ker je odprta. Strojem ne pustimo, da bi se motili; imamo jih za popolne. Ljudje pa omahujejo, so raztreseni, se izgubljajo. In vendar poznajo veselje: veselje, ko se za膷enja nekaj novega, veselje, ko se kaj prerodi. Ljudje ne prihajajo na svet kot iz stroja, ampak rokodelsko: smo enkratni izdelki, preplet milosti in odgovornosti. Jezus, postal si eden od nas. Ni te bilo strah, da bi se spotaknil in padel. Kdor ne izkusi nelagodja, kdor se hvali z nezmotnostjo, kdor skriva svoje padce in ne odpu拧膷a padcev drugih, zavra膷a pot, ki si si jo izbral ti. Ti, Jezus, si Gospod veselja. V tebi se vsi najdemo in se znajdemo doma kakor tista ena ovca, ki se je bila izgubila. Ne膷love拧ka je ekonomija, v kateri devetindevetdeset velja ve膷 kakor ena. In vendar smo zgradili svet, ki deluje na tak na膷in: svet prera膷unljivosti in algoritmov, hladne logike in neusmiljenih interesov. Zakon tvoje hi拧e, bo啪anska ojkonomija, pa je druga膷en, Gospod. Ko se obrnemo k tebi, ki pade拧 in se pobere拧, zamenjamo smer in preusmerimo korak. To je spreobrnjenje, ki nam vra膷a veselje in nas pelje domov.
Molimo in recimo: Dvigni nas, Bog, na拧a re拧itev!
Smo otroci, ki v膷asih jokamo. Dvigni nas, Bog, na拧a re拧itev!
Smo odra拧膷ajo膷i, ki smo negotovi. Dvigni nas, Bog, na拧a re拧itev!
Smo mladi, ki nas odrasli preve膷krat prezirajo. Dvigni nas, Bog, na拧a re拧itev!
Smo odrasli, ki smo pogre拧ili. Dvigni nas, Bog, na拧a re拧itev!
Smo ostareli, ki bi radi 拧e sanjali. Dvigni nas, Bog, na拧a re拧itev!
O膷e na拧 鈥�
Pro peccatis suae gentis
Vidi Jezusa trpeti,
vidit Iesum in tormentis
grehe ljudstva nase vzeti,
et flagellis subditum.
拧ibam vdati se voljno.
VIII. postaja
Jezus sre膷a jeruzalemske 啪ene
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (23,27-31)
Za njim je 拧la velika mno啪ica ljudstva, tudi 啪ená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »H膷ere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temve膷 jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, pri拧li bodo dnevi, ko pore膷ejo: 鈥築lagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!鈥� Takrat bodo za膷eli govoriti goram: 鈥篜adite na nas!鈥� in gri膷em: 鈥篜okrijte nas!鈥� Kajti 膷e z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?«
V 啪enskah si vedno prepoznaval, Jezus, posebno povezanost z Bo啪jim srcem. Zato si v veliki mno啪ici ljudstva, ki je tistega dne spremenila smer in se napotila za teboj, takoj ugledal 啪ene in si vnovi膷 vzpostavil z njimi posebno vez. Mesto je druga膷no, kadar nosijo njegove prebivalce pod srcem, ko se doji otroke; skratka kadar ne poznamo samo katastrskih zapisov, ampak ko resni膷no 啪ivimo od znotraj. 沤enam, ki 啪e po dol啪nosti opravljajo obred so膷utja, ti pretrese拧 srce. V srcu se namre膷 povezujejo dogodki in se porajajo misli in odlo膷itve. »Ne jokajte nad menoj!« Bo啪je Srce utripa za njegovo ljudstvo, poraja novo mesto: »Jokajte nad seboj in svojimi otroki!« Obstaja jok, v katerem se vse preraja. Potrebne pa so tudi solze ob啪alovanja, ki se jih ne smemo samovati, solze, ki jih ne smemo zapreti v zasebnost. Na拧e ranjeno so啪itje, Gospod, v tem razdrobljenem svetu, potrebuje iskrenih solz, ne le naklju膷nih. Sicer se bo uresni膷ilo, kar so napovedovali apokaliptiki: ni膷esar ne rojevamo ve膷 in se potem vse ru拧i. Vera pa, nasprotno, prestavlja gore. Gore in gri膷i nam ne padajo na glavo, ampak se med njimi odpira cesta. To je tvoja cesta, Gospod, pot, ki se vzpenja, na kateri so te apostoli zapustili, tvoje u膷enke pa 鈥� matere Cerkve 鈥� so 拧le za teboj.
Molimo in recimo: Daj nam materinsko srce, Jezus!
Zgodovino Cerkve si poselil s svetimi 啪enami. Daj nam materinsko srce, Jezus!
Zavrgel si ustrahovanje in prevlado. Daj nam materinsko srce, Jezus!
Zbral in potola啪il si solze mnogih mater. Daj nam materinsko srce, Jezus!
沤enam si zaupal oznanilo vstajenja. Daj nam materinsko srce, Jezus!
Cerkev si navdihnil z novimi karizmami. Daj nam materinsko srce, Jezus!
Pater noster 鈥�
Eia, mater, fons amoris,
Mati, vir ljubezni prave,
me sentire vim doloris
naj okusim te te啪ave
fac, ut tecum lugeam.
in s teboj 啪alujem zdaj.
IX. postaja
Jezus pade tretji膷
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (7,44-49)
Jezus se je obrnil k 啪eni in rekel Simonu: »Vidi拧 to 啪eno? Vstopil sem v tvojo hi拧o, vode za noge mi nisi dal; ta pa mi je s solzami zmo膷ila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljuba mi nisi dal; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem vstopil. Z oljem mi nisi mazilil glave; ta pa mi je z di拧avnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: odpu拧膷eni so njeni mnogi grehi, ker je mo膷no ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpu拧膷eni so tvoji grehi.« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, za膷eli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpu拧膷a?«
Ne le enkrat ali dvakrat, Jezus, ti si spet padel. Padal si 啪e kot otrok, kakor vsak otrok. Tako si razumel in sprejel na拧o 膷love拧kost, ki pada in spet pada. 膶e nas greh oddalji, te pa tvoje 啪ivljenje brez greha pribli啪a vsakemu gre拧niku, te nerazvezno zedini z njegovimi padci. In to nas premakne proti spreobrnjenju. Spotika za tistega, ki se oddaljuje od bli啪njih in od sebe. Spotika za tistega, ki 啪ivi razdeljen na dvoje: med tem, kar bi moral biti, in tem, kar dejansko je. V tvojem usmiljenju, Jezus, se sesuje vsaka hinav拧膷ina. Maske, lepe fasade niso ve膷 potrebne. Bog vidi srce. Ljubi srce. Ogreje srce. In tako me dvigne拧 in me postavi拧 na pot na 拧e neprehojene ceste, drzne, velikodu拧ne. Kdo si, Jezus, da odpu拧膷a拧 celo grehe? Znova na tleh, na zemlji, na tem kri啪evem potu, si odre拧enik te na拧e zemlje. Nismo samo naseljeni na njej, ampak smo iz nje izoblikovani. Ti, na tleh, na zemlji, nas 拧e vedno gnete拧 kot ve拧膷 lon膷ar.
Molimo in recimo: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko se zdi, da se ni膷 ne bo spremenilo, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko se sporom ne vidi konca, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko nam tehnika daje vtis, da smo vsemogo膷ni, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko nas uspehi odmikajo od zemlje, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko nas bolj skrbi videz kot srce, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
O膷e na拧 鈥�
Fac ut ardeat cor meum
Daj, da bo srce se vnelo
in amando Christum Deum,
in za Jezusa gorelo
ut sibi complaceam.
mi v ljubezni vekomaj.
X. postaja
Jezusa sle膷ejo
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz Jobove knjige (1,20-22)
Tedaj je Job vstal in pretrgal svoja obla膷ila, si ostrigel glavo, padel na tla in molil. Rekel je: »Nag sem pri拧el iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« Pri vsem tem Job ni gre拧il in ni rekel ni膷 啪aljivega proti Bogu.
Nisi se slekel, slekli so te. Razlika nam je vsem jasna, Jezus. Samo kdor nas ljubi, lahko sprejme na拧o goloto v svoje roke in svoj pogled. Nasprotno pa nas je strah o膷i neznancev, ki si znajo samo prila拧膷ati. Sle膷en si in vsem na o膷eh, a ti celo poni啪anje spreminja拧 v doma膷nost. Ho膷e拧 se razodeti, da si blizu celo tistim, ki te uni膷ujejo; tistega, ki te sla膷i, gleda拧 kakor ljubljene osebe, ki ti jih je dal O膷e. Tukaj je nekaj ve膷 od Jobove potrpe啪ljivosti, celo ve膷 od njegove vere. V tebi, 沤eninu, ki se pusti zagrabiti, dotakniti, in vse obrne v dobro. Pu拧膷a拧 nam svoja obla膷ila kot relikvije dovr拧ene ljubezni. V na拧ih rokah so, ker si bil ti pri nas, bil si z nami. Ohranili smo tvoje obleke in zdaj zanje 啪rebamo, ampak 啪reb tukaj ne osre膷i samo enega, pa膷 pa vse. Vsakega posebej od nas pozna拧, da bi re拧il vse, vse, vsakogar. In 膷e se ti Cerkev zdi danes kakor raztrgana obleka, nas nau膷i, kako za拧iti na拧e bratstvo, ki temelji na tvojem daru. Tvoje telo smo, tvoje obleka, ki se je ne sme parati, tvoja Nevesta. Vsi skupaj smo to. 沤reb nam je zadel ljubke kraje; na拧a dedi拧膷ina je veli膷astna (prim. Ps 16,6).
Molimo in recimo: Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki vidi拧, kako so tvoji u膷enci razdeljeni. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki nosi拧 rane na拧e zgodovine. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki pozna拧 na拧o 拧ibko ljubezen. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki ho膷e拧, da smo udje tvojega telesa. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki si oble膷en v usmiljenje. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Pater noster 鈥�
Sancta mater, istud agas,
Sveta Mati, to te prosim,
Crucifixi fige plagas
rane Kristusa naj nosim,
cordi meo valide.
vtisni v moje jih srce.
XI. postaja
Jezusa pribijejo na kri啪
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (23,32-34)
Z njim pa so gnali 拧e dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju usmrtili. In ko so pri拧li na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam kri啪ali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »O膷e, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Ni膷 nas ne prestra拧i bolj od negibnosti. In ti si pribit na kri啪, nepremi膷en, negiben. To pa si skupaj z drugimi, nikoli sam, odlo膷en, da se razodeva拧 celo na kri啪u kot Bog z nami. Razodetje se ne ustavi, ne da se ga pribiti na kri啪. Ti, Jezus, nam ka啪e拧, da se je treba v vsaki okoli拧膷ini odlo膷ati. In to je vrtoglavica svobode. 艩e na kri啪u nisi onemogo膷en: odlo膷a拧 se, za koga si tam. Pozoren si do enega in drugega, ki sta kri啪ana s teboj. Pusti拧, da odletijo 啪aljivke enega, in sprejme拧 pro拧nji krik drugega. Pozoren si do tistih, ki te kri啪ajo, in zna拧 brati srce tistega, ki ne ve, kaj dela. Pozoren si do neba: rad bi ga imel jasnej拧e, a z lu膷jo pripro拧nje prebije拧 pregrado teme. Ko si pribit na kri啪 namre膷 moli拧 za druge. Stopa拧 vmes med sprte stranke, med nasprotnike. In jih prina拧a拧 Bogu, ker tvoj kri啪 ru拧i zidove, bri拧e dolgove, razveljavlja sodbe, vzpostavlja spravo. Ti si pravi jubilej. Obrni nas k sebi, Jezus, ki pribit na kri啪 zmore拧 vse.
Molimo in recimo: Nau膷i nas ljubiti!
Ko smo pri mo膷eh, in ko se nam zdi, da smo brez mo膷i. Nau膷i nas ljubiti!
Ko nas krivi膷ni zakoni in odloki ohromijo. Nau膷i nas ljubiti!
Ko nam nasprotuje, kdor no膷e resnice in pravice. Nau膷i nas ljubiti!
Ko nas sku拧a obup. Nau膷i nas ljubiti!
Ko govorijo: »Tu se ne da ni膷 narediti.« Nau膷i nas ljubiti!
O膷e na拧 鈥�
Tui Nati vulnerati,
Sinu tvojemu so rane
tam dignati pro me pati,
v odre拧enje moje dane,
poenas mecum divide.
tudi mene naj bole.
XII. postaja
Jezus umre na kri啪u
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (23,45-49)
Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z mo膷nim glasom in rekel: »O膷e, v tvoje roke izro膷am svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in rekel: »Zares, ta 膷lovek je bil pravi膷en.« In vse mno啪ice, ki so se zbrale, da bi to gledale, in so videle, kaj se je zgodilo, so se tolkle po prsih, ko so se vra膷ale. Vsi njegovi znanci pa so stali dale膷 pro膷; tudi 啪ene, ki so ga spremljale od Galileje sèm, so to gledale.
Kje smo mi na Kalvariji? Pod kri啪em? Malo stran? Dale膷? Ali morda, kakor apostoli, nas sploh ni ve膷 tam. Ti izdihne拧 in ta dih, zadnji in prvi, pri膷akuje samo to, da bo sprejet. Gospod Jezus, upogni na拧e ceste proti svojemu daru. Ne dopusti, da bi se tvoj dih 啪ivljenja zgubil. Na拧a tema i拧膷e lu膷. Na拧a sveti拧膷a ho膷ejo ostati dokon膷no odprta. Zdaj Svetega ni ve膷 za zagrinjalom: njegova skrivnost je na voljo vsem. To zazna vojak, ki je od blizu opazoval, kako umira拧, in je prepoznal novo vrsto mo膷i. To razume mno啪ica, ki je kri膷ala proti tebi: sprva od dale膷, zdaj pa se od blizu sre膷a s prizorom nezasli拧ane ljubezni, to je lepota, ki prebuja vero. Tistemu, ki gleda, kako umira拧, Gospod, daje拧 膷as, da se vrne in se pri tem trka na prsi, da si potol膷e srce, da se zdrobi v prah njegova trdota. Nam, Jezus, ki te pogosto gledamo 拧e od dale膷, pa nakloni, da bomo 啪iveli v spominu nate, da nas bo nekega dne, ko bo拧 pri拧el, celo smrt na拧la 啪ive.
Molimo in recimo: Sveti Duh, pridi!
Ostali smo dale膷 od Gospodovih ran. Sveti Duh, pridi!
Ko je brat padel, smo se obrnili pro膷. Sveti Duh, pridi!
Usmiljeni in ubogi v duhu so videti pora啪enci. Sveti Duh, pridi!
Verujo膷i in neverujo膷i stojijo pred kri啪anim. Sveti Duh, pridi!
O膷e na拧 鈥�
Vidit suum dulcem Natum
V Sina le pogled upira,
morientem desolatum,
ko ves zapu拧膷en umira,
cum emisit spiritum.
k smrti nagne 啪e glavo.
XIII. postaja
Jezusa snamejo s kri啪a
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (23,50-53a)
In glej, mo啪 po imenu Jo啪ef, 膷lan vélikega zbora, dober in pravi膷en mo啪, ki se ni strinjal z njihovim sklepom in ravnanjem, doma iz judovskega mesta Arimateje, in je pri膷akoval Bo啪je kraljestvo; ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s kri啪a.
Tvoje telo je kon膷no v rokah dobrega in pravi膷nega mo啪a. Ovit si v smrtni sen, Jezus, a nalo啪i si te 啪ivo srce, ki si ga izbral. Jo啪ef ni bil eden tistih, ki govorijo, pa ne naredijo. »Ni se strinjal z njihovim sklepom in ravnanjem,« pravi evangelij. In to je dobra novica: objema te, Jezus, nekdo, ki ni objel javnega mnenja. Nalo啪i si te nekdo, ki si je nalo啪il lastno odgovornost. Na svojem mestu si, Jezus, v naro膷ju Jo啪efa iz Arimateje, ki »je pri膷akoval Bo啪je kraljestvo.« Na svojem mestu si med tistimi, ki 拧e upajo, med tistimi, ki se ne sprijaznijo z mislijo, da je krivica neogibna. Ti pretrga拧 verigo neizbe啪nega, Jezus. Lomi拧 avtomatizme, ki uni膷ujejo skupni dom in bratstvo. Tiste, ki pri膷akujejo tvoje kraljestvo, opogumlja拧, da stopijo pred oblastnike, kakor Mojzes pred faraona, kakor Jo啪ef iz Arimateje pred Pilata. Usposablja拧 nas za velike odgovornosti, dela拧 nas drzne. Tako, umrl si in 拧e vedno kraljuje拧. Tudi za nas velja, Jezus: 膷e tebi slu啪imo, kraljujemo.
Molimo in recimo: 膶e tebi slu啪imo, kraljujemo.
Ko damo la膷nim jesti. 膶e tebi slu啪imo, kraljujemo.
Ko damo 啪ejnim piti. 膶e tebi slu啪imo, kraljujemo.
Ko gole obla膷imo. 膶e tebi slu啪imo, kraljujemo.
Ko sprejmemo tujce. 膶e tebi slu啪imo, kraljujemo.
Ko obiskujemo bolnike. 膶e tebi slu啪imo, kraljujemo.
Ko obiskujemo zapornike. 膶e tebi slu啪imo, kraljujemo.
Ko pokopavamo mrtve. 膶e tebi slu啪imo, kraljujemo.
O膷e na拧 鈥�
Fac me tecum pie flere,
Naj s teboj sedaj 啪alujem,
Crucifixo condolere,
Kri啪anega objokujem,
donec ego vixero.
ko v dolini solz 啪ivim.
XIV. postaja
Jezusa polo啪ijo v grob
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri啪em svet odre拧il.
Iz evangelija po Luku (23,53b-56)
Zavil ga je v platno in polo啪il v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil 拧e nih膷e polo啪en. Bil je dan pripravljanja in bli啪ala se je sobota. 沤ene, ki so pri拧le z Jezusom iz Galileje, so 拧le za Jo啪efom. Ogledale so si grob in kako je bilo polo啪eno njegovo telo. Ko so se vrnile, so pripravile di拧ave in miro. V soboto pa so po zapovedi po膷ivale.
V sistemu, ki se nikoli ne ustavi, Jezus, ti pre啪ivlja拧 svojo soboto. Pre啪ivljajo jo tudi 啪ene, ki bi jim di拧ave in mira 啪e hotele pripovedovati o vstajenju. Naú膷i nas, da ne bomo delali ni膷, ko se od nas zahteva samo to, da po膷akamo. Vzgajaj nas v tempu zemlje, ki ni tempo izumetni膷enosti. Ko si bil polo啪en v grob, Jezus, si podelil z nami stanje, ki nam je vsem skupno, in si dosegel brezna, ki se jih tako bojimo. Poglej, kako be啪imo pred njimi, ko mno啪imo svoje dejavnosti. Pogosto se prazno vrtimo v krogu, a sobota se 啪e bli啪a s svojo zarjo; vzgaja nas in od nas zahteva po膷itek. Bo啪ansko 啪ivljenje, 啪ivljenje, po meri 膷loveka, 啪ivljenje, ki pozna sobotni mir. »Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, ne da bi jih kdo vznemirjal« (Mih 4,6), je prerokoval Mihej. In Zaharija mu je rekel v odmev: »Tisti dan, govori Gospod nad vojskami, boste povabili vsak svojega soseda pod svojo trto in pod svojo smokvo« (Zah 3,10). Jezus, zdi se, da spi拧, medtem ko je svet v neurju, pripelji nas vse v sobotni mir. Tedaj se nam bo zazdelo celotno stvarstvo tako lepo in dobro, namenjeno vstajenju. In mir bo nad tvojim ljudstvom in med vsemi narodi.
Molimo in recimo: Naj pride tvoj mir!
Zemlji, zraku in vodi Naj pride tvoj mir!
Pravi膷nim in krivi膷nim Naj pride tvoj mir!
Neopa啪enim in tistim brez glasu Naj pride tvoj mir!
Tistim, ki nimajo ne mo膷i ne denarja Naj pride tvoj mir!
Tistim, ki pri膷akujejo pravi膷ni poganjek Naj pride tvoj mir!
O膷e na拧 鈥�
Quando corpus morietur,
Ko pa smrt telo mi vzame,
fac ut animae donetur
du拧o mojo naj objame
paradisi gloria. Amen.
ve膷ne slave rajski dom. Amen.
Zaklju膷na molitev
»Hvaljen, moj Gospod,« je prepeval sv. Fran膷i拧ek Asi拧ki. V tej 膷udoviti pesnitvi nas je spomnil, da je na拧 skupni dom tudi kakor sestra (鈥�) Ta sestra je ogor膷ena zaradi hudega, ki ji ga povzro膷amo« (Okro啪nica Laudato si始, 1-2).
»Vi vsi pa ste bratje,« je prav tako zapisal sv. Fran膷i拧ek, da bi se obrnil na vse brate in sestre in jim predlo啪il na膷in 啪ivljenja, ki ima okus po evangeliju« (Okr. Fratelli tutti, 1).
»鈥篤zljubil nas je,鈥� pravi sv. Pavel o Kristusu, da bi nam pomagal odkriti, da nas ni膷 鈥簄e bo moglo lo膷iti od Bo啪je ljubezni鈥�« (Okr. Dilexit nos, 1).
Prehodili smo kri啪ev pot; obrnili smo se k ljubezni, od katere nas ni膷 ne bo moglo lo膷iti. Zdaj pa, medtem ko kralj spi in se na vso zemljo spu拧膷a velika ti拧ina, si privzemimo besede sv. Fran膷i拧ka in prosimo za dar spreobrnjenja srca.
O vzvi拧eni in veli膷astni Bog,
razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje
in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje,
o Gospod,
da se bom dr啪al
tvoje svete in resni膷ne zapovedi.
Amen.
