MAP

Križev pot v Koloseju. Križev pot v Koloseju.  (VATICAN MEDIA Divisione Foto)

KRIŽEV POT Kolosej 2025

V meditacijah, napisanih za tradicionalni obred velikega petka v Koloseju, ki mu nocoj, 18. aprila 2025, predseduje kardinal Baldo Reina, papež Frančišek pojasnjuje, da je pot na Golgoto spust, ki ga je Jezus opravil »proti svetu, ki ga Bog ljubi«.

KRIŽEV POT
Kolosej 2025

Pesem

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil.

V/. Per lignum servi facti sumus, 
Po lesu smo bili usužnjeni, 
et per sanctam crucem liberati sumus. 
in po svetem križu smo bili osvobojeni.

C/. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. 
R/. Amen.

Uvod

C.: Pot na Kalvarijo pelje sredi naših vsakdanjih cest. Mi, Gospod, pa gremo običajno v nasprotni smeri. Prav zato se nam lahko zgodi, da srečamo tvoje obličje, da ujamemo tvoj pogled. Mi gremo dalje kakor vselej, ti pa nam greš naproti. Tvoje oči preberejo naše srce. Tedaj oklevamo, ali bi šli dalje, kakor da se ni nič zgodilo. Lahko se obrnemo, te pogledamo, ti sledimo. Lahko se poistovetimo s tvojo potjo in uvidimo, da je bolje spremeniti smer.

Iz evangelija po Marku (10,21) 
Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«

Jezus ti je ime; in v tebi resnično ›Bog rešuje‹. Bog Abrahamov, ki kliče, Bog Izakov, ki preskrbi, Bog Jakobov, ki blagoslavlja, Bog Izraelov, ki osvobaja. V tvojem pogledu, Gospod, ki greš skozi Jeruzalem, je celotno razodetje. V tvojih korakih, ki stopajo iz mesta, je naš izhod proti novi zemlji. Prišel si spremenit svet. Za nas to pomeni, da moramo spremeniti smer, videti dobroto tvojih sledov, pustiti, da v našem srcu deluje spomin na tvoje oči.

Križev pot je molitev tistih, ki se premikajo. Prekinja naše navajene poti, da bi se od utrujenosti premaknili k veselju. Res je, da nas Jezusova pot precej stane; v tem svetu, ki vse preračunava, ima zastonjskost visoko ceno. V daru pa vse na novo zacvete; mesto, razdeljeno na stranke in razcefrano od sporov se napoti proti spravi; usahla vernost spet odkrije rodovitnost Božjih obljub; še celo kamnito srce se lahko spremeni v meseno. Treba je samo prisluhniti povabilu: »Pridi! Hodi za menoj!« In se zaupno predati temu pogledu ljubezni.

I. postaja 
Jezusa obsodijo na smrt

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (23,13-16) 
Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo in jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo; in glejte, jaz sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na tem človeku nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Pa tudi Herod ne; zakaj poslal ga je nazaj k nam. Glejte, nič smrti vrednega ni storil. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpustil.«

A ni šlo tako. Ni te izpustil na svobodo. In vendar bi se lahko odvilo drugače. Taka je dramatična igra naše svobode. Tisto, zaradi česar si nas, Gospod, tako cenil. Zaupal si Herodu, Pilatu, prijateljem in sovražnikom. Ne daš se prepričati v zaupanju, s katerim se izročaš nam v roke. Iz njega lahko potegnemo čudeže: tako da osvobodimo tistega, ki je po krivici obtožen; tako da se poglobimo v zahtevnost okoliščin; tako da se upremo obsodbam, ki ubijajo. In vendar bi Herod lahko sledil svetemu nemiru, ki ga je pritegoval k tebi. A ni storil tega niti takrat, ko se je končno znašel v tvoji navzočnosti. Pilat bi te lahko osvobodil, saj te je že oprostil. Pa ni storil tega. Križev pot, Jezus, je priložnost, ki smo jo že velikokrat zamudili.

Priznamo: smo ujetniki vlog, iz katerih nismo hoteli izstopiti; zaskrbljeni smo zaradi nelagodja, če bi spremenili smer. Ti pa si še zmeraj tiho pred nami, v vsakem bratu in vsaki sestri, ki sta izpostavljena obsojanju in predsodkom. Na misel prihajajo verski razlogi, pravni paragrafi, navidezna zdrava pamet, ki se noče vmešavati v usodo drugega; tisoč razlogov nas potiska na stran Heroda, duhovnikov, Pilata in množice. In vendar bi lahko šlo drugače. Ti, Jezus, si nisi umil rok. Še vedno ljubiš v tihoti. Ti si se že odločil, zdaj smo na vrsti mi.

Molimo in recimo: Odpri mi srce, Jezus! 
Ko je pred menoj nekdo, ki ga obsojajo. Odpri mi srce, Jezus! 
Ko so moja prepričanja predsodki. Odpri mi srce, Jezus! 
Ko me pogojuje okostenelost. Odpri mi srce, Jezus
Ko me dobro privlači na skrivaj. Odpri mi srce, Jezus! 
Ko bi rad bil pogumen, pa me je strah, da bom poražen. Odpri mi srce, Jezus! 
Oče naš …

Stabat Mater dolorosa  
Mati žalostna je stala 
iuxta crucem lacrimosa,  
zraven križa se jokala
dum pendebat Filius. 
ko na njem je visel Sin. 

II. postaja 
Jezusu naložijo križ

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (9,43-45) 
Ko so se vsi čudili vsemu temu, kar je delal, je rekel svojim učencem:»Vtisnite si v srce te besede: Sin človekov bo namreč izročen v človeške roke.« Oni pa niso razumeli te besede; bila jim je prikrita, da je niso dojeli, vendar so se ga o tej besedi bali vprašati.

Več mesecev, morda celo let, je že bilo to breme na tvojih ramenih, Jezus. Ko si govoril o njem, ti nihče ni dal prav: nepremagljiv odpor, celo ugibanje. Nisi prosil zanj, vendar si čutil, da se ti križ približuje, vse bolj in bolj razločno. Če si ga sprejel, je bilo to zato, ker si čutil ne le njegovo težo, temveč tudi odgovornost. Pot tvojega križa, Jezus, ni samo v hrib. Je tvoj spust proti tistim, ki si jih ljubil, proti svetu, ki ga ljubi Bog. To je odgovor, prevzemanje odgovornosti. To stane, tako kot stanejo najresnejše vezi, najlepše ljubezni. Teža, ki jo nosiš, govori o dihu, ki te poganja, o Duhu, »Gospodu, ki oživlja.« Kdo ve, zakaj nas je strah, da bi te o tem sploh vprašali. V resnici smo mi tisti, ki smo zadihani, ker se izogibamo odgovornosti. Dovolj bi bilo, če ne bi bežali in bi vztrajali: med tistimi, ki si nam jih dal, v okoliščinah, v katere si nas postavil; če bi se povezali med seboj, ker čutimo, da le tako ne bomo več ujetniki samih sebe. Sebičnost je težja od križa. Brezbrižnost bolj bremeni kot razdajanje. Prerok je to napovedal: Pač se utrujajo in pešajo mladeniči, mladi možje se spotikajo in padajo, tisti pa, ki upajo vate, dobivajo novo moč, se dvigajo s krili kot orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa se ne utrudijo (prim. Iz 40,30-31).

Molimo in recimo: Reši nas utrujenosti, Gospod! 
Če se ukvarjamo sami s sabo.  Reši nas utrujenosti, Gospod! 
Če se nam zdi, da nimamo moči, da bi se posvečali drugim. Reši nas utrujenosti, Gospod! 
Če iščemo izgovore, da bi se izognili odgovornosti. Reši nas utrujenosti, Gospod! 
Če imamo talente in spretnosti, ki jih lahko položimo na mizo. Reši nas utrujenosti, Gospod! 
Če naše srce še vedno zadrhti ob nepravičnosti. Reši nas utrujenosti, Gospod! 
Pater noster …

Cuius animam gementem,  
V grenko žalost zatopljena 
contristatam et dolentem 
je nje duša prebodena 
pertransivit gladius. 
z mečem silnih bolečin. 

III. postaja 
Jezus pade prvič

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (10,13-15) 
Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Ko bi se v Tiru in Sidónu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vaju, bi se že zdavnaj spokorila, sedeč v raševini in pepelu. Toda Tiru in Sidónu bo ob sodbi laže kakor vama. In ti, Kafarnáum! Se boš mar do neba povzdignil? Do podzemlja se boš pogreznil.

Bilo je, kot bi se prvič dotaknil dna, in iz ust so ti privrele trde besede, Jezus, namenjene krajem, ki so ti bili tako dragi. Zdi se, da je seme tvoje besede padlo v praznino, enako tudi vsa tvoja rešilna dejanja. Vsak prerok je občutil padec v praznino neuspeha, preden je nadaljeval po Božjih poteh. Tvoje življenje, Jezus, je prilika. Nikoli na padeš zaman na tla, na našo zemljo. Celo tukaj, prvič, je razočaranje hitro zamenjalo veselje tvojih, ki si jih bil poslal: vračali so se s svojega poslanstva k tebi in ti pripovedovali o znamenjih Božjega kraljestva. Tedaj si se vzradoval od prekipevajočega veselja, ob katerem človek kar poskoči in se še drugi nalezejo te energije. Slavil si Očeta, ki svoje načrte prikrije učenim in razumnim, pač pa jih razodene malim. Tudi pot križa je začrtana globoko po zemlji: veliki se od nje odmikajo, radi bi se dotaknili neba. Nasprotno, nebo je že tu, spustilo se je, srečamo ga lahko celo, ko pademo in smo na tleh. Graditelji babilonskega nam pripovedujejo, da se ni mogoče zmotiti in da je tisti, ki pade, propadel. To je peklensko delovišče. Božji načrt pa ne ubija, ne odmetava, ne zdrobi. Ponižen je, zvest zemlji. Tvoja pot, Jezus, je pot blagrov. Ne ruši, temveč goji, popravlja, varuje.

Molimo in recimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo. 
Za tiste, ki čutijo, da niso uspeli. Pridi k nam tvoje kraljestvo. 
Da se upremo ekonomiji, ki ubija. Pridi k nam tvoje kraljestvo. 
Da okrepimo tiste, ki so padli. Pridi k nam tvoje kraljestvo. 
V tekmovalnih družbah, kjer vsak išče prvo mesto. Pridi k nam tvoje kraljestvo
Tistemu, ki je prišel do meje in ne ve, kam naprej. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Oče naš …

O quam tristis et afflicta
O, kaj žalosti prestati 
fuit illa benedicta 
morala je sveta Mati 
mater Unigeniti! 
k’tere Sin je rešil svet. 

IV. postaja 
Jezus sreča svojo Mater

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (8,19-21) 
Prišli so k njemu njegova mati in bratje, toda zaradi množice se niso mogli srečati z njim. Sporočili so mu: »Tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in te želijo videti.« On pa jim je odgovoril in rekel: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo.«

Tvoja mati je tam, na poti križa, ona je bila tvoja prva učenka. Z nežno odločnostjo, s svojo razumnostjo, ki ohranja v srcu in premišljuje, je tvoja mati tam. Od trenutka, ko ji je bilo predloženo, da te sprejme pod srcem, se je obrnila, se je spreobrnila k tebi. Svoja pota je uravnala po tvojih. To ni bila odpoved, ampak nenehno odkrivanje, do Kalvarije. Tebi slediti pomeni pustiti ti, da greš; imeti te pomeni dajati prostor tvoji novosti. To ve vsaka mati: otrok preseneča. Ljubljeni Sin, ti priznavaš, da so tvoja mati in tvoji bratje tisti, ki poslušajo in se pustijo spremeniti. Ne govorijo, ampak delajo. V Bogu so besede že dejanja, obljube so že resničnost. Na poti križa, Mati, si med redkimi, ki se tega spominjajo. Zdaj te Sin potrebuje. Čuti, da ti ne obupuješ. Čuti, da pod srcem še vedno porajaš Besedo. Tudi nam, Jezus uspeva, da ti sledimo, ker nas je rodila ona, ki je hodila za teboj. Tudi nas je povedla v svet vera tvoje Matere in številnih pričevalcev, ki rojevajo celo tam, kjer vse govori o smrti. Takrat, v Galileji, so te oni hoteli videti. Zdaj, na pobočju Kalvarije, ti sam iščeš pogled človeka, ki posluša in udejanja. Neizrekljivo soglasje. Nerazdružna zaveza.

Molimo in recimo: Glej, moja mati! 
Marija posluša in govori. Glej, moja mati
Marija sprašuje in premišljuje. Glej, moja mati! 
Marija gre zdoma in odločno potuje. Glej, moja mati! 
Marija se veseli in tolaži. Glej, moja mati! 
Marija sprejema in poskrbi. Glej, moja mati! 
Marija tvega in ščiti. Glej, moja mati! 
Marija se ne boji obsojanja in namigovanja. Glej, moja mati! 
Marija usmerja in spremlja. Glej, moja mati! 
Marija ničesar ne prepušča smrti. Glej, moja mati! 
Pater noster …

Quae maerebat et dolebat 
V žalosti zdihuje bleda 
pia mater, cum videbat 
ko v trepetu Sina gleda, 
Nati poenas incliti. 
kaj trpi na les razpet.

V. postaja 
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (23,26) 
Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.

Ni se sam ponudil, prijeli so ga. Simon se je vračal s svojega dela in so mu na hrbet naložili obsojenčev križ. Očitno je imel primerno postavo, gotovo pa je šel v drugi smeri, nekaj drugega je imel v načrtu. Na Boga se pač lahko naleti na takšen način. Kdove zakaj, Jezus, se je to ime – Simon iz Cirene – kmalu nepozabno vtisnilo v spomin tvojih učencev. Na križevem potu jih ni bilo, tudi nas ne, Simon pa je bil. To velja še danes: medtem ko nekdo daje vse od sebe, se lahko takrat znajde nekje drugje, celo na begu, ali pa je zraven. Jezus, mislim, da si bomo Simonovo ime zapomnili, ker ga je ta nepričakovani dogodek spremenil za vedno. Ni nehal misliti nate. Postal je del tvojega telesa, prvovrstna priča, da se razlikuješ od slehernega drugega obsojenca. Simon iz Cirene je na hrbtu začutil tvoj križ, ne da bi prosil zanj, kakor jarem, o katerem si bil govoril nekega dne: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (prim. Mt 11,29). Tudi živina lažje dela, če stopa skupaj. In ti, Jezus, nas rad pritegneš v svoje delo, ki rahlja zemljo, da bi bila vnovič posejana. Potrebujemo to presenetljivo lahkost. Potrebujemo nekoga, ki nas včasih ustavi in nam na ramena naloži kakšen kos resničnosti, ki ga je treba preprosto nositi. Lahko delamo ves dan, a brez tebe se vse razblini. Zaman se trudijo zidarji, zaman čuje stražnik mesta, ki ga Bog ne gradi in ne varuje (prim. Ps 127). Glejte, na križevem poti vstaja novi Jeruzalem. Mi pa kakor Simon iz Cirene zamenjamo svojo pot in odslej delamo s teboj.

Molimo in recimo: Ustavi naš tek, Gospod! 
Ko hodimo po svoji poti, ne da bi komu pogledali v obraz. Ustavi naš tek, Gospod! 
Ko nas novice ne pretresejo. Ustavi naš tek, Gospod! 
Ko ljudje postajajo številke. Ustavi naš tek, Gospod! 
Ko nimamo časa, da bi poslušali. Ustavi naš tek, Gospod! 
Ko se odločamo v naglici. Ustavi naš tek, Gospod! 
Ko ne dopuščamo sprememb v načrtih. Ustavi naš tek, Gospod!  
Oče naš … 
 
Quis est homo qui non fleret, 
Komu potok solz ne lije,  
Matrem Christi si videret
ko bridkosti zre Marije,
in tanto supplicio? 
grenke nad morja bridkost?

VI. postaja 
Veronika obriše Jezusovo obličje

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (9,29-31) 
Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova obleka je belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v slavi in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.

Iz Psalma 27 
O tebi govori moje srce: »Išči njegovo obličje!« Tvoje obličje, Gospod, hočem iskati. Ne skrivaj svojega obličja pred mano«

V tvojem obličju, Jezus, vidimo tvoje srce. Tvojo odločitev lahko preberemo v tvojih očeh, razbrazdala je tvoj obraz, tvojim potezam daje izraz nezamenljive pozornosti. Opaziš Veroniko, kakor opaziš tudi mene. Iščem tvoje obličje, ki pripoveduje o tvoji odločitvi, da nas ljubiš do zadnjega diha; in še čez, ker močna kakor smrt je ljubezen (prim. Vp 8,6). Srce nam lahko spremeni samo tvoje obličje, v katero hočem upreti pogled in ga ohraniti. Ti se nam izročaš dan za dnem v obličju slehernega človeka, ki je živi spomin na tvoje učlovečenje. Vsakič, ko se ozremo v najmanjšega, namreč naklonimo pozornost tvojim udom in ti ostajaš z nami. Tako nam razsvetliš srce in izraz na obrazu. Namesto da bi zavračali, sprejemamo. Na križevem potu lahko naše obličje končno zažari kakor tvoje in širi blagoslov. V nas si vtisnil spomin nanj kot predokus svoje vrnitve, ko nas boš prepoznal na prvi pogled, enega za drugim. Morda ti bomo tedaj postali podobni. In bomo iz obličja v obličje, v pogovoru brez konca, v bližini, ki se je ne bomo nikoli naveličali, Božja družina.

Molimo in recimo: Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!  
Če je naš obraz brezizrazen. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus! 
Če je naše srce odmaknjeno. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus! 
Če naša dejanja delijo. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus! 
Če naše odločitve ranijo. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus! 
Če naši načrti izključujejo. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus! 
Oče naš …

Quis non posset contristari, 
Kdo prisrčno ne žaluje
piam matrem contemplari
ko to Mater premišljuje
dolentem cum Filio?
njenih boli velikost?

VII. postaja 
Jezus pade drugič

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil. 

Iz evangelija po Luku (15,2-6) 
Farizeji in pismouki so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Povedal jim je tole priliko in rekel: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo ovco, ki se je izgubila.‹«

Pasti in vstati. Pasti in spet vstati. Tako si nas učil brati, Jezus, avanturo človeškega življenja. Človeška je, ker je odprta. Strojem ne pustimo, da bi se motili; imamo jih za popolne. Ljudje pa omahujejo, so raztreseni, se izgubljajo. In vendar poznajo veselje: veselje, ko se začenja nekaj novega, veselje, ko se kaj prerodi. Ljudje ne prihajajo na svet kot iz stroja, ampak rokodelsko: smo enkratni izdelki, preplet milosti in odgovornosti. Jezus, postal si eden od nas. Ni te bilo strah, da bi se spotaknil in padel. Kdor ne izkusi nelagodja, kdor se hvali z nezmotnostjo, kdor skriva svoje padce in ne odpušča padcev drugih, zavrača pot, ki si si jo izbral ti. Ti, Jezus, si Gospod veselja. V tebi se vsi najdemo in se znajdemo doma kakor tista ena ovca, ki se je bila izgubila. Nečloveška je ekonomija, v kateri devetindevetdeset velja več kakor ena. In vendar smo zgradili svet, ki deluje na tak način: svet preračunljivosti in algoritmov, hladne logike in neusmiljenih interesov. Zakon tvoje hiše, božanska ojkonomija, pa je drugačen, Gospod. Ko se obrnemo k tebi, ki padeš in se pobereš, zamenjamo smer in preusmerimo korak. To je spreobrnjenje, ki nam vrača veselje in nas pelje domov.

Molimo in recimo: Dvigni nas, Bog, naša rešitev!  
Smo otroci, ki včasih jokamo. Dvigni nas, Bog, naša rešitev! 
Smo odraščajoči, ki smo negotovi. Dvigni nas, Bog, naša rešitev! 
Smo mladi, ki nas odrasli prevečkrat prezirajo. Dvigni nas, Bog, naša rešitev! 
Smo odrasli, ki smo pogrešili. Dvigni nas, Bog, naša rešitev! 
Smo ostareli, ki bi radi še sanjali. Dvigni nas, Bog, naša rešitev! 
Oče naš …

Pro peccatis suae gentis 
Vidi Jezusa trpeti, 
vidit Iesum in tormentis 
grehe ljudstva nase vzeti, 
et flagellis subditum.
šibam vdati se voljno. 

VIII. postaja
Jezus sreča jeruzalemske žene

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil. 

Iz evangelija po Luku (23,27-31) 
Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo dnevi, ko porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?«

V ženskah si vedno prepoznaval, Jezus, posebno povezanost z Božjim srcem. Zato si v veliki množici ljudstva, ki je tistega dne spremenila smer in se napotila za teboj, takoj ugledal žene in si vnovič vzpostavil z njimi posebno vez. Mesto je drugačno, kadar nosijo njegove prebivalce pod srcem, ko se doji otroke; skratka kadar ne poznamo samo katastrskih zapisov, ampak ko resnično živimo od znotraj. Ženam, ki že po dolžnosti opravljajo obred sočutja, ti pretreseš srce. V srcu se namreč povezujejo dogodki in se porajajo misli in odločitve. »Ne jokajte nad menoj!« Božje Srce utripa za njegovo ljudstvo, poraja novo mesto: »Jokajte nad seboj in svojimi otroki!« Obstaja jok, v katerem se vse preraja. Potrebne pa so tudi solze obžalovanja, ki se jih ne smemo samovati, solze, ki jih ne smemo zapreti v zasebnost. Naše ranjeno sožitje, Gospod, v tem razdrobljenem svetu, potrebuje iskrenih solz, ne le naključnih. Sicer se bo uresničilo, kar so napovedovali apokaliptiki: ničesar ne rojevamo več in se potem vse ruši. Vera pa, nasprotno, prestavlja gore. Gore in griči nam ne padajo na glavo, ampak se med njimi odpira cesta. To je tvoja cesta, Gospod, pot, ki se vzpenja, na kateri so te apostoli zapustili, tvoje učenke pa – matere Cerkve – so šle za teboj.

Molimo in recimo: Daj nam materinsko srce, Jezus! 
Zgodovino Cerkve si poselil s svetimi ženami. Daj nam materinsko srce, Jezus! 
Zavrgel si ustrahovanje in prevlado. Daj nam materinsko srce, Jezus! 
Zbral in potolažil si solze mnogih mater. Daj nam materinsko srce, Jezus! 
Ženam si zaupal oznanilo vstajenja. Daj nam materinsko srce, Jezus! 
Cerkev si navdihnil z novimi karizmami. Daj nam materinsko srce, Jezus! 
Pater noster …

Eia, mater, fons amoris, 
Mati, vir ljubezni prave, 
me sentire vim doloris  
naj okusim te težave
fac, ut tecum lugeam.
in s teboj žalujem zdaj.

IX. postaja 
Jezus pade tretjič

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil. 

Iz evangelija po Luku (7,44-49) 
Jezus se je obrnil k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Vstopil sem v tvojo hišo, vode za noge mi nisi dal; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljuba mi nisi dal; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem vstopil. Z oljem mi nisi mazilil glave; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi.« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?«

Ne le enkrat ali dvakrat, Jezus, ti si spet padel. Padal si že kot otrok, kakor vsak otrok. Tako si razumel in sprejel našo človeškost, ki pada in spet pada. Če nas greh oddalji, te pa tvoje življenje brez greha približa vsakemu grešniku, te nerazvezno zedini z njegovimi padci. In to nas premakne proti spreobrnjenju. Spotika za tistega, ki se oddaljuje od bližnjih in od sebe. Spotika za tistega, ki živi razdeljen na dvoje: med tem, kar bi moral biti, in tem, kar dejansko je. V tvojem usmiljenju, Jezus, se sesuje vsaka hinavščina. Maske, lepe fasade niso več potrebne. Bog vidi srce. Ljubi srce. Ogreje srce. In tako me dvigneš in me postaviš na pot na še neprehojene ceste, drzne, velikodušne. Kdo si, Jezus, da odpuščaš celo grehe? Znova na tleh, na zemlji, na tem križevem potu, si odrešenik te naše zemlje. Nismo samo naseljeni na njej, ampak smo iz nje izoblikovani. Ti, na tleh, na zemlji, nas še vedno gneteš kot vešč lončar.

Molimo in recimo: Mi smo glina v tvojih rokah. 
Ko se zdi, da se nič ne bo spremenilo, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah. 
Ko se sporom ne vidi konca, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah. 
Ko nam tehnika daje vtis, da smo vsemogočni, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah. 
Ko nas uspehi odmikajo od zemlje, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah. 
Ko nas bolj skrbi videz kot srce, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah. 
Oče naš …

Fac ut ardeat cor meum 
Daj, da bo srce se vnelo
in amando Christum Deum,
 in za Jezusa gorelo 
ut sibi complaceam. 
mi v ljubezni vekomaj.

X. postaja
Jezusa slečejo

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil. 

Iz Jobove knjige (1,20-22) 
Tedaj je Job vstal in pretrgal svoja oblačila, si ostrigel glavo, padel na tla in molil. Rekel je: »Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« Pri vsem tem Job ni grešil in ni rekel nič žaljivega proti Bogu.

Nisi se slekel, slekli so te. Razlika nam je vsem jasna, Jezus. Samo kdor nas ljubi, lahko sprejme našo goloto v svoje roke in svoj pogled. Nasprotno pa nas je strah oči neznancev, ki si znajo samo prilaščati. Slečen si in vsem na očeh, a ti celo ponižanje spreminjaš v domačnost. Hočeš se razodeti, da si blizu celo tistim, ki te uničujejo; tistega, ki te slači, gledaš kakor ljubljene osebe, ki ti jih je dal Oče. Tukaj je nekaj več od Jobove potrpežljivosti, celo več od njegove vere. V tebi, Ženinu, ki se pusti zagrabiti, dotakniti, in vse obrne v dobro. Puščaš nam svoja oblačila kot relikvije dovršene ljubezni. V naših rokah so, ker si bil ti pri nas, bil si z nami. Ohranili smo tvoje obleke in zdaj zanje žrebamo, ampak žreb tukaj ne osreči samo enega, pač pa vse. Vsakega posebej od nas poznaš, da bi rešil vse, vse, vsakogar. In če se ti Cerkev zdi danes kakor raztrgana obleka, nas nauči, kako zašiti naše bratstvo, ki temelji na tvojem daru. Tvoje telo smo, tvoje obleka, ki se je ne sme parati, tvoja Nevesta. Vsi skupaj smo to. Žreb nam je zadel ljubke kraje; naša dediščina je veličastna (prim. Ps 16,6).

Molimo in recimo: Daj svoji Cerkvi mir in edinost! 
Gospod Jezus, ki vidiš, kako so tvoji učenci razdeljeni. Daj svoji Cerkvi mir in edinost! 
Gospod Jezus, ki nosiš rane naše zgodovine. Daj svoji Cerkvi mir in edinost! 
Gospod Jezus, ki poznaš našo šibko ljubezen. Daj svoji Cerkvi mir in edinost! 
Gospod Jezus, ki hočeš, da smo udje tvojega telesa. Daj svoji Cerkvi mir in edinost! 
Gospod Jezus, ki si oblečen v usmiljenje. Daj svoji Cerkvi mir in edinost! 
Pater noster …

Sancta mater, istud agas,
Sveta Mati, to te prosim,
Crucifixi fige plagas
rane Kristusa naj nosim,
cordi meo valide. 
vtisni v moje jih srce.

XI. postaja 
Jezusa pribijejo na križ

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil. 

Iz evangelija po Luku (23,32-34) 
Z njim pa so gnali še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Nič nas ne prestraši bolj od negibnosti. In ti si pribit na križ, nepremičen, negiben. To pa si skupaj z drugimi, nikoli sam, odločen, da se razodevaš celo na križu kot Bog z nami. Razodetje se ne ustavi, ne da se ga pribiti na križ. Ti, Jezus, nam kažeš, da se je treba v vsaki okoliščini odločati. In to je vrtoglavica svobode. Še na križu nisi onemogočen: odločaš se, za koga si tam. Pozoren si do enega in drugega, ki sta križana s teboj. Pustiš, da odletijo žaljivke enega, in sprejmeš prošnji krik drugega. Pozoren si do tistih, ki te križajo, in znaš brati srce tistega, ki ne ve, kaj dela. Pozoren si do neba: rad bi ga imel jasnejše, a z lučjo priprošnje prebiješ pregrado teme. Ko si pribit na križ namreč moliš za druge. Stopaš vmes med sprte stranke, med nasprotnike. In jih prinašaš Bogu, ker tvoj križ ruši zidove, briše dolgove, razveljavlja sodbe, vzpostavlja spravo. Ti si pravi jubilej. Obrni nas k sebi, Jezus, ki pribit na križ zmoreš vse.

Molimo in recimo: Nauči nas ljubiti!  
Ko smo pri močeh, in ko se nam zdi, da smo brez moči. Nauči nas ljubiti! 
Ko nas krivični zakoni in odloki ohromijo. Nauči nas ljubiti! 
Ko nam nasprotuje, kdor noče resnice in pravice. Nauči nas ljubiti! 
Ko nas skuša obup. Nauči nas ljubiti! 
Ko govorijo: »Tu se ne da nič narediti.« Nauči nas ljubiti! 
Oče naš …

Tui Nati vulnerati, 
Sinu tvojemu so rane 
tam dignati pro me pati,
v odrešenje moje dane, 
poenas mecum divide.
tudi mene naj bole.

XII. postaja
Jezus umre na križu

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil. 

Iz evangelija po Luku (23,45-49) 
Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in rekel: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In vse množice, ki so se zbrale, da bi to gledale, in so videle, kaj se je zgodilo, so se tolkle po prsih, ko so se vračale. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm, so to gledale.

Kje smo mi na Kalvariji? Pod križem? Malo stran? Daleč? Ali morda, kakor apostoli, nas sploh ni več tam. Ti izdihneš in ta dih, zadnji in prvi, pričakuje samo to, da bo sprejet. Gospod Jezus, upogni naše ceste proti svojemu daru. Ne dopusti, da bi se tvoj dih življenja zgubil. Naša tema išče luč. Naša svetišča hočejo ostati dokončno odprta. Zdaj Svetega ni več za zagrinjalom: njegova skrivnost je na voljo vsem. To zazna vojak, ki je od blizu opazoval, kako umiraš, in je prepoznal novo vrsto moči. To razume množica, ki je kričala proti tebi: sprva od daleč, zdaj pa se od blizu sreča s prizorom nezaslišane ljubezni, to je lepota, ki prebuja vero. Tistemu, ki gleda, kako umiraš, Gospod, daješ čas, da se vrne in se pri tem trka na prsi, da si potolče srce, da se zdrobi v prah njegova trdota. Nam, Jezus, ki te pogosto gledamo še od daleč, pa nakloni, da bomo živeli v spominu nate, da nas bo nekega dne, ko boš prišel, celo smrt našla žive.

Molimo in recimo: Sveti Duh, pridi!  
Ostali smo daleč od Gospodovih ran. Sveti Duh, pridi! 
Ko je brat padel, smo se obrnili proč. Sveti Duh, pridi! 
Usmiljeni in ubogi v duhu so videti poraženci. Sveti Duh, pridi! 
Verujoči in neverujoči stojijo pred križanim. Sveti Duh, pridi! 
Oče naš …

Vidit suum dulcem Natum
V Sina le pogled upira,
morientem desolatum,
ko ves zapuščen umira,
cum emisit spiritum.
k smrti nagne že glavo.

XIII. postaja 
Jezusa snamejo s križa

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil. 

Iz evangelija po Luku (23,50-53a) 
In glej, mož po imenu Jožef, član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ki se ni strinjal z njihovim sklepom in ravnanjem, doma iz judovskega mesta Arimateje, in je pričakoval Božje kraljestvo; ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa.

Tvoje telo je končno v rokah dobrega in pravičnega moža. Ovit si v smrtni sen, Jezus, a naloži si te živo srce, ki si ga izbral. Jožef ni bil eden tistih, ki govorijo, pa ne naredijo. »Ni se strinjal z njihovim sklepom in ravnanjem,« pravi evangelij. In to je dobra novica: objema te, Jezus, nekdo, ki ni objel javnega mnenja. Naloži si te nekdo, ki si je naložil lastno odgovornost. Na svojem mestu si, Jezus, v naročju Jožefa iz Arimateje, ki »je pričakoval Božje kraljestvo.« Na svojem mestu si med tistimi, ki še upajo, med tistimi, ki se ne sprijaznijo z mislijo, da je krivica neogibna. Ti pretrgaš verigo neizbežnega, Jezus. Lomiš avtomatizme, ki uničujejo skupni dom in bratstvo. Tiste, ki pričakujejo tvoje kraljestvo, opogumljaš, da stopijo pred oblastnike, kakor Mojzes pred faraona, kakor Jožef iz Arimateje pred Pilata. Usposabljaš nas za velike odgovornosti, delaš nas drzne. Tako, umrl si in še vedno kraljuješ. Tudi za nas velja, Jezus: če tebi služimo, kraljujemo.

Molimo in recimo: Če tebi služimo, kraljujemo.  
Ko damo lačnim jesti. Če tebi služimo, kraljujemo. 
Ko damo žejnim piti. Če tebi služimo, kraljujemo. 
Ko gole oblačimo. Če tebi služimo, kraljujemo. 
Ko sprejmemo tujce. Če tebi služimo, kraljujemo. 
Ko obiskujemo bolnike. Če tebi služimo, kraljujemo. 
Ko obiskujemo zapornike. Če tebi služimo, kraljujemo. 
Ko pokopavamo mrtve. Če tebi služimo, kraljujemo. 
Oče naš …

Fac me tecum pie flere,
Naj s teboj sedaj žalujem, 
Crucifixo condolere,
Križanega objokujem,
donec ego vixero.
ko v dolini solz živim.

XIV. postaja 
Jezusa položijo v grob

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: 
Molimo te, Kristus in te hvalimo, 
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. 
ker si s svojim križem svet odrešil. 

Iz evangelija po Luku (23,53b-56) 
Zavil ga je v platno in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen. Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Ogledale so si grob in kako je bilo položeno njegovo telo. Ko so se vrnile, so pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.

V sistemu, ki se nikoli ne ustavi, Jezus, ti preživljaš svojo soboto. Preživljajo jo tudi žene, ki bi jim dišave in mira že hotele pripovedovati o vstajenju. Naúči nas, da ne bomo delali nič, ko se od nas zahteva samo to, da počakamo. Vzgajaj nas v tempu zemlje, ki ni tempo izumetničenosti. Ko si bil položen v grob, Jezus, si podelil z nami stanje, ki nam je vsem skupno, in si dosegel brezna, ki se jih tako bojimo. Poglej, kako bežimo pred njimi, ko množimo svoje dejavnosti. Pogosto se prazno vrtimo v krogu, a sobota se že bliža s svojo zarjo; vzgaja nas in od nas zahteva počitek. Božansko življenje, življenje, po meri človeka, življenje, ki pozna sobotni mir. »Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, ne da bi jih kdo vznemirjal« (Mih 4,6), je prerokoval Mihej.  In Zaharija mu je rekel v odmev: »Tisti dan, govori Gospod nad vojskami, boste povabili vsak svojega soseda pod svojo trto in pod svojo smokvo« (Zah 3,10). Jezus, zdi se, da spiš, medtem ko je svet v neurju, pripelji nas vse v sobotni mir. Tedaj se nam bo zazdelo celotno stvarstvo tako lepo in dobro, namenjeno vstajenju. In mir bo nad tvojim ljudstvom in med vsemi narodi.

Molimo in recimo: Naj pride tvoj mir!  
Zemlji, zraku in vodi Naj pride tvoj mir! 
Pravičnim in krivičnim Naj pride tvoj mir! 
Neopaženim in tistim brez glasu Naj pride tvoj mir! 
Tistim, ki nimajo ne moči ne denarja Naj pride tvoj mir! 
Tistim, ki pričakujejo pravični poganjek Naj pride tvoj mir!  
Oče naš …

Quando corpus morietur,
Ko pa smrt telo mi vzame, 
fac ut animae donetur
dušo mojo naj objame
paradisi gloria. Amen.
večne slave rajski dom. Amen.

Zaključna molitev

»Hvaljen, moj Gospod,« je prepeval sv. Frančišek Asiški. V tej čudoviti pesnitvi nas je spomnil, da je naš skupni dom tudi kakor sestra (…) Ta sestra je ogorčena zaradi hudega, ki ji ga povzročamo« (Okrožnica Laudato siʼ, 1-2).

»Vi vsi pa ste bratje,« je prav tako zapisal sv. Frančišek, da bi se obrnil na vse brate in sestre in jim predložil način življenja, ki ima okus po evangeliju« (Okr. Fratelli tutti, 1).

»›Vzljubil nas je,‹ pravi sv. Pavel o Kristusu, da bi nam pomagal odkriti, da nas nič ›ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni‹« (Okr. Dilexit nos, 1). 

Prehodili smo križev pot; obrnili smo se k ljubezni, od katere nas nič ne bo moglo ločiti. Zdaj pa, medtem ko kralj spi in se na vso zemljo spušča velika tišina, si privzemimo besede sv. Frančiška in prosimo za dar spreobrnjenja srca.

O vzvišeni in veličastni Bog, 
razsvetli temine mojega srca. 
Daj mi pravo vero, trdno upanje 
in popolno ljubezen, 
razumnost in spoznanje, 
o Gospod, 
da se bom držal 
tvoje svete in resnične zapovedi. 
Amen.

 

 

 

petek, 18. april 2025, 14:30