KRI?EV POT Kolosej 2025
KRI?EV POT
Kolosej 2025
Pesem
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
V/. Per lignum servi facti sumus,
Po lesu smo bili usu?njeni,
et per sanctam crucem liberati sumus.
in po svetem kri?u smo bili osvobojeni.
C/. V imenu O?eta in Sina in Svetega Duha.
R/. Amen.
Uvod
C.: Pot na Kalvarijo pelje sredi na?ih vsakdanjih cest. Mi, Gospod, pa gremo obi?ajno v nasprotni smeri. Prav zato se nam lahko zgodi, da sre?amo tvoje obli?je, da ujamemo tvoj pogled. Mi gremo dalje kakor vselej, ti pa nam gre? naproti. Tvoje o?i preberejo na?e srce. Tedaj oklevamo, ali bi ?li dalje, kakor da se ni ni? zgodilo. Lahko se obrnemo, te pogledamo, ti sledimo. Lahko se poistovetimo s tvojo potjo in uvidimo, da je bolje spremeniti smer.
Iz evangelija po Marku (10,21)
Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar ima?, in daj ubogim, in imel bo? zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«
Jezus ti je ime; in v tebi resni?no ?Bog re?uje?. Bog Abrahamov, ki kli?e, Bog Izakov, ki preskrbi, Bog Jakobov, ki blagoslavlja, Bog Izraelov, ki osvobaja. V tvojem pogledu, Gospod, ki gre? skozi Jeruzalem, je celotno razodetje. V tvojih korakih, ki stopajo iz mesta, je na? izhod proti novi zemlji. Pri?el si spremenit svet. Za nas to pomeni, da moramo spremeniti smer, videti dobroto tvojih sledov, pustiti, da v na?em srcu deluje spomin na tvoje o?i.
Kri?ev pot je molitev tistih, ki se premikajo. Prekinja na?e navajene poti, da bi se od utrujenosti premaknili k veselju. Res je, da nas Jezusova pot precej stane; v tem svetu, ki vse prera?unava, ima zastonjskost visoko ceno. V daru pa vse na novo zacvete; mesto, razdeljeno na stranke in razcefrano od sporov se napoti proti spravi; usahla vernost spet odkrije rodovitnost Bo?jih obljub; ?e celo kamnito srce se lahko spremeni v meseno. Treba je samo prisluhniti povabilu: »Pridi! Hodi za menoj!« In se zaupno predati temu pogledu ljubezni.
I. postaja
Jezusa obsodijo na smrt
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (23,13-16)
Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo in jim rekel: »Pripeljali ste mi tega ?loveka, ?e? da zavaja ljudstvo; in glejte, jaz sem ga vpri?o vas zasli?al in nisem na?el na tem ?loveku nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga to?ite. Pa tudi Herod ne; zakaj poslal ga je nazaj k nam. Glejte, ni? smrti vrednega ni storil. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpustil.«
A ni ?lo tako. Ni te izpustil na svobodo. In vendar bi se lahko odvilo druga?e. Taka je dramati?na igra na?e svobode. Tisto, zaradi ?esar si nas, Gospod, tako cenil. Zaupal si Herodu, Pilatu, prijateljem in sovra?nikom. Ne da? se prepri?ati v zaupanju, s katerim se izro?a? nam v roke. Iz njega lahko potegnemo ?ude?e: tako da osvobodimo tistega, ki je po krivici obto?en; tako da se poglobimo v zahtevnost okoli??in; tako da se upremo obsodbam, ki ubijajo. In vendar bi Herod lahko sledil svetemu nemiru, ki ga je pritegoval k tebi. A ni storil tega niti takrat, ko se je kon?no zna?el v tvoji navzo?nosti. Pilat bi te lahko osvobodil, saj te je ?e oprostil. Pa ni storil tega. Kri?ev pot, Jezus, je prilo?nost, ki smo jo ?e velikokrat zamudili.
Priznamo: smo ujetniki vlog, iz katerih nismo hoteli izstopiti; zaskrbljeni smo zaradi nelagodja, ?e bi spremenili smer. Ti pa si ?e zmeraj tiho pred nami, v vsakem bratu in vsaki sestri, ki sta izpostavljena obsojanju in predsodkom. Na misel prihajajo verski razlogi, pravni paragrafi, navidezna zdrava pamet, ki se no?e vme?avati v usodo drugega; tiso? razlogov nas potiska na stran Heroda, duhovnikov, Pilata in mno?ice. In vendar bi lahko ?lo druga?e. Ti, Jezus, si nisi umil rok. ?e vedno ljubi? v tihoti. Ti si se ?e odlo?il, zdaj smo na vrsti mi.
Molimo in recimo: Odpri mi srce, Jezus!
Ko je pred menoj nekdo, ki ga obsojajo. Odpri mi srce, Jezus!
Ko so moja prepri?anja predsodki. Odpri mi srce, Jezus!
Ko me pogojuje okostenelost. Odpri mi srce, Jezus!
Ko me dobro privla?i na skrivaj. Odpri mi srce, Jezus!
Ko bi rad bil pogumen, pa me je strah, da bom pora?en. Odpri mi srce, Jezus!
O?e na? …
Stabat Mater dolorosa
Mati ?alostna je stala
iuxta crucem lacrimosa,
zraven kri?a se jokala,
dum pendebat Filius.
ko na njem je visel Sin.
II. postaja
Jezusu nalo?ijo kri?
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (9,43-45)
Ko so se vsi ?udili vsemu temu, kar je delal, je rekel svojim u?encem:»Vtisnite si v srce te besede: Sin ?lovekov bo namre? izro?en v ?love?ke roke.« Oni pa niso razumeli te besede; bila jim je prikrita, da je niso dojeli, vendar so se ga o tej besedi bali vpra?ati.
Ve? mesecev, morda celo let, je ?e bilo to breme na tvojih ramenih, Jezus. Ko si govoril o njem, ti nih?e ni dal prav: nepremagljiv odpor, celo ugibanje. Nisi prosil zanj, vendar si ?util, da se ti kri? pribli?uje, vse bolj in bolj razlo?no. ?e si ga sprejel, je bilo to zato, ker si ?util ne le njegovo te?o, temve? tudi odgovornost. Pot tvojega kri?a, Jezus, ni samo v hrib. Je tvoj spust proti tistim, ki si jih ljubil, proti svetu, ki ga ljubi Bog. To je odgovor, prevzemanje odgovornosti. To stane, tako kot stanejo najresnej?e vezi, najlep?e ljubezni. Te?a, ki jo nosi?, govori o dihu, ki te poganja, o Duhu, »Gospodu, ki o?ivlja.« Kdo ve, zakaj nas je strah, da bi te o tem sploh vpra?ali. V resnici smo mi tisti, ki smo zadihani, ker se izogibamo odgovornosti. Dovolj bi bilo, ?e ne bi be?ali in bi vztrajali: med tistimi, ki si nam jih dal, v okoli??inah, v katere si nas postavil; ?e bi se povezali med seboj, ker ?utimo, da le tako ne bomo ve? ujetniki samih sebe. Sebi?nost je te?ja od kri?a. Brezbri?nost bolj bremeni kot razdajanje. Prerok je to napovedal: Pa? se utrujajo in pe?ajo mladeni?i, mladi mo?je se spotikajo in padajo, tisti pa, ki upajo vate, dobivajo novo mo?, se dvigajo s krili kot orli, tekajo, pa ne ope?ajo, hodijo, pa se ne utrudijo (prim. Iz 40,30-31).
Molimo in recimo: Re?i nas utrujenosti, Gospod!
?e se ukvarjamo sami s sabo. Re?i nas utrujenosti, Gospod!
?e se nam zdi, da nimamo mo?i, da bi se posve?ali drugim. Re?i nas utrujenosti, Gospod!
?e i??emo izgovore, da bi se izognili odgovornosti. Re?i nas utrujenosti, Gospod!
?e imamo talente in spretnosti, ki jih lahko polo?imo na mizo. Re?i nas utrujenosti, Gospod!
?e na?e srce ?e vedno zadrhti ob nepravi?nosti. Re?i nas utrujenosti, Gospod!
Pater noster …
Cuius animam gementem,
V grenko ?alost zatopljena
contristatam et dolentem
je nje du?a prebodena
pertransivit gladius.
z me?em silnih bole?in.
III. postaja
Jezus pade prvi?
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (10,13-15)
Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Ko bi se v Tiru in Sidónu zgodili ?ude?i, ki so se zgodili v vaju, bi se ?e zdavnaj spokorila, sede? v ra?evini in pepelu. Toda Tiru in Sidónu bo ob sodbi la?e kakor vama. In ti, Kafarnáum! Se bo? mar do neba povzdignil? Do podzemlja se bo? pogreznil.
Bilo je, kot bi se prvi? dotaknil dna, in iz ust so ti privrele trde besede, Jezus, namenjene krajem, ki so ti bili tako dragi. Zdi se, da je seme tvoje besede padlo v praznino, enako tudi vsa tvoja re?ilna dejanja. Vsak prerok je ob?util padec v praznino neuspeha, preden je nadaljeval po Bo?jih poteh. Tvoje ?ivljenje, Jezus, je prilika. Nikoli na pade? zaman na tla, na na?o zemljo. Celo tukaj, prvi?, je razo?aranje hitro zamenjalo veselje tvojih, ki si jih bil poslal: vra?ali so se s svojega poslanstva k tebi in ti pripovedovali o znamenjih Bo?jega kraljestva. Tedaj si se vzradoval od prekipevajo?ega veselja, ob katerem ?lovek kar posko?i in se ?e drugi nalezejo te energije. Slavil si O?eta, ki svoje na?rte prikrije u?enim in razumnim, pa? pa jih razodene malim. Tudi pot kri?a je za?rtana globoko po zemlji: veliki se od nje odmikajo, radi bi se dotaknili neba. Nasprotno, nebo je ?e tu, spustilo se je, sre?amo ga lahko celo, ko pademo in smo na tleh. Graditelji babilonskega nam pripovedujejo, da se ni mogo?e zmotiti in da je tisti, ki pade, propadel. To je peklensko delovi??e. Bo?ji na?rt pa ne ubija, ne odmetava, ne zdrobi. Poni?en je, zvest zemlji. Tvoja pot, Jezus, je pot blagrov. Ne ru?i, temve? goji, popravlja, varuje.
Molimo in recimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Za tiste, ki ?utijo, da niso uspeli. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Da se upremo ekonomiji, ki ubija. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Da okrepimo tiste, ki so padli. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
V tekmovalnih dru?bah, kjer vsak i??e prvo mesto. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
Tistemu, ki je pri?el do meje in ne ve, kam naprej. Pridi k nam tvoje kraljestvo.
O?e na? …
O quam tristis et afflicta
O, kaj ?alosti prestati
fuit illa benedicta
morala je sveta Mati
mater Unigeniti!
k’tere Sin je re?il svet.
IV. postaja
Jezus sre?a svojo Mater
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (8,19-21)
Pri?li so k njemu njegova mati in bratje, toda zaradi mno?ice se niso mogli sre?ati z njim. Sporo?ili so mu: »Tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in te ?elijo videti.« On pa jim je odgovoril in rekel: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Bo?jo besedo poslu?ajo in uresni?ujejo.«
Tvoja mati je tam, na poti kri?a, ona je bila tvoja prva u?enka. Z ne?no odlo?nostjo, s svojo razumnostjo, ki ohranja v srcu in premi?ljuje, je tvoja mati tam. Od trenutka, ko ji je bilo predlo?eno, da te sprejme pod srcem, se je obrnila, se je spreobrnila k tebi. Svoja pota je uravnala po tvojih. To ni bila odpoved, ampak nenehno odkrivanje, do Kalvarije. Tebi slediti pomeni pustiti ti, da gre?; imeti te pomeni dajati prostor tvoji novosti. To ve vsaka mati: otrok presene?a. Ljubljeni Sin, ti priznava?, da so tvoja mati in tvoji bratje tisti, ki poslu?ajo in se pustijo spremeniti. Ne govorijo, ampak delajo. V Bogu so besede ?e dejanja, obljube so ?e resni?nost. Na poti kri?a, Mati, si med redkimi, ki se tega spominjajo. Zdaj te Sin potrebuje. ?uti, da ti ne obupuje?. ?uti, da pod srcem ?e vedno poraja? Besedo. Tudi nam, Jezus uspeva, da ti sledimo, ker nas je rodila ona, ki je hodila za teboj. Tudi nas je povedla v svet vera tvoje Matere in ?tevilnih pri?evalcev, ki rojevajo celo tam, kjer vse govori o smrti. Takrat, v Galileji, so te oni hoteli videti. Zdaj, na pobo?ju Kalvarije, ti sam i??e? pogled ?loveka, ki poslu?a in udejanja. Neizrekljivo soglasje. Nerazdru?na zaveza.
Molimo in recimo: Glej, moja mati!
Marija poslu?a in govori. Glej, moja mati!
Marija spra?uje in premi?ljuje. Glej, moja mati!
Marija gre zdoma in odlo?no potuje. Glej, moja mati!
Marija se veseli in tola?i. Glej, moja mati!
Marija sprejema in poskrbi. Glej, moja mati!
Marija tvega in ??iti. Glej, moja mati!
Marija se ne boji obsojanja in namigovanja. Glej, moja mati!
Marija usmerja in spremlja. Glej, moja mati!
Marija ni?esar ne prepu??a smrti. Glej, moja mati!
Pater noster …
Quae maerebat et dolebat
V ?alosti zdihuje bleda
pia mater, cum videbat
ko v trepetu Sina gleda,
Nati poenas incliti.
kaj trpi na les razpet.
V. postaja
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi kri?
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (23,26)
Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu nalo?ili kri?, da ga je nesel za Jezusom.
Ni se sam ponudil, prijeli so ga. Simon se je vra?al s svojega dela in so mu na hrbet nalo?ili obsojen?ev kri?. O?itno je imel primerno postavo, gotovo pa je ?el v drugi smeri, nekaj drugega je imel v na?rtu. Na Boga se pa? lahko naleti na tak?en na?in. Kdove zakaj, Jezus, se je to ime – Simon iz Cirene – kmalu nepozabno vtisnilo v spomin tvojih u?encev. Na kri?evem potu jih ni bilo, tudi nas ne, Simon pa je bil. To velja ?e danes: medtem ko nekdo daje vse od sebe, se lahko takrat znajde nekje drugje, celo na begu, ali pa je zraven. Jezus, mislim, da si bomo Simonovo ime zapomnili, ker ga je ta nepri?akovani dogodek spremenil za vedno. Ni nehal misliti nate. Postal je del tvojega telesa, prvovrstna pri?a, da se razlikuje? od slehernega drugega obsojenca. Simon iz Cirene je na hrbtu za?util tvoj kri?, ne da bi prosil zanj, kakor jarem, o katerem si bil govoril nekega dne: »Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (prim. Mt 11,29). Tudi ?ivina la?je dela, ?e stopa skupaj. In ti, Jezus, nas rad pritegne? v svoje delo, ki rahlja zemljo, da bi bila vnovi? posejana. Potrebujemo to presenetljivo lahkost. Potrebujemo nekoga, ki nas v?asih ustavi in nam na ramena nalo?i kak?en kos resni?nosti, ki ga je treba preprosto nositi. Lahko delamo ves dan, a brez tebe se vse razblini. Zaman se trudijo zidarji, zaman ?uje stra?nik mesta, ki ga Bog ne gradi in ne varuje (prim. Ps 127). Glejte, na kri?evem poti vstaja novi Jeruzalem. Mi pa kakor Simon iz Cirene zamenjamo svojo pot in odslej delamo s teboj.
Molimo in recimo: Ustavi na? tek, Gospod!
Ko hodimo po svoji poti, ne da bi komu pogledali v obraz. Ustavi na? tek, Gospod!
Ko nas novice ne pretresejo. Ustavi na? tek, Gospod!
Ko ljudje postajajo ?tevilke. Ustavi na? tek, Gospod!
Ko nimamo ?asa, da bi poslu?ali. Ustavi na? tek, Gospod!
Ko se odlo?amo v naglici. Ustavi na? tek, Gospod!
Ko ne dopu??amo sprememb v na?rtih. Ustavi na? tek, Gospod!
O?e na? …
Quis est homo qui non fleret,
Komu potok solz ne lije,
Matrem Christi si videret
ko bridkosti zre Marije,
in tanto supplicio?
grenke nad morja bridkost?
VI. postaja
Veronika obri?e Jezusovo obli?je
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (9,29-31)
Medtem ko je molil, se je videz njegovega obli?ja spremenil in njegova obleka je belo sijala. In glej, dva mo?a sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v slavi in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.
Iz Psalma 27
O tebi govori moje srce: »I??i njegovo obli?je!« Tvoje obli?je, Gospod, ho?em iskati. Ne skrivaj svojega obli?ja pred mano«
V tvojem obli?ju, Jezus, vidimo tvoje srce. Tvojo odlo?itev lahko preberemo v tvojih o?eh, razbrazdala je tvoj obraz, tvojim potezam daje izraz nezamenljive pozornosti. Opazi? Veroniko, kakor opazi? tudi mene. I??em tvoje obli?je, ki pripoveduje o tvoji odlo?itvi, da nas ljubi? do zadnjega diha; in ?e ?ez, ker mo?na kakor smrt je ljubezen (prim. Vp 8,6). Srce nam lahko spremeni samo tvoje obli?je, v katero ho?em upreti pogled in ga ohraniti. Ti se nam izro?a? dan za dnem v obli?ju slehernega ?loveka, ki je ?ivi spomin na tvoje u?love?enje. Vsaki?, ko se ozremo v najmanj?ega, namre? naklonimo pozornost tvojim udom in ti ostaja? z nami. Tako nam razsvetli? srce in izraz na obrazu. Namesto da bi zavra?ali, sprejemamo. Na kri?evem potu lahko na?e obli?je kon?no za?ari kakor tvoje in ?iri blagoslov. V nas si vtisnil spomin nanj kot predokus svoje vrnitve, ko nas bo? prepoznal na prvi pogled, enega za drugim. Morda ti bomo tedaj postali podobni. In bomo iz obli?ja v obli?je, v pogovoru brez konca, v bli?ini, ki se je ne bomo nikoli naveli?ali, Bo?ja dru?ina.
Molimo in recimo: Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
?e je na? obraz brezizrazen. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
?e je na?e srce odmaknjeno. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
?e na?a dejanja delijo. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
?e na?e odlo?itve ranijo. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
?e na?i na?rti izklju?ujejo. Vtisni v nas svoj spomin, Jezus!
O?e na? …
Quis non posset contristari,
Kdo prisr?no ne ?aluje
piam matrem contemplari
ko to Mater premi?ljuje
dolentem cum Filio?
njenih boli velikost?
VII. postaja
Jezus pade drugi?
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (15,2-6)
Farizeji in pismouki so godrnjali in govorili: »Ta sprejema gre?nike in jé z njimi.« Povedal jim je tole priliko in rekel: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v pu??avi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame. Ko pride domov, skli?e prijatelje in sosede ter jim pravi: ?Veselite se z menoj, kajti na?el sem svojo ovco, ki se je izgubila.?«
Pasti in vstati. Pasti in spet vstati. Tako si nas u?il brati, Jezus, avanturo ?love?kega ?ivljenja. ?love?ka je, ker je odprta. Strojem ne pustimo, da bi se motili; imamo jih za popolne. Ljudje pa omahujejo, so raztreseni, se izgubljajo. In vendar poznajo veselje: veselje, ko se za?enja nekaj novega, veselje, ko se kaj prerodi. Ljudje ne prihajajo na svet kot iz stroja, ampak rokodelsko: smo enkratni izdelki, preplet milosti in odgovornosti. Jezus, postal si eden od nas. Ni te bilo strah, da bi se spotaknil in padel. Kdor ne izkusi nelagodja, kdor se hvali z nezmotnostjo, kdor skriva svoje padce in ne odpu??a padcev drugih, zavra?a pot, ki si si jo izbral ti. Ti, Jezus, si Gospod veselja. V tebi se vsi najdemo in se znajdemo doma kakor tista ena ovca, ki se je bila izgubila. Ne?love?ka je ekonomija, v kateri devetindevetdeset velja ve? kakor ena. In vendar smo zgradili svet, ki deluje na tak na?in: svet prera?unljivosti in algoritmov, hladne logike in neusmiljenih interesov. Zakon tvoje hi?e, bo?anska ojkonomija, pa je druga?en, Gospod. Ko se obrnemo k tebi, ki pade? in se pobere?, zamenjamo smer in preusmerimo korak. To je spreobrnjenje, ki nam vra?a veselje in nas pelje domov.
Molimo in recimo: Dvigni nas, Bog, na?a re?itev!
Smo otroci, ki v?asih jokamo. Dvigni nas, Bog, na?a re?itev!
Smo odra??ajo?i, ki smo negotovi. Dvigni nas, Bog, na?a re?itev!
Smo mladi, ki nas odrasli preve?krat prezirajo. Dvigni nas, Bog, na?a re?itev!
Smo odrasli, ki smo pogre?ili. Dvigni nas, Bog, na?a re?itev!
Smo ostareli, ki bi radi ?e sanjali. Dvigni nas, Bog, na?a re?itev!
O?e na? …
Pro peccatis suae gentis
Vidi Jezusa trpeti,
vidit Iesum in tormentis
grehe ljudstva nase vzeti,
et flagellis subditum.
?ibam vdati se voljno.
VIII. postaja
Jezus sre?a jeruzalemske ?ene
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (23,27-31)
Za njim je ?la velika mno?ica ljudstva, tudi ?ená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »H?ere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temve? jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, pri?li bodo dnevi, ko pore?ejo: ?Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!? Takrat bodo za?eli govoriti goram: ?Padite na nas!? in gri?em: ?Pokrijte nas!? Kajti ?e z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?«
V ?enskah si vedno prepoznaval, Jezus, posebno povezanost z Bo?jim srcem. Zato si v veliki mno?ici ljudstva, ki je tistega dne spremenila smer in se napotila za teboj, takoj ugledal ?ene in si vnovi? vzpostavil z njimi posebno vez. Mesto je druga?no, kadar nosijo njegove prebivalce pod srcem, ko se doji otroke; skratka kadar ne poznamo samo katastrskih zapisov, ampak ko resni?no ?ivimo od znotraj. ?enam, ki ?e po dol?nosti opravljajo obred so?utja, ti pretrese? srce. V srcu se namre? povezujejo dogodki in se porajajo misli in odlo?itve. »Ne jokajte nad menoj!« Bo?je Srce utripa za njegovo ljudstvo, poraja novo mesto: »Jokajte nad seboj in svojimi otroki!« Obstaja jok, v katerem se vse preraja. Potrebne pa so tudi solze ob?alovanja, ki se jih ne smemo samovati, solze, ki jih ne smemo zapreti v zasebnost. Na?e ranjeno so?itje, Gospod, v tem razdrobljenem svetu, potrebuje iskrenih solz, ne le naklju?nih. Sicer se bo uresni?ilo, kar so napovedovali apokaliptiki: ni?esar ne rojevamo ve? in se potem vse ru?i. Vera pa, nasprotno, prestavlja gore. Gore in gri?i nam ne padajo na glavo, ampak se med njimi odpira cesta. To je tvoja cesta, Gospod, pot, ki se vzpenja, na kateri so te apostoli zapustili, tvoje u?enke pa – matere Cerkve – so ?le za teboj.
Molimo in recimo: Daj nam materinsko srce, Jezus!
Zgodovino Cerkve si poselil s svetimi ?enami. Daj nam materinsko srce, Jezus!
Zavrgel si ustrahovanje in prevlado. Daj nam materinsko srce, Jezus!
Zbral in potola?il si solze mnogih mater. Daj nam materinsko srce, Jezus!
?enam si zaupal oznanilo vstajenja. Daj nam materinsko srce, Jezus!
Cerkev si navdihnil z novimi karizmami. Daj nam materinsko srce, Jezus!
Pater noster …
Eia, mater, fons amoris,
Mati, vir ljubezni prave,
me sentire vim doloris
naj okusim te te?ave
fac, ut tecum lugeam.
in s teboj ?alujem zdaj.
IX. postaja
Jezus pade tretji?
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (7,44-49)
Jezus se je obrnil k ?eni in rekel Simonu: »Vidi? to ?eno? Vstopil sem v tvojo hi?o, vode za noge mi nisi dal; ta pa mi je s solzami zmo?ila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljuba mi nisi dal; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem vstopil. Z oljem mi nisi mazilil glave; ta pa mi je z di?avnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: odpu??eni so njeni mnogi grehi, ker je mo?no ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpu??eni so tvoji grehi.« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, za?eli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpu??a?«
Ne le enkrat ali dvakrat, Jezus, ti si spet padel. Padal si ?e kot otrok, kakor vsak otrok. Tako si razumel in sprejel na?o ?love?kost, ki pada in spet pada. ?e nas greh oddalji, te pa tvoje ?ivljenje brez greha pribli?a vsakemu gre?niku, te nerazvezno zedini z njegovimi padci. In to nas premakne proti spreobrnjenju. Spotika za tistega, ki se oddaljuje od bli?njih in od sebe. Spotika za tistega, ki ?ivi razdeljen na dvoje: med tem, kar bi moral biti, in tem, kar dejansko je. V tvojem usmiljenju, Jezus, se sesuje vsaka hinav??ina. Maske, lepe fasade niso ve? potrebne. Bog vidi srce. Ljubi srce. Ogreje srce. In tako me dvigne? in me postavi? na pot na ?e neprehojene ceste, drzne, velikodu?ne. Kdo si, Jezus, da odpu??a? celo grehe? Znova na tleh, na zemlji, na tem kri?evem potu, si odre?enik te na?e zemlje. Nismo samo naseljeni na njej, ampak smo iz nje izoblikovani. Ti, na tleh, na zemlji, nas ?e vedno gnete? kot ve?? lon?ar.
Molimo in recimo: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko se zdi, da se ni? ne bo spremenilo, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko se sporom ne vidi konca, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko nam tehnika daje vtis, da smo vsemogo?ni, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko nas uspehi odmikajo od zemlje, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
Ko nas bolj skrbi videz kot srce, nas spomni: Mi smo glina v tvojih rokah.
O?e na? …
Fac ut ardeat cor meum
Daj, da bo srce se vnelo
in amando Christum Deum,
in za Jezusa gorelo
ut sibi complaceam.
mi v ljubezni vekomaj.
X. postaja
Jezusa sle?ejo
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz Jobove knjige (1,20-22)
Tedaj je Job vstal in pretrgal svoja obla?ila, si ostrigel glavo, padel na tla in molil. Rekel je: »Nag sem pri?el iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« Pri vsem tem Job ni gre?il in ni rekel ni? ?aljivega proti Bogu.
Nisi se slekel, slekli so te. Razlika nam je vsem jasna, Jezus. Samo kdor nas ljubi, lahko sprejme na?o goloto v svoje roke in svoj pogled. Nasprotno pa nas je strah o?i neznancev, ki si znajo samo prila??ati. Sle?en si in vsem na o?eh, a ti celo poni?anje spreminja? v doma?nost. Ho?e? se razodeti, da si blizu celo tistim, ki te uni?ujejo; tistega, ki te sla?i, gleda? kakor ljubljene osebe, ki ti jih je dal O?e. Tukaj je nekaj ve? od Jobove potrpe?ljivosti, celo ve? od njegove vere. V tebi, ?eninu, ki se pusti zagrabiti, dotakniti, in vse obrne v dobro. Pu??a? nam svoja obla?ila kot relikvije dovr?ene ljubezni. V na?ih rokah so, ker si bil ti pri nas, bil si z nami. Ohranili smo tvoje obleke in zdaj zanje ?rebamo, ampak ?reb tukaj ne osre?i samo enega, pa? pa vse. Vsakega posebej od nas pozna?, da bi re?il vse, vse, vsakogar. In ?e se ti Cerkev zdi danes kakor raztrgana obleka, nas nau?i, kako za?iti na?e bratstvo, ki temelji na tvojem daru. Tvoje telo smo, tvoje obleka, ki se je ne sme parati, tvoja Nevesta. Vsi skupaj smo to. ?reb nam je zadel ljubke kraje; na?a dedi??ina je veli?astna (prim. Ps 16,6).
Molimo in recimo: Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki vidi?, kako so tvoji u?enci razdeljeni. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki nosi? rane na?e zgodovine. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki pozna? na?o ?ibko ljubezen. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki ho?e?, da smo udje tvojega telesa. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Gospod Jezus, ki si oble?en v usmiljenje. Daj svoji Cerkvi mir in edinost!
Pater noster …
Sancta mater, istud agas,
Sveta Mati, to te prosim,
Crucifixi fige plagas
rane Kristusa naj nosim,
cordi meo valide.
vtisni v moje jih srce.
XI. postaja
Jezusa pribijejo na kri?
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (23,32-34)
Z njim pa so gnali ?e dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju usmrtili. In ko so pri?li na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam kri?ali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »O?e, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Ni? nas ne prestra?i bolj od negibnosti. In ti si pribit na kri?, nepremi?en, negiben. To pa si skupaj z drugimi, nikoli sam, odlo?en, da se razodeva? celo na kri?u kot Bog z nami. Razodetje se ne ustavi, ne da se ga pribiti na kri?. Ti, Jezus, nam ka?e?, da se je treba v vsaki okoli??ini odlo?ati. In to je vrtoglavica svobode. ?e na kri?u nisi onemogo?en: odlo?a? se, za koga si tam. Pozoren si do enega in drugega, ki sta kri?ana s teboj. Pusti?, da odletijo ?aljivke enega, in sprejme? pro?nji krik drugega. Pozoren si do tistih, ki te kri?ajo, in zna? brati srce tistega, ki ne ve, kaj dela. Pozoren si do neba: rad bi ga imel jasnej?e, a z lu?jo pripro?nje prebije? pregrado teme. Ko si pribit na kri? namre? moli? za druge. Stopa? vmes med sprte stranke, med nasprotnike. In jih prina?a? Bogu, ker tvoj kri? ru?i zidove, bri?e dolgove, razveljavlja sodbe, vzpostavlja spravo. Ti si pravi jubilej. Obrni nas k sebi, Jezus, ki pribit na kri? zmore? vse.
Molimo in recimo: Nau?i nas ljubiti!
Ko smo pri mo?eh, in ko se nam zdi, da smo brez mo?i. Nau?i nas ljubiti!
Ko nas krivi?ni zakoni in odloki ohromijo. Nau?i nas ljubiti!
Ko nam nasprotuje, kdor no?e resnice in pravice. Nau?i nas ljubiti!
Ko nas sku?a obup. Nau?i nas ljubiti!
Ko govorijo: »Tu se ne da ni? narediti.« Nau?i nas ljubiti!
O?e na? …
Tui Nati vulnerati,
Sinu tvojemu so rane
tam dignati pro me pati,
v odre?enje moje dane,
poenas mecum divide.
tudi mene naj bole.
XII. postaja
Jezus umre na kri?u
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (23,45-49)
Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z mo?nim glasom in rekel: »O?e, v tvoje roke izro?am svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in rekel: »Zares, ta ?lovek je bil pravi?en.« In vse mno?ice, ki so se zbrale, da bi to gledale, in so videle, kaj se je zgodilo, so se tolkle po prsih, ko so se vra?ale. Vsi njegovi znanci pa so stali dale? pro?; tudi ?ene, ki so ga spremljale od Galileje sèm, so to gledale.
Kje smo mi na Kalvariji? Pod kri?em? Malo stran? Dale?? Ali morda, kakor apostoli, nas sploh ni ve? tam. Ti izdihne? in ta dih, zadnji in prvi, pri?akuje samo to, da bo sprejet. Gospod Jezus, upogni na?e ceste proti svojemu daru. Ne dopusti, da bi se tvoj dih ?ivljenja zgubil. Na?a tema i??e lu?. Na?a sveti??a ho?ejo ostati dokon?no odprta. Zdaj Svetega ni ve? za zagrinjalom: njegova skrivnost je na voljo vsem. To zazna vojak, ki je od blizu opazoval, kako umira?, in je prepoznal novo vrsto mo?i. To razume mno?ica, ki je kri?ala proti tebi: sprva od dale?, zdaj pa se od blizu sre?a s prizorom nezasli?ane ljubezni, to je lepota, ki prebuja vero. Tistemu, ki gleda, kako umira?, Gospod, daje? ?as, da se vrne in se pri tem trka na prsi, da si potol?e srce, da se zdrobi v prah njegova trdota. Nam, Jezus, ki te pogosto gledamo ?e od dale?, pa nakloni, da bomo ?iveli v spominu nate, da nas bo nekega dne, ko bo? pri?el, celo smrt na?la ?ive.
Molimo in recimo: Sveti Duh, pridi!
Ostali smo dale? od Gospodovih ran. Sveti Duh, pridi!
Ko je brat padel, smo se obrnili pro?. Sveti Duh, pridi!
Usmiljeni in ubogi v duhu so videti pora?enci. Sveti Duh, pridi!
Verujo?i in neverujo?i stojijo pred kri?anim. Sveti Duh, pridi!
O?e na? …
Vidit suum dulcem Natum
V Sina le pogled upira,
morientem desolatum,
ko ves zapu??en umira,
cum emisit spiritum.
k smrti nagne ?e glavo.
XIII. postaja
Jezusa snamejo s kri?a
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (23,50-53a)
In glej, mo? po imenu Jo?ef, ?lan vélikega zbora, dober in pravi?en mo?, ki se ni strinjal z njihovim sklepom in ravnanjem, doma iz judovskega mesta Arimateje, in je pri?akoval Bo?je kraljestvo; ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s kri?a.
Tvoje telo je kon?no v rokah dobrega in pravi?nega mo?a. Ovit si v smrtni sen, Jezus, a nalo?i si te ?ivo srce, ki si ga izbral. Jo?ef ni bil eden tistih, ki govorijo, pa ne naredijo. »Ni se strinjal z njihovim sklepom in ravnanjem,« pravi evangelij. In to je dobra novica: objema te, Jezus, nekdo, ki ni objel javnega mnenja. Nalo?i si te nekdo, ki si je nalo?il lastno odgovornost. Na svojem mestu si, Jezus, v naro?ju Jo?efa iz Arimateje, ki »je pri?akoval Bo?je kraljestvo.« Na svojem mestu si med tistimi, ki ?e upajo, med tistimi, ki se ne sprijaznijo z mislijo, da je krivica neogibna. Ti pretrga? verigo neizbe?nega, Jezus. Lomi? avtomatizme, ki uni?ujejo skupni dom in bratstvo. Tiste, ki pri?akujejo tvoje kraljestvo, opogumlja?, da stopijo pred oblastnike, kakor Mojzes pred faraona, kakor Jo?ef iz Arimateje pred Pilata. Usposablja? nas za velike odgovornosti, dela? nas drzne. Tako, umrl si in ?e vedno kraljuje?. Tudi za nas velja, Jezus: ?e tebi slu?imo, kraljujemo.
Molimo in recimo: ?e tebi slu?imo, kraljujemo.
Ko damo la?nim jesti. ?e tebi slu?imo, kraljujemo.
Ko damo ?ejnim piti. ?e tebi slu?imo, kraljujemo.
Ko gole obla?imo. ?e tebi slu?imo, kraljujemo.
Ko sprejmemo tujce. ?e tebi slu?imo, kraljujemo.
Ko obiskujemo bolnike. ?e tebi slu?imo, kraljujemo.
Ko obiskujemo zapornike. ?e tebi slu?imo, kraljujemo.
Ko pokopavamo mrtve. ?e tebi slu?imo, kraljujemo.
O?e na? …
Fac me tecum pie flere,
Naj s teboj sedaj ?alujem,
Crucifixo condolere,
Kri?anega objokujem,
donec ego vixero.
ko v dolini solz ?ivim.
XIV. postaja
Jezusa polo?ijo v grob
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
ker si s svojim kri?em svet odre?il.
Iz evangelija po Luku (23,53b-56)
Zavil ga je v platno in polo?il v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil ?e nih?e polo?en. Bil je dan pripravljanja in bli?ala se je sobota. ?ene, ki so pri?le z Jezusom iz Galileje, so ?le za Jo?efom. Ogledale so si grob in kako je bilo polo?eno njegovo telo. Ko so se vrnile, so pripravile di?ave in miro. V soboto pa so po zapovedi po?ivale.
V sistemu, ki se nikoli ne ustavi, Jezus, ti pre?ivlja? svojo soboto. Pre?ivljajo jo tudi ?ene, ki bi jim di?ave in mira ?e hotele pripovedovati o vstajenju. Naú?i nas, da ne bomo delali ni?, ko se od nas zahteva samo to, da po?akamo. Vzgajaj nas v tempu zemlje, ki ni tempo izumetni?enosti. Ko si bil polo?en v grob, Jezus, si podelil z nami stanje, ki nam je vsem skupno, in si dosegel brezna, ki se jih tako bojimo. Poglej, kako be?imo pred njimi, ko mno?imo svoje dejavnosti. Pogosto se prazno vrtimo v krogu, a sobota se ?e bli?a s svojo zarjo; vzgaja nas in od nas zahteva po?itek. Bo?ansko ?ivljenje, ?ivljenje, po meri ?loveka, ?ivljenje, ki pozna sobotni mir. »Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, ne da bi jih kdo vznemirjal« (Mih 4,6), je prerokoval Mihej. In Zaharija mu je rekel v odmev: »Tisti dan, govori Gospod nad vojskami, boste povabili vsak svojega soseda pod svojo trto in pod svojo smokvo« (Zah 3,10). Jezus, zdi se, da spi?, medtem ko je svet v neurju, pripelji nas vse v sobotni mir. Tedaj se nam bo zazdelo celotno stvarstvo tako lepo in dobro, namenjeno vstajenju. In mir bo nad tvojim ljudstvom in med vsemi narodi.
Molimo in recimo: Naj pride tvoj mir!
Zemlji, zraku in vodi Naj pride tvoj mir!
Pravi?nim in krivi?nim Naj pride tvoj mir!
Neopa?enim in tistim brez glasu Naj pride tvoj mir!
Tistim, ki nimajo ne mo?i ne denarja Naj pride tvoj mir!
Tistim, ki pri?akujejo pravi?ni poganjek Naj pride tvoj mir!
O?e na? …
Quando corpus morietur,
Ko pa smrt telo mi vzame,
fac ut animae donetur
du?o mojo naj objame
paradisi gloria. Amen.
ve?ne slave rajski dom. Amen.
Zaklju?na molitev
»Hvaljen, moj Gospod,« je prepeval sv. Fran?i?ek Asi?ki. V tej ?udoviti pesnitvi nas je spomnil, da je na? skupni dom tudi kakor sestra (…) Ta sestra je ogor?ena zaradi hudega, ki ji ga povzro?amo« (Okro?nica Laudato si?, 1-2).
»Vi vsi pa ste bratje,« je prav tako zapisal sv. Fran?i?ek, da bi se obrnil na vse brate in sestre in jim predlo?il na?in ?ivljenja, ki ima okus po evangeliju« (Okr. Fratelli tutti, 1).
»?Vzljubil nas je,? pravi sv. Pavel o Kristusu, da bi nam pomagal odkriti, da nas ni? ?ne bo moglo lo?iti od Bo?je ljubezni?« (Okr. Dilexit nos, 1).
Prehodili smo kri?ev pot; obrnili smo se k ljubezni, od katere nas ni? ne bo moglo lo?iti. Zdaj pa, medtem ko kralj spi in se na vso zemljo spu??a velika ti?ina, si privzemimo besede sv. Fran?i?ka in prosimo za dar spreobrnjenja srca.
O vzvi?eni in veli?astni Bog,
razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje
in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje,
o Gospod,
da se bom dr?al
tvoje svete in resni?ne zapovedi.
Amen.
