Kard. Reina: Na拧 拧kof nam je bil podarjen kot svetlo znamenje evangelija
Homilija kardinala Balda Reine
Na拧a 拧kofija nocoj to膷i solze Marije Magdalene. Jezusove prijateljice, ki je 拧la, »ko je bila 拧e tema«, k Jezusovemu grobu, da bi tam, v tistem zadnjem stiku z njegovim mrtvim telesom, na拧la tola啪bo ob izgubi. Toliko ljubezni, solza in teme. In da, velikono膷na vera je tak拧na: vstopa v temo, ko je 拧e tema, zbere solze, razume tako, da ljubi.
In zdaj je tudi nam namenjeno vpra拧anje: zakaj joka拧?
Jokamo za na拧im 拧kofom, pri膷evalcem evangelija, apostolom usmiljenja, prerokom miru, prijateljem ubogih.
膶utimo se negotovi, kot ovce brez pastirja.
Kakor Marija Magdalena smo izgubljeni brez njegovega telesa, njegovega glasu, njegovih dejanj.
Bili smo njegovo ljudstvo, njegova 拧kofija, naro膷il nam je, naj resno vzamemo svojo dol啪nost, da bomo zgledni pri hoji za Gospodom, v zvestobi evangeliju.
Dal nam je zgled s tem, da je pretresal jezik in slog.
Naro膷il nam je, naj gremo ven, naj ne 膷akamo ljudi, ampak naj jih gremo iskat, zlasti tiste, ki ne pri膷akujejo, da jih bo kdo upo拧teval, 啪elel, iskal, ter naj gremo na geografske in bivanjske periferije.
Dal nam je razumeti, da Beseda terja na拧e meso in da se poslanstvo opravlja z gnetenjem srca in evangelija.
Naro膷il nam je, naj Cerkev preoblikujemo v poljsko bolni拧nico, naj sprejmemo slu啪bo kot slu啪enje, ki zdravi rane. V srcu mi ostaja mo膷 njegovega vztrajnega ponavljanja »vedno, vedno, vedno«, da bi pokazal, da je odpu拧膷anje dar, ki presega meje.
Bil je pape啪, ki ni spreminjal poti, ko se je bilo treba umazati z blatom; in rad je ponavljal, da je dovoljeno 膷loveka gledati od zgoraj navzdol samo v primeru, da mu pomagamo ponovno vstati, ko se ga dvigne s tal.
Revni in migranti so bili zanj Jezusov zakrament v svetu, ki mu vlada globalizacija brezbri啪nosti.
Svet zaznava ti拧ino njegovega glasu prav tedaj, ko je njegova beseda ostala edina, ki se ni uklonila neuspehu pri iskanju miru.
Mir je beseda Vstalega; mir je beseda, ki premaga smrt vsakega upanja.
Tudi mi se nahajamo na vrtu Jezusovega groba in ob pogledu na odstranjeni kamen prosimo, naj olaj拧a breme, ki te啪i na拧e srce.
V 膷asih Boga obstaja skrivnosten na膷rt. Pravkar smo obhajali veliko no膷 in prav tako nas je dosegla smrt na拧ega 拧kofa, pape啪a Fran膷i拧ka.
Kakor Mariji Magdaleni, je tudi nam naro膷eno, naj se ga ne oklepamo. Naj ne ostajamo v njegovi smrti, ampak ga pustimo, da se vrne k O膷etu.
Obljuba, da bomo dele啪ni Kristusovega vstajenja, nas podpira v veri, nam omogo膷a, da upamo, nas tola啪i v 啪alosti.
Gospod, ta tvoja Cerkev, ki je v Rimu, je bila pri膷a milosti slu啪enja tvojega zvestega slu啪abnika pape啪a Fran膷i拧ka. Sedaj ti izro膷a obljubo, da se bo 拧e naprej pustila voditi njegovemu zgledu, v hvale啪nosti, da smo ga imeli za svojega pastirja.
