Kard. Reina: Na? ?kof nam je bil podarjen kot svetlo znamenje evangelija
Homilija kardinala Balda Reine
Na?a ?kofija nocoj to?i solze Marije Magdalene. Jezusove prijateljice, ki je ?la, »ko je bila ?e tema«, k Jezusovemu grobu, da bi tam, v tistem zadnjem stiku z njegovim mrtvim telesom, na?la tola?bo ob izgubi. Toliko ljubezni, solza in teme. In da, velikono?na vera je tak?na: vstopa v temo, ko je ?e tema, zbere solze, razume tako, da ljubi.
In zdaj je tudi nam namenjeno vpra?anje: zakaj joka??
Jokamo za na?im ?kofom, pri?evalcem evangelija, apostolom usmiljenja, prerokom miru, prijateljem ubogih.
?utimo se negotovi, kot ovce brez pastirja.
Kakor Marija Magdalena smo izgubljeni brez njegovega telesa, njegovega glasu, njegovih dejanj.
Bili smo njegovo ljudstvo, njegova ?kofija, naro?il nam je, naj resno vzamemo svojo dol?nost, da bomo zgledni pri hoji za Gospodom, v zvestobi evangeliju.
Dal nam je zgled s tem, da je pretresal jezik in slog.
Naro?il nam je, naj gremo ven, naj ne ?akamo ljudi, ampak naj jih gremo iskat, zlasti tiste, ki ne pri?akujejo, da jih bo kdo upo?teval, ?elel, iskal, ter naj gremo na geografske in bivanjske periferije.
Dal nam je razumeti, da Beseda terja na?e meso in da se poslanstvo opravlja z gnetenjem srca in evangelija.
Naro?il nam je, naj Cerkev preoblikujemo v poljsko bolni?nico, naj sprejmemo slu?bo kot slu?enje, ki zdravi rane. V srcu mi ostaja mo? njegovega vztrajnega ponavljanja »vedno, vedno, vedno«, da bi pokazal, da je odpu??anje dar, ki presega meje.
Bil je pape?, ki ni spreminjal poti, ko se je bilo treba umazati z blatom; in rad je ponavljal, da je dovoljeno ?loveka gledati od zgoraj navzdol samo v primeru, da mu pomagamo ponovno vstati, ko se ga dvigne s tal.
Revni in migranti so bili zanj Jezusov zakrament v svetu, ki mu vlada globalizacija brezbri?nosti.
Svet zaznava ti?ino njegovega glasu prav tedaj, ko je njegova beseda ostala edina, ki se ni uklonila neuspehu pri iskanju miru.
Mir je beseda Vstalega; mir je beseda, ki premaga smrt vsakega upanja.
Tudi mi se nahajamo na vrtu Jezusovega groba in ob pogledu na odstranjeni kamen prosimo, naj olaj?a breme, ki te?i na?e srce.
V ?asih Boga obstaja skrivnosten na?rt. Pravkar smo obhajali veliko no? in prav tako nas je dosegla smrt na?ega ?kofa, pape?a Fran?i?ka.
Kakor Mariji Magdaleni, je tudi nam naro?eno, naj se ga ne oklepamo. Naj ne ostajamo v njegovi smrti, ampak ga pustimo, da se vrne k O?etu.
Obljuba, da bomo dele?ni Kristusovega vstajenja, nas podpira v veri, nam omogo?a, da upamo, nas tola?i v ?alosti.
Gospod, ta tvoja Cerkev, ki je v Rimu, je bila pri?a milosti slu?enja tvojega zvestega slu?abnika pape?a Fran?i?ka. Sedaj ti izro?a obljubo, da se bo ?e naprej pustila voditi njegovemu zgledu, v hvale?nosti, da smo ga imeli za svojega pastirja.
