杏MAP导航

笔补辫别啪 贵谤补苍膷颈拧别办

Sporo膷ilo z naslovom: Konec sveta? Kriza, odgovornost in upanje

Spo拧tovani akademiki, vedno mi je v veselje nagovoriti znanstvenice in znanstvenike, kakor tudi ljudi v Cerkvi, ki gojijo dialog z znanstvenim svetom. Skupaj lahko slu啪ite cilju 啪ivljenja in skupnemu dobremu. In iz srca se zahvaljujem msgr. Paglii in njegovim sodelavcem za njihovo slu啪enje Pape拧ki akademiji za 啪ivljenje.

Za leto拧nji ob膷ni zbor ste predlagali obravnavo vpra拧anja, ki ga danes imenujemo »polikriza«. Zadeva nekatere temeljne vidike va拧e raziskovalne dejavnosti na podro膷ju 啪ivljenja, zdravja in skrbi za. Izraz »polikriza« spominja na dramati膷nost zgodovinske situacije, ki jo do啪ivljamo, v kateri se kri啪ajo vojne, podnebne spremembe, energetski problemi, epidemije, migracijski pojavi in tehnolo拧ke inovacije. Preplet teh kriti膷nih vpra拧anj, ki hkrati posegajo v razli膷ne razse啪nosti 啪ivljenja, nas vodi k spra拧evanju o usodi sveta in na拧em razumevanju le-tega.

Prvi korak, ki ga moramo narediti, je, da natan膷neje preu膷imo, kak拧na je na拧a predstava o svetu in kozmosu. 膶e tega ne bomo storili in 膷e resno ne bomo analizirali globokega odpora do sprememb, tako kot posamezniki kot dru啪ba, bomo 拧e naprej po膷eli to, kar smo storili z drugimi krizami, tudi s tistimi, ki so bile v zadnjem 膷asu. Pomislimo na pandemijo covida, saj smo jo tako reko膷 »zapravili«. Lahko bi globlje delali na preobrazbi vesti in dru啪benih praks (prim. Apostolska spodbuda Laudate Deum, 36).

In 拧e en pomemben korak je, da ne ostanemo nepremi膷ni, zasidrani v svojih gotovostih, svojih navadah in strahovih ta, da pozorno prisluhnemo prispevku znanstvenih spoznanj. Tema poslu拧anja je klju膷na. Je ena klju膷nih besed celotnega sinodalnega procesa, ki smo ga za膷eli in je zdaj v fazi izvajanja. Zato cenim, da va拧 na膷in nadaljevanja odra啪a ta slog. V njem vidim poskus uresni膷evanja tiste »dru啪bene prerokbe«, ki se ji je posvetila tudi sinoda v va拧em specifi膷nem kontekstu (Sklepni dokument, 47). Ob sre膷anju z ljudmi in njihovimi zgodbami ter ob poslu拧anju znanstvenih spoznanj spoznavamo, kako zelo na拧i parametri glede antropologije in kultur zahtevajo temeljito revizijo. Tu se je rodila tudi intuicija 拧tudijskih skupin o nekaterih temah, ki so se pojavile med sinodalnim procesom. Vem, da ste nekateri del tega in tako vrednotite delo, ki ga je Akademija za 啪ivljenje opravila v zadnjih letih, delo, za katerega sem vam zelo hvale啪en.

Poslu拧anje znanosti nam nenehno ponuja nova znanja. 膶e upo拧tevamo, kaj nam povedo o strukturi materije in evoluciji 啪ivih bitij, se pojavi veliko bolj dinami膷na vizija narave, kot so mislili v Newtonovem 膷asu. Na拧 na膷in razumevanja »stalnega ustvarjanja« je treba predelati, zavedajo膷 se, da nas tehnokracija ne bo re拧ila (prim. Okro啪nica Laudato si鈥�, 101). Podpirati pragmati膷no in neoliberalno planetarno deregulacijo pomeni uveljaviti zakon najmo膷nej拧ega kot edino pravilo; in to je zakon, ki raz膷love膷i.

Kot primer tovrstne raziskave lahko navedemo p. Teilharda de Chardina in njegovega poskusa 鈥� vsekakor delnega in nepopolnega, a drznega in navdihujo膷ega 鈥� resnega vstopa v dialog z znanostmi in se tako vaditi v transdisciplinarnosti. Tvegana pot, zaradi katere se je vpra拧al: »Spra拧ujem se, ali ni nujno, da nekdo vr啪e kamen v ribnik 鈥� in na koncu celo »ubije«, da bi odprl pot«. Tako je spro啪il svoje intuicije, ki so v sredi拧膷e postavile kategorijo razmerja in soodvisnosti med vsemi stvarmi in homo sapiensa postavile v tesno povezavo s celotnim sistemom 啪ivih bitij.

Ti na膷ini razlage sveta in njegovega razvoja z novimi na膷ini odnosov, ki jim ustrezajo, nam lahko dajo znamenja upanja, ki jih i拧膷emo kot romarji v tem jubilejnem letu (prim. Bula Spes non confundit, 7). Upanje je temeljna dr啪a, ki nas podpira na na拧i poti. Ta ni v resigniranem 膷akanju, ampak v navdu拧enem seganju proti resni膷nemu 啪ivljenju, ki vodi dale膷 preko ozkega okvira posameznika. Kot nas je opomnil pape啪 Benedikt XVI., je upanje »v bivanjski povezanosti z 'ljudstvom' in se lahko za vsakega posameznika uresni膷i le v tem 'mi'« (okro啪nica Spe salvi, 14).

Tudi za to skupnostno razse啪nost upanja smo v soo膷enju s kompleksno in planetarno krizo pozvani, da izbolj拧amo orodja, ki imajo globalni doseg. 沤al opa啪amo vse ve膷jo nepomembnost mednarodnih organizacij, ki jih spodkopavajo tudi kratkovidni odnosi, ki skrbijo za za拧膷ito partikularnih in nacionalnih interesov. Vendar si moramo 拧e naprej odlo膷no prizadevati za »u膷inkovitej拧e svetovne organizacije, obdarjene z avtoriteto, da zagotovijo globalno skupno dobro, izkoreninjenje lakote in rev拧膷ine ter zanesljivo obrambo temeljnih 膷lovekovih pravic« (Okro啪nica Fratelli tutti, 172). Na ta na膷in se spodbuja multilateralizem, ki ni odvisen od spreminjajo膷ih se politi膷nih okoli拧膷in ali interesov pe拧膷ice in ima stabilno u膷inkovitost (prim. Apostolska spodbuda Laudate Deum, 35). To je nujna naloga, ki zadeva vse 膷love拧tvo.

Ta obse啪ni scenarij vzgibov in ciljev je tudi obzorje va拧ega zasedanja in va拧ega dela, dragi 膷lani Akademije za 啪ivljenje. Izro膷am vas pripro拧nji Marije, Sede啪a modrosti in Matere upanja, »da kot romarsko ljudstvo, ljudstvo 啪ivljenja in za 啪ivljenje, z zaupanjem hodimo proti 'novemu nebu in novi zemlji' (Raz 21,1)« (Sveti Janez Pavel II., Okro啪nica Evangelium vitae, 105).

Vsem vam in za va拧e delu iz srca podeljujem svoj blagoslov.

Rim, iz Poliklinike Gemelli, 26. februar 2025.
贵谤补苍膷颈拧别办