Pape?i in prostovoljstvo. ?ola ?ivljenja, ki u?i zastonjskosti
Vatican News
?ola ?ivljenja
?lovek je v polnosti uresni?en samo, ?e ljubi in se daruje drugim. To je bilo sredi??e sporo?ila pape?a Janeza Pavla II. ob mednarodnem letu prostovoljstva, ki ga je leta 2001 razglasila Generalna skup??ina Zdru?enih narodov.
Z ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bratov kr??anstvo uresni?uje vso svojo osvobajajo?o in odre?ujo?o mo?. Dejavna ljubezen je najbolj zgovorna oblika evangelizacije, saj z odgovarjanjem na telesne potrebe ljudem razodeva ljubezen Boga, ki je skrben in o?e ter se vedno zavzema za vsakega posameznika. Ne gre samo za zadovoljevanje materialnih potreb bli?njega, kot so lakota, ?eja, pomanjkanje nastanitev, zdravstvena oskrba, ampak za to, da bi ga privedli do tega, da bi osebno izkusil Bo?jo ljubezen. S prostovoljstvom kristjan postane pri?a te bo?je ljubezni; oznanja jo in uresni?uje s pogumnimi in prero?kimi dejanji. Ni dovolj priti naproti tistim, ki se nahajajo v materialnih te?avah; hkrati se je potrebno odzvati na njihovo hrepenenje po vrednotah in globokih odgovorih. Pomembna je vrsta ponujene pomo?i, ?e bolj pa sr?nost, s katero jo nudimo. Ne glede na to, ali gre za male projekte ali velike dogodke, je prostovoljstvo poklicano, da v vsakem primeru postane ?ola ?ivljenja, zlasti za mlade; da jih pomaga vzgajati za kulturo solidarnosti in sprejemanja, ki je odprta za zastonjsko podaritev samega sebe.
Ljubiti z Bogom
Pape? Benedikt XVI. pa je na sre?anju s prostovoljci med svojim apostolskim potovanjem v Avstriji leta 2007 dejal, da delovanje na podro?ju prostovoljstva predstavlja »odmev hvale?nosti in posredovanje prejete ljubezni«.
»Bog ho?e ljudi, ki ljubijo z Njim,« je v 14. stoletju dejal teolog Duns Scot. ?e gledamo s tega vidika, je zastonjsko udejstvovanje zelo povezano z Milostjo. Kultura, ki ho?e vse pre?teti in vse pla?ati, ki odnose med ljudmi postavlja v nekak?en utesnjujo? oklep pravic in dol?nosti, s pomo?jo ?tevilnih prostovoljcev do?ivlja, da je ?ivljenje samo po sebi nezaslu?en dar. Naj bodo razlogi in na?ini prostovoljnega dela ?e tako razli?ni, raznovrstni ali celo protislovni, je navsezadnje v temelju vseh ta globoka skupna zna?ilnost, ki izvira iz »zastonjskosti«. ?ivljenje smo zastonjsko prejeli od svojega Stvarnika; zastonjsko smo bili osvobojeni slepe poti greha in zla; zastonjsko nam je bil podarjen Duh s svojimi raznovrstnimi darovi.
Izstopiti, da bi sre?ali drugega
Tudi pape? Fran?i?ek je v ?asu svojega pontifikata ve?krat spregovoril o pomenu in vrednosti prostovoljstva. Na sre?anju s ?lani Zveze kr??anskih organizacij za mednarodno prostovoljno delo (FOCSIV) je poudaril, da biti prostovoljec pomeni predvsem »iti ven« oz. izstopiti, da bi sre?ali drugega.
Prostovoljstvo. To je ena najlep?ih stvari. Vsakdo se namre? svobodno odlo?i za to pot, ki je pot izhoda drugemu naproti; pot izhoda z iztegnjeno roko; pot izhoda, da bi poskrbel za druge. Potrebno je nekaj narediti. Lahko ostanem doma, mirno sedim, gledam televizijo ali po?nem druge stvari ... Ne, jaz se potrudim, da grem ven. Prostovoljstvo je napor, da grem ven, da bi pomagal drugim. Ne obstaja prostovoljstvo za mizo in ni prostovoljstva ob televiziji, ne. Prostovoljstvo je vedno v izhodu, z odprtim srcem, z iztegnjeno roko, z nogami, pripravljenimi na odhod. Iti ven, da bi se sre?ali, ter iti ven, da bi dajali.
Izstopiti, da bi sre?ali drugega prek daru, je v dru?bi, ki zaradi vojn do?ivlja globoke rane, hvalnica bratstvu. Je kot zvok jobela, zlasti v tem jubileju upanja.
