MAP

ʲž Frančišek v bolnišnici Gemelli. ʲž Frančišek v bolnišnici Gemelli.  (ANSA)

»Od tu vas spremljam.« Dvanajsta obletnica papeževanja v Gemelli, a s pogledom na svet.

ʲž Frančišek v četrtek, 13. marca 2025, obhaja dvanajst let svoje izvolitve v Polikliniki Gemelli, kjer je hospitaliziran že skoraj mesec dni. Gre za prekinjen čas ob koncu enega najbolj intenzivnih let med jubilejem, sinodo, konzistorijem, potovanji v tujino in Italijo, obiski rimskih župnij. ʲža ta dan spremljajo molitve vernikov petih celin, v gotovosti njegovega pastirskega pogleda, ki med terapijami in fizioterapijami vedno počiva na čredi.

Salvatore Cernuzio – Vatikan

Skoraj paradoksalno se zdi, da po zadnjem letu, morda med najbolj intenzivnimi od dvanajsterice na Petrovem prestolu, med jubilejem, sinodo, konzistorijem, srečanji, tremi potovanji v Italijo in tremi v tujino (vključno z najdaljšim v času svojega pontifikata v Aziji in Oceaniji), papež Frančišek praznuje obletnico svoje izvolitve v sobi v bolnišnice Gemelli, v času med terapijami in bojem proti dvostranski pljučnici, ki je prizadela njegovo 88-letno telo.

Mnogi, tudi verniki, novinarji in opazovalci, si v teh več kot petindvajsetih dneh papeževe hospitalizacije v Polikliniki Gemelli predstavljajo Jorgeja Maria Bergoglia oslabljenega, a hkrati željnega, da bi kmalu zapustil to deseto nadstropje in spet objel svoje ljudstvo. Tisto ljudstvo, na in od katerega je na ta isti dan pred dvanajstimi leti, leta 2013, klical blagoslov in mu obljubil skupno pot: »Škof in ljudstvo, skupaj ...« Ljudstvo, ki ga je nenehno, ob koncu vsake opoldanske molitve, homilije, govora prosil, naj moli zanj: »Ker jo potrebujem«.

In če česa ob tej obletnici ne bo manjkalo papežu, »ki je prišel s konca sveta«, bodo to zagotovo molitve, kot dokazujejo številne pobude, ki so spontano nastale v različnih škofijah, ki so v eno samo rdečo nit združile pet celin: od Kitajske do Čada, od Šrilanke do »njegove« Argentine, od ZDA do Rima, kjer se vsak dan in vsako uro povečuje skupina vernikov, ki moli pod kipom - simbolom sv. Janeza Pavla II. na trgu Gemelli in kjer se vsak večer na Trgu svetega Petra zbere na stotine ljudi, ki molijo rožni venec pod vodstvom Rimske kurije. Molitve na trgih, v cerkvah, župnijah in po domovih se dvigajo tudi preko prenosa v živo. Molitve so se okrepile po napovedih o krizah, ki jih je papežu povzročila pljučnica, ki se na srečo niso več ponovile, in polne upanja po najnovejših informacijah o rahlem izboljšanju in odprtih napovedih zdravnikov.

ʲž Frančišek danes, 13. marca 2025, v bolnišnici začenja trinajsto leto svojega papeževanja. Do zdaj je njegovo edino glasovno pričevanje zvok, ki je 6. marca letos odmeval med verniki, zbranimi k molitvi rožnega venca na Trgu svetega Petra: »Iz srca se zahvaljujem za vaše molitve za moje zdravje. Od tukaj vas spremljam. Naj vas Bog blagoslovi in Devica varuje.  Hvala«. Gre le za nekaj besed, posnetih v španščini v zasebnem stanovanju v Gemelliju, med respiratorno fizioterapijo in oksigenacijo z visokim pretokom, v zahvalo tistim, ki so mu v teh dneh izkazali naklonjenost in bližino.

Trije stavki in zahvala, po dvanajstih mesecih od 13. marca 2024, v katerih je papež Frančišek zmolil 45 opoldanskih molitev Angel Gospodov in Raduj se Kraljica, vodil 32 splošnih avdienc, imel skoraj 230 srečanj v in zunaj Vatikana, predsedoval 30 mašam. Paradoksalno, se je govorilo. Kako paradoksalno se zdi, da Frančišek podira »rekord« za najdaljše bivanje v bolnišnici (svojega pontifikata, ne katerega koli papeža: trenutno ta rekord drži Wojtylinih 55 dni v bolnišnici Gemelli junija-avgusta 1981 zaradi zapletov zaradi citomegalovirusa) pet mesecev po drugem rekordu za svoje najdaljše apostolsko potovanje. Dva tedna med Indonezijo, Papuo Novo Gvinejo, Vzhodnim Timorjem in Singapurjem. Štiri države, dve celini. Bilo je od 2. do 13. septembra lani, pred šestimi meseci. Spomin na ta zahteven podvig, ki je pri mnogih vzbujal strah zaradi strahu glede zdravja, štirih različnih časovnih pasov, dolge razdalje leta, je še vedno živ. Šlo je za stavo, če tako rečemo, ki jo je takrat 87-letni Frančišek dobil in bil za ves trud nagrajen z nepozabno dobrodošlico na ulicah s pesmijo in plesom plemen, žensk, otrok in moških, ki so plezali po drevesih in zgradbah ter mahali z zastavami z njegovim obrazom. Drugi mejnik je bil uspešen let z vojaškim letalom, ki ga je zagotovila Avstralija, od Port Moresbyja do Vanima na meji s Papuo Novo Gvinejo, da bi se srečal z argentinskimi misijonarji, ki oznanjajo evangelij v gozdovih med domorodnimi prebivalci. Samo tisti, ki so bili tam, lahko opišejo papeževe navdušene oči, ko je opazoval Cerkev, ki je delala prve korake, kot jih pripovedujejo Apostolska dela.

In po preroškem poslanstvu na skrajne meje sveta je papež ponovno začel romanje, spet septembra, a tokrat v osrčje Evrope, najprej v Luksemburg in nato v Belgijo. Krajše, a enako zahtevno potovanje skozi nenačrtovana srečanja z revnimi in mladimi, težki trenutki na Univerzi v Louvainu, znotraj srži škandalov zlorab. Decembra je papež znova poletel, tokrat na Korziko, enega največjih otokov v Sredozemlju, kjer se je za manj kot deset ur srečal z otroki in duhovniki, bratovščinami in družinami ter nazadnje celo s francoskim predsednikom Macronom.

Med majem in julijem se je papež vrnil na potovanje v Italijo, kjer je obiskal Benetke, Verono in Trst. Tri postaje z nepozabnimi fotografijami, s simbolnimi srečanji, prizorišči (predvsem Canal Grande, prevožen z motornim čolnom, in Veronska arena), s katerih je mogoče znova zagnati pozive k miru, bratstvu, demokraciji.

In dvanajsto leto njegovega papeževanja so zaznamovala temeljna obdobja v življenju Cerkve, kot je odprtje svetih vrat bazilike svetega Petra 24. decembra zvečer za začetek velikega jubileja upanja. Dva dni kasneje, 26. decembra, so se odprla sveta vrata v zaporu Rebibbia, kaznilnici, ki je za en dan postala »bazilika«, med ganjenimi pazniki in zaporniki. In tudi sinoda o sinodalnosti ves oktober, torej druga faza v Vatikanu triletne poti, ki se je začela v škofijah, s sinodalnimi očeti in materami – laiki in posvečenimi – zbranimi iz različnih kontekstov in zemljepisnih širin, da bi sprožili procese in pripravili spremembe.

V dvanajstem letu na Petrovem prestolu je tudi okrožnica Dilexit Nos, četrta papeževanja, ki vrača »srce Jezusa Kristusa« v svet, »ki se zdi, da je izgubil srce«, in deseti konzistorij za umestitev 21 novih kardinalov, ki prihajajo iz oddaljenih ozemelj – Irana, Japonske, Čila, Filipinov, Alžirije, če jih nekaj naštejemo – in za preoblikovanje obraza Cerkve na še bolj univerzalen način.

Dvanajst mesecev tega dvanajstega leta je bilo prepletenih tudi s telefonskimi pozivi predsednikom in navadnim ljudem; s pismi in telegrami nuncijem držav, ki so v vojni ali škofom področij, ki so jih prizadele naravne nesreče; z intervjuji in biografijami; s srečanji s političnimi predstavniki, kot srečanje G7 v Apuliji ali z mučenimi prebivalci Ukrajine in Bližnjega vzhoda; z neprekinjenimi pozivi za mir tudi takrat, ko je glas pojenjal.

Potem, od sredine februarja, postanek, premor, bolezen, odsotnost s trgov in oken, pooblastilo drugim kardinalom, da vodijo jubilejna slavja. Vedno pa z upanjem, ki ga napaja molitev za ozdravitev in gotovostjo njegove navzočnosti in njegovega pastirskega pogleda, ki med terapijami in fizioterapijami, počitkom in molitvijo ne preneha biti na čredi. »Od tu vas spremljam«.

sreda, 12. marec 2025, 16:03