Jubilej. Sveti o?e: Rim, mesto sprejemanja in bratstva, razli?nosti in dialoga
Pape? Fran?i?ek: Jubilej, prilo?nost za sre?anje z Bogom in bli?njim
V zgodovini izraelskega ljudstva je v vsaki vasi odmeval zvok ovnovega roga, imenovanega yobel, iz katerega izvira izraz jubilej, ki je naznanjal za?etek posebnega leta v skladu z dolo?ili Mojzesove postave (prim. 3 Mz 25).
Jubilejno leto je bilo ?as odkupitve in preporoda, ki so ga narekovale nekatere odlo?itve z mo?nim simboli?nim zna?ajem, ki so ?e danes izjemno pomembne: po?itek od obdelovanja zemlje, kar naj bi nas opomnilo, da je nih?e ne poseduje in ne more izkori??ati, saj pripada Bogu, ki nam jo je ponudil kot dar, in zato ga je treba varovati; odpust dolgov, katerega namen je bil cikli?no, torej vsakih 50 let, ponovno vzpostaviti dru?beno pravi?nost proti neenakostim; osvoboditev su?njev, da bi gojili sanje o ?love?ki skupnosti brez prevar in diskriminacije, bolj podobni ljudstvu v eksodusu, ki ga je Bog izbral kot eno dru?ino na poti.
Jezus na za?etku svojega oznanjevanja, v sinagogi v Nazaretu, prevzame to judovsko obzorje jubileja ter mu da nov in kon?ni smisel: on sam je obli?je Boga, ki je pri?el na zemljo za bi odkupil uboge in osvobodil jetnike, da bi pokazal O?etovo so?utje do vseh, ki so ranjeni, padli ali brez upanja.
Jezus namre? prihaja, da bi ?loveka osvobodil od vsakega su?enjstva, slepim odprl o?i, zatirane pustil na prostost (prim. Lk 4,18-19). V tem mesijanskem programu se jubilej raz?iri in zaobjame vse oblike zatiranja ?love?kega ?ivljenja ter tako postane milostna prilo?nost za osvoboditev tistih, ki se nahajajo v je?i greha, vdanosti in obupa; za ozdravitev vsake notranje slepote, ki nam onemogo?a, da bi sre?ali Boga in videli bli?njega; za ponovno obuditev veselja ob sre?anju z Gospodom, da bi tako lahko nadaljevali ?ivljenjsko pot v znamenju upanja.
V tem duhu od leta 1300, ko je pape? Bonifacij VIII. izdal bulo, milijoni romarjev prihajajo v Rim in s svojim zunanjim romanjem izra?ajo ?eljo po notranji prenovi, da bi upanje evangelija ponovno zajelo in podprlo njihovo vsakdanje ?ivljenje, tudi v stiskah in naporih. Vsi namre? v svojih srcih nosijo neusahljivo ?ejo po sre?i in izpolnjenem ?ivljenju ter pred nepredvidljivo prihodnostjo gojijo upanje, da ne bi podlegli nezaupanju, skepticizmu in smrti. In Kristus, na?e upanje, prihaja naproti plamenu tega hrepenenja, ki prebiva v nas, in nas vabi, da ponovno odkrijemo veselje sre?anja z njim, ki spreminja in prenavlja bivanje. Zato je jasno, da »je kr??ansko ?ivljenje pot, na kateri so potrebni tudi mo?ni trenutki, ki hranijo in utrjujejo upanje, tega nenadomestljivega spremljevalca, ki omogo?i zagledati cilj: sre?anje z Gospodom Jezusom« (, 5).
Ta mo?an trenutek predstavlja jubilej. Sveta vrata, ki se odprejo na bo?i?no no?, so povabilo k prehodu, k velikono?ni prenovi, k vstopu v novo ?ivljenje, ki nam ga ponuja sre?anje s Kristusom. In ponovno bo Rim tisto mesto, ki bo sprejelo ?tevilne romarje z razli?nih koncev sveta, kot se je to zgodilo leta 1300 ob prvem jubileju katoli?ke Cerkve. Takrat je veliko romarjev pri?lo s severa in, kot pravi Dante Alighieri, so ob prihodu na hrib Monte Mario lahko ob?udovali veli?astni pogled na ve?no mesto, po katerem so hrepeneli; drugi, ki so pri?li z juga, so z majhnimi ?olni pripluli po Tiberi. ?elja, da bi pri?li do svetih vrat in prestopili njihov prag, je bila pri vseh velika. Podobno se je ob vsakem jubileju korak romarjev sre?al z lepoto mesta Rim.
Priprave na jubilej so velike: izredni ukrepi za izbolj?anje cestnih povezav, ve?ja funkcionalnost javnega prevoza, obnova spomenikov in na splo?no posodobitev mesta. Pa vendar, ?eprav je pomembno, da je mesto pripravljeno z vidika mestnega prostora, ne pozabimo, da jubilej daje Rimu posebno poslanstvo: biti prijazen in gostoljuben prostor za vse, laboratorij ?irjenja razli?nosti in dialoga med ve? stranmi, ve?kulturna delavnica, ki kot v mozaiku zdru?uje razli?ne barve sveta. Tako bo lahko postalo mesto z ve?nim dihom, ki je ukoreninjeno v slavni preteklosti, a obenem obljublja, da bo gradilo prihodnost: prihodnost brez ovir, brez zidov diskriminacije in nezaupanja.
To so sanje, ki jih je treba gojiti: mesto Rim bo vsemu svetu pokazalo posebno lepoto kr??anske zgodovine, ki ga je oblikovala in ki se ne odlikuje le po sijaju umetnosti, ampak tudi in predvsem po prero?tvu sprejemanja in bratstva.
V vsakem srcu in po vseh ulicah tega mesta naj torej veselo zazveni pesem: »Rim, nesmrten z mu?enci in svetniki ... sila in strah ne bosta zmagala, ampak bosta vladali Resnica in Ljubezen« (Pape?ka himna).
