Svetovni dan revnih, pape?: Kr??ansko upanje potrebuje kristjane, ki se ne obrnejo stran
Vatican News
Ko se vse podira, pride Bog
Sveti o?e se je navezal na evangeljski odlomek dana?nje 33. navadne nedelje med letom (prim. ), ki bi v nas sicer lahko vzbudil ob?utke tesnobe, a v resnici gre za »veliko oznanilo upanja«.
»?e se po eni strani zdi, da Jezus opisuje stanje duha tistih, ki so videli uni?enje Jeruzalema in mislijo, da je pri?el konec, pa isto?asno oznanja nekaj izjemnega: ravno v uri teme in zapu??enosti, ko se zdi, da se vse ru?i, pride Bog, Bog nam postane blizu, Bog nas zbere, da bi nas re?il.«
Tesnoba in upanje
Po pape?evih besedah nas Jezus vabi, naj imamo ostrej?i pogled, o?i, ki znajo zgodovinske dogodke »brati od znotraj«, ter tako »odkriti, da tudi v tesnobi na?ega srca in na?ega ?asa, obstaja neomajno upanje, ki sije«. In zato je povabil, naj se »na ta svetovni dan revnih ustavimo prav ob teh dveh stvarnostih: tesnobi in upanju, ki se na polju na?ega srca med seboj vedno spopadata«.
Ko sonce temni in luna uga?a
Najprej je spregovoril o tesnobi. »To je raz?irjen ob?utek v na?i dobi, ko dru?bena komunikacija pove?uje te?ave in rane, zaradi ?esar je svet bolj nezanesljiv, prihodnost pa bolj negotova. Dana?nji evangelij se prav tako za?ne s sliko, ki stisko ljudi projicira v vesolje, in to z apokalipti?nim jezikom: “sonce bo otemnelo, luna ne bo dajála svoje svetlobe, zvezde bodo padale z neba in nebe?ke sile se bodo majále” (prim. Mr 13,24-25).
»?e se na? pogled ustavi le na kroniki dogodkov, v nas prevlada tesnoba. Tudi danes vidimo, kako sonce temni in luna uga?a, vidimo lakoto in hudo pomanjkanje, ki pestita mnoge brate in sestre, vidimo vojne grozote in smrt nedol?nih; in pred tem scenarijem smo v nevarnosti, da bomo zapadli v obup in se ne bomo zavedali Bo?je navzo?nosti v drami zgodovine. Tako se obsojamo na nemo?; vidimo, kako okoli nas nara??a nepravi?nost, ki povzro?a bole?ino ubogih, vendar se pridru?ujemo toku vdanosti tistih, ki iz udobja ali lenobe mislijo, da “svet je pa? tak?en” in “jaz tu ne morem ni?esar storiti”. Tako se tudi sama kr??anska vera skr?i na ne?kodljivo pobo?nost, ki ne vznemirja sil tega sveta in ne ustvarja konkretnega zavzemanja ljubezni. In medtem ko je del sveta obsojen na ?ivljenje v breznih zgodovine, medtem ko se neenakosti pove?ujejo in ekonomija kaznuje naj?ibkej?e, medtem ko se dru?ba posve?a malikovanju denarja in potro?nje, se dogaja, da revni in izklju?eni ne morejo storiti ni? drugega kot ?e naprej ?akati (prim. , 54).
Jezus pa pri?ge upanje
Jezus pa sredi te apokalipti?ne slike pri?ge upanje, je nadaljeval sveti o?e: »Na ste?aj odpre obzorje, raz?iri na? pogled, da bi se tudi v negotovosti in bole?ini sveta nau?ili razbrati navzo?nost ljubezni Boga, ki se nam pribli?a, nas ne zapu??a, deluje za na?e odre?enje. Kajti prav takrat, ko sonce potemni, luna neha dajati svetlobe in zvezde padajo z neba, evangelij pravi: “bodo videli Sina ?lovekovega priti na oblakih z veliko mo?jo in slavo” in On bo “zbral svoje izvoljene od ?tirih vetrov, od konca zemlje do konca neba” (Mr 13,26-27).«
Pape? je pojasnil, da s temi besedami Jezus predvsem poka?e na svojo smrt, ki se bo zgodila kmalu zatem. »Na Kalvariji bo sonce resda zatemnjeno in tema se bo spustila nad svet, a prav takrat bo Sin ?lovekov pri?el na oblakih, saj bo mo? njegovega vstajenja raztrgala verige smrti, ve?no ?ivljenje Boga bo vstalo iz teme groba in iz ru?evin zgodovine, ki jo je ranilo zlo, se bo rodil nov svet.«
»Bratje in sestre, to je upanje, ki nam ga Jezus ?eli izro?iti. In to stori tudi z lepo podobo: poglejte smokvino drevo – pravi –, saj “kadar postane njegova veja ?e mu?évna in poganja liste, veste, da je poletje blizu” (Mr 13,28). Tudi mi smo poklicani, da situacije na?e zemeljske zgodovine razumemo na enak na?in: tam, kjer se zdi, da so samo krivica, bole?ina in rev??ina, se ravno v tistem dramati?nem trenutku pribli?a Gospod, da bi nas osvobodil su?enjstva in dal, da ?ivljenje zasije (prim. Mr 13,29).« Bli?nji postane z na?o kr??ansko bli?ino, je dodal pape? in poudaril, da to ne pomeni vre?i kovanec v dlan nekoga, ki je v stiski, ampak ?loveku, ki mu pomagam, pogledati v o?i.
Mi smo tisti, ki lahko in moramo pri?gati lu?
Tisti, ki lahko po zaslugi Svetega Duha to upanje sejemo v svetu, pa smo mi, njegovi u?enci. »Mi smo tisti, ki lahko in moramo pri?gati lu?i pravi?nosti in solidarnosti, medtem ko se zgo??ajo sence zaprtega sveta (prim. , 9-55). Mi smo tisti, ki zaradi njegove milosti zasijemo, na?e ?ivljenje, prepojeno s so?utjem in ljubeznijo, pa postane znamenje navzo?nosti Gospoda, ki je vedno blizu trpljenju ubogih, da bi omilil njihove rane in spremenil njihovo usodo.«
»Bratje in sestre, ne pozabimo: kr??ansko upanje, ki se je izpolnilo v Jezusu in se uresni?uje v njegovem kraljestvu, potrebuje nas, potrebuje na?e prizadevanje, potrebuje na?o dejavno vero v ljubezni, potrebuje kristjane, ki se ne obrnejo stran,« je poudaril sveti o?e in spodbudil, naj se vsak med nami vpra?a, ali pogleda na drugo stran, ko vidi rev??ino, stisko in bole?ino drugih; ali pred reve?i, brezposelnimi, la?nimi in dru?beno odrinjenimi ?utim isto so?utje kot Jezus.
Tisto malo, kar lahko naredimo vsak dan
Navedel je nem?kega teologa Johanna Baptista Metza, ki je dejal, da mora kr??anska vera v nas ustvariti »mistiko odprtih o?i«, »ne duhovnosti, ki be?i pred svetom, ampak nasprotno, vero, ki odpira o?i za trpljenje sveta in nesre?o ubogih, da bi bili enako usmiljeni kot Kristus«.
»Pri tem ne smemo gledati le na velike probleme svetovne rev??ine, ampak tudi na tisto malo, kar lahko vsi naredimo vsak dan: s svojim ?ivljenjskim slogom, s pozornostjo in skrbjo za okolje, v katerem ?ivimo, z vztrajnim prizadevanjem za pravi?nost, z deljenjem svojih dobrin z revnej?imi, z dru?benim in politi?nim zavzemanjem za izbolj?anje razmer okoli nas. Morda se nam bo zdelo malo, a na?e malo bo kot prvi listi, ki vzklijejo na figovcu in napovedujejo poletje, ki je ?e blizu.«
Ne pozabimo ubogih
Na dana?nji svetovni dan revnih je pape? ?e ?elel spomniti na svarilo kardinala Martinija, ki je dejal, naj smo pozorni, ko mislimo, da je najprej Cerkve, ?e sama po sebi trdna, potem pa so revni, za katere se odlo?imo skrbeti. »V resnici pa postanemo Jezusova Cerkev v tolik?ni meri, kolikor slu?imo reve?em, kajti le tako Cerkev postane sebi lastna, to je dom, odprt za vse, kraj Bo?jega so?utja do ?ivljenja vsakega ?loveka.«
Sveti o?e je homilijo sklenil s pozivom, namenjenim Cerkvi, dr?avam in mednarodnim organizacijam ter vsakemu in vsem: »Prosim, ne pozabimo ubogih.«
