杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

POSLANICA SVETEGA O?ETA
za 8. svetovni dan revnih
33. nedelja med letom
Pro?nja iz siromakovih ust se dvigne do Boga (prim. Sirah 21,5)
17. novembra 2024

Dragi bratje in sestre!
1. Pro?nja iz siromakovih ust se dvigne do Boga (prim. Sir 21,5). V letu, ki je spri?o rednega jubileja 2025 posve?eno molitvi, je ta svetopisemska modrost nadvse primerna, da nas pripravi na 8. svetovni dan revnih, ki ga bomo obhajali 17. novembra letos. Kr??ansko upanje vsebuje tudi prepri?anost, da na?a molitev pride pred Bo?je obli?je; pa ne kakr?na koli molitev: molitev siromaka! Premi?ljujmo o tej besedi in jo »berimo« na obrazih in v zgodbah revnih, ki jih sre?ujemo v svojih dnevih, da bo molitev postala pot ob?estva z njimi in so?ustvovanja z njihovim trpljenjem.

2. Sirahova knjiga, na katero se sklicujemo, je premalo poznana in zaslu?i, da bi jo odkrili zaradi bogastva tem, ki jih obravnava, predvsem ko se dotika ?lovekovega odnosa z Bogom in s svetom. Njen avtor, Ben Sirah, je u?itelj, Jeruzalemski pismouk, ki verjetno pi?e v 2. stol. pr. Kr. Gre za modrega ?loveka, zakoreninjenega v Izraelovem izro?ilu, ki u?i o razli?nih podro?jih ?love?kega ?ivljenja: od dela do dru?ine, od ?ivljenja v dru?bi do vzgoje mladih; pozornost obra?a na teme, ki so povezane z vero v Boga in s spo?tovanjem postave. Obravnava nelahke probleme svobode, zla in Bo?je pravi?nosti, ki so tudi za nas danes zelo aktualni. Ben Sirah po navdihu Svetega Duha namerava vsem posredovati pot, po kateri je treba hoditi, za modro ?ivljenje, ki ga je vredno ?iveti pred Bogom in pred brati.

3. Ena od tem, ki ji ta sveti avtor posve?a najve? prostora, je molitev. To po?ne z velikim ?arom, saj daje glas svojemu osebnemu izkustvu. V resnici nobeno pisanje o molitvi ne more biti u?inkovito in rodovitno, ?e ne izhaja iz tistega, ki je vsak dan v Bo?ji navzo?nosti in poslu?a njegovo Besedo. Ben Sirah izjavlja, da je modrost iskal vse od mladosti: »Ko sem bil ?e mlad, preden sem za?el bloditi, sem v svoji molitvi javno iskal modrost« (Sir 51,13).

4. Na tej svoji poti odkrije eno temeljnih resni?nosti razodetja, in to je dejstvo, da imajo reve?i privilegiran prostor v Bo?jem srcu, tako da je spri?o njihovega trpljenja Bog »nepotrpe?ljiv«, dokler jim ne prinese pravi?nosti: »Oblake predre molitev siromaka, ne bo se utola?il, dokler se ne pribli?a, ne bo odnehal, dokler se ne bo nanj ozrl Najvi?ji, dokler ne bo pravi?nim sodil in razsodil. In Gospod ne bo odla?al, tudi ne bo prizana?al« (Sir 35,17-19).

Bog pozna trpljenje svojih otrok, ker je do vseh pozoren in skrben O?e. Kot O?e poskrbi za tiste, ki ga najbolj potrebujejo: ubogi, obrobni, trpe?i, pozabljeni … Nih?e pa ni izklju?en iz njegovega srca, saj smo pred njim vsi ubogi in potrebni. Vsi smo bera?i, saj brez Boga ne bi bili ni?. Niti ?ivljenja ne bi imeli, ?e nam ga ne bi dal Bog. In vendar, kolikokrat ?ivimo kot bi bili mi gospodarji ?ivljenja ali kot  da bi ga morali osvojiti! Posvetna miselnost zahteva, da postane? nekdo, da si vsemu in vsem navkljub ustvari? ime s kr?enjem dru?benih pravil, samo da bi pridobil bogastvo. Kako ?alostna utvara! Sre?e ne osvojimo s teptanjem pravic in dostojanstva drugih.

Nasilje, ki ga povzro?ajo vojne, jasno ka?e, kolik?na prevzetnost ?ene tiste, ki se imajo za mogo?ne pred ljudmi, medtem ko so bedni v Bo?jih o?eh. Koliko novih reve?ev povzro?i ta slaba politika, ki jo vodijo z oro?jem, koliko nedol?nih ?rtev! Vendar se ne smemo umikati. Gospodovi u?enci vedo, da vsak izmed teh »malih« nosi vtisnjen obraz Bo?jega Sina, in vsakega mora dose?i na?a solidarnost in znamenje kr??anske ljubezni. »Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana, da sta Bo?je orodje za osvoboditev in podporo reve?ev, tako da se bodo mogli popolnoma vklju?iti v dru?bo. To predpostavlja, da smo u?ljivi in pozorni, da bi sli?ali krik reve?a in mu pomagali« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 187).

5. V tem letu, ki je posve?eno molitvi, moramo molitev revnih sprejeti za svojo in moliti skupaj z njimi. Gre za izziv, ki ga moramo sprejeti in za pastoralno dejavnost, ki jo moramo gojiti. Dejansko »da je najhuj?e izklju?evanje, zaradi katerega reve?i trpijo, pomanjkanje duhovne naklonjenosti. Velikanska ve?ina ubogih je posebej odprta za vero. Potrebujejo Boga. Ne smemo opustiti tega, da bi jim podarili njegovo prijateljstvo, njegov blagoslov, njegovo besedo, obhajanje zakramentov in jim pokazali pot rasti in zorenja v veri. Prednostna odlo?itev za revne se mora poglavitno kazati v izredni in zlasti verski pozornosti« (prav tam, 200).

Vse to zahteva poni?no srce, ki ima pogum, da postane bera?. Srce, ki je pripravljeno, da se prepozna kot ubogo in potrebno. Obstaja namre? ujemanje med ubo?tvom, poni?nostjo in zaupanjem. Pravi reve? je poni?en, kot je dejal sveti ?kof Avgu?tin: »Ubo?ec se nima s ?im pona?ati, bogata? pa ima o?abnost, s katero se boriti. Zato me poslu?aj; bodi resni?no ubog, bodi kreposten, bodi poni?en« (Govori, 14,4). Poni?ni se nima s ?im pona?ati in si ni?esar ne domi?lja, ve, da ne moremo ra?unati nase, ampak trdno verjame, da se lahko sklicuje na usmiljeno ljubezen Boga, pred katerim je kot izgubljeni sin, ki se skesan vrne domov, da bi dobil o?etov objem (prim. Lk 15,11-24). Ubo?ec, ki nima ni?esar, na kar bi se naslonil, prejme mo? od Boga in vanj polaga vse svoje zaupanje. Kajti poni?nost rojeva zaupanje, da nas Bog ne bo nikoli zapustil in nas ne bo pustil brez odgovora.

6. Reve?em, ki prebivajo v na?ih mestih in so del na?ih skupnosti, pravim: ne izgubite te gotovosti! Bog je pozoren do vsakega izmed vas in vam je blizu. Ne pozablja vas in tega ne bi mogel nikdar storiti. Vsi imamo izkustvo molitve, za katero se zdi, da ostaja brez odgovora. V?asih prosimo, da bi bili osvobojeni bede, ki nam povzro?a trpljenje in nas poni?uje, pa se zdi, da Bog ne poslu?a na?ih pro?enj. Toda Bo?ja ti?ina ni nepozornost do na?ega trpljenja. Nasprotno, vsebuje besedo, ki prosi, da bi jo z zaupanjem sprejeli in se prepustili njemu in njegovi volji. To ponovno potrjuje Sirah: »Bo?ja sodba v korist reve?a« (prim. 21,5). Iz ubo?tva torej lahko privre pesem najbolj pristnega upanja. Zapomnimo si, da »kadar se notranje ?ivljenje zapre v lastne koristi, ni ve? prostora za druge, ni posluha za reve?e, ne poslu?amo ve? Bo?jega glasu, ne u?ivamo ve? blagega veselja njegove ljubezni, ne utripa navdu?enje za dobro … To ni ?ivljenje v Duhu, ki priteka iz srca vstalega Kristusa« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 2).

7. Svetovni dan revnih je ?e postal dogodek vsake cerkvene skupnosti. Gre za pastoralno prilo?nost, ki je ne smemo podcenjevati, ker izzove vsakega vernika, da prisluhne molitvi ubogih, se zave njihove navzo?nosti in potreb. Gre za ugodno prilo?nost za izvedbo pobud, ki konkretno pomagajo reve?em, pa tudi priznanje in podporo ?tevilnim prostovoljcem, ki se zavzeto posve?ajo najbolj potrebnim. Zahvaliti se moramo Gospodu za ljudi, ki se dajo na razpolago za poslu?anje in podporo najbolj ubogih. To so duhovniki, posve?ene osebe, laiki in laikinje, ki s svojim pri?evanjem dajejo glas Bo?jemu odgovoru na molitve tistih, ki se obra?ajo Nanj. Molk se torej prekine vsakokrat, ko sprejmemo in objamemo brata v potrebi. Ubogi nas morajo ?e veliko nau?iti, ker oni v kulturi, ki je na prvo mesto postavila bogastvo in pogosto ?rtvuje dostojanstvo ljudi na oltarju materialnih dobrin, veslajo proti toku, ko opozarjajo, da je za ?ivljenje bistveno nekaj povsem drugega.

V ljubezni, ki postane sre?anje in bli?ina, molitev dobi preizkus svoje pristnosti. ?e se molitev ne spremeni v konkretno delovanje, je prazna; kajti »vera brez del je mrtva« (Jak 2,26). Vendar pa je dobrodelnost brez molitve v nevarnosti, da postane ?lovekoljubje, ki se kmalu iz?rpa. »Brez vsakdanje zveste molitve se na?e delovanje izprazni, izgubi svojo globoko du?o, se skr?i na navaden aktivizem« (Benedikt XVI., Kateheza 25. aprila 2012). Tej sku?njavi se moramo izogibati in biti vedno ?uje?i z mo?jo in vztrajnostjo, ki prihaja od Svetega Duha, ki je darovalec ?ivljenja.

8. V tem kontekstu se je lepo spomniti pri?evanja, ki nam ga je zapustila Mati Terezija iz Kalkute, ?ena, ki je dala ?ivljenje za reve?e. Svetnica je stalno ponavljala, da je bila molitev kraj, iz katerega je zajemala mo? in vero za svoje poslanstvo slu?enja zadnjim. Ko je 26. oktobra 1985 govorila v Generalni skup??ini zdru?enih narodov, je vsem pokazala ro?ni venec, ki ga je imela vedno v roki, in rekla: »Sem samo uboga sestra, ki moli. Ko molim, mi Jezus polo?i svojo ljubezen v moje srce in jaz grem, da jo podarim vsem ubogim, ki jih sre?am na svoji poti. Tudi vi molite! Molite in opazili boste uboge, ki so okoli vas. Morda tudi na istem stopni??nem presledku, kot je va?e stanovanje. Morda so tudi v va?ih domovih tisti, ki ?akajo na va?o ljubezen. Molite in o?i se vam bodo odprle in srce se bo napolnilo z ljubeznijo.«

In kako naj se tukaj, v mestu Rimu, ne spomnimo sv. Benedikta Jo?efa Labra (1748-1783), ?igar telo po?iva in ga ?astijo v ?upnijski cerkvi Santa Maria ai Monti. Kot romar iz Francije v Rim, ki so ga zavrnili ?tevilni samostani, je zadnja leta svojega ?ivljenja pre?ivel ubog med ubogimi. Ure in ure je ostajal pred Najsvetej?im, z ro?nim vencem, molil je brevir, bral Novo zavezo in Hojo za Kristusom. Ker ni imel niti majhne sobice, kjer bi se nastanil, je obi?ajno spal v kotu ru?evin Koloseja, kot »Bo?ji potepuh«, in svoje bivanje spremenil v nenehno molitev, ki se je dvigala k Njemu.

9. Na poti proti svetemu letu vse spodbujam, naj postanejo romarji upanja in postavljajo otipljiva znamenja za bolj?o prihodnost. Ne pozabimo skrbeti za »majhna znamenja ljubezni« (Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 145): ustaviti se, pribli?ati se, posvetiti malo pozornosti, nasmeh, ne?nost, besedo tola?be … Teh gest se ne improvizira; zahtevajo vsakdanjo zvestobo, pogosto skrito in tiho, ki pa jo krepi molitev. V tem ?asu, v katerem se zdi, da pesem upanja daje prostor hru??u oro?ja, kriku tolikih nedol?nih ranjencev in molku ne?tetih ?rtev vojn, se obrnimo na Boga s svojo pro?njo za mir. Kar zadeva mir smo reve?i in stegujemo roke, da bi ga sprejeli kot dragoceni dar, isto?asno pa se obvezujemo, da ga bomo popravljali v vsakdanu.

10. V vseh okoli??inah smo poklicani biti prijatelji ubogih, hoditi po Jezusovih stopinjah, ki je prvi postal solidaren z zadnjimi. Naj nas na tej poti podpira sveta Bo?ja Mati Marija, ki nam je ob prikazanju v Banneuxu zapustila sporo?ilo, ki ga ne smemo pozabiti: »Jaz sem Devica ubogih.« Njej, na katero se je Bog ozrl zaradi njenega poni?nega ubo?tva in je s svojo pokor??ino storila velike re?i, zaupamo svojo molitev, prepri?ani, da se je dvignila v nebesa in bo usli?ana.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 13. junija 2024, god sv. Antona Padovanskega, zavetnika revnih.
FRAN?I?EK