杏MAP导航

I??i

Pape?: Svet potrebuje na?e skupno pri?evanje, ne razdeljenosti med nami

V petek, 11. oktobra 2024, je na Trgu prvih rimskih mu?encev v Vatikanu za udele?ence sinode potekala ekumenska molitev, ki jo je pripravila skupnost iz Tazeja skupaj z bratskimi delegati drugih Cerkva. Sveti o?e je v homiliji, ki jo je izro?il v branje, poudaril, da je potrebno skupno pri?evanje, in dodal, da ga ?al na mnogih koncih sveta ?e ?ivijo kot ?ekumenizem krvi?, ki je mo?nej?i od vseh besed. Ta sinoda je po njegovih besedah ?prilo?nost, da premostimo zidove, ki ?e obstajajo med nami?.

Homilija pape?a Fran?i?ka

»Jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni« (Jn 17,22). Te besede Jezusove molitve pred trpljenjem se lahko na izrazit na?in nana?ajo na mu?ence, ki so bili poveli?ani zaradi pri?evanja za Kristusa. Na tem kraju se spominjamo prvih mu?encev rimske Cerkve: na njihovi krvi je bila zgrajena ta bazilika, na njihovi krvi je bila postavljena Cerkev. Naj ti mu?enci okrepijo na?o gotovost, da se s tem, ko se pribli?ujemo Kristusu, pribli?ujemo drug drugemu, pri tem pa nas podpira molitev vseh svetnikov na?ih Cerkva, ki so ?e popolnoma zdru?eni zaradi svoje soudele?be pri velikono?ni skrivnosti. Kakor pravi odlok Unitatis redintegratio, katerega 60-letnico obhajamo, »?im bli?je so kristjani Kristusu, tem bli?ji so si med seboj« (prim. ?t. 7).

  (Vatican Media)

Na ta dan, ko se spominjamo za?etka drugega vatikanskega koncila, ki je zaznamoval uradni vstop katoli?ke Cerkve v ekumensko gibanje, smo zbrani skupaj z bratskimi delegati, z na?imi brati in sestrami drugih Cerkva. Zato vzamem za svoje besede, ki jih je sveti Janez XXIII. ob odprtju koncila namenil opazovalcem: »Va?a cenjena prisotnost tukaj, ganjenost, ki objema moje duhovni?ko srce, srce ?kofa Bo?je Cerkve, […] me vabijo, da vam zaupam hrepenenje svojega srca, ki gori od ?elje, da bi delal in trpel za to, da se bo pribli?ala ura, ko se bo za vse izpolnila Kristusova molitev pri zadnji ve?erji« (13. oktober 1962). Vstopimo v to Jezusovo molitev, naredimo jo za svojo v Svetem Duhu, naj jo spremlja molitev mu?encev.

Enost kristjanov in sinodalnost sta povezani. ?e je namre? »pot sinodalnosti pot, ki jo Bog pri?akuje od Cerkve tretjega tiso?letja« (, 17. oktober 2015), jo je potrebno prehoditi z vsemi kristjani. »Pot sinodalnosti […] je in mora biti ekumenska, tako kot je ekumenska pot sinodalna« (Govor njegovi svetosti Mar Awi III., 19, november 2022). Pri obeh procesih ne gre toliko za to, da bi nekaj zgradili, ampak da bi sprejeli dar, ki smo ga ?e prejeli, in bi obrodil sad. In kako se ka?e ta dar? Sinodalna izku?nja nam pomaga odkriti nekatere njegove vidike.

  (Vatican Media)

Enost je milost, nepredvidljiv dar. Resni?ni protagonist nismo mi, ampak Sveti Duh, ki nas vodi k ve?jemu ob?estvu. Kakor ne vemo vnaprej, kak?en bo izid sinode, tako tudi ne vemo natan?no, kak?na bo enost, h kateri smo poklicani. Evangelij pravi, da je Jezus v svoji veliki molitvi »povzdignil o?i proti nebu«: enost ni v prvi vrsti sad zemlje, ampak nebes. Je dar, katerega ?asov in na?inov ne moremo predvideti; prejeti ga moramo »ne da bi postavljali kakr?ne koli ovire Bo?ji previdnosti in brez vsakega nasprotovanja prihodnjim navdihom Svetega Duha«, kot ?e pravi koncilski odlok (UR, 24). O?e Paul Couturier je govoril, da je potrebno za kr??ansko enost prositi »kakor ?eli Kristus« in »s sredstvi, ki jih On ?eli«.

Drugi nauk, ki izhaja iz sinodalnega procesa, je ta, da je enost pot: zori z gibanjem, na poti. Raste v medsebojnim slu?enju, v dialogu ?ivljenja, v sodelovanju vseh kristjanov, ki »v polnej?o lu? postavlja obli?je Kristusa slu?abnika« (UR, 12). Vendar pa moramo »hoditi v Duhu« (prim. Gal 5,16-25); ali kot pravi sveti Irenej, kot tôn adelphôn synodía, »karavana bratov«. Zveza med kristjani raste in zori na skupnem romanju »v Bo?jem ritmu«, tako kot romarja iz Emavsa, ki ju je spremljal vstali Jezus.

  (VATICAN MEDIA Divisione Foto)

Tretji nauk je ta, da je enost harmonija. Sinoda nam pomaga ponovno odkriti lepoto Cerkve v raznolikosti njenih obrazov. Tako enost ni uniformiranost, niti sad kompromisov ali uravnove?anj. Enost kristjanov je harmonija v raznolikosti karizem, ki jih vzbuja Sveti Duh za izgradnjo vseh kristjanov (prim. UR, 4).Harmonija je pot Duha, saj je On sam, kot pravi sveti Bazilij, harmonija (prim. O Psalmu 29,1). Po poti enosti moramo hoditi zaradi na?e ljubezni do Kristusa in do vseh ljudi, ki smo jim poklicani slu?iti. Nikoli ne dopustimo, da bi nas na tej poti ustavile te?ave! Zaupajmo v Svetega Duha, ki spodbuja k enosti v harmoniji ve?barvne raznolikosti.

Nazadnje, tako kot sinodalnost, je tudi enost kristjanov nujna za pri?evanje: edinost je za poslanstvo. »Da bi bili vsi eno ... da bi svet veroval« (Jn 17,21). To je bilo prepri?anje koncilskih o?etov, ko so dejali, da je na?a razdeljenost »svetu v pohuj?anje in v ?kodo najsvetej?i stvari, namre? oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu« (UR, 1). Ekumensko gibanje je nastalo iz ?elje, da bi pri?evali skupaj, z drugimi in ne stran drug od drugega ali, kar je ?e huje, drug proti drugemu. Na tem kraju nas prvi rimski mu?enci spominjajo, da danes na mnogih koncih sveta kristjani razli?nih izro?il skupaj darujejo svoje ?ivljenje zaradi vere v Jezusa Kristusa in ?ivijo ekumenizem krvi. Njihovo pri?evanje je mo?nej?e od vseh besed, saj enost prihaja iz Gospodovega kri?a.

  (Vatican Media)

Preden smo za?eli to zasedanje, smo imeli spokorno bogoslu?je. Danes izra?amo tudi sram zaradi pohuj?anja razdeljenosti kristjanov, zaradi pohuj?anja, da ne pri?ujemo skupaj o Gospodu Jezusu. Ta sinoda je prilo?nost, da se bolj potrudimo in premostimo zidove, ki ?e vedno obstajajo med nami. Osredoto?imo se na skupno osnovo na?ega skupnega krsta, ki nas spodbuja, da bi postali Kristusovi u?enci misijonarji s skupnim poslanstvom. Svet potrebuje skupno pri?evanje, svet potrebuje, da smo zvesti svojemu skupnemu poslanstvu.

Dragi bratje in sestre, sveti Fran?i?ek Asi?ki je pred Kri?anim prejel klic, naj obnovi Cerkev. Naj Kristusov kri? vodi tudi nas, vsak dan, na poti proti polni enosti, v harmoniji med nami in z vsem stvarstvom, saj je Bog »namre? hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s seboj vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega kri?a, se pravi: po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (Kol 1,19-20).

  (VATICAN MEDIA Divisione Foto)
sobota, 12. oktober 2024, 12:12