杏MAP导航

P. Antonio Spadaro DJ

Tukaj se je vodo dobro preme?alo, da je pri?lo dobro

Fran?i?ek v pogovoru z jezuiti na Portugalskem

Antonio Spadaro DJ

5. avgusta 2023 med svojim apostolskim potovanjem na Portugalsko ob Svetovnem dnevu mladih je pape? Fran?i?ek ob 17.00 sre?al jezuite v »Colégio de São João de Brito«, v ?oli, ki jo vodi Dru?ba Jezusova. Po sprejemu je provincial p. Miguel Almeida pozdravil pape?a: »Sveti o?e, dragi pape? Fran?i?ek, najprej se vam prisr?no zahvaljujemo, da ste v tako polnem in intenzivnem urniku na?li ?as, da ste z nami. Iskreno se vam zahvaljujemo, da ga boste pre?iveli s svojimi brati, saj v resnici vsi ?utimo, da smo bratje.« Nato je na kratko predstavil provinco. »Zgodovinsko – je dejal – smo starodavna provinca, trikrat so nas izgnali iz Portugalske in prav tolikokrat smo se vrnili. Pravijo, da se plevel te?ko iztrebi, saj se to ni zgodilo … Morda zaradi teh izgonov, zaradi katerih smo vedno bili provinca, ki je bila na kratko z denarjem, pa tudi zaradi na?ega mo?nega zgodovinskega misijonarskega zna?aja. Zdi se mi, da sta predvsem dve stvari, ki sta del identitete na?e province. Najprej ustvarjalnost, ki izhaja morda iz tega, ker smo se morali tolikokrat prilagoditi. Na drugem mestu pa so na?a neformalna, majhna dela, a vedno blizu ljudem. Mislim, da je to zna?ilnost na?e pastorale, ki jo imamo za veliko milost. Nekaj ve? kot 130 nas je. Osemnajst ?e ni posve?enih, prav toliko pa jih ?e ni izpovedalo zadnjih zaobljub. Skoraj 40 jih je v formaciji. V Evropskem kontekstu se lahko zahvalimo Bogu, zares smo mu hvale?ni.« Nato je predstavil dela portugalske province: vzgoja, univerzitetna pastorala, ?upnije, socialno delo in delo s svetom kulture. Potem je poro?al, kako ignacijanska skupnost in mnogi prijatelji, sodelavci in dobrotniki delijo poslanstvo in so milost za provinco.

Na koncu je spregovoril o jezuitih in o skupnostih: obstaja dobro okolje, toda »po drugi strani je res, da so bili nekateri odnosi med nami bolj napeti. Imeli smo nekaj kriz, kar je v nekaterih med nami povzro?ilo globoke rane. Zato vas prosim, da molite za nas, ker smo v procesu odpu??anja in sprave, in ni lahko, vsi smo ljudje.« Pape? je odgovoril:

Hvala za vse. Predvsem pa za zadnje, kar si dejal: »Da, tudi tukaj so problemi,« s ?imer si dal sled resni?nosti, sicer bi bil tvoj opis muzeja, v katerem je vse na svojem mestu in v vitrini. Zahvaljujem se ti za to, za realizem. Hvala, da ste tukaj, pripravljen sem se pogovarjati z vami. Postavite mi vpra?anja! Vpra?ajte, kar ho?ete. Ne bojte se, da bi bili pri vpra?anju nepremi?ljeni. Nepremi?ljen, ?e ?e, bom jaz, ko bom odgovoril to, kar mislim! Res, pogovarjajmo se bratsko in odprto.

Nato so sledila spontana vpra?anja.

Pozdravljeni, sveti o?e, ime mi je Vasco, ?tudiram filozofijo in sem najmlaj?i v provinci. Zato so me prosili, naj spregovorim prvi: poslednji bodo prvi … Rad bi vam postavil vpra?anje. Spri?o izzivov na?e generacije, ko gledamo na seksualizirano, potro?ni?ko dru?bo …, glede na va?o jezuitsko izku?njo, ali verjamete, da je na?a formacija strukturirana za soo?enje s temi izzivi? In kako lahko vedno bolje poskrbimo za na?o jezuitsko formacijo na ?ustveni, spolni, telesni ravni?
Dejansko postavlja? dve vpra?anji, ne? Pravzaprav, trditev in vpra?anje. ?ivimo v dru?bi, ki je »posvetena«, kar me zelo skrbi. Skrbi me, kadar si posvetnost naredi prostor v posve?enem ?ivljenju. Ravno danes je bilo objavljeno pismo, ki sem ga napisal rimskim duhovnikom o klerikalizmu, ki je oblika posvetnosti.[1] Vedite, da je duhovna posvetnost zelo pogosta past. Nau?iti se je treba razlo?evati: ena stvar je priprava na dialog s svetom – kot po?nete vi v dialogu s svetom umetnosti in kulture –, druga stvar pa je sklepati kompromise s svetnimi stvarmi, s posvetnostjo.

Name je naredilo velik vtis, ko sem bral zaklju?ek knjige p. de Lubaca. ?tiri zadnje strani Meditacije o Cerkvi – gre samo za ?tiri strani, preberite jih – posve?a duhovni posvetnosti. Vi, ki razlo?ujete, ste se kaj kdaj vpra?ali o svoji osebni duhovni posvetnosti? Sem posveten, duhovno? Gre za vpra?anje, ki vam ga prepu??am. In veste, kaj pravi de Lubac? Pravi, da je to najhuj?e zlo, ki lahko prodre v Cerkev, huj?e od obdobja »libertinskih« pape?ev.

Toda pozor: s svetom se moramo pogovarjati, ker ne morete ?iveti kot konzervirani. Ne smete biti vase zaprti redovniki, ki se smehljajo navznoter, govorijo navznoter, ??itijo svoje okolje, ne da bi sklicali kogarkoli. Moramo torej ven, v ta svet, z vrednotami in nevrednotami, ki jih ima. In ti si nekoliko opozoril na problem lahkega ?ivljenja, me??anskega ?ivljenja, tudi »erotiziranega«, kot pravi?, in to je res …

Lansko leto sem nagovoril, ali bolje sem povedal dve ali tri besede, potem pa so postavljali vpra?anja vsem duhovnikom, ki delajo v Kuriji. Ve?inoma so mladi. V nekem trenutku sem jim rekel: »Tukaj je nekaj, ?esar ne poveste, oziroma raba mobilnih telefonov in pornografija na mobilnih telefonih. Koliko vas gleda pornografijo na mobilnem telefonu?« Ko sem to izrekel, so mi povedali, da je nekdo komentiral: »Se vidi, da je ure in ure pre?ivel v spovednici.«

Ko sem bil novinec, so nam govorili o ?istosti, o sveti ?istosti. Od nas so zahtevali, naj ne gledamo nekoliko drznih fotografij …, skratka, bili so drugi ?asi. ?asi, v katerih problemi niso bili tako hudi in povrh so bili ?e skriti. Danes, hvala Bogu, so vrata ?iroko odprta in nobenega razloga ni, da bi problemi ostajali skriti. ?e ti skriva? svoje probleme, je to zato, ker si se odlo?il, da bo? tako delal, ni pa to krivda dru?be in ne redovne skupnosti. To je ena od odlik, ki jih ima Dru?ba: problemov ne pu??a ob strani, o njih se govori tako s predstojnikom kot med seboj.

Danes so resen problem skrita zato?i??a iskanja samega sebe, ki pogosto zadevajo spolnost, pa tudi druge stvari. Kaj storiti? Sam najdem pomo? v spra?evanju vesti, kakor je zahteval sveti Ignacij. Sveti Ignacij je zanj dal spregled zelo poredko. Dal ti je spregled od molitve, ?e si bil bolan, ?e nisi mogel, ni pa te odvezal od spra?evanja vesti, ker slu?i temu, da vidi?, kaj se dogaja v tebi. In obstajajo posve?ene osebe, ki imajo srce izpostavljeno ?tirim vetrovom, z odprtimi okni, z odprtimi vrati. Skratka, nimajo notranje trdnosti.

Na tvoje vpra?anje odgovarjam: »Vpra?aj se: kateri duh me ?ene? Kateri duh me ?ene obi?ajno, in kateri me ?ene danes ali me je gnal tistega dne?«

Ne bojim se seksualizirane dru?be, ne. Strah pa me je, kako se vzporejamo z njo, to da. Strah me je posvetnih meril. Raje uporabljam besedo »posvetna« kot »seksualizirana«, ker pojem zaobjema vse. Na primer, hlepenje po samopromociji. Tesnoben nemir po izstopanju ali kot pravimo v Argentini, po »plezanju«. In mi?ljenja, da tisti, ki pleza, na koncu sam sebe po?koduje.

Moja babica, ki je bila modra starka, nam je nekega dne rekla: »V ?ivljenju je treba napredovati,« kupiti zemljo, opeke, hi?o … Jasne besede, ki so izhajale iz izku?nje priseljenca, tudi o?e je bil priseljenec. »Vendar napredka«, je dodala babica, »ne zame?ajte s plezanjem. Tisti namre?, ki pleza, se dviga, se dviga, se dviga in namesto da bi imel hi?o, da bi ustanovil podjetje, da bi delal ali si ustvaril neki polo?aj, ko je zgoraj, je edina stvar, ki jo ka?e, sedalo.« To je modrost.

Dober ve?er, Svetost, ?e enkrat hvala. Ime mi je Lorenzo in delam z otroki in najstniki v revni ?etrti na obrobju Lizbone. Velikokrat ste govorili o tem, kako pomembne so bli?ine in prijateljstvo z ubogimi in z migranti. Rad bi vas vpra?al, kaj lahko storimo mi, jezuiti, osebno in v na?ih skupnostih, da bi na? na?in ?ivljenja in na?e pri?evanje bila vedno bolj prero?ko znamenje, tako da bi imeli ve?ji vpliv na ?ivljenje ubogih. Hvala.
Delo z ubogimi, ki je v ignacijanski formuli vklju?no, je v Dru?bi sledilo razli?nim potem, razli?nim sledem; bila je tudi kaka stranpot, vendar se je zelo intenzivno iskalo, predvsem v preteklem stoletju.

Spomnim se, da je v Argentini – ko sem bil ?tudent – eden od patrov ?el ?ivet v neko bedno vilo[2], in so ga gledali nekoliko postrani, nekako tako kot se je dogajalo patru Llanosu v Madridu[3]. Imeli so ga za norca. Sedaj temu ni ve? tako. Danes vidimo, da nas ista duhovnost vodi v tej smeri, v smeri zavzemanja za tiste, ki so na obrobjih: ne samo ne robu vere, ampak tudi na robu ?ivljenja.

Potem so v ?asu patra Janssensa nastali raziskovalni in socialno akcijski centri, ki so v tistem ?asu za?eli lepo pot razmi?ljanja, in kon?no je pri?lo neposredno »vklju?evanje«, odlo?itev za ?ivljenje z ubogimi. Danes vklju?evanje med uboge pomaga nam samim, nas evangelizira. Sv. Ignacij nas je pripravil do obljube, da ubo?tva v Dru?bi ne bomo spreminjali, razen da bi ga zo?ili. V tem je nek uvid, nek duh ubo?tva, za katerega menim, da ga moramo imeti vsi.

Skratka, kaj je v ignacijanski duhovnosti? Da, v njej je opredelitev za uboge in za spremljanje ubogih. Morda pa je to edini na?in za dosego socialne pravi?nosti? To ni edini na?in. Obstaja tiso? na?inov, kako pristopiti k socialnim problemom. Vklju?evanje ima verjetno sijajno pristnost, ker pomeni podeliti. In omogo?i, da spoznamo in sledimo ljudski modrosti.

Nekaj vam bom povedal. Ko sem bil nad?kof, sem rad ?el v villas miserias. Nekega dne, ko sem ?el tja, je bil Janez Pavel II. zelo slab. Z avtobusom sem ?el v eno od villas, in ko sem pri?el, so mi rekli, da je pape? mrtev. Z ljudmi sem obhajal ma?o in potem smo se zadr?ali v pogovoru. Neka starka me je vpra?ala: »Mi lahko poveste, kako se izvoli pape??« Pojasnil sem … »In ona, ali vas lahko postavijo za pape?a?« Rekel sem: »Za pape?a lahko postavijo kogarkoli.« Odgovorila mi je: »Dam ti nasvet; ?e te postavijo za pape?a, si kupi psi?ka.« »Zakaj,« sem jo vpra?al. »Najprej daj jesti psi?ku,« mi je odvrnila. Starka je bila uboga, v villa miseria, vendar se je razumela na dejstva Cerkve …

Nekaj je zanimivo. Ubogi imajo posebno modrost, modrost dela, in tudi modrost, da dostojanstveno sprejmejo delo in njegove pogoje. Kadar se reve? »razhudi«, ker ne prenese razmer – in to je razumljivo – tedaj si lahko utreta pot jeza in sovra?tvo. Tudi to je na?e delo: ko jih spremljamo, se moramo ogibati, da bi se jim reve? pustil premagati, da bi mu pomagali hoditi, napredovati in spoznati svoje dostojanstvo. V revnih ?etrtih so resni problemi, ki pa niso resnej?i od tistih, ki so v?asih v stanovanjskih naseljih, le da tam ostajajo skriti.

V ljudeh, ki ?ivijo od svojega dela, ki so se morali izseliti, ki trpijo, so resni problemi, pa tudi veliko modrosti, in to se vidi po tem, kako prena?ajo bolezen, kako prena?ajo smrt. Ljudska pastorala je bogastvo, in tisti med vami, ki ste poklicani, da jo vr?ite, delajte to s srcem, ker je dobro za celotno Dru?bo.

Pape? Fran?i?ek, rad bi vam postavil vpra?anje kot redovni brat.[4] Sem Fran?i?ek, lani sem pre?ivel sobotno leto v Zdru?enih dr?avah. Tam je nekaj name naredilo velik vtis in mi v?asih povzro?ilo trpljenje. Videl sem mnoge, tudi ?kofe, ki so kritizirali va? na?in vodenja Cerkve. In ?tevilni so obto?evali tudi jezuite, ki so obi?ajno nekak?en kriti?en vir pape?a, da sedaj to niso ve?. Hoteli bi celo, da bi vas jezuiti izrecno kritizirali. Ali pogre?ate kritike, ki so jih jezuiti obi?ajno namenjali v odnosu do pape?a, do u?iteljstva, do Vatikana?
Ugotovil si, da stanje v Zdru?enih dr?avah ni enostavno: obstaja zelo mo?na, organizirana reakcionarna dr?a, ki strukturira tudi ?ustveno pripadnost. Te ljudi ?elim spomniti, da je »nazadnja?tvo« (indietrismo) nekoristno in treba je razumeti, da obstaja pravilen razvoj v razumevanju vpra?anj vere in morale, da se le upo?tevajo tri merila, ki jih je pokazal ?e Vincencij Lerin?ki v 5. stoletju: da se nauk razvija ut annis consolidetur, dilatetur tempore, sublimetur aetate. Z drugimi besedami, tudi nauk napreduje, se s ?asom utrjuje, se ?iri in se utrjuje ter postaja trdnej?i, vedno pa napreduje. Sprememba se razvija od korenine navzgor in raste s temi tremi merili.

Pojdimo h konkretnemu. Danes je greh imeti atomske bombe; smrtna kazen je greh, se ne sme izvajati, prej pa ni bilo tako; kar zadeva su?enjstvo, so ga nekateri pape?i pred menoj tolerirali, vendar so stvari danes druga?ne. Torej se spreminja, se spreminja, vendar s temi merili. Rad uporabljam prispodobo »navzgor«, se pravi ut annis consolidetur, dilatetur tempore, sublimetur aetate. Vedno na tej poti, ki se za?enja s koreninami s sokom, ki se dviga in dviga, in zaradi tega je sprememba nujna.

Vincencij Lerin?ki naredi primerjavo med biolo?kim razvojem ?loveka in prenosom depositum fidei, ki raste in se s?asoma utrjuje, iz enega obdobja v drugo. ?lovekovo razumevanje se spreminja s ?asom, tako se tudi ?lovekova zavest poglablja. Tudi druge znanosti in njihov razvoj pomagajo Cerkvi pri tej rasti v razumevanju. Pogled na nauk Cerkve kot na monolit je zmoten.

Vendar nekateri izstopijo, gredo nazaj, so tisti, ki jih imenujem »nazadnjaki«. Ko gre? nazaj, oblikuje? nekaj zaprtega, nepovezanega s koreninami Cerkve in izgubi? ?ivljenjski sok razodetja. ?e se ne spreminja? proti navzgor, gre? nazaj  in za spremembo sprejme? merila, ki so druga?na od tistih, ki ti jih vera sama daje za rast in za spremembe. U?inki na moralo so uni?ujo?i. Problemi, ki jih morajo danes raziskati moralisti, so zelo te?ki, in da bi se soo?ili z njimi morajo tvegati spremembo, vendar v smeri, o kateri sem govoril.

Ti si bil v Zdru?enih dr?avah in pravi?, da si zaznal ozra?je zaprtosti. Da, opozarjam, da se v nekaterih situacijah lahko do?ivi to ozra?je. Vendar se na ta na?in izgublja pravo izro?ilo in se obra?a k ideologijam za vsakovrstno pomo? in podporo. Z drugimi besedami, ideologija spodrine vero, pripadnost nekemu delu Cerkve nadomesti pripadnost Cerkvi.

Rad bi se poklonil Arrupejevemu pogumu. Arrupe je na?el Dru?bo, ki se je tako reko? ugrezala. General Ledóchowski je sestavil Epitome … vi, mladi, veste, kaj je to Epitome[5]? Niti v snu od Epitoma ni ostalo ni?! To je bil izbor iz Konstitucij in iz Vodil, vse pome?ano. Ledóchowski pa, ki je bil zelo redoljuben, z miselnostjo tistega ?asa, je dejal: »Sestavil ga bom, da bo jezuitom natanko jasno, kar morajo delati.« Prvi primerek je poslal nekemu benediktinskemu opatu v Rimu, svojemu velikemu prijatelju, ki mu je odgovoril s sporo?ilcem: »S tem boste ubili Dru?bo.«

Z drugimi besedami, oblikovala se je Dru?ba Epitoma, Dru?ba, ki sem jo jaz do?ivljal v noviciatu, ?eprav z velikimi u?itelji, ki so bili v veliko pomo?, vendar so nekateri u?ili dolo?ene stvari, ki so fosilizirale Dru?bo. To duhovnost je prejel Arrupe, ki je imel pogum, da jo je spravil v gibanje. Nekatere stvari so mu u?le iz rok, kar je neizogibno, kot na primer marksisti?na analiza stvarnosti. Potem je moral nekatere stvari natan?neje pojasniti, vendar je bil ?lovek, ki je znal gledati naprej. In s kak?nimi orodji se je Arrupe soo?il s stvarnostjo? Z duhovnimi vajami. Leta 1969 je ustanovil Ignacijanski center duhovnosti.  Tajnik tega centra, p. Luís Gonzalez Hernandez, je bil zadol?en, da je ?el po svetu, da je vodil duhovne vaje in odpiral ta novi pogled.

Vi, mlaj?i, niste do?ivljali teh napetosti, a kar ti pravi? o nekaterih podro?jih v Zdru?enih dr?avah mene spominja na to, kar smo ?e do?iveli z Epitomom, ki je porodil popolnoma odrevenelo in ?katlasto miselnost. Ameri?ke skupine, o katerih govori?, tako zaprte, se same izolirajo. Namesto da bi ?ivele iz nauka, iz pravega nauka, ki se vedno razvija in rodi sad, ?ivijo iz ideologij. Toda ko v ?ivljenju zapusti? nauk in ga nadomesti? z ideologijo, si izgubil, si izgubil kot v vojni.

Sveti o?e, vi ste zame pape? mojih sanj po 2. vatikanskem koncilu. Kaj sanjate za Cerkev prihodnosti?
Veliko jih je, ki 2. vatikanski koncil postavljajo pod vpra?aj, ne da bi ga imenovali. Pod vpra?aj postavljajo u?enje 2. vatikanskega koncila. In ?e pogledam v prihodnost, mislim, da moramo pogumno slediti Duhu, videti, kaj nam pravi. Prej?nji teden sem prebral dokument, ki opredeljuje stanje Dru?be Jezusove, De statu Societatis. Govori o sedanjosti, vendar vedno z odprtostjo. Ka?e mo?nost za napredovanje, potrebo po nadaljevanju te poti. Moje sanje za prihodnost so torej biti odprti temu, kar nam govori Duh, odprti za razlo?evanje in ne za funkcionalizem.

Dobro poznam Arrupejevo »oporoko«, ko je na Tajskem nagovoril jezuite, ki so skrbeli za begunske centre. O ?em jim je govoril? O molitvi. Tem ljudem, ki so bili nadvse zaposleni z delom z begunci, je govoril o molitvi. Na potovanju domov ga je zadela kap, torej je to bila njegova oporoka.

Z molitvijo gre jezuit naprej, ne boji se ni?esar, ker ve, da mu bo Gospod ob svojem ?asu navdihnil, kaj mora storiti. Ko nek jezuit ne moli, postane posu?eni jezuit. Na Portugalskem bi rekli, da je postal »polenovka« …

Svetost, zelo se vam zahvaljujem, da ste pri?li k nam. Sem Federico, in provincial me je prek kratkim imenoval za magistra novincev. Govorili ste o duhovnih vajah. Sv. Ignacij jih na za?etku opisuje kot ?as za preureditev ?ivljenja, da ne bi pustili, da bi nas dolo?alo neurejeno ?ustvo. Katera neurejena ?ustva, mislite, da so najbolj pogosta v Cerkvi, in predvsem v Dru?bi?
Danes je bilo objavljeno pismo o posvetnosti in klerikalizmu. To sta dve to?ki, na kateri ?elim opozoriti na?e duhovnike. Klerikalizem se vtihotapi v duhovnike, ?e slab?e pa je, kadar se vtihotapi v laike. Klerikalizirani laiki so stra?ni. Ogovarjam ti s tema dvema duhovoma, posvetnostjo in klerikalizmom, ki lahko povzro?ita veliko ?kode Dru?bi.

Kateri duh me je spodbujal? Imel sem velikega duhovnega u?itelja, patra Fiorita, avtorja ?tevilnih knjig.[6] On me je seznanil z deli duhovnega voditelja iz 18. stol., sholastika v Chantillyju, jezuita patra Clauda Juddeja, ki mu dolgujemo zelo lep esej o razlo?evanju o »vle?nih besedah«, se pravi o besedah, ki jih izre?em samemu sebi, da sprejem odlo?itev, ali ki me usmerijo na eno pot namesto na neko drugo.[7]

Vra?am se k temi. Skrb velikih jezuitov o tem, kak?en duh se vtihotapi, nam je lahko v pomo?. ?e te danes verjetno vodi dober duh, se mora? zahvaljevati Gospodu. Vendar se jutri lahko vtihotapi oni drugi. Ne pozabite evangeljske prilike. Ko hudobni duh odide iz ?loveka, kro?i po pu??avi in se dolgo?asi. Medtem ta ?lovek za?enja svoje spreobrnjenje, vse se spremeni. Ko mine nekaj ?asa, si duh nekega dne re?e: »Spet ho?em videti hi?o, ki sem jo imel prej, poglejmo, v kak?nem stanju je.« Gleda skozi okno in ne verjame svojim o?em: vsa urejena, vsa ?ista. Tedaj gre in poi??e sedem huj?ih od sebe, in s temi hudi?ki, s drugimi sedmimi demoni vstopi v hi?o. Vendar vstopi vzgojeno, ne da bi se dal opaziti.

Zato mora resno spra?evanje vesti posvariti pred demoni, ki zvonijo, ki prosijo »za dovoljenje«, ki se zdijo nepomembni in se potem polastijo hi?e. Jezus sklene, da je na koncu stanje tega ?loveka slab?e kot prej. Z drugimi besedami, pazite, da postopoma ne zdrsnete. Obstaja zelo lep argentinski tango, ki se imenuje Barranca abajo, »dol v brezno«. Ko se nekdo za?ne spu??ati v brezno, je izgubljen. Drsi navzdol in od spodaj te vle?e, te vle?e. Od tod pomembnost spra?evanja vesti, da bi »vzgojeni« demoni vanjo ne vstopili brez hrupa.

Veliko ljudi – videli ste jih v duhovnih vajah, dobri, gore?i ljudje – po nekem ?asu kon?ajo v zapu??enosti, na koncu ?ivijo posvetno, ne kr??ansko. Kako so pri?li do tega? Zaradi pomanjkanja pogleda vase, spra?evanja vesti, kar pomeni biti pozoren, da bi prepoznali ali gre za sedem demonov, huj?ih od prvega.

Zato vam priporo?am: spra?evanje vesti jemljite resno, ne zanemarjajte ga in bodite po?teni, ker ne gre samo za greh – tega pustite za spoved – ker je spra?evanje vesti nekaj, kar po?nete vsak dan: kaj se mi je danes dogajalo v srcu? Tega ne smemo opustiti.

Dragi sveti o?e, sem brat José, najmlaj?i brat v portugalski provinci. Star sem 56 let in 32 let v Dru?bi. Dru?ba Jezusova gre skozi veliko krizo poklicev bratov po vsem svetu, posebno pa v Evropi in o?itno tudi na Portugalskem. V tem trenutku po statistikah generalne kurije predstavljajo samo 5% jezuitov v Dru?bi. Rad bi vas vpra?al: kaj mislite, kaj lahko stori Dru?ba Jezusova na podro?ju poklicev, da bi iz?li iz te krize in morda ?iveli v miru, da bi bilo ve? mladih, ki ?elijo biti jezuitski bratje?
Lansko leto me je pater general povabil, da sem spregovoril na sre?anju bratov z vsega sveta. Zares so bili navdu?eni ne samo nad tem, da ?ivijo kot bratje, ampak tudi nad tem, da bi ta poklic predstavili drugim. Da, bil je ?as, ko je bilo v Dru?bi veliko, veliko bratov.

Ko sem bil provincial, so mi najbolj?a poro?ila glede posve?enja nekega sholastika dali bratje, ali pa ?enske, ki so delale v vzgojni hi?i. Spominjam se brata, pravega Bo?jega mo?a, ki skoraj nikoli ni govoril, opravljal je svoje dol?nosti, vedno nasmejan, veliko je molil. Neko? sem ga vpra?al, naj mi spregovori o nekem primeru. Pri?el je k meni in mi rekel: »Glej, tega sholastika ne posveti. Ne odslovi ga, ne posveti in bo? videl.« ?est mesecev pozneje je ta sholastik zapustil Dru?bo, ker ni prenesel, da ni bil posve?en v predvidenem ?asu. Pokazalo se je zelo zmedeno ?ustveno ?ivljenje.

Bratje imajo dobro oko, na nek na?in so spomin Dru?be, spomin vsakega dneva. Pred kratkim je pri La Civiltà Cattolica umrl brat Carlo Rizzo. Koliko je bil star, Antonio? Glejte, 97! In ta sveti mo? je vedel vse, kar se je dogajalo intelektualcem, s katerimi je ?ivel! Slu?il je v ti?ini.

Rekel bi, da za poklic bratov ni treba iskati kandidatov – na to bo mislil Gospod – pa? pa moramo odpreti vrata, da bi v ?tevilnih mladih zagledali to mo?nost.

Sveti o?e, sem João, nekaj let nazaj sem vas objel v Rimu, vendar vam takrat nisem povedal svojega imena, ker sem bil preve? ganjen. Delam v univerzitetnem sredi??u v Coimbri. Rad bi vam postavil te?ko vpra?anje. V svojem nagovoru ob sprejemni slovesnosti pretekli ?etrtek tukaj v Lizboni ste rekli, da smo vsi poklicani tak?ni, kakr?ni smo, in da je v Cerkvi prostor za vse. Vsak dan opravljam pastoralno delo z mladimi ?tudenti in med njimi je veliko zares dobrih, zelo predanih Cerkvi, v sredi??u, in zelo prijateljskih z jezuiti, vendar se opredeljujejo kot istospolni. Po?utijo se kot dejavni del Cerkve, vendar v nauku velikokrat ne vidijo na?ina, da bi ?iveli svojo ?ustvenost, pa tudi ne v poklicanosti k ?istosti ne vidijo osebnega klica k celibatu, ampak prej kot zapoved. Ali glede na to, da so na drugih podro?jih ?ivljenja krepostni in da poznajo nauk, lahko re?emo, da se vsi motijo, ker v vesti ne ?utijo, da so njihove zveze gre?ne? In kako lahko mi pod pastoralnim vidikom delujemo tako, da bodo ti ljudje v svojem na?inu ?ivljenja ?utili, da so od Boga poklicani k zdravemu ?ustvenemu ?ivljenju, ki rodi sadove? Ali lahko prepoznamo, da imajo njihovi odnosi mo?nost, da se odprejo in dajo semena resni?ne kr??anske ljubezni, kot dobro, ki ga lahko storijo, odgovor, ki ga lahko dajo Gospodu?
Mislim, da glede klica, namenjenega »vsem«, ni razprave. Glede tega je Jezus zelo jasen: vsem. Povabljeni niso hoteli priti na praznovanje. In tedaj je rekel, naj gredo na kri?i??a in pokli?ejo vse, vse, vse. In da bi ostalo jasno, Jezus pravi »zdrave in bolne«, »pravi?ne in gre?nike«, vse, vse, vse. Z drugimi besedami, vrata so odprta vsem, vsi imajo svoj prostor v Cerkvi. Kako bo vsak to ?ivel? Pomagajmo ljudem, da bodo ?iveli tako, da bodo lahko zrelo zasedli ta prostor in to velja za vse vrste osebnosti.

V Rimu poznam duhovnika, ki dela s istospolnimi fanti. O?itno je danes tema istospolnosti zelo mo?na in ob?utljivost glede tega se spreminja glede na zgodovinske okoli??ine. Kar pa meni nikakor ni v?e?, je to, da se na tako imenovani »greh mesa« gleda s pove?evalnim steklom, kakor se je toliko ?asa delalo glede ?este zapovedi. ?e si izkori??al delavce, ?e si lagal ali goljufal, ni bilo pomembno, pomembni so bili samo grehi pod pasom.

Vsi so bili torej povabljeni. To je bistvo. In za vsakega je treba uporabiti najbolj primerno pastoralno dr?o. Ne smemo biti povr?ni in naivni, ko bi ljudi silili v stvari, za katere ?e niso zreli ali niso sposobni. Za duhovno in pastoralno spremljanje ljudi je potrebne veliko ob?utljivosti in ustvarjalnosti. Vendar so vsi, vsi, vsi poklicani, da ?ivijo v Cerkvi: tega nikoli ne pozabite.

Izhajajo? iz tvojega vpra?anja bi rad dodal ?e nekaj, kar sicer zadeva transgender osebe. Splo?nih avdienc ob sredah se udele?uje sestra Karla de Foucaulda, sestra Geneviève, ki ima osemdeset let in ?e z dvema drugima sestrama kaplanica Rimskega cirkusa. ?ivijo v potujo?i hi?i zraven cirkusa. Nekega dne sem jih ?el obiskat. Imajo kapelico, kuhinjo, prostor za spanje, vse dobro urejeno. Ta sestra je veliko delala s transegnder dekleti. Nekega dne mi je rekla: »Jih lahko pripeljem na avdienco?« »Seveda!« sem ji odgovoril, »zakaj ne?« In vedno prihajajo skupine trans ?ensk. Ko so pri?le prvi?, so jokale. Vpra?al sem jih, zakaj. Ena od teh ?ensk mi je rekla: »Nisem mislila, da bi me pape? lahko sprejel!« Potem, po prvem presene?enju, so se navadile prihajati. Ena mi pi?e in jaz ji odgovorim po e-po?ti. Vsi so povabljeni! Spoznal sem, da se te osebe ?utijo zavrnjene in to je v resnici te?ko.

Pozdravljeni, svetost, sem Domingo, za?enjam stopnjo formacije, ki je »magisterij«[8]. Vi nas vedno prosite, naj molimo za vas … Ali lahko podelite z nami, kaj vam v tem obdobju najbolj le?i na srcu? Kaj vam povzro?a najve? trpljenja? Po eni strani, kaj vam le?i na srcu  in po drugi, kaj vas v tem obdobju razveseljuje?

Veselje, ki mi je najbolj blizu, je priprava na zasedanje sinode, ?eprav v?asih ponekod vidim, da obstajajo pomanjkljivosti v njenem vodenju. Veselje je videti, kako iz majhnih ?upnijskih skupin, iz majhnih cerkvenih skupin prihajajo zelo lepa razmi?ljanja in obstaja veliko vrenje. To je veselje.

Glede tega bi rad poudaril nekaj: sinoda ni moja iznajdba. Pavel VI. je ob koncu koncila spoznal, da je Katoli?ka Cerkev izgubila sinodalnost. Vzhodna jo ohranja. Tedaj je rekel: »Nekaj je treba storiti« in je ustanovil Tajni?tvo za ?kofovsko sinodo. Od tedaj dalje je po?asen napredek. V?asih na zelo nepopoln na?in. Pred ?asom, leta 2001, sem sodeloval kot predsednik delegat na sinodi, posve?eni ?kofu kot slu?abniku evangelija Jezusa Kristusa za upanje sveta. Ko sem pripravljal stvari za glasovanje o tem, kar je pri?lo iz skupin, mi je kardinal, ki je bil zadol?en za sinodo, dejal: »Ne, ne daj tega. Odstrani.« Skratka, hoteli so sinodo s cenzuro, kurialno cenzuro, ki je blokirala zadeve.

Na poti so bile te nepopolnosti. Veliko jih je bilo, vendar je bila isto?asno pot, po kateri smo hodili. Ko je bilo dopolnjenih petdeset let od ustanovitve Tajni?tva za ?kofovsko sinodo, sem podpisal dokument, ki so ga sestavili teologi, strokovnjaki za sinodalno teologijo. ?e ho?ete videti lep rezultat po petdesetih letih poti, poglejte ta dokument. Zadnji deset le ?e napredujemo, dokler ne bomo dosegli, verjamem, zrelega izraza tega, kar je sinodalnost.

Sinodalnost ni iskanje glasov, kakor bi naredila politi?na stranka, ni vpra?anje preferenc, pripadnosti tej ali oni stranki. Na sinodi je protagonist Sveti Duh. On je protagonist. Zato je potrebno poskrbeti, da Duh vodi stvari. Pustiti, da se izrazi, kot je to storil v binko?tnem jutru. Mislim, da je to najmo?nej?a pot.

Kar zadeva skrbi, me o?itno ena stvar zelo skrbi, in to so brez dvoma vojne. Od konca druge svetovne vojne so bile po vsem svetu nenehno vojne. In danes vidimo, kaj se dogaja v svetu. Ni potrebno dodajati besed.

Zelo se vam zahvaljujem, svetost, da ste pri?li v Lizbono. Tudi meni je ime Francisco. V resnici ste spremenili vzdu?je tega mesta in te dr?ave, in dejal bi da vsega kr??anskega sveta. Bil sem med zadnjimi tremi, ki so naredili zadnje zaobljube. Zelo se zavedam, da delam ob vas. Zato vas vpra?am: kak?no je na?e poslanstvo kot Cerkve, kot vesoljne Dru?be in kot portugalske province. Kak?no vlogo imamo pri pobiranju sadov tega Svetovnega dneva mladih? Stvari se zares spreminjajo, ljudje so se zares navdu?ili: kaj moramo storiti, da ne bomo izgubili velike prilo?nosti, ki ste nam jo dali?
Svetovni dan mladih vklju?uje veliko mladih Portugalcev. Sprejeti morate nemir mladih in jim pomagati, da ga bodo razvijali, da se ne bo spremenil v spomin na preteklost. Z drugimi besedami, nemir se mora postopoma razvijati. Svetovni dan mladih je setev v srcu vsakega fanta in dekleta. Zato se ne more kon?ati s tem, da bi postal spomin na vtis iz preteklosti. Dose?i mora sad in to ni lahko. Prosim vas, da nadaljujete z mladimi, ki so sodelovali, pa tudi s tistimi, ki niso. Tukaj je bila voda dobro preme?ana in Sveti Duh naj to izkoristi, da se dotakne src. Vsak od teh mladih iz tega pride druga?en, to »razli?nost« je treba ohraniti. Sedaj je na vas: spremljajte jih, da se ohranja in raste. ?as je, da vr?emo mre?e v evangeljskem pomenu besede.

Hvala vam, sveti o?e, da ste pri?li!

[1]. Pismo svetega o?eta Fran?i?ka duhovnikom rimske ?kofije
[2]. V Argentini se villas miserias imenujejo neformalna naselja, sestavljena iz barak in zelo revnih hi?. Ime so dobila po romanu Bernarda Verbitskya Villa Miseria también es América (1957), ki opisuje grozljive ?ivljenjske razmere notranjih migrantov.
[3]. P. José María de Llanos, imenovan »pater Llanos« (Madrid, 26. aprila 1906 - Alcalá de Henares, 10. februarja 1992), je bil ?panski jezuit, najbolj znan med tako imenovanimi »duhovniki delavci« v ?paniji.
[4]. Bratje jezuiti z redovnimi zaobljubami in ne da bi prejeli ma?ni?ko posve?enje, posvetijo svoje ?ivljenje, da bi pomagali skupnemu poslanstvu Dru?be.
[5]. Tukaj se pape? nana?a na nekak?en prakti?en povzetek za uporabo v Dru?bi in je bil preoblikovan v 20. stol. in je veljal kot nadomestek za Konstitucije. Vzgojo jezuitov glede Dru?be je to besedilo dolo?en ?as oblikovalo do te mere, da nekateri niso ve? nikoli prebrali Konstitucij, ki pa so temeljno besedilo. Za pape?a je v tem obdobju v Dru?bi obstajala nevarnost, da bodo pravila premagala duha, in je zmagala sku?njava, da bi prevelikega poudarjanja in razgla?anja karizme.
[6]. P. Miguel Ángel Fiorito, jezuit, je bil Fran?i?kov duhovni o?e. La Civiltà Cattolica je objavila pet zvezkov njegovih spisov: www.laciviltacattolica.it/categoria-prodotto/escritos-fiorito
[7]. Prim. C. Judde, Oeuvres spirituelles, Lyon, Perisses, 1883, II, 313-319.
[8]. Stopnja formacije jezuita, ki na splo?no vklju?uje opravljanje apostolske dejavnosti med ?tudijem filozofije in teologije.