杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

PISMO SVETEGA O?ETA

duhovnikom rimske ?kofije

Dragi bratje duhovniki,
?elim vam nameniti besedo spremljanja in prijateljstva, za katero mislim, da vam bo mogla biti v oporo, ko opravljate svojo slu?bo z njenim bremenom veselja in naporov, upanja in razo?aranj. Potrebno je, da si med seboj izmenjamo poglede, polne skrbi in so?utja, in se u?imo od Jezusa, ki je tako gledal apostole, ne da bi od njih zahteval ?asovno preglednico, ki jo narekuje kriterij u?inkovitosti, pa? pa jim je ponudil pozornost in osve?itev. Tako je apostolom, ko so se navdu?eni toda utrujeni vrnili s poslanstva, U?itelj rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpo?ijte« (Mr 6,31).

V tem trenutku, ko je skupaj s poletnimi dejavnostmi lahko tudi malo po?itka po pastoralnih naporih preteklih mesecev, mislim na vas. Najprej bi se vam rad ponovno zahvalil: »Hvala za va?e pri?evanje, hvala za va?e slu?enje; hvala za toliko skritega dobrega, ki ga delate, hvala za odpu??anje in tola?bo, ki ju podarjate v Bo?jem imenu […]; hvala za va?o slu?bo, ki jo pogosto opravljate med velikimi napori, nerazumevanjem in tako malo priznanji« (Homilija pri krizmeni ma?i, 6. aprila 2023).

Sicer pa se na?a duhovni?ka slu?ba ne meri po pastoralnih uspehih, Gospod sam jih je s?asoma imel vedno manj. V sredi??u na?ega ?ivljenja tudi niso mrzli?ne dejavnosti, ampak ostajanje z Gospodom, da bi obrodili sad (prim. Jn 15). On je na? po?itek (Prim. Mt 11,28-29). In ne?nost, ki nas tola?i, vre iz njegovega usmiljenja, iz sprejemanja »magis« njegove milosti, ki nam omogo?a, da nadaljujemo z apostolskim delom, da prena?amo neuspehe in poraze, da se veselimo v preprostosti srca, da smo krotki in potrpe?ljivi, da se vedno spet odpravimo in ponovno za?nemo, da ponujamo roko drugim. Na?i potrebni »trenutki ponovnega polnjenja« se ne dogajajo samo takrat, ko telesno ali duhovno po?ivamo, ampak tudi ko se odpremo bratskemu sre?anju med nami. Bratstvo bodri, odpira prostore notranje svobode in nas ne pu??a samih pred izzivi slu?be.

V tem duhu vam pi?em. ?utim, da sem na poti z vami in rad bi vam dal ?utiti, da sem vam blizu v veselju in v trpljenju, v na?rtih in v naporih, v pastoralnih bridkostih in v tola?bah. Predvsem pa z vami delim ?eljo po prijateljskem in dejanskem ob?estvu, ko vsak dan darujem svojo vsakdanjo molitev, da bi ta na?a mati Rimska cerkev, ki je poklicana predsedovati v ljubezni, negovala dragoceni dar ob?estva najprej sama v sebi, ko bi mu dala vzkliti v razli?nih resni?nostih in ob?utljivostih, ki jo sestavljajo. Rimska cerkev naj bo za vse zgled so?utja in upanja, s svojimi pastirji vedno, v resnici vedno pripravljenimi in razpolo?ljivimi ?iriti Bo?je odpu??anje kot kanali usmiljenja, ki pote?ijo suhoto dana?njega ?loveka.

In sedaj se, dragi bratje, spra?ujem: kaj v tem na?em ?asu od nas zahteva Gospod, kam nas usmerja Duh, ki nas je mazilil in poslal kot apostole evangelija? V molitvi se mi vra?a tole: da Bog zahteva, da gremo do dna boja proti duhovni posvetnosti. Pater Henri de Lubac je na nekaterih straneh besedila, za katerega vas vabim, da ga preberete, duhovno posvetnost opredelil kot »najve?jo nevarnost za Cerkev – za nas, ki smo Cerkev – najbolj zlobno sku?njavo, ki se vedno znova zahrbtno rodi, br? ko so druge premagane.« Dodal je besede, za katere se mi zdi, da zadenejo v ?rno: »?e bi ta duhovna posvetnost vdrla v Cerkev in delala za to, da bi jo pokvarila s tem, da bi prizadela njeno osnovno po?elo, bi bila neskon?no bolj pogubna od vsake zgolj moralne posvetnosti« (Meditazione sulla Chiesa, Milano 1965, 470).

To so stvari, ki sem jih omenjal ?e ob drugih prilo?nostih, vendar si dovolim, da jih ponovno poudarim, ker jih imam za prednostne. Duhovna posvetnost je namre? nevarna zato, ker je na?in ?ivljenja, ki duhovnost skr?i na videz. Vodi nas v to, da smo »maza?i duha«, mo?ki, oble?eni v sakralne obleke, ki pa dejansko ?e naprej mislijo in delujejo v skladu z modo sveta. To se zgodi, kadar se pustimo o?arati zapeljivosti minljivega, povpre?nega in navajenosti, sku?njavam mo?i in dru?benega vpliva. In spet zaradi domi?ljavosti in narcisizma, iz doktrinalne nepopustljivosti in liturgi?nega esteticizma, iz oblik in na?inov, v katerih se posvetnost »skriva za videzom vernosti in celo ljubezni do Cerkve«, v resnici pa »je v tem, da i??emo ?love?ko ?ast in osebni blagor namesto Gospodove ?asti« (Veselje evangelija, 93). Kako v vsem tem ne bi prepoznali posodobljene razli?ice tistega hinavskega formalizma, ki ga je Jezus videl pri dolo?enih verskih oblasteh tistega ?asa, ki mu je v njegovem javnem ?ivljenju morda povzro?il ve? trpljenja kot karkoli drugega?

Duhovna posvetnost je »prijazna« sku?njava in zaradi tega ?e bolj zahrbtna. Pravzaprav se vrine, ker se zna dobro skriti za dobrim videzom, celo znotraj »verskih« utemeljitev. In ?etudi jo prepoznamo in jo oddaljimo od sebe, se prej ali slej ponovno pojavi, preoble?ena na kak drug na?in. Kot pravi Jezus v evangeliju: »»Kadar ne?isti duh odide iz ?loveka, hodi po suhih krajih in i??e pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ?Vrnil se bom v svojo hi?o, iz katere sem od?el.? Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, huj?ih od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim ?lovekom huje, kot je bilo na za?etku« (Lk 11,24-26). Potrebna je notranja budnost, da varujemo um in srce, da v sebi ohranjamo o?i??evalni ogenj Duha, kajti posvetne sku?njave se vra?ajo in vljudno »trkajo«, »so 'vljudni demoni': vstopijo prijazni, ne da bi se tega zavedal« (Nagovor Rimski kuriji, 22. decembra 2022).

Vendar pa bi se rad zadr?al pri enem vidiku te posvetnosti. Ko ta vstopi v srce pastirjev, prevzame posebno obliko, obliko klerikalizma. Oprostite mi, ?e to ponovno poudarjam, vendar mislim, da me kot duhovniki razumete, saj tudi vi delite to, v kar ?alostno verujete v skladu s tisto lepo zna?ilno rimsko potezo, po kateri iskrenost ustnic prihaja iz srca, in ima okus po srcu! In jaz, kot starec in iz srca, ?utim, da vam moram povedati, da me skrbi, ko spet zapademo v nove oblike klerikalizma, kadar – ne da bi se morda tega zavedali – ljudem poka?emo, da smo vi?ji, privilegirani, postavljeni »visoko« in zato lo?eni od ostalega svetega Bo?jega ljudstva. Kot mi je neko? napisal nek dober duhovnik, »je klerikalizem simptom duhovni?kega in lai?kega ?ivljenja, ki je v sku?njavi, da bi ?iveli vlogo in ne resni?no vezo z Bogom in brati.« Skratka, ozna?uje bolezen, zaradi katere izgubimo spomin na prejeti krst in pustimo v ozadju svojo pripadnost istemu svetemu ljudstvu in ta (bolezen) nas vodi, da avtoriteto ?ivimo v razli?nih oblikah oblasti, ne da bi se zavedali dvojnosti, brez poni?nosti, pa? pa z ravnodu?nimi in o?abnimi odnosi.

Da bi se otresli te sku?njave, je dobro prisluhniti temu, kar prerok Ezekiel pravi pastirjem: »Mleko u?ivate, z volno se obla?ite, tolste ?ivali koljete, ?rede pa ne pasete. Oslabelih niste krep?ali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temve? ste jim gospodovali trdo in nasilno« (34,3-4). Govora je o »mleku« in »volni«, kar hrani in greje. Nevarnost, ki jo beseda postavlja pred nas, je torej v tem, da bi hranili sami sebe in svoje koristi, ko bi si oblekli lagodno in udobno ?ivljenje.

Gotovo mora – kot trdi sv. Avgu?tin – pastir ?iveti tudi od pomo?i, ki mu jo daje mleko njegove ?rede; vendar ?kof Hipona komentira: »Naj le dobijo mleko od ovc in se vzdr?ujejo v svojem pomanjkanju. Vendar naj ne zanemarjajo ?ibkosti ovc, to pomeni, naj v svojih dejavnostih ne i??ejo, da tako re?emo, svoje osebne koristi, ko bi dajali vtis, da oznanjajo evangelij zato, da se nekako osebno pretol?ejo, ampak naj drugim delijo lu? besede resnice, ki jih razsvetljuje« (Govor o pastirjih, 46,5). Na isti na?in Avgu?tin govori o volni, ki jo povezuje s ?astmi. Volna, ki obla?i ovce, nam lahko da misliti na vse tisto, s ?imer se lahko okrasimo navzven, i??o? hvalo ljudi, ugled, slavo, bogastvo. Veliki latinski cerkveni o?e pi?e: »Kdor nudi volno, daje ?ast. To sta dve prednosti, ki ju i??ejo pri ljudeh tisti pastirji, ki pasejo sami sebe in ne ovac: vire, s katerimi poskrbijo za svoje potrebe in posebno spo?tovanje, ki je sestavljeno iz ?asti in hvale« (prav tam, 46,6). Kadar smo zaskrbljeni samo za mleko, mislimo na svojo osebno korist; ko obsedeno i??emo volno, razmi?ljamo o skrbi za svojo podobo in o pove?anju uspeha. Na ta na?in se izgubi duhovni?ki duh, gore?nost za slu?bo, hrepenenje po skrbi za ljudstvo in na koncu razmi?ljamo v skladu s posvetno neumnostjo: »Kaj me briga? Vsak naj dela, kar mu je v?e?; moje vzdr?evanje je zagotovljeno, prav tako moja ?ast. Imam dovolj mleka in volne. Vsak naj gre, kamor ho?e« (prav tam, 46,7).

Skrb se torej osredoto?i na »jaz«, na lastno vzdr?evanje, lastne potrebe, na hvalo, ki jo prejmemo zase, namesto na Bo?jo slavo. To se zgodi v ?ivljenju tistega, ki zdrsne v klerikalizem: izgubi duha hvale, ker je izgubil ?ut, ob?utek za milost, za?udenje nad zastonjskostjo, s katero ga Bog ljubi, tisto zaupljivo preprostost srca, zaradi katere stegujemo roko h Gospodu ter od njega pri?akujemo hrano ob pravem ?asu (prim. Ps 104,27), zavedajo? se, da brez njega ne moremo ni?esar storiti (Prim. Jn 15,5). ?ele ko ?ivimo to zastonjskost, lahko ?ivimo svojo slu?bo in pastoralne odnose v duhu slu?enja v skladu z Jezusovimi besedami: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8).

Gledati moramo na Jezusa, na so?utje, s katerim On gleda na na?o ranjeno ?love?kost, na zastonjskost, s katero je dal svoje ?ivljenje za nas na kri?u. To je vsakdanji protistrup za posvetnost in klerikalizem: gledati kri?anega Jezusa, vsak dan upirati o?i Vanj, ki je izpraznil samega sebe in se za nas poni?al do smrti (prim. Flp 2,7-8). Sprejel je poni?anje, da bi nas dvignil iz na?ih padcev in nas osvobodil mo?i zla. Ko gledamo na Jezusove rane, ko gledamo Njega poni?anega, se u?imo, da smo poklicani, da darujemo sami sebe, da postanemo razlomljeni kruh za la?ne, da delimo pot s tistimi, ki so utrujeni in obte?eni. To je duhovni?ki duh: postati slu?abniki Bo?jega ljudstva in ne gospodarji, umivati noge bratom in jih ne tla?iti pod svojimi nogami.

Ostanimo torej ?uje?i do klerikalizma. Apostol Peter, ki se je, kot nam pravi izro?ilo, tudi v trenutku smrti poni?al z glavo navzdol, samo da ne bi bil na vi?ini svojega Gospoda, naj nam pomaga, da se (klerikalizmu) mu bomo ogibali. Naj nas ga obvaruje apostol Pavel, ki je imel zaradi Kristusa Gospoda vse pridobitve ?ivljenja in sveta za smeti (prim. Flp 3,8).

Klerikalizem, to vemo, lahko zadeva vse, tudi laike in pastoralne delavce. Pri opravljanju slu?b in karizem namre? lahko privzamemo »klerikalnega duha«, ko svojo poklicanost ?ivimo na elitisti?en na?in, se zapremo v svojo skupino in postavimo zidove navzven, razvijamo posesivne vezi do vlog v skupnosti ter gojimo nadute in ohole odnose do drugih. Simptomi pa so ravno izguba duha hvale in vesele zastonjskosti, medtem ko se hudi? vrine s spodbujanjem prito?evanja, negativnosti in kroni?ne nezadovoljnosti nad tem, kar je narobe, ironije, ki postane cinizem. Na ta na?in se pustimo posrkati ozra?ju kritike in jeze, ki ga dihamo, namesto da bi bili tisti, ki z evangeljsko preprostostjo in krotkostjo, ljubeznivostjo in spo?tovanjem pomagajo bratom in sestram, da se re?ijo iz ?ivega peska nestrpnosti.

V vsem tem, v na?i krhkosti in na?i neprimernosti, tako kakor v sedanji krizi vere, ne izgubljajmo poguma! De Lubac je zaklju?il s trditvijo, da je Cerkev »tudi danes, kljub vsem na?im neprosojnostim […], tako kot Devica, zakrament Jezusa Kristusa. Nobena na?a nezvestoba ji ne more prepre?iti, da bi bila 'Bo?ja Cerkev', 'Gospodova dekla'« (Meditacije o Cerkvi, nav., 472). Bratje, To je upanje, ki podpira na?e korake, olaj?a na?a bremena, vrne polet na?i slu?bi. Zavihajmo si rokave in upognimo kolena (tisti, ki morete!): molimo k Duhu drug za drugega, prosimo ga, naj nam pomaga, da ne v osebnem in ne v pastoralnem delovanju ne bomo padli v ta verski videz, ki je poln stvari, prazen pa Boga, da ne bomo funkcionarji svetega, ampak navdu?eni oznanjevali evangelija, ne »dr?avni kleriki«, ampak pastirji ljudstva. Potrebujemo osebno in pastoralno spreobrnjenje. Kot je trdil pater Congar, ne gre za ponovno uvajanje dobrega spo?tovanja pravil ali za reformo zunanjih obredov, ampak za vrnitev k evangeljskim virom, za odkrivanje sve?ih mo?i za premagovanje navad, za vna?anje novega duha v stare cerkvene ustanove, da se ne bi zgodilo, da bi bili Cerkev, »bogata v svoji oblasti in varnosti, vendar pa malo apostolska in povpre?no evangeljska« (Fede e falsa riforma della Chiesa, Milano 1972, 146).

Hvala za sprejem, ki ga boste namenili tem mojim besedam, in jih premi?ljevali v molitvi in pred Jezusom v vsakodnevnem ?e??enju. Lahko vam povem, da so mi pri?le iz srca in naklonjenosti do vas. Pojdimo naprej z navdu?enjem in pogumom. Delajmo skupaj med duhovniki ter z brati in sestrami laiki, uvajajmo sinodalne oblike in poti, ki naj nam pomagajo, da bomo slekli na?e posvetne in »klerikalne« varnosti, da bi poni?no iskali pastoralne poti, ki jih navdihuje Duh, da bo Gospodova tola?ba v resnici pri?la do vseh. Pred Salus Populi Romani sem molil za vas. Marijo sem prosil, naj vas ?uva in varuje, naj bri?e va?e skrivne solze, naj v vas po?ivi veselje slu?be in vas vsak dan naredi za v Jezusa zaljubljene pastirje, pripravljene brez mere dati ?ivljenje iz ljubezni do njega. Hvala vam za to, kar delate, in za to, kar ste. Blagoslavljam vas in vas spremljam z molitvijo. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame.

Bratsko,
Lizbona, 5. avgusta 2023, Spomin posvetitve bazilike Svete Marije Velike.
FRAN?I?EK