杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Pred spomenik miru v Hiro?imi je pape? polo?il cvetje, ki sta mu ga izro?ili dve ?rtvi atomske bombe. Zadonel je zvon in vsi zbrani so se skupaj s pape?em zaustavil v ti?ini in molitvi. Sledilo je pri?evanje dveh ?rtev eksplozije, zatem pa je pape? nagovoril pribli?no 1300 zbranih oseb, med njimi je bilo dvajset verskih voditeljev in dvajset pre?ivelih ?rtev. Za?el je s psalmistovimi besedami: »Zaradi svojih bratov in prijateljev kli?em: 'Mir naj vlada v tebi.'« (Ps 122,8). In nadaljeval z molitvijo: »Bog usmiljenja in Gospod zgodovine, k tebi dvigujemo svoje o?i s tega kraja, kri?i??a miru in ?ivljenja, poraza in ponovnega rojstva, trpljenja in so?utja.«

Kot romar miru

Od mnogih mo?kih in ?ensk, od njihovih sanj in upanja, sredi sija bliska in ognja, ni ostalo drugega kot senca in ti?ina, je dejal pape? Fran?i?ek. V enem samem hipu, je vse pogoltnila ?rna luknja uni?enja in smrti. Iz tistega prepada ti?ine, se ?e danes sli?i mo?no vpitje tistih, ki jih ni ve?. Prihajali so iz razli?nih krajev, imeli so razli?na imena, nekateri so govorili druge jezike. Vse je zdru?ila ista usoda, v stra?ni uri, ki je za vedno zaznamovala ne le zgodovine te dr?ave, ampak obraz ?love?tva. »Tukaj se spominjam vseh ?rtev in se priklanjam pred mo?jo in dostojanstvom tistih, ki so pre?iveli tiste prve trenutke, a so v svojem telesu mnogo let prena?ali najsilnej?e trpljenje, v svojih mislih pa zametke smrti, ki so ?e naprej ?rpali njihovo ?ivljenjsko energijo,«  je zatrdil sveti o?e in nadaljeval, da se je ?util dol?nega priti na ta kraj kot »romar miru, da bi bil v molitvi in se tako spomnil nedol?nih ?rtev velikega nasilja, prinesel v srcu tudi pro?nje in hrepenenja mo?kih in ?ensk na?ega ?asa, predvsem mladih, ki ?elijo mir, delajo za mir, se ?rtvujejo za mir. Pri?el sem na ta kraj poln spomina in prihodnosti ter s sabo prinesel krik revnih, ki so vedno najbolj neza??itene ?rtve sovra?tva in konfliktov.«

Uporaba jedrske energije za vojne namene je zlo?in

Pape? je dejal, da ?eli biti glas tistih, ki nimajo glasu. »Poni?no bi ?elel biti glas tistih, katerih glasu se ne poslu?a in ki z nemirom in strahom gledajo na nara??ajo?e napetosti, ki so navzo?e v na?em ?asu, nesprejemljive neenakosti in nepravi?nosti, ki ogro?ajo ?love?ko sobivanje, resno nesposobnost, da bi skrbeli za na? skupen dom, neprestano in kr?evito poseganje po oro?ju, kakor da bi to lahko zagotovilo prihodnost miru,« je zatrdil in zatem uporabo jedrske energije za vojne namene ozna?il za zlo?in in nemoralno dejanje: »Prepri?an ?elim poudariti, da je uporaba jedrske energije za vojne namene danes bolj kot kdajkoli zlo?in, ne samo proti ?loveku in njegovemu dostojanstvu, ampak proti vsaki mo?nosti za prihodnost na?ega skupnega doma. Uporaba jedrske energije za vojne namene je nemoralna. Kakor je tudi nemoralno posedovanje jedrskega oro?ja. Zaradi tega bomo sojeni. Nove generacije se bodo dvignile kakor sodniki na?ega poraza, ?e smo govorili o miru, a ga s svojimi dejanji nismo uresni?ili med narodi sveta. Kako lahko govorimo o miru, medtem ko snujemo nova in stra?na vojna oro?ja? Kako lahko govorimo o miru, medtem ko dolo?ena dejanja upravi?ujemo kot legitimna z diskriminatornimi in sovra?nimi govori?«

Razlike so razlog za ve?jo odgovornost in spo?tovanje

Fran?i?ek je izrazil svoje prepri?anje, da mir ni ni? ve? od nekega 'odmeva besed', ?e ni postavljen na resnico, ?e se ga ne gradi v skladu s pravi?nostjo, ?e se ga ne po?ivlja in dopolnjuje z dejavno ljubeznijo in ?e se ne uresni?uje v svobodi (glej Janez XXIII., okro?nica Pacem in terris, 18). Izgradnja miru v resnici in pravi?nosti pomeni priznati, da »pogosto obstajajo razlike, tudi izrazite, v znanju, kreposti, iznajdljivih sposobnostih, posedovanju materialnih dobrin« (ibid., 49), vendar pa to ne bo moglo »nikoli upravi?iti namena, da se drugim vsili lastne interese«. Nasprotno, vse to lahko predstavlja »razlog za ve?jo odgovornost in spo?tovanje«. Enako so tudi »politi?ne skupnosti, ki se lahko med seboj legitimno razlikujejo po stopnji kulture ali ekonomskega razvoja, poklicane, da si prizadevajo delati za skupno rast, za dobro vseh« (ibid., 49-50).

Pustiti, da oro?ja padejo iz na?ih rok

?e zares ?elimo zgraditi pravi?nej?o in varnej?o dru?bo, moramo po pape?evih besedah »pustiti, da oro?ja padejo iz na?ih rok«: »ni mogo?e ljubiti z oro?jem v pesti« (Pavel VI., govor ZN, 4. oktober 1965, 5). Ko se predamo logiki oro?ja in se oddaljimo od dialoga, tragi?no pozabimo, da je oro?je, ?e preden povzro?i ?rtve in uni?enje, zmo?no povzro?iti no?ne more, »terja ogromne stro?ke, prekinja projekte solidarnosti in koristnega dela, potvarjajo psihologijo prebivalstva« (ibid., 5). »Kako lahko predlagamo mir, ?e kot legitimno dejanje pri re?evanju konfliktov neprestano uporabljamo ustrahovanje z jedrsko vojno?« je zatrdil pape? Fran?i?ek in dodal: »Naj ta prepad bole?ine prikli?e nazaj meje, ki se jih ne bi smelo nikoli prestopiti. Resni?en mir je lahko samo neoboro?en mir. Poleg tega, mir ni preprosta odsotnost vojne, ampak je zgradba, ki se jo neprestano gradi« (glej Gaudium et spes, 78). Je sad pravi?nosti, razvoja solidarnosti, pozornosti do na?ega skupnega doma in pospe?evanja skupnega dobrega, pri ?em se u?imo nauke zgodovine.«

Nikoli ve?!

Pape? je navedel tri moralne imperative: »spominjati se, hoditi skupaj, za??ititi«, ki ravno tu v Hiro?imi dobijo ?e mo?nej?i in ?e bolj univerzalen pomen in zmorejo odpreti resni?no pot miru. »Ne moremo si dovoliti, da bi sedanje in nove generacije izgubile spomin na to, kar se je zgodilo, spomin, ki je zagotovilo in spodbuda za izgradnjo pravi?nej?e in bolj bratske prihodnosti; spomin, ki se ?iri, da bi prebudil vest vseh mo?kih in ?ensk, predvsem pa tistih, ki danes opravljajo posebne vloge pri usodi narodov; ?ivi spomin, ki pomaga re?i iz generacije v generacijo: nikoli ve?!«

Odprimo se za upanje. Postanimo orodja sprave in miru

In ravno zato smo po pape?evem prepri?anju poklicani, da hodimo zdru?eni, s pogledom so?utja in odpu??anja, ko odpiramo obzorje za upanje in prina?amo ?arek svetlobe med mnoge oblake, ki zatemnjujejo nebo. »Odprimo se za upanje in tako postanimo orodja sprave in miru. To bo vedno mogo?e, ?e se bomo znali za??ititi in se prepoznati kot bratje skupne usode. Na? svet, notranje povezan, ne samo zaradi globalizacije, ampak od vedno tudi zaradi skupne zemlje, bolj kot v drugih dobah zahteva, da se odlo?ijo izklju?ni interesi dolo?enih skupin ali sektorjev, da bi se doseglo veli?ino tistih, ki se soodgovorno borijo za zagotavljanje skupne prihodnosti.«

Naj pride mir v na?e dni, v ta na? svet

Pape? Fran?i?ek je govor sklenil s pozivom: »Z eno samo pro?njo, namenjeno Bogu in vsem mo?kim in ?enskam dobre volje, v imenu vseh ?rtev bombardiranja, jedrskih poizkusov in vseh konfliktov, skupaj iz srca povzdignimo glas: Nikoli ve? vojne, nikoli ve? bobnenja oro?ij, nikoli ve? tolikega trpljenja! Naj pride mir v na?e dni, v ta na? svet. O Bog, ti, ki si obljubil: 'Ljubezen in zvestoba se bosta sre?ali, pravi?nost in mir se bosta poljubila. Iz zemlje bo pognala zvestoba, z nebes bo gledala pravi?nost' (Ps 85,11-12). Pridi, Gospod, kajti ve?eri se, in kjer je polno uni?enja, naj danes prevlada upanje, da je mogo?e pisati in uresni?iti druga?no zgodovino. Pridi, Gospod, Vladar miru, naredi nas orodja in odseve svojega miru!«