Kateheza: Vztrajno moliti. Nobena molitev ne ostane neusli?ana
Andreja ?ervek – Vatikan
Dana?nja kateheza se je nana?ala na Lukov evangelij, kjer je Kristusov lik od njegovega otro?tva dalje opisan v ozra?ju, napolnjenem z molitvijo. Lukov evangelij vsebuje tudi tri hvalnice, ki vsakodnevno usmerjajo molitev Cerkve: Benediktus (Hvaljen), Magnificat (Marijina hvalnica) in Nunc dimittis (Zdaj odpu??a?).
Jezus, ki moli
Pape? je v ospredje postavil Jezusa kot molivca. V Lukovem evangeliju se Jezusova spremenitev zgodi v trenutku molitve. »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obli?ja spremenil in njegova obla?ila so belo sijala« (Lk 9,29). Vsak korak v Jezusovem ?ivljenju je spodbujen z dihom Duha, ki ga vodi v vseh njegovih dejanjih. Jezus moli med krstom v Jordanu, pogovarja se z O?etom preden sprejme najpomembnej?e odlo?itve, pogosto se umakne v samoto, da bi molil, prosi za Petra, ki ga bo kmalu zatem zanikal. Pravi: »Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor p?enico. Jaz pa sem molil zate, da ne ope?a tvoja vera« (Lk 22,31-32). Kot je zatrdil pape?, nam je vse to v tola?bo: vedeti, da Jezus moli za nas, moli zame, moli za vsakega med nami, da na?a vera ne bi ope?ala.
Celo Mesijeva smrt je prepojena z ozra?jem molitve, tako da se ure trpljenja zdijo zaznamovane z presenetljivo umirjenostjo. Jezus tola?i ?enske, moli za tiste, ki ga kri?ajo, dobremu razbojniku obljubi raj. Ko izdihne, pravi: »O?e, v tvoje roke izro?am svojega duha« (Lk 23,46). Zdi se, da Jezusova molitev spro?i najnasilnej?a ?ustva, ?elje po ma??evanju, ?loveka spravi z njegovo najhuj?o sovra?nico smrtjo.
Nau?i nas moliti
V Lukovem evangeliju najdemo tudi pro?njo, ki jo izrazi eden od u?encev, da bi jih namre? Jezus nau?il moliti: »Gospod, nau?i nas moliti« (Lk 11,1). Pape? je povabil, da tudi mi lahko enako prosimo Gospoda. Iz te pro?nje, »Gospod, nau?i nas moliti«, izhaja zatem precej dolgo u?enje, s katerim Jezus pojasni svojim u?encem, s katerimi besedami in kak?nimi ?ustvi se morajo obrniti na Boga. Prvi del je ravno O?ena?: »O?e na?, ki si v nebesih.«
Bog vedno odgovori
Pape? se je zaustavil pri nekaterih poudarkih Jezusovega u?enja, ki dajo okvir besedilu o molitvi. Govorijo o »dr?ah vernika, ki moli«. Imamo na primer priliko o nadle?nem prijatelju, ki med spanjem zmoti celotno dru?ino, ker ga je nenadoma obiskala neka oseba in nima kruha, da bi ji ga ponudil. Jezus ob tem pravi: » ?e ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadle?nosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje« (Lk 11,8). Kot je pripomnil pape?, nas s tem ?eli podu?iti, da je v molitvi treba vztrajati. Jezus zatem da primer o?eta, ki ima la?nega otroka: »Ali je med vami o?e, ki bo dal svojemu sinu ka?o, ?e ga bo prosil za ribo?« (Lk 11,11). S temi besedami nam Jezus pojasni, da Bog vedno odgovori, da nobena molitev ne ostane neusli?ana, kajti on je O?e in ne pozabi svojih otrok, ki trpijo.
Ko trkamo, a so vrata zaprta
Tak?ne trditve nas seveda postavijo v krizo, je dodal pape?, kajti za mnoge na?e molitve se zdi, da niso ni?esar dosegle. »Koliko krat smo prosili, a nismo dobili? Koliko krat smo trkali in naleteli na zaprta vrata? V teh trenutkih nam Jezus priporo?a, naj vztrajamo in se ne vdamo. Molitev vedno spremeni realnost. Vedno. Molitev vedno spreminja. ?e se ne spremenijo stvari, se vsaj mi spremenimo, spremeni se na?e srce. Jezus je obljubil dar Svetega Duha vsakemu mo?kemu in vsaki ?enski, ki moli,« je zagotovil pape? Fran?i?ek.
?elja po sre?i bo izpolnjena
»Lahko smo prepri?ani, da bo Bog odgovoril. Edina negotovost je v ?asu. A ne dvomimo, da On ne bi odgovoril. Morda bomo morali vztrajati vse ?ivljenje, a On bo odgovoril. To nam je obljubil. Ni kakor o?e, ki da ka?o namesto ribe. Ni? ni bolj gotovega: ?elja po sre?i, ki jo vsi nosimo v srcu, se bo nekega dne izpolnila.« Jezus pravi: »Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki no? in dan vpijejo k njemu?« (Lk 18,7). In to bo dan slave in vstajenja, je pripomnil pape? in poudaril: »Molitev je od takrat zmaga nad osamljenostjo in obupom. Je kakor videti del?ek stvarstva, ki se prebuja iz otrplosti zgodovine, za katero v?asih ne poznamo razloga. Vendar pa je v gibanju, je na poti. In na koncu vsake poti je O?e, ki ?aka, vse ?aka z raz?irjenimi rokami. Glejmo v tega O?eta.«
