Pape? Fran?i?ek v Bariju: Naj bo mir v tebi, Bli?nji vzhod!
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Na na?i skupni poti nas podpira Bo?ja Mati, ki jo tu ?astijo kot Odegitrio: Njo, ki ka?e pot. Tukaj po?ivajo relikvije sv. Nikolaja, ?kofa Vzhoda, katerega ?e??enje re?e valove in prehaja meje med Cerkvami. Naj sveti zdravilec posreduje za ozdravitev ran, ki jih ?tevilni nosijo v sebi. Tukaj zremo obzorje in morje ter se ?utimo spodbujene pre?iveti ta dan z razumom in srcem obrnjeni proti Bli?njemu vzhodu, kri?i??u civilizacij in zibelki velikih monoteisti?nih verstev.
Bli?nji vzhod je zakladnica vere
Tam nas je pri?el obiskat Gospod, ki je »sonce, ki vzhaja z vi?ave« (Lk 1,78). Od tam se je po vsem svetu raz?irila lu? vere. Tam so privreli na dan sve?i izviri duhovnosti in meni?tva. Tam se ohranja edinstvene starodavne obrede ter neprecenljivo bogastvo sakralne umetnosti in teologije, tam je doma dedi??ina velikih O?etov vere. To izro?ilo je zaklad, ki ga je potrebno ohraniti z vsemi na?imi mo?mi, saj so na Bli?njem vzhodu korenine na?ih du?.
Nad to podro?je se je zgostila gosta tema
Toda nad to ?udovito podro?je se je zgostila, ?e posebej v zadnjih letih, gosta temna odeja: vojna, nasilje in uni?enje, zasedbe in razne oblike fundamentalizma, prisiljene migracije in zapu??anje obmo?ij. Vse to pa z molkom ?tevilnih ter z vpletenostjo mnogih. Bli?nji vzhod je postal ozemlje ljudi, ki zapu??ajo svojo zemljo. Zato obstaja tveganje, da bo prisotnost na?ih bratov in sester v veri izbrisana in bo s tem iznaka?eno obli?je tega podro?ja, saj Bli?nji vzhod brez kristjanov ne bi bil Bli?nji vzhod.
Plamen upanja
Ta dan se za?enja z molitvijo, da bi bo?anska svetloba naredila manj gosto temino sveta. ?e smo pred sv. Nikolajem pri?gali »enoplamensko« svetilko, simbol ene Cerkve. Skupaj pa ?elimo danes pri?gati tudi plamen upanja. Svetilke, ki jih bomo polo?ili, naj bodo znamenje lu?i, ki ?e sveti v no?i. Kristjani so namre? lu? sveta (prim. Mt 5,14) ne samo takrat, ko je vse naokoli svetlo, ampak se tudi v temnih trenutkih zgodovine ne predajo temini, ki vse obdaja in tako z oljem molitve in ljubezni ohranjajo stenj upanja. Kajti takrat, ko se stegujejo roke v molitvi k nebu in ko se bratu iztegne roka, ne da bi iskali lastne koristi, za?ari in zasveti ogenj Duha, Duha enosti, Duha miru.
Naj bo mir v tebi, Bli?nji vzhod!
Zdru?eni molimo in prikli?imo od Gospa nebes tisti mir, ki ga mogo?niki na zemlji ?e niso uspeli najti. Od veletoka Nila do doline Jordana in ?ez, onkraj reke
Orontes vse do Tigrisa in Evfrata naj odmeva krik psalma: »V tebi naj bo mir!« (Ps 122,8). Za brate, ki trpijo, ponovimo: »V tebi naj bo mir!« S psalmistom ?e na poseben na?in prosimo za Jeruzalem, sveto od Boga ljubljeno mesto ter od ljudi ranjeno, nad katerim ?e vedno Gospod jo?e: »V tebi naj bo mir!«.
Naj bo mir
Naj bo mir, je krik tolikih dana?njih Abelov, ki se dviga do Bo?jega prestola. Zaradi njih si ne moremo ve? dovoliti, tako na Bli?njem vzhodu kot povsod po svetu, da bi rekli: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1Mz 4,9). Ravnodu?nost ubija, zato mi ho?emo biti glas, ki se upira ubijanju ravnodu?nosti. Ho?emo dati glas tistemu, ki nima glasu, tistemu, ki lahko samo po?ira solze, saj Bli?nji vzhod danes joka, danes trpi in mol?i, medtem ko ga drugi v iskanju mo?i in bogastva teptajo. Za majhne, preproste, ranjene, za tiste, na katerih strani je Bog, prosimo: Naj bo mir! Naj Bog vsakr?ne tola?be (2Kor 1,3), ki ozdravlja strta srca in povija rane (prim. Ps 147,3) prisluhne danes na?i molitvi.
