杏MAP导航

Mdr 9,13-18

Kateri 膷lovek more spoznati Bo啪jo voljo? 
Kdo si more zami拧ljati, kaj ho膷e Gospod? 
Misli umrljivih so namre膷 bojazljive, 
na拧i sklepi so nezanesljivi, 
kajti minljivo telo obte啪uje du拧o, 
zemski 拧otor tla膷i zaskrbljeni um. 
Komaj dojemamo, kar je na zemlji, 
z naporom najdemo, kar je pri rokah. 
Kdo bo torej pri拧el na sled nebe拧kim re膷em? 
Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, 
ko ne bi bil z vi拧av poslal svojega svetega duha? 
Tako pa so bila zemljanom pota izravnana 
in ljudje so bili pou膷eni o tem, kaj ti je po volji, 
po modrosti so bili re拧eni.

Flm 1,9-10.12-17

Tebe (Filemon) vendar raj拧i v imenu ljubezni prosim 鈥� kakr拧en sem pa膷, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa 鈥搝a svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. Po拧iljam nazaj k tebi njega, svoje srce. Sicer bi ga bil rad zadr啪al pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. Vendar nisem hotel storiti ni膷esar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno.  Morda je bil zato za kratek 膷as lo膷en od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne ve膷 kot su啪nja, ampak ve膷 kot su啪nja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, 拧e koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu. 膶e me ima拧 torej za dru啪abnika, ga sprejmi kakor mene.

Lk 14,25-33

Z njim so potovale velike mno啪ice. Obrnil se je in jim rekel: »膶e kdo pride k meni in daje prednost svojemu  o膷etu in materi pa 啪eni, otrokom, bratom, sestram in celo svojemu 啪ivljenju, ne more biti moj u膷enec. Kdor ne nosi svojega kri啪a in ne hodi za menoj, ne more biti moj u膷enec. Kdo izmed vas, ki ho膷e zidati stolp, prej ne séde in ne prera膷una stro拧kov, ali ima dovolj, da ga dokon膷a? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokon膷ati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu za膷eli posmehovati in bi govorili: 鈥篢a 膷lovek je za膷el zidati, pa ni mogel dokon膷ati.鈥� Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tiso膷 mo啪mi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tiso膷i? 膶e pa ne, po拧lje poslanstvo, ko je oni 拧e dale膷, in spra拧uje, kak拧ni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj u膷enec.«

Razlaga cerkvenih o膷etov

Sv. Avgu拧tin razlaga: »Pred nami je velik paradoks. Po eni strani moramo ljubiti svoje sovra啪nike, po drugi strani pa moramo sovra啪iti na拧e dru啪ine, 膷e nas ovirajo pri ve膷nem 啪ivljenju.« Sv. Ciril Aleksandrijski pojasnjuje: »V resnici nam Kristus pravi, ne da ne smemo ljubiti svoje dru啪ine, temve膷 da si ne smemo dovoliti ljubiti jo bolj kot njega.« Sv. Avgu拧tin dodaja: »Isto膷asno ne smemo pustiti, da na拧a naravna mati in na拧a 膷ustva do nje nadomestijo na拧o ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani z hrano, ki traja ve膷no.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi: »To k 膷emur nas Jezus kli膷e je, da smo kri啪ani, umremo in smo pokopani z njim v krstu.« Tertulijan pa pravi: »Apostoli so tu kot zgled tistih, ki so zapustili vse, da nosijo kri啪.« Sv. Simeon novi teolog dodaja: »Kri啪 je na koncu seznama 啪rtev povezanih s pogoji, kdo je u膷enec. Smrt za Kristusa je zadnja preizku拧nja, da smo sprejeti med Jezusove u膷ence.« Sv. Ciril Aleksandrijski povzema: »Obe priliki u膷ita, da biti Jezusov u膷enec zahteva nepremagljivo mo膷 in vztrajno gore膷nost.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Vse to vodi do kon膷ne kvalitete u膷enca in do naslednjega namena prilik, to je k odpovedi bogastvu, ter da vsak nosi svoje breme.«

Misli Benedikta XVI.

Ko smo prisluhnili dana拧njemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestra拧ili. »Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh dru啪inskih vezi, ne more biti moj u膷enec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govori拧? A ne potrebuje svet ravno dru啪ino? Ne potrebuje morda o膷etovsko in materino ljubezen, ljubezen med star拧i in sinovi, med mo啪em in 啪eno? Nimamo morda potrebe po ljubezni do 啪ivljenja, potrebe po veselju do 啪ivljenja? In 拧e, niso morda tudi potrebne osebe, ki vlagajo v dobrine tega sveta za izgradnjo zemlje, ki nam je bila dana, da lahko vsak prejme del njenih darov? Ni nam morda bila zaupana naloga, da skrbimo za razvoj zemlje in njenih dobrin? 膶e bolje prisluhnemo Gospodu in predvsem, 膷e prisluhnemo vsemu temu, kar On pravi, v celoti, bomo razumeli, da Jezus ne zahteva od vseh istih stvari. Vsak ima svojo nalogo in zanj na膷rtovan na膷in hoje za Gospodom. V dana拧njem evangeliju Jezus govori naravnost o tem, kar ni naloga tistih 拧tevilnih, ki so se mu pridru啪ili pri romanju proti Jeruzalemu, temve膷 je posebna poklicanost dvanajsterih. Ti bodo najprej morali iti preko pohuj拧anja kri啪a in bodo morali biti pripravljeni v resnici pustiti vse in sprejeti na videz nesmiselno poslanstvo iti do skrajnih meja zemlje s svojo skromno kulturno izobrazbo in oznanjati svetu polnem la啪ne u膷enosti ter resni膷ne ali navidezne formacije, kakor tudi seveda 拧e posebej ubogim in preprostim, evangelij Jezusa Kristusa. Na 拧irnih poteh sveta bodo morali biti pripravljeni osebno pretrpeti mu膷eni拧tvo v pri膷evanje za evangelij kri啪anega in vstalega Gospoda. 膶eprav je Jezusova beseda na romanju proti Jeruzalemu, kjer ga spremlja velika mno啪ica, predvsem namenjena Dvanajsterim, pa njegov klic seveda sega onkraj zgodovinskega trenutka do vseh 膷asov. V vseh 膷asih kli膷e osebe, ki naj se zanesejo samo Nanj, pustijo vse ostalo in so popolnoma njemu na razpolago in s tem tudi drugim. S tem se ustvarjajo v svetu, v katerem se zdi, da veljata samo oblast in denar, oaze nesebi膷ne ljubezni.

膶e se sedaj ponovno posvetimo evangeliju, bomo opazili, da Gospod ne govori samo o nekaj izbranih ter njihovih posebnih nalogah, saj bistvo Njegovega sporo膷ila velja za vse. O 膷em pravzaprav gre, izrazi Jezus v nekem drugem trenutku: »Kdor namre膷 ho膷e svoje 啪ivljenje re拧iti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje 啪ivljenje zaradi mene, ga bo re拧il. Kaj namre膷 pomaga 膷loveku, 膷e si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,24-25). Kdor ho膷e posedovati svoje 啪ivljenje, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme 啪ivljenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde 啪ivljenje. Ljubezen pa vedno zahteva, da gremo ven iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira nazaj, da bi iskal samega sebe in 啪eli imeti drugega samo zase, izgubi ravno na ta na膷in sebe in drugega. Brez tega globljega izgubiti sebe, ni 啪ivljenja. To je to sredi拧膷no, kar nam ho膷e Gospod sporo膷iti v na videz tako trdem evangeljskem odlomku dana拧nje nedelje. S svojo besedo nam daje gotovost, da lahko ra膷unamo na njegovo ljubezen, na ljubezen Boga, ki je postal 膷lovek. Spoznati to, je modrost, o kateri govori dana拧nje prvo berilo. Tudi za to namre膷 velja, da vse znanje sveta ni膷 vredno, 膷e se ne nau膷imo 啪iveti, 膷e ne dojamemo, kaj je tisto, kar v 啪ivljenju v resnici nekaj velja.

Misli pape啪a Fran膷i拧ka

Angel Gospodov, 8. september 2013 
Ne dajati prednosti ni膷emur pred ljubeznijo do Njega, nositi svoj kri啪 in hoditi za Njim. To so pogoji, da bi bili Jezusovi u膷enci. Hoditi za Jezusom ne pomeni sodelovati pri zmagoslavnem sprevodu! Pomeni biti soudele啪en pri njegovi usmiljeni ljubezni. Jezusovo delo je prav delo usmiljenja, odpu拧膷anja in ljubezni. Gre za univerzalno odpu拧膷anje, usmiljenje, ki pa gre preko kri啪a. Jezus 啪eli v to poslanstvo, ki mu ga je zaupal O膷e, vklju膷iti tudi nas, zato je svoje u膷ence po vstajenju poslal oznanjevat po svetu. Jezusov u膷enec se odpove vsem dobrinam, ker je v Njem na拧el najve膷je Dobro, v katerem vse drugo dobi svoj pravi pomen in vrednost. Kristjan se lo膷i od vsega in ponovno najde vse v logiki evangelija, logiki ljubezni in slu啪enja.

Jezus sam to med drugim razlo啪i s priliko o kralju, ki se pred vojskovanjem pozanima, 膷e se more s 拧tevilom svojih mo啪 postaviti po robu nasprotniku. Jezus tu ne govori o temi vojne, pa vendar se nas ta prilika dotika na poseben na膷in v tem trenutku, ko molimo za mir. Pravi nam, da se moramo vsi boriti proti neki globlji vojni. Moramo se pogumno odlo膷iti za odpoved zlu in njegovim zapeljivostim ter izbrati dobro. To pomeni hoditi za Kristusom, nositi svoj kri啪. Ni膷emur ne slu啪i vojskovati se, 膷e nismo sposobni tega globokega boja proti zlu, ki zaobjema tudi »re膷i ne« bratomornemu sovra拧tvu in la啪em, nasilju v vseh njegovih oblikah, 拧irjenju oro啪ja in nelegalnemu trgovanju z njim. Kot je izpostavil sveti o膷e, obstaja dvom, 膷e do nekaterih vojn ne pride zgolj zaradi trgovine z oro啪jem in ne zaradi problemov.

Homilija med kanonizacijo Matere Terezije, 4. september 2016 
Kdo more razlo膷iti, kaj ho膷e Gospod?« (Mdr 9,13). To vpra拧anje iz Knjige modrosti, ki smo ga sli拧ali v prvem berilu, nam prika啪e na拧e 啪ivljenje kot skrivnost, katere klju膷 za razumevanje ni v na拧i lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Na拧a naloga je, da zaznamo Bo啪ji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vpra拧ajmo: kak拧na je Bo啪ja volja v mojem 啪ivljenju?«

V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so pou膷eni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Bo啪ji klic, se moramo vpra拧ati in razumeti, kaj mu je v拧e膷. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je v拧e膷 Gospodu. Njihovo besedilo najde posre膷eno sintezo v izrazu: »Usmiljenja ho膷e in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je v拧e膷 vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obli膷je Boga, ki ga nih膷e ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oble膷emo, podpiramo in obiskujemo Bo啪jega Sina (prim. Mt 25,40).

Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kli膷emo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v slu啪bo bratov 鈥� pa 膷eprav se tega ne zavedajo 鈥�, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa kr拧膷ansko 啪ivljenje ni zgolj pomo膷, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo 膷utenje 膷love拧ke solidarnosti, ki prinese neposredno olaj拧anje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je 鈥� nasprotno 鈥� klic k dobroti, s katero vsak Kristusov u膷enec postavi v njegovo slu啪bo vse svoje 啪ivljenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.

V evangeliju smo sli拧ali, da »so z Jezusom potovale velike mno啪ice« (Lk 14,25). Danes te »velike mno啪ice« predstavlja 拧irni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista mno啪ica, ki hodi za U膷iteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega 膷loveka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tola啪bo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpo膷ila« (Flm 7). Koliko src potola啪ijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obri拧ejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, poni啪no in nesebi膷no slu啪enje! Tako hvalevredno slu啪enje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje O膷eta, ki se tako pribli啪a tistim, ki so v potrebi.

Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odlo膷itve in pogum, da prepoznamo bo啪anskega U膷itelja v najbolj ubogem in da stopimo v njegovo slu啪bo. Zato prostovoljci, ki slu啪ijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pri膷akujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so na拧li pravo ljubezen. Kakor mi je Gospod pri拧el naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa 啪ivijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k dru啪inam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k 拧ibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepu拧膷enim sebi, pa tudi k zapu拧膷enim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomo膷, da bi se 膷lovek postavil na noge, tam moramo biti navzo膷i, tam mora biti navzo膷a Cerkev, ki podpira in daje upanje.

Mati Terezija je bila vse 啪ivljenje velikodu拧na delivka Bo啪jega usmiljenja, saj je bila vsem na voljo, tako da je sprejemala in branila 膷love拧ko 啪ivljenje, tudi nerojeno, zapu拧膷eno in zavr啪eno. Zavzela se je za obrambo 啪ivljenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki 拧e ni rojen, naj拧ibkej拧i, najmanj拧i, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad umirajo膷e, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala sli拧ati mogo膷nikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno rev拧膷ino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »lu膷«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli ve膷 niti solza, da bi objokovali svojo rev拧膷ino in trpljenje.

Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih 啪ivljenja ostaja v na拧ih dneh kot zgovorno pri膷evanje Bo啪je bli啪ine najrevnej拧im med revnimi. Danes izro膷am to vidno podobo 啪ene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo va拧 zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za na拧e ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih sre膷amo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in ne啪nost.

Homilija, beatifikacija Janeza Pavla I. nedelja, 4. september 2022 
Jezus je na poti v Jeruzalem in dana拧nji evangelij pravi, da so z njim »potovale velike mno啪ice« (Lk 14,25). Iti z njim pomeni slediti mu, to je postati njegovi u膷enci. In vendar so besede, ki jih Gospod nameni tem osebam, neprivla膷ne in zelo zahtevne: kdor ga ne ljubi bolj kot svojih dragih, kdor ne nosi svojega kri啪a, kdor se ne odtrga od zemeljskih dobrin (prim. vv. 26-27.33), ne more biti njegov u膷enec. Zakaj Jezus nagovori mno啪ice s tak拧nimi besedami? Kak拧en je pomen njegovih opominov? Poskusimo odgovoriti na ta vpra拧anja.

Predvsem vidimo velike mno啪ice, veliko ljudi, ki hodi za Jezusom. Lahko si predstavljamo, da so bili mnogi navdu拧eni nad njegovimi besedami in za膷udeni nad dejanji, ki jih je storil. V Njem so torej videli upanje za svojo prihodnost. Kaj bi storil katerikoli u膷itelj tistega 膷asa, oziroma se lahko vpra拧amo, kaj bi storil prekanjen vodja, ko bi videl, da njegove besede in njegova karizma privla膷ijo mno啪ice in pove膷ujejo njegov uspeh? To se dogaja tudi danes: posebej v trenutkih osebne in socialne krize, ko smo bolj izpostavljeni ob膷utku jeze ali nas je strah zaradi ne膷esa, kar ogro啪a na拧o prihodnost, postanemo bolj ranljivi. In tako se v valu 膷ustev zaupamo tistemu, ki zna spretno in z zvija膷o izkoristiti to situacijo, izkoristiti strahove dru啪be in nam obljubi, da bo »re拧itelj«, ki bo razre拧il te啪ave, v resnici pa 啪eli pove膷ati svojo priljubljenost in mo膷, svojo podobo, svojo sposobnost dr啪ati stvari v rokah.

Evangelij nam pravi, da Jezus ne dela tako. Bo啪ji slog je druga膷en. Pomembno je razumeti Bo啪ji slog, kako stvari udejanja Bog. Udejanja jih glede na slog. Bo啪ji slog je namre膷 druga膷en od teh ljudi, saj On ne instrumentalizira na拧ih potreb, nikoli ne uporablja na拧ih 拧ibkosti, da bi okrepil sebe. Njega, ki nas ne 啪eli zapeljati s prevaro in ne 啪eli deliti poceni sre膷e, ne zanimajo velikanske mno啪ice. Ne 膷asti 拧tevilk, ne i拧膷e privolitev in ni malikovalec osebnega uspeha. Nasprotno, zdi se zaskrbljen, ko mu ljudje sledijo z evforijo in plehkim navdu拧enjem. Tako namesto da bi dopustil, da bi ga prevzela o膷arljivost priljubljenosti, vsakemu naro膷a, naj pozorno razlo膷uje razloge, zakaj mu sledi, ter posledice, ki so s tem povezane. Veliko ljudi iz tiste mno啪ice je namre膷 morda sledilo Jezusu zato, ker so upali, da bo vodja, ki jih bo osvobodil sovra啪nikov; nekdo, ki bo pridobil oblast in jo razdelil z njimi; ali da bo tisti, ki bo s 膷ude啪i razre拧il problem lakote in bolezni. Gospodu se lahko namre膷 sledi iz razli膷nih razlogov in moramo priznati, da so nekateri izmed njih posvetni: za popolno pobo啪no zunanjostjo se lahko skriva zadovoljevanje lastnih potreb, iskanje osebnega ugleda; 啪elja, da bi imeli dolo膷eno vlogo, nadzor nad stvarmi, hlepenje po tem, da bi zasedli prostore in imeli privilegije, te啪nja po priznanju in drugo. To se dogaja danes tudi med kristjani. Toda to ni Jezusov slog. In ne more biti slog u膷enca in Cerkve. 膶e kdo hodi za Jezusom s temi osebnimi koristmi, je zgre拧il pot.

Gospod terja druga膷no dr啪o. Slediti mu ne pomeni vstopiti na dvor ali sodelovati pri zmagovalnem sprevodu, prav tako ne pomeni prejeti 啪ivljenjskega zavarovanja. Nasprotno, pomeni tudi »nositi kri啪« (Lk 14,27): kakor On, vzeti nase lastna bremena in bremena drugih; iz 啪ivljenja narediti dar in ne posedovanja; ga 啪iveti v posnemanju velikodu拧ne in usmiljene ljubezni, ki jo ima On do nas. Gre za izbire, ki v polnosti vklju膷ijo vse na拧e bivanje. Zato Jezus 啪eli, da u膷enec ne postavi ni膷esar pred to ljubezen, niti najdra啪jih 膷ustev in najve膷jih dobrin.

Da pa bi to storili, je potrebno gledati bolj Njega kot sebe, se nau膷iti ljubezni, jo zajemati pri Kri啪anem. Tam vidimo tisto ljubezen, ki se daruje do konca, brez mere in brez meja. Mera ljubezni je ljubiti brez mere. Mi sami 鈥� je dejal pape啪 Luciani 鈥� »smo predmet Bo啪je ljubezni, ki ne zaide« (Angel Gospodov, 10. september 1978). Ne zaide: nikoli ne izgine iz na拧ega 啪ivljenja, sveti nad nami in razsvetljuje tudi najtemnej拧e no膷i. Ko gledamo Kri啪anega, smo torej tudi mi poklicani k viso膷ini te ljubezni: da bi se o膷istili svojih izkrivljenih predstav o Bogu in svojih zaprtosti, da bi ljubili Njega in druge, v Cerkvi in v dru啪bi, tudi tiste, ki ne mislijo tako kot mi, celo sovra啪nike.

Ljubiti: tudi za ceno kri啪a, 啪rtve, ti拧ine, nerazumevanja, samote, oviranja in preganjanja. Saj ljubiti tako, tudi za to ceno 鈥� kot je 拧e dejal bla啪eni Janez Pavel I. 鈥� 膷e 啪eli拧 poljubiti kri啪anega Jezusa, »ne more拧 storiti drugega, kakor da se skloni拧 nad kri啪 in dopusti拧, da te zbode kak拧en trn iz krone, ki je na Gospodovi glavi« (Splo拧na avdienca, 27. september 1978). Ljubezen do konca, z vsemi njenimi trni: ne s polovi膷arstvom, s prilagajanjem ali tihim 啪ivljenjem. Jezus pravi, da smo, 膷e ne ciljamo visoko, 膷e ne tvegamo, 膷e se zadovoljimo z neu膷inkovito vero, kakor tisti, ki 啪eli zidati stolp, vendar pa ne prera膷una dobro, 膷e ima sredstva, da to lahko stori; »postavi temelj«, zidave pa potem »ne more dokon膷ati« (v. 29). 膶e se iz strahu, da bi izgubili same sebe, odpovemo temu, da bi se darovali, pustimo stvari nedokon膷ane: odnose, delo, odgovornosti, ki so nam zaupane, sanje in tudi vero. Tako na koncu 啪ivimo polovi膷arsko in koliko ljudi 啪ivi polovi膷arsko, tudi mi! Ve膷krat imamo sku拧njavo da bi 啪iveli polovi膷arsko, 啪iveli tako, da bi nikoli ne naredili odlo膷ilni korak, - to namre膷 pomeni 啪iveti polovi膷arsko, - ne da bi vzleteli, ne da bi tvegali za dobro, ne da bi se resni膷no posvetili drugim. Jezus nam naro膷a naslednje: 啪ivi evangelij in 啪ivel bo拧 啪ivljenje, ne polovi膷no, ampak v polnosti. 沤ivi evangelij, 啪ivi 啪ivljenje, a brez kompromisov.

Bratje, sestre, novi bla啪eni je 啪ivel tako: v veselju evangelija, brez kompromisov, tako, da je ljubil do konca. Utele拧al je ubo拧tvo u膷enca, ki ne pomeni samo biti nenavezan na materialne dobrine, ampak predvsem premagati sku拧njavo, da bi postavili v sredi拧膷e lastni jaz in iskali lastno slavo. Nasprotno, ko je sledil Jezusovemu zgledu, je bil krotak in poni啪en pastir. Imel se je za prah, na katerega si je Bog blagovolil pisati (prim. A. Luciani/Giovanni Paolo I, Opera omnia, Padova 1988, vol. II,11) Zato je govoril: »Gospod je zelo naro膷al: bodite poni啪ni. Tudi 膷e ste naredili velike stvari, recite: nekoristni slu啪abniki smo« (Splo拧na avdienca, 6. september 1978).

Pape啪 Luciani je z nasmehom uspel posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim, vedrim in nasmejanim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne greni src, ki se ne prito啪uje in ne goji zamere, ni jezna, torej Cerkev, ki ni jezna in nestrpna, ni 膷emerna in ne trpi zaradi nostalgije po preteklosti, ne zapade v vra膷anje nazaj. Prosimo tega na拧ega o膷eta in brata, naj nam izprosi »nasmeh du拧e«, tisti pristen, ki nikoli ne vara, tak nasmeh du拧e. Prosimo z njegovimi besedami to, kar je on sam po navadi prosil. Takole je rekel: »Gospod, vzemi me tak拧nega, kakr拧en sem, z mojimi napakami, pomanjkljivostmi, vendar stori, da bi postal tak拧en, kakr拧en ti 啪eli拧, da bi bil« (Splo拧na avdienca, 13. september 1978). Amen.