杏MAP导航

Mdr 9,13-18

Kateri ?lovek more spoznati Bo?jo voljo? 
Kdo si more zami?ljati, kaj ho?e Gospod? 
Misli umrljivih so namre? bojazljive, 
na?i sklepi so nezanesljivi, 
kajti minljivo telo obte?uje du?o, 
zemski ?otor tla?i zaskrbljeni um. 
Komaj dojemamo, kar je na zemlji, 
z naporom najdemo, kar je pri rokah. 
Kdo bo torej pri?el na sled nebe?kim re?em? 
Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, 
ko ne bi bil z vi?av poslal svojega svetega duha? 
Tako pa so bila zemljanom pota izravnana 
in ljudje so bili pou?eni o tem, kaj ti je po volji, 
po modrosti so bili re?eni.

Flm 1,9-10.12-17

Tebe (Filemon) vendar raj?i v imenu ljubezni prosim – kakr?en sem pa?, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa –za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. Po?iljam nazaj k tebi njega, svoje srce. Sicer bi ga bil rad zadr?al pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. Vendar nisem hotel storiti ni?esar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno.  Morda je bil zato za kratek ?as lo?en od tebe, da bi ga spet pridobil za zmeraj, in sicer ne ve? kot su?nja, ampak ve? kot su?nja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, ?e koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu. ?e me ima? torej za dru?abnika, ga sprejmi kakor mene.

Lk 14,25-33

Z njim so potovale velike mno?ice. Obrnil se je in jim rekel: »?e kdo pride k meni in daje prednost svojemu  o?etu in materi pa ?eni, otrokom, bratom, sestram in celo svojemu ?ivljenju, ne more biti moj u?enec. Kdor ne nosi svojega kri?a in ne hodi za menoj, ne more biti moj u?enec. Kdo izmed vas, ki ho?e zidati stolp, prej ne séde in ne prera?una stro?kov, ali ima dovolj, da ga dokon?a? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokon?ati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu za?eli posmehovati in bi govorili: ?Ta ?lovek je za?el zidati, pa ni mogel dokon?ati.? Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tiso? mo?mi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tiso?i? ?e pa ne, po?lje poslanstvo, ko je oni ?e dale?, in spra?uje, kak?ni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj u?enec.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Avgu?tin razlaga: »Pred nami je velik paradoks. Po eni strani moramo ljubiti svoje sovra?nike, po drugi strani pa moramo sovra?iti na?e dru?ine, ?e nas ovirajo pri ve?nem ?ivljenju.« Sv. Ciril Aleksandrijski pojasnjuje: »V resnici nam Kristus pravi, ne da ne smemo ljubiti svoje dru?ine, temve? da si ne smemo dovoliti ljubiti jo bolj kot njega.« Sv. Avgu?tin dodaja: »Isto?asno ne smemo pustiti, da na?a naravna mati in na?a ?ustva do nje nadomestijo na?o ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani z hrano, ki traja ve?no.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi: »To k ?emur nas Jezus kli?e je, da smo kri?ani, umremo in smo pokopani z njim v krstu.« Tertulijan pa pravi: »Apostoli so tu kot zgled tistih, ki so zapustili vse, da nosijo kri?.« Sv. Simeon novi teolog dodaja: »Kri? je na koncu seznama ?rtev povezanih s pogoji, kdo je u?enec. Smrt za Kristusa je zadnja preizku?nja, da smo sprejeti med Jezusove u?ence.« Sv. Ciril Aleksandrijski povzema: »Obe priliki u?ita, da biti Jezusov u?enec zahteva nepremagljivo mo? in vztrajno gore?nost.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Vse to vodi do kon?ne kvalitete u?enca in do naslednjega namena prilik, to je k odpovedi bogastvu, ter da vsak nosi svoje breme.«

Misli Benedikta XVI.

Ko smo prisluhnili dana?njemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestra?ili. »Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh dru?inskih vezi, ne more biti moj u?enec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govori?? A ne potrebuje svet ravno dru?ino? Ne potrebuje morda o?etovsko in materino ljubezen, ljubezen med star?i in sinovi, med mo?em in ?eno? Nimamo morda potrebe po ljubezni do ?ivljenja, potrebe po veselju do ?ivljenja? In ?e, niso morda tudi potrebne osebe, ki vlagajo v dobrine tega sveta za izgradnjo zemlje, ki nam je bila dana, da lahko vsak prejme del njenih darov? Ni nam morda bila zaupana naloga, da skrbimo za razvoj zemlje in njenih dobrin? ?e bolje prisluhnemo Gospodu in predvsem, ?e prisluhnemo vsemu temu, kar On pravi, v celoti, bomo razumeli, da Jezus ne zahteva od vseh istih stvari. Vsak ima svojo nalogo in zanj na?rtovan na?in hoje za Gospodom. V dana?njem evangeliju Jezus govori naravnost o tem, kar ni naloga tistih ?tevilnih, ki so se mu pridru?ili pri romanju proti Jeruzalemu, temve? je posebna poklicanost dvanajsterih. Ti bodo najprej morali iti preko pohuj?anja kri?a in bodo morali biti pripravljeni v resnici pustiti vse in sprejeti na videz nesmiselno poslanstvo iti do skrajnih meja zemlje s svojo skromno kulturno izobrazbo in oznanjati svetu polnem la?ne u?enosti ter resni?ne ali navidezne formacije, kakor tudi seveda ?e posebej ubogim in preprostim, evangelij Jezusa Kristusa. Na ?irnih poteh sveta bodo morali biti pripravljeni osebno pretrpeti mu?eni?tvo v pri?evanje za evangelij kri?anega in vstalega Gospoda. ?eprav je Jezusova beseda na romanju proti Jeruzalemu, kjer ga spremlja velika mno?ica, predvsem namenjena Dvanajsterim, pa njegov klic seveda sega onkraj zgodovinskega trenutka do vseh ?asov. V vseh ?asih kli?e osebe, ki naj se zanesejo samo Nanj, pustijo vse ostalo in so popolnoma njemu na razpolago in s tem tudi drugim. S tem se ustvarjajo v svetu, v katerem se zdi, da veljata samo oblast in denar, oaze nesebi?ne ljubezni.

?e se sedaj ponovno posvetimo evangeliju, bomo opazili, da Gospod ne govori samo o nekaj izbranih ter njihovih posebnih nalogah, saj bistvo Njegovega sporo?ila velja za vse. O ?em pravzaprav gre, izrazi Jezus v nekem drugem trenutku: »Kdor namre? ho?e svoje ?ivljenje re?iti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje ?ivljenje zaradi mene, ga bo re?il. Kaj namre? pomaga ?loveku, ?e si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,24-25). Kdor ho?e posedovati svoje ?ivljenje, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme ?ivljenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde ?ivljenje. Ljubezen pa vedno zahteva, da gremo ven iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira nazaj, da bi iskal samega sebe in ?eli imeti drugega samo zase, izgubi ravno na ta na?in sebe in drugega. Brez tega globljega izgubiti sebe, ni ?ivljenja. To je to sredi??no, kar nam ho?e Gospod sporo?iti v na videz tako trdem evangeljskem odlomku dana?nje nedelje. S svojo besedo nam daje gotovost, da lahko ra?unamo na njegovo ljubezen, na ljubezen Boga, ki je postal ?lovek. Spoznati to, je modrost, o kateri govori dana?nje prvo berilo. Tudi za to namre? velja, da vse znanje sveta ni? vredno, ?e se ne nau?imo ?iveti, ?e ne dojamemo, kaj je tisto, kar v ?ivljenju v resnici nekaj velja.

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, 8. september 2013 
Ne dajati prednosti ni?emur pred ljubeznijo do Njega, nositi svoj kri? in hoditi za Njim. To so pogoji, da bi bili Jezusovi u?enci. Hoditi za Jezusom ne pomeni sodelovati pri zmagoslavnem sprevodu! Pomeni biti soudele?en pri njegovi usmiljeni ljubezni. Jezusovo delo je prav delo usmiljenja, odpu??anja in ljubezni. Gre za univerzalno odpu??anje, usmiljenje, ki pa gre preko kri?a. Jezus ?eli v to poslanstvo, ki mu ga je zaupal O?e, vklju?iti tudi nas, zato je svoje u?ence po vstajenju poslal oznanjevat po svetu. Jezusov u?enec se odpove vsem dobrinam, ker je v Njem na?el najve?je Dobro, v katerem vse drugo dobi svoj pravi pomen in vrednost. Kristjan se lo?i od vsega in ponovno najde vse v logiki evangelija, logiki ljubezni in slu?enja.

Jezus sam to med drugim razlo?i s priliko o kralju, ki se pred vojskovanjem pozanima, ?e se more s ?tevilom svojih mo? postaviti po robu nasprotniku. Jezus tu ne govori o temi vojne, pa vendar se nas ta prilika dotika na poseben na?in v tem trenutku, ko molimo za mir. Pravi nam, da se moramo vsi boriti proti neki globlji vojni. Moramo se pogumno odlo?iti za odpoved zlu in njegovim zapeljivostim ter izbrati dobro. To pomeni hoditi za Kristusom, nositi svoj kri?. Ni?emur ne slu?i vojskovati se, ?e nismo sposobni tega globokega boja proti zlu, ki zaobjema tudi »re?i ne« bratomornemu sovra?tvu in la?em, nasilju v vseh njegovih oblikah, ?irjenju oro?ja in nelegalnemu trgovanju z njim. Kot je izpostavil sveti o?e, obstaja dvom, ?e do nekaterih vojn ne pride zgolj zaradi trgovine z oro?jem in ne zaradi problemov.

Homilija med kanonizacijo Matere Terezije, 4. september 2016 
Kdo more razlo?iti, kaj ho?e Gospod?« (Mdr 9,13). To vpra?anje iz Knjige modrosti, ki smo ga sli?ali v prvem berilu, nam prika?e na?e ?ivljenje kot skrivnost, katere klju? za razumevanje ni v na?i lasti. Protagonista zgodovine sta vedno dva: z ene strani Bog, z druge pa ljudje. Na?a naloga je, da zaznamo Bo?ji klic in potem sprejmemo njegovo voljo. Toda, da bi jo sprejeli brez oklevanja, se vpra?ajmo: kak?na je Bo?ja volja v mojem ?ivljenju?«

V istem modrostnem odlomku najdemo odgovor: »Ljudje so pou?eni o tem, kaj ti je po volji (Mdr 9,18). Da bi preverili Bo?ji klic, se moramo vpra?ati in razumeti, kaj mu je v?e?. Preroki tolikokrat oznanjajo, kaj je v?e? Gospodu. Njihovo besedilo najde posre?eno sintezo v izrazu: »Usmiljenja ho?e in ne daritve« (Oz 6,6; Mt 9,13). Bogu je v?e? vsako delo usmiljenja, saj v bratih, ki jim pomagamo, prepoznamo obli?je Boga, ki ga nih?e ne more videti (prim. Jn 1,18). Vselej, kadar se sklonimo k potrebam bratov, damo jesti in piti Jezusu; oble?emo, podpiramo in obiskujemo Bo?jega Sina (prim. Mt 25,40).

Poklicani smo torej, da v oprijemljivo govorico prevedemo to, kar kli?emo v molitvi in izpovedujemo v veri. Dobrota nima alternative. Vsi, ki vstopijo v slu?bo bratov – pa ?eprav se tega ne zavedajo –, ljubijo Boga (prim. 1 Jn 3,16-18; Jak 2,14-18). Vendar pa kr??ansko ?ivljenje ni zgolj pomo?, ki jo nudimo v trenutku potrebe. Ko bi bilo tako, bi bilo to seveda lépo ?utenje ?love?ke solidarnosti, ki prinese neposredno olaj?anje, bilo pa bi jalovo, ker bi bilo brez korenin. Zavzetost, ki jo zahteva Gospod, je – nasprotno – klic k dobroti, s katero vsak Kristusov u?enec postavi v njegovo slu?bo vse svoje ?ivljenje, da bi vsak dan rasel v ljubezni.

V evangeliju smo sli?ali, da »so z Jezusom potovale velike mno?ice« (Lk 14,25). Danes te »velike mno?ice« predstavlja ?irni svet prostovoljstva, ki se je zbral tukaj ob jubileju usmiljenja. Vi ste tista mno?ica, ki hodi za U?iteljem in ki njegovo oprijemljivo ljubezen do vsakega ?loveka dela vidno. Ponavljam vam besede apostola Pavla: »Tvoja ljubezen me je navdala z velikim veseljem in s tola?bo, o brat, kajti po tebi so se srca svetih odpo?ila« (Flm 7). Koliko src potola?ijo prostovoljci! Koliko rok podprejo; koliko solza obri?ejo; koliko ljubezni je izlite v skrito, poni?no in nesebi?no slu?enje! Tako hvalevredno slu?enje ponudi glas veri in izrazi usmiljenje O?eta, ki se tako pribli?a tistim, ki so v potrebi.

Hoditi za Jezusom je resna in obenem vesela naloga. Zahteva korenite odlo?itve in pogum, da prepoznamo bo?anskega U?itelja v najbolj ubogem in da stopimo v njegovo slu?bo. Zato prostovoljci, ki slu?ijo najbolj odrinjenim in potrebnim iz ljubezni do Jezusa, ne pri?akujejo nobene zahvale in nobene usluge, ampak se temu odpovedujejo, ker so na?li pravo ljubezen. Kakor mi je Gospod pri?el naproti in se sklonil k meni v trenutku, ko sem ga potreboval, tako grem tudi jaz naproti Njemu in se sklanjam k tistim, ki so izgubili vero ali pa ?ivijo, kot da Boga ne bi bilo, k mladim brez vrednot in idealov, k dru?inam v krizi, k bolnikom in jetnikom, k beguncem in pregnancem, k ?ibkim in izpostavljenim v telesu in duhu, k mladoletnikom, prepu??enim sebi, pa tudi k zapu??enim starostnikom. Kjerkoli se roka steguje po pomo?, da bi se ?lovek postavil na noge, tam moramo biti navzo?i, tam mora biti navzo?a Cerkev, ki podpira in daje upanje.

Mati Terezija je bila vse ?ivljenje velikodu?na delivka Bo?jega usmiljenja, saj je bila vsem na voljo, tako da je sprejemala in branila ?love?ko ?ivljenje, tudi nerojeno, zapu??eno in zavr?eno. Zavzela se je za obrambo ?ivljenja, ko je nenehno oznanjala, da je »tisti, ki ?e ni rojen, naj?ibkej?i, najmanj?i, najbolj potreben usmiljenja.« Sklanjala se je nad umirajo?e, ki so jih pustili umirati na robu ceste, in jim priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog; njegov glas je dala sli?ati mogo?nikom tega sveta, da bi priznali svojo krivdo za kriminalno rev??ino, ki so jo ustvarili oni sami. Usmiljenje je bilo zanjo »sol«, ki daje okus vsakemu njenemu delu, in »lu?«, ki je razsvetljevala temo tistih, ki niso imeli ve? niti solza, da bi objokovali svojo rev??ino in trpljenje.

Njeno poslanstvo na obrobjih mest in na obrobjih ?ivljenja ostaja v na?ih dneh kot zgovorno pri?evanje Bo?je bli?ine najrevnej?im med revnimi. Danes izro?am to vidno podobo ?ene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo va? zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je edino merilo za na?e ravnanje zastonjska ljubezen, osvobojena vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse, ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero. Mati Terezija je rada rekla: »Morda ne govorim njihovega jezika, lahko pa se nasmehnem.« Nosímo v srcu njen nasmeh in ga dajmo vsem, ki jih sre?amo. Tako bomo odprli obzorja veselja in upanja tolikim ljudem, ki so izgubili zaupanje in potrebujejo razumevanje in ne?nost.

Homilija, beatifikacija Janeza Pavla I. nedelja, 4. september 2022 
Jezus je na poti v Jeruzalem in dana?nji evangelij pravi, da so z njim »potovale velike mno?ice« (Lk 14,25). Iti z njim pomeni slediti mu, to je postati njegovi u?enci. In vendar so besede, ki jih Gospod nameni tem osebam, neprivla?ne in zelo zahtevne: kdor ga ne ljubi bolj kot svojih dragih, kdor ne nosi svojega kri?a, kdor se ne odtrga od zemeljskih dobrin (prim. vv. 26-27.33), ne more biti njegov u?enec. Zakaj Jezus nagovori mno?ice s tak?nimi besedami? Kak?en je pomen njegovih opominov? Poskusimo odgovoriti na ta vpra?anja.

Predvsem vidimo velike mno?ice, veliko ljudi, ki hodi za Jezusom. Lahko si predstavljamo, da so bili mnogi navdu?eni nad njegovimi besedami in za?udeni nad dejanji, ki jih je storil. V Njem so torej videli upanje za svojo prihodnost. Kaj bi storil katerikoli u?itelj tistega ?asa, oziroma se lahko vpra?amo, kaj bi storil prekanjen vodja, ko bi videl, da njegove besede in njegova karizma privla?ijo mno?ice in pove?ujejo njegov uspeh? To se dogaja tudi danes: posebej v trenutkih osebne in socialne krize, ko smo bolj izpostavljeni ob?utku jeze ali nas je strah zaradi ne?esa, kar ogro?a na?o prihodnost, postanemo bolj ranljivi. In tako se v valu ?ustev zaupamo tistemu, ki zna spretno in z zvija?o izkoristiti to situacijo, izkoristiti strahove dru?be in nam obljubi, da bo »re?itelj«, ki bo razre?il te?ave, v resnici pa ?eli pove?ati svojo priljubljenost in mo?, svojo podobo, svojo sposobnost dr?ati stvari v rokah.

Evangelij nam pravi, da Jezus ne dela tako. Bo?ji slog je druga?en. Pomembno je razumeti Bo?ji slog, kako stvari udejanja Bog. Udejanja jih glede na slog. Bo?ji slog je namre? druga?en od teh ljudi, saj On ne instrumentalizira na?ih potreb, nikoli ne uporablja na?ih ?ibkosti, da bi okrepil sebe. Njega, ki nas ne ?eli zapeljati s prevaro in ne ?eli deliti poceni sre?e, ne zanimajo velikanske mno?ice. Ne ?asti ?tevilk, ne i??e privolitev in ni malikovalec osebnega uspeha. Nasprotno, zdi se zaskrbljen, ko mu ljudje sledijo z evforijo in plehkim navdu?enjem. Tako namesto da bi dopustil, da bi ga prevzela o?arljivost priljubljenosti, vsakemu naro?a, naj pozorno razlo?uje razloge, zakaj mu sledi, ter posledice, ki so s tem povezane. Veliko ljudi iz tiste mno?ice je namre? morda sledilo Jezusu zato, ker so upali, da bo vodja, ki jih bo osvobodil sovra?nikov; nekdo, ki bo pridobil oblast in jo razdelil z njimi; ali da bo tisti, ki bo s ?ude?i razre?il problem lakote in bolezni. Gospodu se lahko namre? sledi iz razli?nih razlogov in moramo priznati, da so nekateri izmed njih posvetni: za popolno pobo?no zunanjostjo se lahko skriva zadovoljevanje lastnih potreb, iskanje osebnega ugleda; ?elja, da bi imeli dolo?eno vlogo, nadzor nad stvarmi, hlepenje po tem, da bi zasedli prostore in imeli privilegije, te?nja po priznanju in drugo. To se dogaja danes tudi med kristjani. Toda to ni Jezusov slog. In ne more biti slog u?enca in Cerkve. ?e kdo hodi za Jezusom s temi osebnimi koristmi, je zgre?il pot.

Gospod terja druga?no dr?o. Slediti mu ne pomeni vstopiti na dvor ali sodelovati pri zmagovalnem sprevodu, prav tako ne pomeni prejeti ?ivljenjskega zavarovanja. Nasprotno, pomeni tudi »nositi kri?« (Lk 14,27): kakor On, vzeti nase lastna bremena in bremena drugih; iz ?ivljenja narediti dar in ne posedovanja; ga ?iveti v posnemanju velikodu?ne in usmiljene ljubezni, ki jo ima On do nas. Gre za izbire, ki v polnosti vklju?ijo vse na?e bivanje. Zato Jezus ?eli, da u?enec ne postavi ni?esar pred to ljubezen, niti najdra?jih ?ustev in najve?jih dobrin.

Da pa bi to storili, je potrebno gledati bolj Njega kot sebe, se nau?iti ljubezni, jo zajemati pri Kri?anem. Tam vidimo tisto ljubezen, ki se daruje do konca, brez mere in brez meja. Mera ljubezni je ljubiti brez mere. Mi sami – je dejal pape? Luciani – »smo predmet Bo?je ljubezni, ki ne zaide« (Angel Gospodov, 10. september 1978). Ne zaide: nikoli ne izgine iz na?ega ?ivljenja, sveti nad nami in razsvetljuje tudi najtemnej?e no?i. Ko gledamo Kri?anega, smo torej tudi mi poklicani k viso?ini te ljubezni: da bi se o?istili svojih izkrivljenih predstav o Bogu in svojih zaprtosti, da bi ljubili Njega in druge, v Cerkvi in v dru?bi, tudi tiste, ki ne mislijo tako kot mi, celo sovra?nike.

Ljubiti: tudi za ceno kri?a, ?rtve, ti?ine, nerazumevanja, samote, oviranja in preganjanja. Saj ljubiti tako, tudi za to ceno – kot je ?e dejal bla?eni Janez Pavel I. – ?e ?eli? poljubiti kri?anega Jezusa, »ne more? storiti drugega, kakor da se skloni? nad kri? in dopusti?, da te zbode kak?en trn iz krone, ki je na Gospodovi glavi« (Splo?na avdienca, 27. september 1978). Ljubezen do konca, z vsemi njenimi trni: ne s polovi?arstvom, s prilagajanjem ali tihim ?ivljenjem. Jezus pravi, da smo, ?e ne ciljamo visoko, ?e ne tvegamo, ?e se zadovoljimo z neu?inkovito vero, kakor tisti, ki ?eli zidati stolp, vendar pa ne prera?una dobro, ?e ima sredstva, da to lahko stori; »postavi temelj«, zidave pa potem »ne more dokon?ati« (v. 29). ?e se iz strahu, da bi izgubili same sebe, odpovemo temu, da bi se darovali, pustimo stvari nedokon?ane: odnose, delo, odgovornosti, ki so nam zaupane, sanje in tudi vero. Tako na koncu ?ivimo polovi?arsko in koliko ljudi ?ivi polovi?arsko, tudi mi! Ve?krat imamo sku?njavo da bi ?iveli polovi?arsko, ?iveli tako, da bi nikoli ne naredili odlo?ilni korak, - to namre? pomeni ?iveti polovi?arsko, - ne da bi vzleteli, ne da bi tvegali za dobro, ne da bi se resni?no posvetili drugim. Jezus nam naro?a naslednje: ?ivi evangelij in ?ivel bo? ?ivljenje, ne polovi?no, ampak v polnosti. ?ivi evangelij, ?ivi ?ivljenje, a brez kompromisov.

Bratje, sestre, novi bla?eni je ?ivel tako: v veselju evangelija, brez kompromisov, tako, da je ljubil do konca. Utele?al je ubo?tvo u?enca, ki ne pomeni samo biti nenavezan na materialne dobrine, ampak predvsem premagati sku?njavo, da bi postavili v sredi??e lastni jaz in iskali lastno slavo. Nasprotno, ko je sledil Jezusovemu zgledu, je bil krotak in poni?en pastir. Imel se je za prah, na katerega si je Bog blagovolil pisati (prim. A. Luciani/Giovanni Paolo I, Opera omnia, Padova 1988, vol. II,11) Zato je govoril: »Gospod je zelo naro?al: bodite poni?ni. Tudi ?e ste naredili velike stvari, recite: nekoristni slu?abniki smo« (Splo?na avdienca, 6. september 1978).

Pape? Luciani je z nasmehom uspel posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim, vedrim in nasmejanim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne greni src, ki se ne prito?uje in ne goji zamere, ni jezna, torej Cerkev, ki ni jezna in nestrpna, ni ?emerna in ne trpi zaradi nostalgije po preteklosti, ne zapade v vra?anje nazaj. Prosimo tega na?ega o?eta in brata, naj nam izprosi »nasmeh du?e«, tisti pristen, ki nikoli ne vara, tak nasmeh du?e. Prosimo z njegovimi besedami to, kar je on sam po navadi prosil. Takole je rekel: »Gospod, vzemi me tak?nega, kakr?en sem, z mojimi napakami, pomanjkljivostmi, vendar stori, da bi postal tak?en, kakr?en ti ?eli?, da bi bil« (Splo?na avdienca, 13. september 1978). Amen.