杏MAP导航

Sir 3,17-18.20.28-29

Sin, v krotkosti izvr拧uj svoja dela, 
in bo拧 bolj priljubljen kot dare啪ljiv 膷lovek. 
膶im ve膷ji si, tem bolj bodi poni啪en, 
in na拧el bo拧 milost pri Gospodu. 
Zakaj silna je Gospodova mo膷, 
in poni啪ni ga poveli膷ujejo. 
Za nadute啪evo rano ni zdravila, 
v njej se je namre膷 zakoreninila zel hudobije. 
Srce pametnega pa bo razmi拧ljalo modre izreke, 
pazljivo uho je 啪elja modrega.

Heb 12,18-19.22-24

Niste se namre膷 pribli啪ali dotakljivemu in gore膷emu ognju in mraku in temi in viharju in donenju trobente in glasu besed, za katerega so tisti, ki so ga sli拧ali, prosili, naj se jim ne izre膷e nobena beseda ve膷. Vi pa ste se pribli啪ali gori Sionu in mestu 啪ivega Boga, nebe拧kemu Jeruzalemu in tiso膷em angelov, slovesnemu zboru in Cerkvi prvorojencev, zapisanih v nebesih; in Bogu, sodniku vseh; in duhovom pravi膷nih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu in krvi kropljenja, ki je bolj zgovorna kakor Abelova.

Lk 14,1.7-14

Ko je v soboto pri拧el na obed v hi拧o nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sede啪e. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je ta lahko povabil koga, ki je imenitnej拧i od tebe, pa bo pri拧el tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 鈥篛dstopi prostor temu!鈥� Takrat se bo拧 za膷el osramo膷en presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti re膷e tisti, ki te je povabil, ko pride: 鈥篜rijatelj, pomakni se vi拧e!鈥� Takrat bo拧 po膷a拧膷en vpri膷o vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povi拧uje, bo poni啪an, in kdor se poni啪uje, bo povi拧an.«

Tistemu, ki ga je povabil, pa je rekel: »Kadar prireja拧 kosilo ali ve膷erjo, ne vabi ne svojih prijateljev ne svojih bratov ne svojih sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prireja拧 gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namre膷 ob vstajenju pravi膷nih.«

Razlaga cerkvenih o膷etov

Sv. Ambro啪 pravi: »Jezusa je povabil nek krajevni dostojanstvenik, da bi »jedel kruh« na sobotni predprazni膷ni ve膷er. Ob tej prilo啪nosti je storil 膷ude啪 ter gostitelju in povabljenim, ki so bili predvsem farizeji, za njih dobro jim namenil nauk.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Jezusova navodila gostom ob mizi se ti膷ejo poni啪nosti, torej daru podarjenem tistim, ki hodijo za njim. Vabi torej farizeje, da ga posnemajo s skromnim in hvalevrednim 啪ivljenjem, ne pa da hitijo za svetno slavo, kakor se to vidi na pojedini.« Sv. Avgu拧tin dodaja: »Jezus jasno lo膷i med tistimi, ki so poni啪ni ter tistimi, ki so o拧abni.« Sv. Benedikt pojasnjuje: »Jakobova lestev s svojo mo啪nostjo, da se po njej vzpenja in spu拧膷a, predstavlja tak拧en na膷in 啪ivljenja, po katerem smo povi拧ani ali poni啪ani.« Sv. Irenej Lyonski razlaga: »Jezus naka啪e, da deliti pojedino z obrobnimi, prina拧a blagoslov, 膷e ti ti ne morejo povrniti tega in doda, da bo vsak prejel povra膷ilo pri zadnji ve膷erji, ko bo reve啪 sedel za mizo s pravi膷nim.« Sv. Avgu拧tin 拧e doda: »Poni啪nost je v Jezusovem nauku znamenje mesijanske dobe, torej poni啪nost, ki jo zaznamuje izpoved grehov.«

Misli Benedikta XVI.

V evangeliju dana拧nje nedelje sre膷amo Jezusa za mizo v hi拧i prvaka med farizeji. Ko je opazil, da si povabljeni izbirajo prva mesta za mizo, jim je povedal priliko, ki se dogaja med svatbo. »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnej拧i od tebe, pa bo pri拧el tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 鈥篋aj prostor temu!鈥�... Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto« (Lk 14,8,10).  Gospod nam ne 啪eli dati poduk o obna拧anju, niti o hierarhiji oblastnikov. On vztraja pri tistem odlo膷ilnem, ki je poni啪nost: »kajti vsak, kdor se povi拧uje, bo poni啪an, in kdor se poni啪uje, bo povi拧an.« Ob tej priliki lahko na nekem globljem nivoju pomislimo na odnos med 膷lovekom in Bogom. 'Zadnje mesto' pravzaprav predstavlja stanje 膷love拧tva, ki ga je poni啪al greh, stanje iz katerega ga lahko re拧i samo u膷love膷enje Edinorojenega Sina. Zato je Kristus na svetu zasedel zadnje mesto 鈥� kri啪 鈥� in ravno s to korenito poni啪nostjo nas je odre拧il in nam nenehno pomaga.

Na koncu prilike Jezus predlaga prvaku farizejev naj ne vabi za mizo ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, ampak povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, ki ti ne morejo povrniti, da bo to res zastonjsko. Resni膷no povra膷ilo bo dal na koncu Bog, ki vlada svetu. Mi Bogu lahko pomagamo samo s tistim, kar lahko in dokler nam On da mo膷i. Ponovno vidimo v Kristusu zgled poni啪nosti in zastonjskosti: od njega se u膷imo potrpe啪ljivosti med sku拧njavami, krotkosti med 啪alitvami, poslu拧nost Bogu med bole膷ino, v pri膷akovanju Njega, ki nas je povabil, da nam re膷e: 鈥篜rijatelj, pomakni se vi拧e!鈥�, kajti resni膷na dobrina je biti ob Njem.

Sveti Ludvik, francoski kralj, je uresni膷il to, kar je zapisano v Sirahovi knjigi: »膶im ve膷ji si, tem bolj bodi poni啪en, potem bo拧 na拧el milost pri Gospodu«. Tako je Ludvik zapisal v svoji duhovni oporoki svojemu sinu: »膶e ti bo Gospod dal bogastvo, ne samo da se mu mora拧 poni啪no zahvaliti, temve膷 dobro pazi, da ne postane拧 slab拧i zaradi domi拧ljavosti ali zaradi 膷esa drugega, pazi, da ne se ne bo拧 postavil nasproti Bogu in ga 啪alil z njegovimi darovi«. Prosimo Devico Marijo, naj nas voditi po poti poni啪nosti, da postanemo vredni Bo啪jega povra膷ila.

Misli pape啪a Fran膷i拧ka

Angel Gospodov, 28. avgust 2016 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dogodek dana拧njega evangelija nam prestavi Jezusa v hi拧i enega od prvakov med farizeji, ko pozorno spremlja povabljene na kosilo, kako se trudijo izbirati prva mesta. To je prizor, ki smo ga 啪e ve膷krat videli, iskanje bolj拧ih mest tudi s komol膷arstvom. Medtem ko je gledal ta prizor,  je povedal dve kratki priliki, s katerima je dal dve pojasnili: eno je glede mest, drugo pa glede povra膷ila.

Prva primera je postavljena na poro膷no gostijo. »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je ta lahko povabil koga, ki je imenitnej拧i od tebe, pa bo pri拧el tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 鈥篛dstopi prostor temu!鈥光�� Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto« (Lk 14,8-9). S tem priporo膷ilom Jezus ni hotel dati pravil obna拧anja, temve膷 lekcijo o vrednosti poni啪nosti. Zgodovina u膷i, da so o拧abnost, komol膷arstvo, ne膷imrnost, bahavost vzrok za 拧tevilna zla. In Jezus nam razlo啪i potrebnost izbire zadnjega mesta, iskanja majhnosti ter neopaznosti. Poni啪nost. Ko se postavimo pred Boga s to razse啪nostjo poni啪nosti, nas Bog povi拧a, se skloni k nam in nas dvigne k sebi; »kajti vsak, kdor se povi拧uje, bo poni啪an, in kdor se poni啪uje, bo povi拧an« (v. 11).

Jezusove besede poudarijo popolnoma druga膷ni in nasprotni dr啪i. Dr啪o tistega, ki izbira svoje mesto in dr啪o tistega, ki prepusti Bogu, da mu ga odka啪e in od njega pri膷akuje povra膷ilo. Ne pozabimo tega, da Bog pla膷a veliko ve膷 kot ljudje! On nam da veliko lep拧e mesto, kot nam ga dajo ljudje! Mesto, ki nam ga da Bog, je blizu njegovega srca in povra膷ilo je ve膷no 啪ivljenje. »In blagor tebi鈥� povrnjeno ti bo namre膷 ob vstajenju pravi膷nih« (v.14).

To je to, kar je opisano v drugi priliki, v kateri Jezus naka啪e dr啪o nesebi膷nosti, ki mora biti zna膷ilna za gostoljubnost. Tako pravi: »Kadar prireja拧 gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti« (vv. 13-14). Gre za to, da izberemo zastonjskost namesto koristoljubnega prera膷unavanja, s katerim bi si pridobili povra膷ilo, obresti, postali 拧e bolj bogati. Kajti reve啪i, preprosti, tisti, ki ni膷 ne veljajo, ne bodo mogli nikoli povrniti povabilo na obed. S tem je Jezus pokazal svojo prednost do reve啪ev in izklju膷enih, saj so privilegiranci Bo啪jega kraljestva in s tem poda temeljno sporo膷ilo evangelija, ki je slu啪iti bli啪njemu iz ljubezni do Boga. Danes je Jezus glas tistih, ki nimajo glasu in vsakemu med nami namenja 啪alosten poziv, naj odpremo srce, da postanejo na拧a trpljenja in tesnobe reve啪ev, tistih, ki so la膷ni, obrobni, begunci, pora啪enci v 啪ivljenju, tisti, ki jih je dru啪ba in oblastnost mogo膷nikov odvrgla. Ti odvr啪eni predstavljajo velik del prebivalstva.

V tem trenutku z hvale啪nostjo mislim na menze, kjer 拧tevilni prostovoljci vr拧ijo svoje slu啪enje tako, da delijo hrano osamljenim, revnim, in tistim, ki so brez dela ali strehe nad glavo. Te menze in druga dela dejavne ljubezni do bolnikov, obrobnih so telovadnice dejavne ljubezni, saj 拧irijo kulturo zastonjskosti, ker vsakega, ki tam deluje, 啪ene Bo啪ja ljubezen in razsvetljuje modrost evangelija. Tako slu啪enje bratom postaja pri膷evanje ljubezni, saj s tem postaja Kristusova ljubezen verodostojna in vidna.

Prosimo Devico Marijo, naj nas vsak dan vodi po poti poni啪nosti, saj je bila Ona poni啪na vse 啪ivljenje, naj nas usposablja za zastonjska dejanja gostoljubnosti in solidarnosti do obrobnih, da bomo vredni bo啪anskega povra膷ila.

Angel Gospodov, nedelja, 1. september 2019 
Evangelij te nedelje (prim. Lk 14,1.7-14) nam poka啪e Jezusa, ki se je udele啪il gostije v hi拧i prvaka med farizeji. Jezus gleda in opazuje, kako povabljeni hitijo preskrbeti si prva mesta. Gre za precej raz拧irjeno dr啪o tudi danes in ne samo, ko gre za povabilo na kosilo, se obi膷ajno i拧膷e prva mesta za potrditev nami拧ljene superiornosti nad drugimi. Dejansko to tekanje za prvimi mesti ni dobro za skupnost, tako civilno kot cerkveno, saj uni膷uje bratstvo. Vsi poznamo te povzpetni拧ke osebe, ki se povzpenjajo, da bi 拧le gor, gor鈥� S tem delajo slabo bratstvu, 拧kodijo bratstvu. Ob tem prizoru je Jezus povedal dve kratki priliki.

Prva prilika je namenjena tistemu, ki je povabljen na gostijo, saj ga opozarja, naj ne seda na prvo mesto, »ker je ta lahko povabil koga, ki je imenitnej拧i od tebe, pa bo pri拧el tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 鈥篜rosim te, pojdi zadaj, odstopi prostor temu!鈥� Kak拧na sramota! Takrat se bo拧 za膷el osramo膷en presedati na zadnje mesto« (prim. vv. 8-9). Jezus nas pa namre膷 u膷i, naj imamo nasprotno dr啪o: »Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti re膷e tisti, ki te je povabil, ko pride: 鈥篜rijatelj, pomakni se vi拧e!鈥�« (v. 10). Ne smemo torej iz lastne pobude iskati pozornost in spo拧tovanje drugih, temve膷 膷e 啪e, pustiti, da nam ju dajo drugi. Jezus nam vedno ka啪e pot poni啪nosti, to pot poni啪nosti se moramo nau膷iti, ker je najbolj pristna, saj omogo膷a, da imamo pristne odnose. Gre za resni膷no poni啪nost in ne la啪no, ki jo v Piemontu imenujejo »la mugna quacia«. Ne, ne te. Ampak resni膷no poni啪nost.

Z drugo priliko se Jezus obra膷a na tistega, ki je povabil in nana拧ajo膷 se na na膷in, s katerim povabljeni izbirajo, mu re膷e: »Kadar prireja拧 gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti« (vv 13-14). Tudi s tem gre Jezus popolnoma proti toku, saj kakor vedno razodeva logiko Boga O膷eta. Pri tem doda tudi klju膷 za razlago tega svojega govora. In kak拧en je ta klju膷? Obljuba je in 膷e bo拧 takole delal bo拧 dobil »povrnjeno ob vstajenju pravi膷nih« (v. 14). To pomeni, da kdo se tako obna拧a, bo imel bo啪je povra膷ilo, ki je veliko ve膷je, kot je 膷love拧ko povra膷ilo. To uslugo ti bom naredil, a zato pri膷akujem od tebe, da mi stori拧 drugo. To ni kr拧膷ansko. Kr拧膷anska je poni啪na velikodu拧nost. 膶love拧ko povra膷ilo namre膷 pogosto kvari odnose, jih komercializira, saj uvaja osebne interese v odnos, ki bi moral biti velikodu拧en in zastonjski. Jezus pa nasprotno vabi k brezpogojni velikodu拧nosti, da nam odpre pot do veliko ve膷jega veselja, veselja, da smo dele啪ni ljubezni Boga samega, ki nas vse 膷aka na nebe拧ki gostiji.

Devica Marija, »poni啪na in visoka bolj kot vsaka stvaritev« (Dante, Raj, XXXIII, 2), naj nam pomaga prepoznati se tak拧ne kot smo, torej majhne in veseliti se v podarjanju, ne da bi pri膷akovali povra膷ilo.

Homilija, Aquila, nedelja, 28. avgust 2022 
Svetniki so privla膷na razlaga evangelija. Njihovo 啪ivljenje je privilegiran zorni kot, iz katerega lahko vidimo veselo vest, ki jo je pri拧el oznanit Jezus, in to je, da je Bog na拧 O膷e in da ljubi vsakega izmed nas. To je sredi拧膷e evangelija in Jezus je dokaz te ljubezni, njeno u膷love膷enje, njeno obli膷je.

Danes evharistijo obhajamo na poseben dan za to mesto in za to Cerkev: Celestinov odpustek. Tukaj hranite relikvije svetega pape啪a Celestina V. Zdi se, da je ta 膷lovek v polnosti uresni膷il to, kar smo sli拧ali v prvem berilu: »膶im ve膷ji si, tem bolj bodi poni啪en, potem bo拧 na拧el milost pri Gospodu« (Sir 3,18). Zmotno se lika Celestina V. spominjamo kot »tistega, ki je naredil veliko zavrnitev« po Dantejevem izrazu v Bo啪anski komediji; vendar Celestin V. ni bil mo啪, ki je rekel »ne«, bil je mo啪, ki je rekel »da«.

Ni namre膷 drugega na膷ina za izpolnitev Bo啪je volje, kot da sprejmemo mo膷 poni啪nih, ni drugega. Prav zaradi tega, ker so tak拧ni, se poni啪ni v 膷love拧kih o膷eh zdijo slabotni in pora啪eni, dejansko pa so resni膷ni zmagovalci, ker so edini, ki popolnoma zaupajo v Gospoda in poznajo njegovo voljo. Dejansko »Gospod razodeva svoje skrivnosti le krotkim [鈥�] zato ga poni啪ni poveli膷ujejo« (Sir 3,19-20). V duhu sveta, ki mu gospoduje o拧abnost, nas dana拧nja Bo啪ja beseda vabi, naj postanemo poni啪ni in krotki. Poni啪nost ni v razvrednotenju samega sebe, ampak je tisti zdravi realizem, v katerem spoznavamo svoje zmo啪nosti in svojo bedo. Izhajajo膷 iz na拧e bede nam poni啪nost odvrne pogled od nas samih, da bi ga obrnili k Bogu, k Njemu, ki zmore vse in nam pridobi tudi tisto, 膷esar sami ne zmoremo. »Vse je mogo膷e tistemu, ki veruje« (Mr 9,23).

Mo膷 poni啪nih je Gospod, ne pa 膷love拧ke strategije, ne 膷love拧ka sredstva in logika tega sveta, prera膷unavanje, ne. Mo膷 je Gospod. V tem smislu je bil Celestin V. pogumen pri膷evalec evangelija, ker ga nobena logika oblasti ni mogla zapreti in upravljati z njim. V njem ob膷udujemo Cerkev, ki je osvobojena svetne logike in v celoti pri膷uje za tisto Bo啪je ime, ki je usmiljenje. To je samo srce evangelija, kajti usmiljenje pomeni vedeti, da smo ljubljeni v na拧i bedi, to gre skupaj. Ne moremo razumeti usmiljenja, 膷e ne razumemo lastne bede. Verovati ne pomeni pribli啪ati se mra膷nemu Bogu, ki nam povzro膷a strah, gore膷emu ognju ali mraku. Na to nas je spomnilo pismo Hebrejcem: »Niste se pribli啪ali kaki otipljivi stvari, plamene膷emu ognju, mraku, temi, viharju, ne donenju trobente ne glasu besed. Tisti, ki so ga poslu拧ali, so prosili, da jim ne bi bilo treba ve膷 poslu拧ati besede« (12,18-19). Ne, ne dragi bratje ne, dragi bratje in sestre, pribli啪ali smo se Jezusu, Bo啪jemu Sinu, ki je O膷etovo usmiljenje in Ljubezen, ki odre拧uje. On je usmiljenje. Samo z usmiljenjem lahko spregovori na拧a beda. 膶e kdo misli, da bo pri拧el do usmiljenja po druga膷ni poti, ki ni lastna beda, je zgre拧il pot. Zaradi tega je pomembno razumeti lastno resni膷nost.

L'Aquila 啪e stoletja ohranja 啪iv dar, ki ji ga je zapustil prav pape啪 Celestin V. To je privilegij, ki vsakogar spominja, da je z usmiljenem in samo z njim 啪ivljenje vsakega mo拧kega in vsake 啪enske mogo膷e 啪iveti z veseljem. Usmiljenje je izku拧nja, ko se 膷utimo sprejeti, postavljeni na noge, okrepljeni, ozdravljeni, opogumljeni. Ko nam je odpu拧膷ano, to pomeni do啪iveti tukaj in sedaj nekaj, kar je najbli啪je vstajenju. Odpu拧膷anje pomeni preiti iz smrti v 啪ivljenje, od do啪ivetja stiske in krivde k do啪ivetju svobode in veselja. Naj bo to sveti拧膷e vedno kraj, kjer se lahko spravimo in izkusimo tisto milost, ki nas postavi na noge in nam da drugo mo啪nost. Na拧 Bog je Bog mo啪nosti. Kolikokrat Gospod? Enkrat, sedemkrat, sedemdesetkrat sedemkrat. Je Bog, ki ti da vedno drugo mo啪nost. Naj bo sveti拧膷e odpu拧膷anja, ne samo en dan v letu, ampak vedno, vse dni. Tako se namre膷 gradi mir, po prejetem in podarjenem odpu拧膷anju.

Kajti, 膷e izhajamo iz lastne bede in pogledamo tja, kako priti do odpu拧膷anja, bomo tudi v lastni bedi vedno na拧li nekaj lu膷i, ki je pot h Gospodu. On je tisti, ki osvetljuje bedo. Danes zjutraj sem na primer razmi拧ljal o tem, ko smo prispeli v L'Aquilo in nismo mogli pristati: gosta megla, vse temno, nismo mogli. Pilot helikopterja je obra膷al, obra膷al, obra膷al, obra膷al ... na koncu je zagledal majhno luknjico in (naredi kretnjo) vstopil tja, uspelo mu je. Mojster je. In sem si glede bede mislil: enako se zgodi z bedo, z lastno bedo. Tolikokrat tam, ko gledamo, kdo smo, ni膷, manj kot ni膷; in obra膷amo, obra膷amo ... v膷asih pa Gospod naredi luknjico: »Postavi se tja, to so Gospodove rane. In obstaja usmiljenje, vendar je v va拧i bedi. Tam je luknja, ki ti jo v tvoji bedi naredi Gospod, da lahko vanjo vstopi«. Usmiljenje je, ki pride v tvojo, v mojo, v na拧o bedo.

Dragi bratje in drage sestre, zaradi potresa ste veliko trpeli in kot ljudstvo sku拧ate vstati in se postaviti na noge. Toda kdor je trpel, mora znati ceniti svoje trpljenje, mora razumeti, da mu je v temi, ki jo je do啪ivel, podarjeno tudi razumevanje bole膷ine drugih. Vi lahko varujete dar usmiljenja, ker poznate, kaj pomeni izgubiti vse, videti, kako se ru拧i vse, kar ste zgradili, zapustiti tisto, kar vam je bilo najdra啪je, 膷utiti praznino odsotnosti tistega, ki ste ga ljubili. Vi lahko varujete usmiljenje, ker ste do啪iveli bedo.

Vsakdo v 啪ivljenju, ne da bi nujno do啪ivel potres, lahko tako reko膷 izkusi »potres du拧e«, ki ga spravi v stik z lastno krhkostjo, lastnimi mejami, lastno bedo. V tem do啪ivetju lahko izgubimo vse, vendar pa se lahko tudi nau膷imo prave poni啪nosti. V tak拧nih okoli拧膷inah 膷lovek lahko pusti, da ga 啪ivljenje razjezi, ali pa se nau膷i krotkosti. Poni啪nost in krotkost sta torej zna膷ilni za tistega, ki ima za nalogo, da varuje usmiljenje in zanj pri膷uje. O, da, kajti usmiljenje pride k nam, ker ga varujemo tudi za to, da pri膷ujemo za to usmiljenje. Usmiljenje je dar zame bednika, vendar mora biti kot Gospodov dar posredovano tudi drugim.

Vendar pa obstaja svarilni zvonec, ki nam pove, da gremo na napa膷no pot, in tega nas spominja dana拧nji evangelij (prim. Lk 14,1.7-14). Jezus je povabljen na kosilo, kot smo sli拧ali, v farizejevo hi拧o in pozorno opazuje, kako mnogi te膷ejo, da bi zasedli najbolj拧a mesta za mizo. Gostitelj mu da prilo啪nost, da pove priliko, ki ostaja veljavna tudi za nas danes: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnej拧i od tebe, pa bo pri拧el tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: 鈥篋aj prostor temu, (prosim, pojdi zadaj)!鈥� Takrat se bo拧 za膷el v sramoti presedati na zadnje mesto« (vv. 8-9). Preve膷krat mislimo, da smo vredni glede na mesto, ki ga zasedamo v tem svetu. 膶lovek ni mesto, ki ga zaseda, 膷lovek je svoboda, ki jo je sposoben in jo v polnosti poka啪e, kadar zasede zadnje mesto ali kadar je zanj pridr啪ano mesto na kri啪u.

Kristjan ve, da njegovo 啪ivljenje ni kariera na na膷in tega sveta, ampak kariera na Bo啪ji na膷in, ki je o sebi rekel, da je pri拧el, da bi stregel in ne da bi mu stregli (prim. Mr 10,45). Dokler ne bomo razumeli, da je vsa revolucija evangelija v tej vrsti svobode, bomo 拧e naprej pri膷e vojnam, nasilju in krivicam, ki niso ni膷 drugega kot zunanji simptom pomanjkanja notranje svobode. Kjer ni notranje svobode, si utirajo pot sebi膷nost, individualizem, korist in nadvlada in vsa druga beda.

Bratje in sestre, naj bo L'Aquila v resnici prestolnica odpu拧膷anja, prestolnica miru in sprave! Naj zna L'Aquila vsakemu ponuditi tisto preobrazbo, o kateri poje Marija v Magnifikatu: »Mogo膷ne je vrgel s prestola in povi拧al je nizke« (Lk 1,52); tisto, na katero nas je opozoril Jezus v dana拧njem evangeliju: »Vsak, kdor se povi拧uje, bo poni啪an in kdor se poni啪uje, bo povi拧an« (Lk 14,11). In prav Mariji, ki jo vi 膷astite z nazivom Re拧iteljica Aqiulskega ljudstva ho膷emo danes zaupati sklep, da bomo 啪iveli v skladu z evangelijem. Njena materinska pripro拧nja naj vsemu svetu dose啪e odpu拧膷anje in mir. Lepota usmiljenja je zavest lastne bede.