MAP

Bog pa je rekel bogatašu: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Bog pa je rekel bogatašu: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹  

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 18. nedeljo med letom

Današnji evangelij (prim. Lk 12,13-21) se začne s prizorom nekoga, ki se je vstal med množico in prosil Jezusa, da bi razrešil pravo vprašanje glede družinske dediščine. Toda On se v odgovoru ne sooči s tem vprašanjem, ampak opominja, da se je potrebno držati stran od pohlepnosti, torej od lakomnosti po posedovanju.

Prd 1,2.; 2,21-23

»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« Kar si je namreč kdo težko pridobil z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to. Tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se trudi pod soncem? Zakaj vsi njegovi dnevi so bolečine, njegovo opravilo je nejevolja, še ponoči njegovo srce ne počiva. tudi to je nečimrnost.

Kol 3,1-5.9-11

Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.

Lk 12,13-21

Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« On pa mu je rekel: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.« Povedal jim je priliko in rekel: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je sam pri sebi razmišljal in rekel: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Tja bom spravil vse svoje žito in dobrine. In rekel bom svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Ambrož pravi: »To, kar je potrebno iskati je dediščina nesmrtnosti, ne denar, in nikdar ne smemo klicati Jezusa, da bi razdelil dediščino.« Sv. Avguštin dodaja: »Pohlep razdvaja, dejavna ljubezen pa zbira ljudi skupaj.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Pohlep ni nič drugega kot ena oblika malikovanja. To splošno počelo pripelje do prilike, ki pa se odvija znotraj pojma daru. Jezus nas opozarja pred lakomnostjo, ki je osovražena tako pri ljudeh kot pri Bogu.« Sv. Avguštin modro pripomni: »Trebuh reveža je bolj varen kot lastna žitnica.« Sv. Leon Veliki razmišlja: »Ta (bogati človek) ni videl, da Božja ljubezen ustvarja navado delanja dobrih del, ki so edina potrebna priprava za bodoče življenje. Tisti, ki vedo, da so smrtniki, nikakor ne bi smeli priti na cilj nepripravljeni.« Sv. Ambrož k temu doda: »Samo krepost in sočutje bosta z nami po smrti.« Sv. Ciril Aleksandrijski zaključi: »Biti bogat pred Božjimi očmi pomeni, ljubiti kreposti bolj kot bogastvo, in verjeti, da je Bog tisti, ki bo dal vse, vključno z življenjem in zveličanjem.«

Misli Benedikta  XVI.

Božja beseda današnje 18. nedelje med letom nas torej spodbuja k razmišljanju, kakšen naj bo naš odnos do materialnih dobrin. Bogastva, čeprav je samo po sebi dobrina, ga ne smemo imeti za absolutno dobrino. Predvsem ne zagotavlja zveličanja, nasprotno, lahko ga resno ogrozi. Ravno na to tveganje Jezus v današnjem evangeliju opozori svoje učence. Modrost in krepost je, da ne navezujemo svojega srca na stvari tega sveta, saj je vse minljivo in bo vsega naenkrat konec. Resnični zaklad, ki ga moramo neprestano iskati, je za nas kristjane »to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Očetovi desnici«. To nas danes spominja sveti Pavel v Pismu Kološanom in dodaja, da je naše življenje »že skrito s Kristusom v Bogu« (prim. Kol 3,1-3).

Jezusov nauk iz evangelija današnje nedelje govori o pravi modrosti. Začne se z vprašanjem enega izmed množice: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj« (Lk 12,13). V odgovoru Jezus poslušalce posvari, naj se varujejo pohlepa po zemeljskih dobrinah s priliko o nespametnem bogatašu, ki je potem, ko si je nabral oblilo imetja, nehal delati ter začel uživati svoje dobrine ter se zabavati. S tem se je varal, da lahko tako odvrne stran tudi smrt. Toda Bog mu je rekel: »Neumnež, ! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« Nespameten človek v Svetem pismu je tisti, ki se ne želi zavedati iz izkušnje vidnih stvari, da ni nič večno, temveč vse mine: mladost, ko smo fizično močni, udobnosti, kakor tudi, ko smo v vlogi oblasti. Neumnost je torej imeti svoje življenje odvisno od takih prehodnih resničnosti. Nasprotno pa se človek, ki zaupa v Gospoda, ne boji nasprotovanj v življenju, niti se ne boji neizogibne resničnosti: smrti; je tisti, ki je prišel do srčne modrosti, kot svetniki.

Na koncu naj še spomnim, da bomo 5. avgusta obhajali posvetitev bazilike Marije Velike. Počastili bomo Božjo Mater Marijo. Naziv, da je Marija Božja Mati, so sprejeli na koncilu v Efezu leta 431. V torek, na praznik Gospodovega spremenjenja na gori, se bomo spomnili obletnice smrti papeža Pavla VI. Praznik Gospodovega spremenjenja so na vzhodu praznovali že v V. stoletju, tisoč let pozneje pa ga je papež Kalist III. razglasil za vso Cerkev. Datum 6. avgust, kot višek poletne svetlobe, je bil izbran z namenom, da poudari, kako sijaj Kristusovega obličja razsvetljuje ves svet.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 4. avgust 2013 
V današnji liturgiji odmeva izzivalna Pridigarjeva beseda: »Nečimrnost čez nečimrnost... vse je nečimrnost!« (Prid 2,1). Mladi so še posebej občutljivi na praznoto smisla in vrednot, ki jih pogosto obkrožajo. In žal za to tudi plačajo posledice. Med tem pa jih srečanje z živim Jezusom v njegovi veliki družini Cerkvi, v srcu napolni z resničnim veseljem, z resničnim življenjem, s to globoko dobrino, ki ne mine in ne izgine. V Riu smo to videli na obrazih mladih. Toda ta izkušnja se mora soočiti z vsakodnevno nečimrnostjo, s strupom praznine, ki prodira v naše družbe, ki temeljijo na dobičku in imetju, ki zavajajo mlade s potrošništvom. Evangelij današnje nedelje nas spomni na nesmiselnost utemeljevanja lastne sreče na imetju. Bogataš je namreč rekel samemu sebi: Moja duša, na razpolago imaš veliko dobrin, počivaj, jej, pij in se zabavaj! Toda Bog mu je rekel: Neumnež! To noč bom zahteval tvoje življenje. In to kar si si pridobil, čigavo bo (prim. Lk 12,19-20).

Dragi bratje in sestre, resnično bogastvo je Božja ljubezen, ki jo delimo z brati in sestrami, tista ljubezen, ki prihaja od Boga in si jo mi delimo ter si med sabo pomagamo. Kdor ima to izkušnjo se ne boji smrti in ima v srcu mir. Izročimo ta namen, da sprejmemo Božjo ljubezen in jo delimo z brati in sestrami, v priprošnjo Devici Mariji.

Angel Gospodov, nedelja, 4. avgust 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Lk 12,13-21) se začne s prizorom nekoga, ki se je vstal med množico in prosil Jezusa, da bi razrešil pravo vprašanje glede družinske dediščine. Toda On se v odgovoru ne sooči s tem vprašanjem, ampak opominja, da se je potrebno držati stran od pohlepnosti,  torej od lakomnosti po posedovanju. Da bi odvrnil svoje poslušalce od zasoplega iskanja bogastva, je Jezus povedal priliko o neumnem bogatašu, ki verjame, da je srečen zato, ker je imel srečo pri izjemni letini in se počuti varnega zaradi nabranih dobrin. Lepo bi bilo, če bi jo danes vi prebrali. Je v 12 poglavju Lukovega evangelija, od 13. vrstice naprej. Lepa prilika je, ki nas veliko nauči. Pripoved pride do živega takrat, ko se pojavi nasprotje med tem, kar bogataš načrtuje zase in tem, kar mu predoči Bog.

Bogataš postavi pred svojo dušo, torej pred sebe, tri preudarke: veliko nakopičenih dobrin; veliko let, ki jih bodo te dobrine zagotovile; in tretjega: mirnost in nepotešeno blagostanje (prim. v. 19). Toda beseda, ki mu jo je namenil Bog, izniči vse te njegove načrte. Namesto »veliko let«, mu Bog nakaže neposrednost s »to nočjo«, »nocoj boš umrl«; namesto »uživanja življenja« mu predstavi »vrnitev življenja, vrniti življenje Bogu«, s temu posledično sodbo. Kar zadeva realnost množice nabranih dobrin, na katere bi moral bogataš utemeljiti vse, je ta razgaljena v sarkazmu vprašanja: »In kar si pripravil, čigavo bo?« (v. 20). Pomislimo na boje za dediščino, tolikih bojev po družinah tolikih ljudi. Vsi vemo za kakšno takšno zgodbo, ki se začenja ob smrtni uri, ko se pojavijo nečaki, da bi videli, kaj pripada njim. »Kaj pripada meni?«, in odnesejo vse. V tem nasprotju je namreč opravičljiv naziv »neumnež«, saj misli na stvari, za katere verjame, da so konkretne, a so le fantazija, ki ga je Bog dal temu človeku. Ta je neumen zato, ker je v praksi zanikal Boga, ni namreč napravil obračuna z Njim.

Zaključek prilike, ki ga je oblikoval evangelist, ima še poseben učinek: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom« (v. 21). Gre za opomin, ki razkriva obzorje, proti kateremu smo vsi mi poklicani gledati. Materialne dobrine so potrebne, a so dobrine, torej so sredstvo za pošteno življenje - le sredstvo so - in za podelitev s še bolj potrebnimi. Jezus nas danes vabi k premisleku, da bogastvo lahko srce vklene v verige in ga odvrne od resničnega zaklada, ki je v nebesih. Na to nas spomni tudi sv. Pavel v današnjem drugem berilu. Tako pravi: »Iščite to, kar je zgoraj… Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,1-2).

To pa, se razume, ne pomeni odtegniti se resničnosti, temveč iskati stvari, ki imajo resnično vrednost: pravičnost, solidarnost, gostoljubnost, bratstvo, mir, vse tisto, kar tvori resnično dostojanstvo človeka. Gre za to, da se stegujemo po življenju, ki je uresničeno, ne po posvetnem stilu, temveč po evangeljskem stilu, ki je, ljubiti Boga z vsem svojim bitjem in ljubiti bližnjega, kot ga je ljubil Jezus, torej v služenju in podaritvi samega sebe. Pohlep po dobrinah, hotenje po imetju, ne nasiti srce, nasprotno povzroči še večjo lakoto! Pohlep je kot tisti bomboni. Vzameš enega: »O, kako je dober« in vzameš še drugega, eden pritegne še drugega. Takšen je pohlep. Nikoli se ne nasiti. Pazljivi bodite! Tako razumljena in živeta ljubezen, je vir resnične sreče, medtem ko je čezmerno iskanje materialnih dobrin in bogastva pogosto vir nemira, sovraštva, goljufanja in vojn. Veliko vojn se začne zaradi pohlepa.

Devica Marija naj nam pomaga, da se ne bomo pustili zapeljati gotovostim, ki minejo, temveč da bomo vsak dan verodostojni pričevalci večnih vrednot evangelija.

Angel Gospodov, nedelja, 31. julij 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju današnjega bogoslužja se neki človek obrne na Jezusa s tole prošnjo: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj« (Lk 12,13). Gre za zelo razširjeno situacijo, podobni problemi se še vedno vsak dan dogajajo. Koliki bratje in sestre, koliki člani iste družine se žal prepirajo in morda med seboj več ne govorijo zaradi dediščine.

Ko Jezus odgovarja temu človeku, ne vstopi v podrobnosti, temveč gre h korenini vsake delitve, ki ga povzroči posedovanje stvari. Takole pravi: »»Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti« (v. 15). Kaj je pohlepnost? Pohlepnost je lakomnost brez zavor po dobrinah, nenehno hotenje postati bogat. Gre za bolezen, ki uničuje osebe, saj lakota po posedovanju ustvarja odvisnost. Zlasti tisti, ki ima veliko, ni nikoli zadovoljen. Hoče vedno več in to samo zase. Toda tako ni več svoboden. Navezan je ter suženj tistega, kar bi mu paradoksalno moralo služiti, da bi živel svobodno in vedro. Namesto, da se poslužuje denarja, postane suženj denarja. Pohlepnost pa je bolezen, ki je nevarna tudi za družbo. Zaradi nje smo prišli do nadaljnjih paradoksov, do krivice, kot še nikoli do sedaj v zgodovini, kjer malo jih ima veliko, in številni imajo malo ali nič. Pomislimo tudi na vojne in na spore. Skoraj vedno je vmes poželenje po naravnih virih in bogastvu. Koliko interesov je v ozadju vojne! Prav gotovo je eden od teh trgovina z orožjem. To trgovanje je pohujšanje, kateremu se ne moremo in ne smemo vdati.

Jezus nas danes poučuje, da v središču vsega tega niso samo nekateri mogočniki ali določeni ekonomski sistemi, temveč je pohlepnost, ki je v srcu vsakega od nas. Če je tako, se poskušajmo vprašati: kako je z mojo nenavezanostjo na stvari, na bogastvo? Se pritožujem nad tem, kar mi manjka ali pa znam biti zadovoljen s tem, kar imam? Imam skušnjavo, da v imenu denarja in priložnosti žrtvujem odnose z drugimi ter čas za njih? In še več, se mi zgodi, da žrtvujem na oltarju pohlepnosti zakonitost in poštenost? Rekel sem »oltar«, saj materialne dobrine, denar, bogastvo, lahko postanejo kult, pravo in resnično malikovanje. Zato nas Jezus pred tem opozori s krepkimi besedami. Pravi, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema in, bodimo pozorni, ne reče Bogu in hudiču, ali dobremu in zlu, ampak Bogu in bogastvu (prim. Lk 16,13). Kdo bi pričakoval, da se ne more služiti Bogu in hudiču, ne, Bogu in bogastvu. Posluževati se bogastva, da; služiti bogastvu, ne. To je malikovanje ter žaljenje Boga.

Če je tako, bi lahko mislili, da si ne sme želeti biti bogat? Seveda se lahko, še več, prav je, si želeti, saj je lepo postati bogat, a bogat po Božje! Bog je od vseh najbolj bogat. Bogat je s sočutjem, z usmiljenjem. Njegovo bogastvo ne osiromaši nikogar. Ne povzroča prepirov in ločitev. Gre za bogastvo, ki rado daje, razdeljuje, podeli. Bratje in sestre, za dobro življenje ne zadostuje nabiranje materialnih dobrin, ker kot pravi Jezus, življenje ni odvisno od tega, kar kdo ima (prim. Lk 12,15). Odvisno pa je od dobrih odnosov z Bogom, z drugimi in tudi s tistimi, ki imajo manj. Vprašajmo se torej: kako hočem jaz obogateti? Po Božje ali glede na svoje poželenje? In če se vrnemo na tematiko dediščine, kakšno dediščino želim zapustiti? Denar na banki, materialne stvari, ali pa zadovoljne ljudi okoli sebe, dobra dela, ki ne gredo v pozabo ter osebe, ki sem jim pomagal rasti in zoreti?

Marija naj nam pomaga razumeti, katere so resnične dobrine življenja. Tiste, ki ostanejo za vedno.

petek, 1. avgust 2025, 18:23