杏MAP导航

Prg 8,22-31

Gospod me je imel v za膷etku svojega stvarstva, 
pred svojimi pradavnimi deli. 
Od vekomaj sem bila zasnovana, 
od za膷etka, preden je nastala zemlja. 
Ko 拧e ni bilo pravodovja, sem bila rojena, 
ko 拧e ni bilo studencev, polnih vodá. 
Preden so bile utrjene gore, 
pred hribi sem bila rojena. 
Ko 拧e ni naredil zemlje in polja, 
ne prvin zemeljskega kroga, 
ko je utrjeval nebo, sem bila tam; 
ko je s 膷rto ozna膷il obok nad pravodovjem, 
ko je zgoraj krepil oblake, 
ko je utrjeval studence pravodovja, 
ko je morju dolo膷al svoj sklep, 
da vode ne prestopijo njegovega ukaza, 
ko je urejal temelje zemlje, 
sem bila ob njem stanovitna. 
Dan na dan sem bila njegovo veselje; 
igrala sem se pred njim ves 膷as; 
igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu 
in moje veselje je pri 膷love拧kih otrocih.

Ps 8

Odpev: »Gospod, kako 膷udovito je tvoje ime po vsej zemlji!« 
Ps 8,4-5.6-7.8-9 

Ko ob膷udujem nebo, delo tvojih prstov, 
luno in zvezde, ki si jih nanj pritrdil, 
se spra拧ujem, kaj je 膷lovek, da se ga spominja拧, 
sin 膷lovekov, da ga obiskuje拧. 
Odpev: »Gospod, kako 膷udovito je tvoje ime po vsej zemlji!«

Narédil si ga le malo ni啪jega od angelov, 
s slavo in 膷astjo si ga oven膷al.  
Nad dela svojih rok si ga postavil, 
vse si poló啪il pod njegove noge. 
Odpev: »Gospod, kako 膷udovito je tvoje ime po vsej zemlji!«

Vse ovce in govedo, 
in tudi 啪ivali na polju, 
ptice neba in ribe morjá, 
vse, kar se giblje po morskih stèzah. 
Odpev: »Gospod, kako 膷udovito je tvoje ime po vsej zemlji!«

Rim 5,1-5

Ker smo torej opravi膷eni iz vere, 啪ivimo v miru z Bogom po na拧em Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se pona拧amo z upanjem na Bo啪jo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo pona拧amo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizku拧enost, preizku拧enost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Bo啪ja ljubezen izlita v na拧a srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

Jn 16,12-15

艩e veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k vsej resnici, ne bo namre膷 govoril sam od sebe, temve膷 bo govoril, kar bo sli拧al, in prihodnje re膷i vam bo oznanjal. On bo mene poveli膷al, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima 翱膷别, je moje, zato sem vam rekel, da iz mojega jemlje in bo vam oznanjal.«

Razlaga cerkvenih o膷etov

Sv. Avgu拧tin v knjigi o Trojici dana拧nji odlomek razlaga takole: »Sveti Duh sam zadostuje za na拧o bla啪enost, ker je nelo膷ljiv od 翱膷别ta in Sina. V Bo啪ji podobi je vse, kar ima 翱膷别 Sinovo, ki pravi: 'Vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje', v podobi slu啪abnika pa nauk ni njegov, temve膷 tistega, ki ga je poslal. Kot 膷lovek ni zmo啪en dati tega. Iz tega je treba razumeti, da daje kot Bog in kot enak 翱膷别tu. O Duhu je re膷eno, da ne govori samo od sebe, ker izhaja iz 翱膷别ta. Ker pa je Sin od 翱膷别ta in ker Sveti Duh izhaja iz 翱膷别ta, zakaj potem obeh ne imenujemo sin in zakaj za oba ne re膷emo, da sta rojena, ampak je samo Sin edinorojeni, Sveti Duh pa ni ne sin ne rojen. Sin, ki ga je 翱膷别 poveli膷al, ni manj拧i od 翱膷别ta. Pa saj ga poveli膷uje tudi Sveti Duh; je mar tudi on ve膷ji od Sina? 膶e pa Sveti Duh zato poveli膷uje Sina, ker bo iz Sinovega jemal, in 膷e zato jemlje iz njegovega, ker je vse, kar ima 翱膷别, njegovo, je jasno, da poveli膷uje Sina 翱膷别, ko Sina poveli膷uje Sveti Duha. Iz tega spoznamo, da je vse, kar ima 翱膷别, ne le Sinovo, ampak tudi Svetega Duha, ker more Sveti Duh poveli膷ati Sina, ki ga poveli膷uje 翱膷别.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa takole moli k Sveti Trojici: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil kr拧膷en v imenu 翱膷别ta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627).

Misli Benedikta XVI.

Po velikono膷nem 膷asu, ki se je zaklju膷il prej拧njo nedeljo z binko拧tmi, se v bogoslu啪ju vra膷amo v 膷as med letom. To nikakor ne pomeni, da si sedaj lahko kristjani manj prizadevamo, nasprotno, potem ko smo po zakramentih vstopili v bo啪je 啪ivljenje, smo poklicani biti vsak dan odprti za delovanje milosti, s katero napredujemo v ljubezni do Boga in do bli啪njega. Dana拧nja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Bo啪je razodetje, ki se je zgodilo v velikono膷nih skrivnostih: v Kristusovi smrti in v vstajenju, v njegovem vnebohodu na 翱膷别tovo desnico ter v izlitju Svetega Duha. 膶love拧ki razum in govorica sta dejansko ne prikladna za razlago odnosov, ki obstajajo med 翱膷别tom, Sinom in Svetim Duhom. Kljub temu pa so cerkveni o膷etje sku拧ali orisati skrivnost Troedinega Boga tako, da so jo 啪iveli z globoko vero.

Sveta Trojica za膷ne namre膷 prebivati v nas na dan svetega krsta. »Jaz te krstim«, re膷e krstitelj »v imenu 翱膷别ta in Sina in Svetega Duha«. Bo啪jega imena, v katerem smo kr拧膷eni, se spomnimo vsaki膷, ko naredimo znamenje kri啪a. Teolog Romano Guardini je o znamenju kri啪a zapisal: »Pred molitvijo ga naredimo zato, da nas duhovno uredi; usmeri misli, srce in hotenje na Boga. Po molitvi, da ostane v nas to, kar nam je Bog podaril.. Tako objame vse bitje, telo in du拧o... ter postane vse posve膷eno v imenu Troedinega Boga«.

V znamenju kri啪a in v imenu 啪ivega Boga je oznanilo, ki poraja vero ter navdihuje molitev. Kakor v evangeliju Jezus obljublja apostolom: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13), se to dogaja v nedeljskem bogoslu啪ju, ko duhovniki teden za tednom delijo kruh Besede in evharistije. Tudi sveti ar拧ki 啪upnik je na to spominjal svoje vernike: »Kdo je sprejel va拧o du拧o ob vstopu v 啪ivljenje? Duhovnik. Kdo jo hrani in ji daje mo膷 za njeno potovanje? Duhovnik. Kdo jo pripravlja za prihod pred Boga, jo kon膷no umije v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik! Da, duhovnik, vedno duhovnik« (Pismo ob za膷etku leta duhovnikov).

Dragi prijatelji, vzemimo za svojo molitev sv. Hilarija iz Poitiersa: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil kr拧膷en v imenu 翱膷别ta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627). Kli膷imo Bla啪eno Devico Marijo, prvo stvaritev, v kateri je v polnosti prebivala Sveta Trojica, in jo prosimo za njeno varstvo, da bomo lahko dobro nadaljevali svoje romanje.

Misli pape啪a Fran膷i拧ka

Angel Gospodov, nedelja, 26. maj 2013 
Danes je nedelja Svete Trojice. Lu膷 velikono膷nega 膷asa ter binko拧ti v nas vsako leto obnavlja veselje in 膷udenje vere. Iz tega spoznamo, da Bog ni nekaj be啪nega, na拧 Bog ni Bog spray, je konkreten ne abstrakten in se imenuje: 'Bog je ljubezen.'. To ni neka sentimentalna, 膷ustvena ljubezen, temve膷 ljubezen 翱膷别ta, ki je vir vsakega 啪ivljenja, ljubezen Sina, ki je umrl na kri啪u in vstal, ljubezen Svetega Duha, ki prenavlja 膷loveka in svet. Ko pomislimo na to, da je Bog ljubezen, je to za nas dobro, saj nas u膷i ljubiti ter podarjati se drugim tako, kakor se je Jezus podaril nam in hodi z nami. Jezus hodi z nami po poti 啪ivljenja.

Sveta Trojica ni proizvod 膷love拧kega razmi拧ljanja, ampak je obli膷je, s katerim se je Bog sam razodel in sicer ne od zgoraj s katedre, temve膷 s tem, da hodi skupaj s 膷love拧tvom. In Jezus nam je razodel 翱膷别ta ter nam je obljubil Svetega Duha. Bog je hodil skupaj s svojim ljudstvom skozi zgodovino Izraelskega ljudstva in Jezus hodi vedno z nami ter nam je obljubil Svetega Duha, ki je ogenj in nas u膷i vse to, 膷esar mi ne vemo, saj nas od znotraj vodi tako, da nam daje dobre misli in navdihe.

Danes ne hvalimo Boga zaradi kak拧ne posebne skrivnosti, temve膷 zaradi Njega samega, 'zaradi njegove neizmerne slave', kakor pravi bogoslu啪na pesem. Hvalimo ga in se mu zahvaljujemo, ker je Ljubezen in ker nas vabi vstopiti v objem njegovega ob膷estva, ki je ve膷no 啪ivljenje.

Na拧o hvalnico izro膷imo v roke Device Marije. Ona, ki je najponi啪nej拧a med ustvarjenimi bitji, je zaradi Kristusa 啪e prispela na cilj zemeljskega romanja, je 啪e v slavi Svete Trojice. Zato nam Marija, na拧a Mati, sveti kot znamenje gotovega upanja, saj je mati upanja na na拧i poti. Na na拧i poti je ona mati upanja in je mati, ki nas tola啪i in je mati, ki nas spremlja na na拧i poti.

Angel Gospodov, nedelja, 22. maj 2016 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes na praznik Svete Trojice nam Janezov evangelij predstavi odlomek dolgega Jezusovega poslovilnega govora, ki ga je imel malo pred trpljenjem. V tem odlomku On razlo啪i globlje resnice o sebi, torej tudi opi拧e odnos med Jezusom, 翱膷别tom in Svetim Duhom. Jezus ve, da je blizu uresni膷itev 翱膷别tovega na膷rta, ki se bo dopolnil z njegovo smrtjo in vstajenjem. Zaradi tega 啪eli dati svojim gotovost, da jih ne bo zapustil, saj bo njegovo poslanstvo nadaljeval Sveti Duh. Sveti Duh bo nadaljeval Jezusovo poslanstvo, bo vodil Cerkev naprej v Jezusovem poslanstvu.

Jezus namre膷 razodeva, v 膷em je njegovo poslanstvo. Predvsem nas bo Sveti Duh vodil k 拧tevilnim re膷em, ki jih ima Jezus sam 拧e za povedati (prim. Jn 16,12). Ne gre za nove ali posebne nauke, ampak za polno razumevanje vsega tega, kar je Sin sli拧al pri 翱膷别tu in je dal spoznati u膷encem (prim. v. 15). Duh nas namre膷 vodi v nove bivanjske okoli拧膷ine s pogledom usmerjenim na Jezusa, isto膷asno pa odprtim za dogodke in prihodnost. On nam pomaga hoditi skozi zgodovino trdno zakoreninjeni v evangeliju in tudi z dinami膷no zvestobo svojim izro膷ilom ter obi膷ajem.

Skrivnost Trojice pa govori tudi o nas, o na拧em odnosu z 翱膷别tom, Sinom in Svetim Duhom. Saj nas je po krstu Sveti Duh vstavil v srce in v 啪ivljenje samega Boga, ki je ob膷estvo ljubezni. Bog je 'dru啪ina' treh oseb, ki se ljubijo tako mo膷no, da so eno. Ta 'bo啪anska dru啪ina' pa ni zaprta sama vase, temve膷 je odprta, si podeljuje med sabo med stvarjenjem, v zgodovini in je vstopila v svet ljudi, da bi vse poklicala, da bi se ji pridru啪ili. Trinitari膷no obzorje ob膷estva nas vse zajema ter nas spodbuja, da 啪ivimo v ljubezni in bratski podelitvi v gotovosti, da kjer je ljubezen, tam je Bog.

To da smo ustvarjeni po podobi in sli膷nosti Boga ob膷estva nas kli膷e k razumevanju nas samih kot bitij v odnosu ter da 啪ivimo medsebojne odnose v medsebojni solidarnosti in ljubezni. Tak拧ni odnosi naj bi bili v igri predvsem po na拧ih cerkvenih skupnostih, da bo vedno bolj jasna podoba Cerkve kot ikone Trojice. V igri naj bi bili tudi med kakr拧nim koli drugim dru啪benim odnosom, tako v dru啪inah kot v prijateljstvih na podro膷ju dela. To so konkretne ponujene nam prilo啪nosti za ustvarjanje vedno bolj 膷love拧ko bogatih odnosov, sposobnih medsebojnega spo拧tovanja in ljubezni.

Praznik Svete Trojice nas vabi k prizadevanju med vsakdanjimi dogodki, da bomo kvas ob膷estva, tola啪be in usmiljenja. Pri tem poslanstvu pa nas podpira mo膷, ki nam jo Sveti Duh daje. Ta ozdravlja meso ranjenega 膷love拧tva zaradi krivi膷nosti, nadvlade, sovra拧tva in pohlepa. Devica Marija je v svoji poni啪nosti sprejela 翱膷别tovo voljo in je spo膷ela Sina po delovanju Svetega Duha. Naj nam Ona, ogledalo Svete Trojice pomaga po啪iviti na拧o vero v trinitari膷no skrivnost in jo udejanjiti z izbirami te dr啪ami ljubezni in edinosti.

CAMERINO, sveta ma拧a, nedelja, 16. junij 2019 
»Kaj je 膷lovek, da se ga spominja拧?«, smo molili v Psalmu (8,5). Ko sem mislil na vas, so mi pri拧le na misel te besede. Ob tem, kar ste videli in trpeli, ob podrtih hi拧ah in zgradbah, ki so se spremenile v ru拧evine, pride to vpra拧anje: kaj je 膷lovek? Kaj je, 膷e se lahko to, kar postavi, v trenutku zru拧i? Kaj je, 膷e lahko njegovo upanje kon膷a v prahu? Kaj je 膷lovek? Zdi se, da je odgovor v nadaljevanju stavka: kaj je 膷lovek, da se ga spominja拧? Nas, tak拧nih, kot smo, s svojimi 拧ibkostmi, se Bog spominja. V negotovosti, ki so zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je ponovno se s srcem vra膷a k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nih膷e ni nepomemben v njegovih o膷eh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemo膷ni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

Spomin je klju膷na beseda za 啪ivljenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: 膷e se tega spominjamo, dobimo mo膷 za to, da se ne vdamo pred nasprotji 啪ivljenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred sku拧njavo, da bi bili 啪alostni in 拧e naprej pogrevali tisto najslab拧e, za katero se zdi, da se ne bo nikoli kon膷alo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izpla膷ajo: pustijo le malodu拧nost in nostalgijo. Kako te啪ko se je osvoboditi slabih spominov! Dr啪i pregovor, ki pravi, da Bog la啪je izpelje Izraelce iz Egipta kot Egipt iz srca Izraelcev.

Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vra膷a, negativnih spominov, ki zasu啪njujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. Danes Jezus prav re膷e, da veliko stvari »ne moremo nositi« (prim. Jn 16,12). In kaj stori pred na拧o 拧ibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si 啪eleli mi, ki vedno i拧膷emo hitre in povr拧inske re拧itve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tola啪nik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod te啪o 啪ivljenja. Je Tisti, ki preoblikuje na拧 su啪enjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine re拧enja. V nas dopolnjuje to, kar je storil za Jezusa: njegove rane, tiste grde rane, ki jih je izdolblo zlo, so po mo膷i Svetega Duha postale kanali usmiljenja, svetle rane, v katerih se blesti Bo啪ja ljubezen, ljubezen, ki ponovno dviguje, ki o啪ivlja. To stori Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane. Slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

Upanje. Za kak拧no upanje gre? Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja: narejena so iz zemeljskih sestavin, ki se prej ali slej pokvarijo. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne pote膷e, saj je utemeljeno na Bo啪ji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno pri啪ge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pu拧膷a mir in veselje, neglede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima mo膷ne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar 啪ivljenja. Gre za upanje, pravi danes sv. Pavel, ki »ne osramoti« (Rim 5,5), ki daje mo膷 za premagovanje vseh stisk (prim. v. 2-3). Ko smo v stiski ali ranjeni, smo nagnjeni  k temu, da bi okoli svojih 啪alosti in strahov »naredili gnezdo«. Sveti Duh pa nas osvobaja na拧ih gnezd, nam pomaga vzleteti, razkriva nam 膷udovito usodo, za katero smo rojeni. Duh v nas goji 啪ivo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu.

叠濒颈啪颈苍补 je tretja in zadnja beseda, ki bi jo 啪elel podeliti z vami. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teolo拧ka uganka, ampak 膷udovita skrivnost Bo啪je bli啪ine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodu拧en; ne, je 翱膷别, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal 膷lovek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil 拧e bli啪je, da bi nam pomagal nositi bremena 啪ivljenja, po拧ilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v na拧ega duha in nas tako tola啪i odznotraj, v notranjost nam prina拧a ne啪nost Boga. Z Bogom bremena 啪ivljenja ne ostajajo na na拧ih ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje kri啪a, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal mo膷, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. On je namre膷 strokovnjak pri o啪ivljanju, pri opogumljanju, pri obnavljanju. Potrebno je ve膷 mo膷i za popravljanje kot za gradnjo, za ponovni za膷etek kot za za膷etek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se strinjali. To je mo膷, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se pribli啪a Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno za膷ne, ponovno poskusi, ponovno gradi.

Dragi bratje in sestre, danes sem pri拧el, da bi vam bil blizu; tukaj sem, da bi z vami prosil Boga, naj se nas spomni, da nih膷e ne bi pozabil na tiste, ki so v te啪avah. Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bli啪ine. Minila so skoraj tri leta in tveganje je, da bi po prvem 膷ustvenem in medijskem odzivu, pozornost upadla in bi obljube kon膷ale v pozabi; da bi pove膷ale razo膷aranje tistih, ki vidijo, da se vedno ve膷 ljudi odseljuje s tega podro膷ja. Gospod pa spodbuja, da bi se spominjali, popravljali, ponovno gradili, ter da bi to storili skupaj, ne da bi kadarkoli pozabili na tistega, ki trpi.

Kaj je 膷lovek, da se ga spominja拧? Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja na拧e ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, da bi nas ponovno dvignil od znotraj, naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tola啪niki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pri膷akoval, da bi drugi za膷eli. Vsakdo lahko koga potola啪i, ne da bi pri膷akoval, da bodo razre拧eni njegovi problemi. Kaj je 膷lovek? Je tvoj veliki sen, Gospod, katerega se vedno spominja拧. Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bli啪ino, saj smo tvoji otroci, »Bog vse tola啪be« (2Kor 1,3).

Angel Gospodov, nedelja, 12. junij 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo 啪elim! Danes je slovesni praznik sv. Trojice in v evangeliju obhajanja nam Jezus predstavi drugi dve bo啪ji osebi, 翱膷别ta in Svetega Duha. O Svetem Duhu pravi: »Ne bo namre膷 govoril sam od sebe鈥� iz mojega bo jemal in vam oznanjal.« Zatem glede 翱膷别ta pravi: »Vse, kar ima 翱膷别, je moje« (prim. Jn 16,14-15). Opazimo, da Sveti Duh govori, ampak ne sam od sebe, saj oznanja Jezusa in razodeva 翱膷别ta. Opazimo tudi, 翱膷别, ki ima vse, ker je vir vsake stvari, da Sinu vse tisto, kar ima. Ni膷 ne zadr啪i zase in se popolnoma podari Sinu. Oziroma, Sveti Duh ne govori o sebi, govori o Jezusu, govori o drugih. 翱膷别 ne daje samemu sebe, da Sinu. Gre za odprto velikodu拧nost, eden odprt za drugega.

Sedaj poglejmo sebe, na to kar govorimo in na to kar imamo. Ko govorimo, vedno ho膷emo, da se dobro govori o nas in zato pogosto govorimo samo o nas samih in o tem, kar po膷nemo. Kolik拧na razlika glede na Svetega Duha, ki govori, da oznanja druge: 翱膷别ta in Sina. In glede tega, kar imamo, kako smo ljubosumni in kako s te啪avo delimo z drugimi, tudi s tistimi, ki nimajo potrebnega. Z besedami je lahko, v dejanjih pa je te啪je.

Poglejte, praznovanje Svete Trojice ni toliko teolo拧ka vaja, temve膷 revolucija na拧ega na膷ina 啪ivljenja. Bog, v katerem vsaka Oseba 啪ivi za drugo v nenehnem odnosu, ne pa zase, nas izziva 啪iveti z drugimi in za druge odprti. Danes se lahko vpra拧amo, 膷e na拧e 啪ivljenje odseva Boga, v katerega verujemo? Jaz, ki izpovedujem vero v Boga 翱膷别ta in Sina in Svetega Duha, resni膷no verjamem, da za 啪iveti potrebujem druge, da je potrebno podarjati se drugim, da je potrebno slu啪iti drugim? To potrjujem z besedami ali z 啪ivljenjem.

Troedinega Boga, dragi bratje in sestre je potrebno predstaviti bolj z dejanji, kot pa z besedami. Bog, ki je avtor 啪ivljenja se ne prena拧a toliko z knjigami, ampak s pri膷evanjem 啪ivljenja. On, ki kakor pravi evangelist Janez, je »ljubezen« (1Jn 4,16), se razodeva preko ljubezni. Pomislimo na dobre, velikodu拧ne, krotke osebe, ki smo jih sre膷ali. S tem ko pomislimo na njihov na膷in razmi拧ljanja in delovanja, lahko imamo majhen odsev Boga-Ljubezni. In kaj pomeni ljubiti? Ne samo hoteti dobro in delati dobro, ampak najprej, v osnovi, sprejeti druge, napraviti prostor drugim, dati prostor drugim. To pomeni ljubiti, iz korenin.

Da bomo to bolje razumeli, pomislimo na imena Bo啪jih oseb, ki jih izgovarjamo vsaki膷, ko napravimo znamenje kri啪a. V vsakem imenu je navzo膷nost drugega. 翱膷别, na primer ne bi bil to brez Sina. Tako tudi Sina si ne moremo predstavljati samega, ampak vedno kot Sina in 翱膷别ta. Prav tako je Sveti Duh, Duh 翱膷别ta in Sina. Ali na kratko, Sveta Trojica nas u膷i, da se ne more biti brez drugega. Nismo otoki, saj smo na svetu, da 啪ivimo po Bo啪ji podobi, odprti, torej, da potrebujemo druge in da potrebujemo pomagati drugim. Sedaj si postavimo 拧e zadnje vpra拧anje. Sem v 啪ivljenju vseh dni tudi jaz odsev Svete Trojice? Znamenje kri啪a, ki ga delamo vsak dan, (v imenu) 翱膷别ta, Sina in Svetega Duha, torej to znamenje kri啪a, ki ga delamo vse dni, ostane samo sebi namen ali pa navdihuje moj na膷in govorjenja, sre膷evanja, odgovarjanja, sodbe, odpu拧膷anja?

Marija, 翱膷别tova h膷i, Sinova mati in nevesta Svetega Duha, naj nam pomaga sprejeti in v 啪ivljenju pri膷evati skrivnost Boga-Ljubezni.