杏MAP导航

Apd 2,1-11

Ko je pri拧el binko拧tni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba 拧um, kot bi se bli啪al silovit vihar, in napolnil vso hi拧o, kjer so se zadr啪evali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in za膷eli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobo啪ni mo啪je iz vseh narodov pod nebom. Ko je zaradi tega nastal hrup, se je zbrala mno啪ica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo sli拧al govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se 膷udili in govorili: 'Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih sli拧imo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Kre膷áni in Arabci 鈥� vsi jih sli拧imo, kako v na拧ih jezikih oznanjajo velika Bo啪ja dela!

Rim 8,8-17

Tisti, ki 啪ivijo po mesu, ne morejo biti v拧e膷 Bogu. Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, 膷e le prebiva v vas Bo啪ji Duh. In 膷e kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. 膶e pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je 啪ivljenje zaradi pravi膷nosti. In 膷e prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v 啪ivljenje tudi va拧a umrljiva telesa.

Potemtakem, bratje, nismo dol啪niki mesu, da bi 啪iveli po mesu. 膶e namre膷 啪ivite po mesu, boste umrli, 膷e pa z Duhom morite dela telesa, boste 啪iveli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Bo啪jemu Duhu, so Bo啪ji sinovi. Saj niste prejeli duha su啪enjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kli膷emo: »Aba, O膷e!« Sam Duh pri膷uje na拧emu duhu, da smo Bo啪ji otroci. In 膷e smo otroci, smo tudi dedi膷i: dedi膷i pri Bogu, sodedi膷i pa s Kristusom, 膷e le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveli膷ani.

Jn 14,15-16.23-26

»膶e me ljubite, se boste dr啪ali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil O膷eta in dal vam bo drugega Tola啪nika, da bo ostal pri vas vekomaj.« Jezus je odgovoril (Judu, ne I拧karijotu) in mu rekel: »膶e me kdo ljubi, se bo dr啪al moje besede in moj O膷e ga bo ljubil; pri拧la bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne dr啪i mojih besed. In beseda, ki jo sli拧ite, ni moja, ampak od O膷eta, ki me je poslal. To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. Tola啪nik pa, Sveti Duh, ki ga bo O膷e poslal v mojem imenu, on vas bo u膷il vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Razlaga cerkvenih o膷etov Apd 2

V drugem poglavju iz Apostolskih del je pet delov: spust Svetega Duha (Apd 2,1-4); seznam vseh navzo膷ih narodov in 膷udenje mno啪ice (Apd 2,5-13); Petrov govor (Apd 2,14-36); odziv poslu拧alcev (Apd 2,37-41) ter strnjen opis prenovljenih in odre拧enih ljudi (Apd 2,42-47). V Lukovi teolo拧ki predstavitvi vidimo najprej ponovno vzpostavitev Dvanajsterih apostolov, zatem novi Izrael (Apd 1,15-26) in nazadnje izro膷itev nove sinajske postave na binko拧ti. Peter se v svojem govoru obrne na stari Izrael, sestavljen iz ljudstev, ki so pri拧la v Jeruzalem, torej se novi Izrael v mo膷i Svetega Duha obrne na stari Izrael. Cerkveni o膷etje zaznavajo pri Luku teologijo, ki namiguje na novi Sinaj, ko poudarjajo pomen petdesetih dni, nekateri opozarjajo na besedo 'za膷etek evangelija', kar bi pomenilo za膷etek novega ljudstva. Sv. Janez Krizostom, sv. Ciril Jeruzalemski in Arator pa pove啪ejo krst kristjanov s krstom v Svetem Duhu. Bedi 膶astitljivemu in Cirilu Jeruzalemskemu je iz dejstva Lukovega omenjanja daru jezikov jasno, da nakazuje na propad Babilona, ter na to, da prisotnost tega daru ka啪e na univerzalnost (vesoljnost) Cerkve. K temu pritrjujejo 拧e sv. Avgu拧tin, sv. Leon Veliki ter sv. Kasiodor. »Societas Spiritus«, dru啪ba Duha. Tako je sv. Avgu拧tin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). 沤e pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Bo啪ji Duh in kjer je Bo啪ji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni, zavrniti Duha in se s tem izklju膷iti iz 啪ivljenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).

Razlaga sv. Avgu拧tina odlomka Jn 14,15-16.23-26

Kdor ljubi, je znamenje, da ima Svetega Duha, in kolikor bolj bo ljubil, toliko bolj ga bo imel, da bo lahko vedno bolj ljubil. Kristus je apostolom obljubil Duha Paraklita (Tola啪nika), vendar je pomembno, s katerimi besedami jim ga je obljubil: »膶e me ljubite, se boste dr啪ali mojih zapovedi« in dodal: »jaz pa bom prosil O膷eta in dal vam bo drugega Tola啪nika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice.« Brez dvoma gre tu za Svetega Duha, eno izmed oseb Svete Trojice, ki ga katoli拧ka Cerkev prepozna kot enega bistva in ve膷nega z O膷etom in Sinom.

»膶e me kdo ljubi, se bo dr啪al moje besede in moj O膷e ga bo ljubil; pri拧la bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne dr啪i mojih besed.« Poglejte, tukaj je pojasnjen razlog, zakaj se Jezus razodeva svojim in ne drugim, ki jih imenuje 'svet'. Razlog je torej, da ga eni ljubijo, drugi pa ne. Bog Trojica, O膷e in Sin in Sveti Duh, prihajajo k nam, kadar mi gremo k njim. Prihajajo nam na pomo膷, da lahko gremo k njim in izpolnimo njihovo voljo. Prihajajo k nam in nas razsvetlijo, da gremo k njim in jih zremo. Prihajajo k nam in nas napolnijo, da gremo k njim in jih sprejmemo.

Misli Benedikta XVI.

Pri dana拧njem slovesnem obhajanju Binko拧ti smo povabljeni izpovedati na拧o vero v navzo膷nost in delovanje Svetega Duha ter klicati njegovo izlitje na nas, na Cerkev in na ves svet. Zato 拧e posebej z vso zavzetostjo vzklikajmo skupaj z Cerkvijo: Veni, Sancte Spiritus, Pridi Sveti Duh. Ta tako preprost in neposreden vzklik, a hkrati tako izjemno globok, je najprej prevrel iz Kristusovega srca. Sveti Duh je namre膷 dar, za katerega je Jezus prosil in nenehno prosi O膷eta za svoje prijatelje, torej prvi in osnovni dar, ki ga je za nas pridobil s svojim vstajenjem in vnebohodom.

O tej Jezusovi molitvi pripoveduje dana拧nji evangeljski odlomek, ki je postavljen v dogajanje znotraj zadnje ve膷erje. Gospod Jezus je rekel svojim u膷encem: '膶e me ljubite, se boste dr啪ali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil O膷eta in dal vam bo drugega Paraklita (Tola啪nika, Pomo膷nika, Zagovornika, Posrednika, Prijatelja) da bo ostal pri vas vekomaj'. V tem se je razkrilo Jezusovo sinovsko in bratsko srce, ki je v nenehni molitvi. Ta molitev dose啪e svoj vi拧ek in dopolnitev na kri啪u, kjer Kristusov vzklik postane eno s popolno podaritvijo samega sebe. S tem njegova molitev postane, 膷e tako re膷emo, pe膷at njegove podaritve iz popolne ljubezni do O膷eta in 膷love拧tva. Klicanje in podaritev Svetega Duha se tako sre膷ata, se zdru啪ita in postaneta ena sama resni膷nost. 'Prosil bom O膷eta in dal vam bo drugega Paraklita, da bo ostal pri vas vekomaj'. V resnici Jezusova molitev, tako ta pri zadnji ve膷erji, kakor ona na kri啪u, ostane za vedno tudi v nebesih, kjer Kristus sedi na O膷etovi desnici. Jezus namre膷 啪ivi za vedno svojo duhovni拧ko pripro拧njo za Bo啪je ljudstvo ter za 膷love拧tvo in torej moli tudi za vse nas ter prosi O膷eta za dar Svetega Duha.

Ob praznovanju dana拧njega slovesnega praznika binko拧ti v bogoslu啪ju ponovno podo啪ivimo rojstvo Cerkve, o katerem pripoveduje sv. Luka v knjigi Apostolskih del (Apd 2,1-13). Petdeset dni po veliki no膷i se je namre膷 Sveti Duh spustil na skupnost u膷encev, ki so enodu拧no vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo in z dvanajsterimi apostoli (Apd 1,14; 2,1). Lahko re膷emo, da je s prihodom Svetega Duha pravzaprav slovesni za膷etek Cerkve. V tem nenavadnem dogodku najdemo bistvene in opredeljujo膷e zna膷ilnosti Cerkve. Cerkev je ena, kot skupnost na Binko拧ti, ki je bila 'enodu拧no' zbrana v molitvi, bila je namre膷 'kakor eno srce in ena du拧a' (Apd 4, 32). Cerkev je sveta, ne zaradi svojih 膷lanov, temve膷 ker jo po啪ivlja Sveti Duh, ki stalno usmerja pogled na Kristusa, da se tako upodablja po Njem in po njegovi ljubezni. Cerkev je katoli拧ka, saj je evangelij namenjen vsem ljudstvom in zato je Sveti Duh storil, da je 啪e na za膷etku govorila vse jezike. Cerkev je apostolska, saj zgrajena na temelju apostolov zvesto varuje njihov nauk skozi nepretrgano verigo 拧kofovskega nasledstva. Cerkev je pa tudi misijonarska, saj je od binko拧tnega dne naprej Sveti Duh, ne preneha priganjati na poti sveta vse do skrajnih meja zemlje in vse do poslednjih 膷asov.

Misli pape啪a Fran膷i拧ka

Homilija med ma拧o za cerkvena gibanja, 19. maja 2013 
Dana拧nje bogoslu啪je je ena sama molitev, ki jo Cerkev skupaj z Jezusom dviga k O膷etu, da bi obnovil izlitje Svetega Duha. Vsak od nas, vsaka skupina, vsako gibanje, ki je v soglasju s Cerkvijo, se obra膷a na O膷eta in prosi ta dar. Cerkev tudi danes, kakor ob svojem rojstvu, skupaj z Marijo kli膷e: »Veni Sancte Spiritus! 鈥� Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in v啪gi v njih ogenj svoje ljubezni«.

Novosti se vedno malo bojimo, saj se po膷utimo bolj varne, 膷e imamo vse pod kontrolo, 膷e smo mi, ki ustvarjamo... Podobno je tudi z Bogom. Pogosto hodimo za njim, ga sprejmemo, a le do neke mere... Novost, ki jo Bog prina拧a v na拧e 啪ivljenje, je to, kar nas resni膷no uresni膷uje, to kar nam daje resni膷no veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam ho膷e samo dobro. Vpra拧ajmo se, smo odprti Bo啪jim presene膷enjem? Ali pa se zaradi strahu zapremo novosti Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Bo啪ja novost ponuja ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki so izgubile sposobnost sprejemanja?

Druga misel: na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prina拧a razli膷nost karizem, darov. Vendar pa je pod njegovim delovanjem vse to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti (harmoniji).« U膷inek delovanja Svetega Duha pa se pozna, seveda pod pogojem, 膷e se mu pustimo voditi, saj v primeru, ko ho膷emo isti u膷inek sami, hitro zapademo ali v spore in razdeljenost ali pa v uniformiranost. 膶e pa se pustimo voditi Svetemu Duhu, bogastvo karizem, raznolikost in razli膷nost nikoli ne vodijo v spor, saj nas On spodbuja 啪iveti razli膷nost v ob膷estvu s Cerkvijo. Hoditi skupaj v Cerkvi pod vodstvom pastirjev, je znamenje Svetega Duha. Cerkvenost je temeljna zna膷ilnost vsakega kristjana, skupnosti, gibanja. Sem odprt za skladnost Svetega Duha in tako prera拧膷am vsak ekskluziven? Se Mu pustim voditi tako, da 啪ivim v Cerkvi in s Cerkvijo?

艩e zadnja to膷ka. Anti膷ni teologi so rekli: du拧a je neke vrste jadrnica, Sveti Duh je veter, ki piha v jadro, da pluje. Sunki, mo膷 vetra pa so darovi Svetega Duha. Brez njegove spodbude, brez njegove milosti, ne moremo iti naprej... Sveti Duh je namre膷 du拧a poslanstva... daje nam pogum, da gremo na poti sveta, da tja prina拧amo evangelij. Sveti Duh nam odpira obzorja in nas vodi na bivanjska obrobja zato, da bi oznanjali 啪ivljenje po Jezusu Kristusu. Vpra拧ajmo se ali imamo te啪njo zapirati se vase, v skupino ali pa pustimo, da nas Sveti Duh odpre za poslanstvo.

Raduj se, Kraljica nebe拧ka, nedelja, 15. maj 2016 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo velik praznik binko拧ti, ki je vi拧ek in izpolnitev velikono膷nega 膷asa, petdeset dni po Kristusovem vstajenju. Bogoslu啪je nas vabi, da odpremo svoj razum in svoje srce daru Svetega Duha, ki ga je Jezus ve膷krat obljubil svojim u膷encem. To je prvi in osnovni dar, ki ga nam je On dosegel svojim vstajenjem. Ta dar je Jezus sam izprosil od O膷eta, kakor to potrjuje dana拧nji evangelij, ki se dogaja med zadnjo ve膷erjo. Jezus pravi svojim u膷encem: '膶e me ljubite, se boste dr啪ali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil O膷eta in dal vam bo drugega Paraklita, da bo ostal pri vas vekomaj' (Jn 14,15-16.

Te besede nas predvsem spominjajo, da se ljubezen do neke osebe in tudi do Gospoda, ne poka啪e z besedami ampak z dejanji. Tudi 'dr啪ati se zapovedi' je potrebno razumeti v bivanjskem pomenu, torej na na膷in, da je v to vklju膷eno vse 啪ivljenje. Saj biti kristjani, ne pomeni predvsem pripadati neki kulturi ali nekemu nauku, temve膷 predvsem vezati svoje 啪ivljenje v vsakem njegovem vidiku na Jezusa in po Njem na O膷eta. Za ta namen pa Jezus obljubi izlitje Svetega Duha na svoje u膷ence. Ravno po zaslugi Svetega Duha, Ljubezni, ki povezuje O膷eta in Sina ter iz njiju izhaja, lahko 啪ivimo isto Jezusovo 啪ivljenje. Duh nas namre膷 u膷i vsako stvar, oziroma edino potrebno stvar, torej ljubiti kot ljubi Bog.

Ko Jezus obljublja Svetega Duha, ga imenuje 'drugega Paraklita' (v. 16), kar pomeni Tola啪nika, Zagovornika, Pripro拧njika, torej tistega, ki nam pomaga, nas brani, je ob nas na poti 啪ivljenja ter med bojem za dobro in proti zlemu. Jezus pravi 'drugi Paraklit', kajti prvi je On sam, ki je postal meso, da bi nase vzel na拧o 膷love拧ko pogojenost in jo osvobodil su啪enjstva greha.

Nadaljnje opravilo Svetega Duha je pou膷evanje in spominjanje. To je rekel Jezus sam: »Tola啪nik pa, Sveti Duh, ki ga bo O膷e poslal v mojem imenu, on vas bo u膷il vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal« (v. 26). Sveti Duh ne prina拧a druga膷nega nauka, temve膷 o啪ivlja in udejanja Jezusov nauk, da se skozi 膷as ne bi izginil ali oslabel. Sveti Duh namre膷 vcepi ta nauk v na拧e srce, pomaga nam ga ponotranjiti, da postane del nas, meso na拧ega mesa. Isto膷asno pa pripravlja na拧e srce, da bo res sposobno sprejeti Gospodove besede in njegove zglede. Vsaki膷, ko je Jezusova beseda z veseljem sprejeta v na拧e srce, je to delo Svetega Duha.

Skupaj sedaj molimo Raduj se Kraljica nebe拧ka, letos zadnjikrat, in prosimo za materinsko pripro拧njo Devico Marijo. Naj nam izprosi milost, da bomo mo膷no po啪ivljeni s Svetim Duhom pri膷evali za Kristusa z evangeljsko odkritosr膷nostjo in se vedno bolj odprli za polnost njegove ljubezni.

Homilija med sveto ma拧o na binko拧tno nedeljo, 15. maja 2016 
»Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). Jezusovo poslanstvo, ki je pri拧lo do vrhunca v daru Svetega Duha, je imelo ta bistven namen: ponovno navezati na拧 odnos z O膷etom, ki je bil z grehom uni膷en; odvzeti nam stanje sirot in nam povrniti stanje sinov.

Apostol Pavel je kristjanom v Rimu pisal: »Kajti vsi, ki se dajo voditi Bo啪jemu Duhu, so Bo啪ji sinovi. Saj niste prejeli duha su啪enjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kli膷emo: 'Aba, O膷e'« (Rim 8,14-15). Tu vidimo ponovno navezan odnos: Bo啪je o膷etovstvo je v nas obnovljeno zahvaljujo膷 Kristusovemu odre拧enjskemu delu in daru Svetega Duha. Duha nam da O膷e in Duh nas vodi k O膷etu. Celotno delo zveli膷anja je delo obnovitve, v kateri nas Bo啪je o膷etovstvo preko darov Sina in Duha osvobaja osirotelosti, v katero smo padli.

Tudi v na拧em 膷asu naletimo na razna znamenja tega na拧ega stanja sirot: tista notranja osamljenost, ki jo 膷utimo tudi sredi mno啪ice in ki v膷asih lahko postane eksistencialna 啪alost; tista domnevna neodvisnost od Boga, ki jo spremlja neka dolo膷ena nostalgija po njegovi bli啪ini; tista raz拧irjena duhovna nepismenost, zaradi katere smo nezmo啪ni moliti; tista te啪ava, da bi ve膷no 啪ivljenje ob膷utili kot resni膷no, kot polnost ob膷estva, ki kali tukaj in se razcveti onstran smrti; tisti napor, da bi drugega prepoznali kot brata, ker je sin istega O膷eta; in druga podobna znamenja.

Vsemu temu se zoperstavlja stanje sinov, ki je na拧a prvotna poklicanost, je tisto, zaradi 膷esar smo ustvarjeni, na拧 najgloblji 'DNK', ki pa je bil uni膷en, in da bi bil ponovno vzpostavljen, je bila potrebna 啪rtev Edinorojenega Sina. Iz neizmernega daru ljubezni, ki je Jezusova smrt na kri啪u, je kot ogromen slap milosti za celotno 膷love拧tvo privrel izliv Svetega Duha. Kdor se v to skrivnost obnovitve potopi z vero, se ponovno rodi za polnost sinovskega 啪ivljenja.

Ne bom vas zapustil sirot. Te Jezusove besede nas danes, na praznik binko拧ti, spomnijo tudi na materinsko prisotnost Marije v dvorani zadnje ve膷erje. Jezusova Mati je sredi skupnosti u膷encev, zbranih pri molitvi: je 啪iv spomin Sina in 啪iva pro拧nja k Svetemu Duhu. Je Mati Cerkve. Njeni pripro拧nji na poseben na膷in izro膷imo vse kristjane, dru啪ine in skupnosti, ki v tem trenutku najbolj potrebujejo mo膷 Duha Paraklita, Zagovornika in Tola啪nika, Duha resnice, svobode in miru.

Duh, kot 拧e zatrjuje sveti Pavel, omogo膷i, da pripadamo Kristusu: »In 膷e kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov« (Rim 8,9). Ko krepimo na拧 odnos pripadnosti Gospodu Jezusu, nam da Duh vstopiti v novo dinamiko bratstva. Preko vesoljnega Brata, ki je Jezus, lahko v odnose z drugimi vstopamo na nov na膷in, ne ve膷 kot sirote, ampak kot sinovi istega, dobrega in usmiljenega O膷eta: In to spremeni vse! Lahko se gledamo kot bratje, na拧e razlike ne morejo drugega kot da mno啪ijo veselje in 膷udenje, ker pripadamo temu edinstvenemu o膷etovstvu in bratstvu.

Homilija med sveto ma拧o na binko拧tno nedeljo, 9. junija 2019 
Binko拧ti so za apostole pri拧le po petdesetih dneh negotovosti. Po eni strani je bil Jezus Vstali. Polni veselja so ga videli in poslu拧ali in celo jedli so z Njim. Po drugi strani pa 拧e niso prerasli dvomov in strahov. Bili so pri zaprtih vratih (prim. 20,19.26), z majhnimi obeti, nesposobni oznanjati 沤ive膷ega. Potem je pri拧el Sveti Duh in zaskrbljenost je izginila, saj sedaj se apostoli ne bojijo niti tistih, ki jih zapirajo. Prej so bili zaskrbljeni, kako si re拧iti 啪ivljenje, sedaj se ne bojijo ve膷 umreti. Prej so bili zaprti v dvorani zadnje ve膷erje, sedaj oznanjajo vsem ljudem. Vse do Jezusovega vnebohoda so pri膷akovali Bo啪je kraljestvo le zase (prim. Apd 1,6), sedaj pa so nepotrpe啪ljivi, da bi dosegli vse neznane meje. Prej skoraj nikoli niso govorili v javnosti in 膷e so, so povzro膷ili gorje, kakor Peter, ko je zanikal Jezusa, sedaj s parezijo (odkrito) govorijo vsem. Pripetljaj  u膷encev, ki se je zdel, da je prispel do zadnje postaje, se je vendarle obnovil z mladostjo Svetega Duha. Ti mladeni膷i vdani v negotovost in misle膷, da so koncu poti, so bili spremenjeni z veseljem, ki jih je prenovil. Sveti Duh je to storil. Duh ni, kakor bi se moglo zdeti, nekaj abstraktnega, ampak je zelo konkretna Oseba, ki je zelo blizu in ki spremeni 啪ivljenje. Kako to stori? Poglejmo apostole. Duh jim ni napravil stvari la啪jih, ni storil izrednih 膷ude啪ev, ni jim odvzel problemov in nasprotnikov, je pa Duh prinesel v 啪ivljenja apostolov skladnost, ki je manjkala, torej svojo, saj On je skladnost.

Skladnost v notranjosti 膷loveka. Notri, v srcu, so u膷enci potrebovali spremembo. Njihova zgodovina nam pove, da celo videnje Vstalega ne zadostuje, 膷e se Ga ne sprejme v srce. Ne zadostuje vedeti, da je Vstali 啪iv, 膷e se ne 啪ivi kot vstali. Duh je, ki daje 啪iveti in ponovno o啪iveti Jezusa v nas, ki nas obudi od znotraj. Zaradi tega Jezus, ko sre膷a svoje, ponavlja: »Mir vam bodi« (Jn 20,19.21) in da Duha. Mir ni v tem, da razre拧imo probleme od zunaj, saj Bog ne odvzame svojim stisk in preganjanj, ampak v prejetju Svetega Duha. V tem je mir, tisti mir, dan apostolom, tisti mir, ki ne osvobaja od problemov, ampak v problemih, je ponujen vsakemu od nas. To je mir, ki naredi srce podobno globokemu morju, ki je vedno mirno, tudi 膷e so na povr拧ni razburkani valovi. To je tako globoka skladnost, ki lahko celo preganjanje spremeni v blagre. Kolikokrat pa nasprotno ostanemo na povr拧ju. Namesto, da bi iskali Duha, sku拧amo ostati na povr拧ju v upanju, da bo vse dobro, 膷e bo minilo to gorje, 膷e ne bom ve膷 videl te osebe, 膷e se bo izbolj拧ala situacija. Ampak to pomeni ostati na povr拧ju. Ko bo minila ena te啪ava, bo pri拧la druga in nemir se bo vrnil. Ne bomo bolj vedri, 膷e se bomo oddaljili od tistega, ki ne misli kot mi in ne bomo, 膷e bomo razre拧ili trenutne nev拧e膷nosti, v miru. Obrat je Jezusov mir, je skladnost Duha.

Danes v naglici, ki nam jo na拧 膷as vsiljuje, se zdi, da je skladnost odrinjena, saj ko nas vle膷e na tiso膷 strani, tvegamo, da se razpo膷imo, preganjani z nenehno 啪iv膷nostjo, slabo odreagiramo na vsako stvar. Pri tem se i拧膷e hitro re拧itev, tableto za tableto, da se gre naprej, dra啪ljaj za dra啪ljajem, da se po膷utimo 啪ive. Potrebujemo pa predvsem Duha. On je, ki vzpostavi red v neredu. On je mir v nemiru, zaupanje v obupanosti, veselje v 啪alosti, mladost v starosti, pogum med preizku拧njo. On je, ki med nevihtnimi tokovi 啪ivljenja, utrjuje sidro upanja. Duh je, ki nam, kot pravi sv. Pavel, prepre膷uje, da bi zapadli v strah, saj nam da 膷utiti, da smo ljubljeni otroci (prim. Rim 8,15). On je Tola啪nik, ki nam posreduje Bo啪jo ne啪nost. Brez Duha je kr拧膷ansko 啪ivljenje razcefrano, brez ljubezni, ki vse povezuje. Brez Duha ostane Jezus osebnost iz preteklosti, z Duhom pa je danes 啪ive膷a oseba. Brez Duha je Sveto pismo mrtva 膷rka, z Duhom pa je Beseda 啪ivljenja. Kr拧膷anstvo brez Duha je moralizem brez 啪ivljenja, z Duhom pa je 啪ivljenje.

Sveti Duh pa ne prina拧a skladnosti samo v notranjost, ampak tudi zunaj, med ljudmi. Napravlja nas Cerkev, ko sestavlja razli膷ne dele v eno samo skladno stavbo. To dobro razlo啪i sv. Pavel, saj ko govori, pogosto ponavlja besedo »razli膷ni«: razli膷ni darovi,  razli膷ne dejavnosti, razli膷ne slu啪be (prim. 1Kor 12,4-6). Razli膷ni smo tako po raznovrstnosti dobrih lastnostih kot po darovih. Duh jih deli z domi拧ljijo, ne da bi jih splo拧膷il, ne da bi jih standardiziral. In izhajajo膷 iz teh raznovrstnosti ustvarja edinost. Tako dela vse od stvarjenja, saj je specialist v preoblikovanju kaosa v kozmos, v vzpostavljanju skladnosti. Specialist je v ustvarjanju razli膷nosti, vsakemu svojo, druga膷no. On je stvaritelj te razli膷nosti, isto膷asno pa je On tisti, ki vzpostavlja skladnost in daje enost razli膷nosti. Samo on lahko naredi te dve stvari.

Danes so v svetu postala nesoglasja prave in resni膷ne delitve: je kdo, ki ima preve膷 in je kdo, ki nima ni膷; je kdo, ki sku拧a 啪iveti sto let in kdo, ki se ne more roditi. V ra膷unalni拧ki dobi smo si narazen: ve膷 je »dru啪benosti«, a manj »dru啪abnosti«. Potrebujemo Duha edinosti, ki nas obnavlja kot Cerkev, kot Bo啪je ljudstvo in kot celotno 膷love拧tvo, torej nas obnavlja. Vedno pa je sku拧njava po izgradnji »gnezd«, po zbiranju okoli lastne skupine, okoli tega, kar imamo raj拧i, podobnih s podobnimi, a alergi膷ni na oku啪bo. Od gnezda do sekte je kratek korak, tudi znotraj Cerkve. Kolikokrat se definira lastno identiteto na nasprotovanju nekomu ali ne膷emu. Sveti Duh pa nasprotno zdru啪i lo膷ene, zbere oddaljene in privede nazaj razkropljene. Sestavi tonsko lestvico v edinstveno skladnost, saj predvsem vidi dobro, gleda predvsem na 膷loveka in ne toliko njegovih napak, najprej na osebe kot pa na njihova dejanja. Duh oblikuje Cerkev in oblikuje svet kot prostor sinov in bratov. Sinovi in bratje sta samostalnika, ki sta pred vsakr拧nim pridevnikom. V modi je »popridevnjanje«, 啪al tudi za 啪aljenje. Lahko re膷emo, da 啪ivimo v kulturi pridevnikov, ki pozablja samostalnike stvari in tudi v kulturi 啪aljenja, ki je 啪al prvi odgovor na mnenje, s katerim se ne strinjam. Potem se zavemo, da je slabo tako za tistega, ki je 啪aljen, kot za tistega, ki 啪ali. Vra膷ati zlo za zlo, preleviti se iz 啪rtve v rablja, tako se ne 啪ivi dobro. Kdor pa 啪ivi po Duhu, prina拧a mir tja, kjer je nesloga, slogo, kjer je spor. Duhovni ljudje vra膷ajo dobro za slabo, na nadutost odgovarjajo s krotkostjo, na hudobijo z dobroto, na hru拧膷 z molkom, na govorice z molitvijo, na poraz z nasmehom.

Da bi bili duhovni, da bi oku拧ali skladnost Duha, je potrebno postaviti Njegov pogled pred na拧ega. Tedaj se stvari spremenijo. Z Duhom je Cerkev sveto Bo啪je ljudstvo, poslanstvo je oku啪enje z veseljem - ne prozelitizmu - druge brate in sestre ljubi isti O膷e. Vendar brez Duha je Cerkev organizacija, poslanstvo propaganda, ob膷estvo napor. Koliko cerkva pripravlja programsko delovanje v smislu pastoralnih na膷rtov, razprav o vseh stvareh. Zdi se, da je to edina pot za poenotenje. To ni pot Duha, ampak pot razdora. Duh je prva in zadnja potreba Cerkve (prim. sv. Pavel VI, splo拧na avdienca, 29. november 1972). On pride tja, kjer je ljubljen, kjer je povabljen, kjer je pri膷akovan« (sv. Bonaventura, pridiga za 4. velikono膷no nedeljo).

Bratje in sestre, vsak dan molimo. Sveti Duh, skladnost Boga, Ti, ki spreminja拧 strah v zaupanje in zaprtost v dar, pridi v nas. Daj nam veselje vstajenja, ve膷no mladost srca. Sveti Duh na拧a skladnost, Ti, ki iz nas dela拧 eno samo telo, vlij svoj mir v Cerkev in v svet. Sveti Duh napravi nas za obrtnike sloge, sejalce dobrega in apostole upanja.

Homilija med sveto ma拧o na binko拧tno nedeljo, 5. junija 2022 
V zadnjem stavku evangelija, ki smo ga poslu拧ali, Jezus da izjavo, ki nam daje upanje in nas isto膷asno spodbuja k razmi拧ljanju. U膷encem pravi: »Sveti Duh, ki ga bo O膷e poslal v mojem imenu, on vas bo u膷il vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Ta »vsega« nas preseneti. »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce.« Vpra拧amo se: v kak拧nem smislu daje Duh tistemu, ki ga sprejme, to novo in polno razumevanje? Ne gre za vpra拧anje koli膷ine, ne za akademsko vpra拧anje. Bog iz nas no膷e napraviti enciklopedij ali u膷enjakov. Ne. Gre za vpra拧anje kakovosti, pogleda, ob膷utka. Duh nam da, da vse vidimo na nov na膷in, skladno z Jezusovim pogledom. To bi izrazil takole: na veliki poti 啪ivljenja nas u膷i, kje za膷eti, katere poti ubrati in kako hoditi. Sveti Duh nam pove, kje za膷eti, po kateri poti hoditi in kako hoditi. Gre za slog kako hoditi.

Najprej: kje za膷eti. Duh nam namre膷 poka啪e izhodi拧膷e duhovnega 啪ivljenja. Katero? O tem Jezus govori v dana拧nji prvi vrstici, kjer pravi: »膶e me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi« (v. 15). 膶e me ljubite, boste spolnjevali. To je logika Duha. Mi pogosto razmi拧ljamo obratno: 膷e izpolnjujemo, ljubimo. Navajeni smo misliti, da ljubezen v bistvu izhaja iz na拧ega spo拧tovanja pravil, iz na拧e sposobnosti in iz na拧e vernosti. Duh pa nas spominja, da je brez ljubezni v temelju vse drugo prazno. In da se ta ljubezen ne rojeva toliko iz na拧ih sposobnosti. Ta ljubezen je njegov dar. On nas u膷i ljubiti, zato moramo prositi za ta dar. Duh ljubezni polaga v nas ljubezen. On nam da 膷utiti, da smo ljubljeni in nas u膷i ljubiti. On je »motor« na拧ega duhovnega 啪ivljenja. On je, ki v nas vse poganja. Toda, 膷e ne za膷nemo iz Duha, s Duhom in po Duhu, ne bomo mogli prehoditi poti.

Tega nas spominja on sam, ker je Bo啪ji spomin. Duh je Bo啪ji spomin, je Tisti, ki nas spominja vseh Jezusovih besed (prim. v. 26). Sveti Duh je dejaven spomin, ki v srcu v啪iga in ponovno razvnema ljubezen do Boga. Njegovo prisotnost smo do啪iveli v odpu拧膷anju grehov, ko nas je napolnil njegov mir, njegova ljubezen, njegova tola啪ba. Bistveno je, da ta duhovni spomin gojimo. Vedno se spomnimo stvari, ki niso dobre: v nas pogosto zveni glas, ki nas spominja na neuspehe in neprimernosti, ki nam pravi: »Vidi拧, 拧e en padec, 拧e eno razo膷aranje, nikoli ti ne bo uspelo, nisi sposoben«. To je grd in slab odpev. Sveti Duh  pa nas spominja na nekaj 膷isto drugega: »Si padel? Toda Bo啪ji sin si. Si padla? Bo啪ja h膷i si, enkratna, izbrana, dragocena. Si padel? Ampak vedno si ljubljen, vedno ljubljena. Tudi 膷e si izgubil zaupanje vase, Bog zaupa vate!« Spomin Duha je to in Duh nenehno spominja, da se te Bog spominja. Ti bo拧 izgubil spomin na Boga, toda Bog ga ne izgubi do tebe. Nenehno se te spominja.

Vendar bi ti lahko ugovarjal, da so to lepe besede. Imam namre膷 toliko te啪av, ran in skrbi, ki niso re拧ljive z lahkimi tola啪bami! No, prav tukaj Duh prosi, da bi lahko vstopil. Kajti On, Tola啪nik, je Duh ozdravljenja, je Duh vstajenja in lahko preoblikuje tiste rane, ki te pe膷ejo znotraj. On nas u膷i, naj ne izre啪emo spominov na ljudi in razmere, ki so nas prizadele, ampak naj jim pustimo bivati v njegovi navzo膷nosti. Tako je naredil z apostoli in njihovimi polomi. Pred trpljenjem so zapustili Jezusa, Peter ga je zatajil, Pavel je preganjal kristjane. Koliko napak, koliko ob膷utkov krivde! Mi mislimo na na拧e napake, mnoge napake, koliko ob膷utkov krivde. Sami ne bi na拧li izhoda. Sami ne, s Tola啪nikom da. Ker Duh ozdravi spomine. Kako? Tako da na vrh seznama vrne tisto, kar je pomembno. Spomin na Bo啪jo ljubezen, njegov pogled na nas. Tako v 啪ivljenju napravi red. U膷i nas, naj se sprejmemo; u膷i nas, naj odpu拧膷amo; u膷i nas, naj si odpustimo, kar ni tako lahko. Duh nas u膷i to pot; u膷i nas spraviti se s preteklostjo in ponovno za膷eti.

Poleg tega, da nas spomni na izhodi拧膷e, kar je druga to膷ka, nas Duh u膷i, katere poti naj uberemo. Najprej nas spomni na izhodi拧膷e, sedaj pa nas u膷i, po kateri poti hoditi. To izvemo iz drugega berila, kjer sv. Pavel pojasnjuje, da tisti, »ki se dajo voditi Bo啪jemu Duhu« (Rim 8,14), »ne 啪ivijo po mesu, ampak po Duhu« (v. 4).  Druga膷e povedano, Duh nam na bivanjskih kri啪i拧膷ih predlaga najbolj拧o pot, po kateri naj bi krenili. Zato je pomembno, da znamo razlo膷evati njegov glas od glasu zlega duha. Oba nam govorita. Pomembno je nau膷iti se razlo膷evati, da bi razumeli, kje je glas Duha in ga prepoznali ter hodili po poti, sledili stvarem, ki nam jih On pravi.

Navedimo nekaj primerov. Sveti Duh ti ne bo nikoli rekel, da je na tvoji poti vse dobro. Nikoli ti ne bo rekel, ker ni res. Nikoli. Ne, popravlja te, te spravi v jok zaradi grehov. Spodbuja te, da se spremeni拧, da se bori拧 s svojimi la啪mi in dvoli膷nostmi, 膷eprav to terja napor, notranji boj in 啪rtev. Hudobni duh pa te spodbuja, da vedno dela拧 to, kar se ti zdi in ti je v拧e膷. Vodi te v prepri膷anju, da ima拧 pravico svojo svobodo uporabiti, kakor ti pa拧e. Potem pa, ko ostane拧 s praznino v sebi, - te啪ka je ta izku拧nja, da se 膷uti拧 praznega, mnogi med nami smo jo 膷utili 鈥� torej, ko ostane拧 s praznino v sebi, te obto啪uje in te me膷e ob tla, te uni膷i. Sveti Duh, ki te na poti popravlja, te nikoli ne pusti na tleh, ampak te prime za roko, te tola啪i in te vedno spodbuja.

Ko vidi拧, da se v tebi prepletajo grenkoba, pesimizem in 啪alostne misli, je dobro vedeti, da to nikoli ne prihaja od Svetega Duha. Prihaja od zla, ki se dobro po膷uti v negativnosti in pogosto uporablja to strategijo: goji nepotrpe啪ljivost, samopomilovanje, zbuja ti potrebo, da se smili拧 samemu sebi in da se na te啪ave odzove拧 s kritiziranjem ter vso krivdo prelo啪i拧 na druge. Dela nas nervozne, sumni膷ave in da se prito啪ujemo. Sveti Duh pa nas nasprotno vabi, naj nikoli ne izgubimo zaupanja in naj vedno za膷nemo znova. Kako? Tako da za膷nemo prvi, ne da bi 膷akali, da bo za膷el nekdo drug. In potem tako, da vsakemu, ki ga sre膷amo, prina拧amo upanje in veselje in ne prito啪b; tako da nikoli ne zavidamo drugim, ampak se razveselimo njihovih uspehov.

Poleg tega je Sveti Duh konkreten, ni idealist: ho膷e nas osredoto膷iti na tukaj in sedaj, ker sta kraj, kjer smo in 膷as, ki ga 啪ivimo, prostora milosti. Kraj milosti je danes konkreten kraj, je sedaj tukaj. Kako? Niso fantazije, ki si jih izmi拧ljamo, ampak je Duh, ki te vedno vodi v konkretnost. Hudobni duh pa nas ho膷e odvrniti od tukaj in sedaj, nas z glavo odpeljati drugam. pogosto nas zasidra v preteklosti: v objokovanje, v nostalgijo, v tisto, 膷esar nam 啪ivljenje ni dalo. Ali pa nas postavlja v prihodnost, goji bojazni, strahove, utvare in la啪na upanja. Sveti Duh pa ne, vodi nas, da ljubimo tukaj in sedaj: ne idealnega sveta, idealne Cerkve, ampak tisto, kar obstaja, v son膷ni svetlobi, v preglednosti, v preprostosti. Kolik拧na je razlika z zlom, ki pod啪iga zadeve, povedane za hrbtom, opravljanje, govorice! Govorica je grda navada, saj uni膷uje istovetnost oseb.

Duh ho膷e, da smo skupaj, utemelji nas kot Cerkev in danes 鈥� to je tretji in zadnji vidik 鈥� u膷i Cerkev, kako naj hodi. U膷enci so se skrivali v dvorani zadnje ve膷erje, potem pa se nanje spusti Duh in jih odpelje ven. Brez Duha so ostajali sami med seboj, z Duhom se odprejo vsem. V vsakem obdobju Duh prevra膷a na拧e sheme in nas odpira svoji novosti. Vedno je novost Boga in to je novost Svetega Duha, ki Cerkev vedno u膷i 啪ivljenjske nuje, da gre ven, fizi膷ne potrebe po oznanjevanju, da ne ostane zaprta sama vase: naj ne bo 膷reda, ki utrjuje ograjo, ampak odprt pa拧nik, da se bodo vsi lahko hranili z Bo啪jo lepoto; naj bo gostoljuben dom brez pregradnih sten. Posvetni duh pritiska na nas, da bi se osredoto膷ili samo na svoje te啪ave in interese, na potrebo po tem, da se zdimo pomembni, na neutrudno obrambo svoje narodne in skupinske pripadnosti. Sveti Duh pa ne tako, ampak nas vabi, naj pozabimo nase in se odpremo vsem. Na ta na膷in pomlaja Cerkev. Bodimo pozorni: on jo pomlaja, ne mi. Kajti Cerkev se ne na膷rtuje sama in projekti posodobitve niso dovolj. Duh nas osvobaja obsedenosti z nujnostmi in nas vabi, naj hodimo po starih in vedno novih poteh, po poteh pri膷evanja, ubo拧tva, poslanstva, da bi nas osvobodil samih sebe in nas poslal v svet.

In na koncu nekaj, kar je zelo zanimivo. Sveti Duh je avtor delitve, celo hrupa in dolo膷enega nereda. Pomislimo na binko拧tno jutro. Avtor ustvari lo膷itev jezikov, dr啪... to je bil hrup! Toda na enak na膷in je Avtor harmonije. Lo膷uje z razli膷nostjo karizem, a to je navidezna lo膷itev, ker gre za pravo delitev, ki vklju膷uje v harmonijo. S karizmami ustvarja lo膷itev, a z vsemi temi delitvami ustvarja harmonijo in to je bogastvo Cerkve.

Bratje in sestre, stopimo v 拧olo Svetega Duha, da nas bo nau膷il vsega. Kli膷imo ga vsak dan, da nas bo spomnil, naj vedno izhajamo iz Bo啪jega pogleda na nas, naj se odlo膷amo ob poslu拧anju njegovega glasu, naj hodimo skupaj kot Cerkev, poslu拧ni Njemu in odprti svetu. Tako naj bo.

Raduj se, Kraljica nebe拧ka, nedelja, 5. junij 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan, lepo nedeljo 啪elim! Danes pa tudi lep praznik, saj obhajamo slovesni praznik binko拧ti, obhajamo izlitje Svetega Duha nad apostole, ki se je zgodilo petdeset dni po veliki no膷i. Jezus ga je ve膷krat obljubil. V dana拧njem bogoslu啪ju evangelij prina拧a eno od obljub, ki jih je Jezus rekel u膷encem: »Sveti Duh, ki ga bo O膷e poslal v mojem imenu, on vas bo u膷il vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Poglejte kaj po膷ne Sveti Duh. U膷i in spominja, kar je Kristus rekel. Premislimo ti dve dejanji, u膷iti in spomniti, saj tako On daje vstopiti v na拧a srca Jezusov evangelij.

Najprej Sveti Duh u膷i. Na ta na膷in nam pomaga premagati oviro, ki se pojavlja v izku拧nji vere. Gre za distanco. On nam pomaga prebroditi oviro distance v izku拧nji vere. Dejansko se lahko pojavi dvom, da je med evangelijem in vsakdanjim 啪ivljenjem velika razdalja. Jezus je namre膷 啪ivel pred dva tiso膷 leti, bili so drugi 膷asi, druga膷ne situacije in zato se zdi, da je evangelij prera拧膷en ter neprimeren, da nagovori na拧 vsakdan s svojimi zahtevami in problemi. Tudi nam prihaja tole vpra拧anje: Kaj lahko re膷e evangelij v obdobju interneta in globalizacije? Kako lahko vpliva njegova beseda?

Lahko re膷emo, da je Sveti Duh izvedenec za zapolnitev razdalj, u膷i nas namre膷 kako jih prerasti. On zna zapolniti razdalje. On je tisti, ki povezuje Jezusov nauk z vsakim 膷asom in z vsako osebo. Z Njim Kristusove besede niso samo spomin, ne. Kristusove besede po mo膷i Svetega Duha postanejo 啪ive, dana拧nje! Duh jih napravlja za nas 啪ive preko Svetega pisma, ki nas v sedanjosti nagovarja in usmerja. Sveti Duh se ne boji minevanja stoletij. Nasprotno, vernike napravlja pozorne za probleme in dogodke svojega 膷asa. Sveti Duh namre膷, ko u膷i, posodablja, saj ohranja vero vedno mlado. Mi tvegamo, da bi napravili iz vere muzejsko stvar, a On jo postavlja v korak s 膷asom, vedno dana拧njo, vero vedno dana拧njo. To je namre膷 njegovo delo. Ker Sveti Duh se ne ve啪e na obdobja ali modo, ki minevajo, temve膷 prina拧a v danes resni膷nost Jezusa, vstalega in 啪ivega.

Na kak拧en na膷in pa to Sveti Duh po膷ne? Tako, da spominja. Smo pri drugem glagolu, spominjati. Kaj pomeni spominjati? Spominjati pomeni ponovno prina拧ati v srce. Sveti Duh ponovno prina拧a evangelij v na拧e srce. Zgodi se kot apostolom, ki so Jezusa ve膷krat poslu拧ali, a so malo razumeli. Tudi z nami se dogaja enako. Toda od binko拧ti naprej s Svetim Duhom se spominjajo in razumejo. Njegove besede sprejmejo, kot da so prav za njih ter tako preidejo iz zunanjega poznavanja v 啪iv, prepri膷an in vesel odnos z Gospodom. Sveti Duh po膷ne to, da se preide od »sli拧ali smo« do osebnega poznavanja Jezusa, ki vstopi v srce. Tako nam Duh spremeni 啪ivljenje, saj dela to, da Jezusove misli postanejo na拧e misli. In to po膷ne tako, da nas spominja njegovih besed in danes Jezusove besede prina拧a v srce.

Bratje in sestre, brez Duha, ki nas spominja Jezusa, vera postane pozabljiva. Ve膷krat postane vera spomin brez spominjanja. Spominjanje pa je 啪ivo in to 啪ivo spominjanje prina拧a Sveti Duh. In mi, posku拧ajmo se vpra拧ati, 膷e smo pozabljivi kristjani. Morda je 啪e dovolj nasprotovanje, napor ali kriza in 啪e pozabimo Jezusovo ljubezen in 啪e zapademo v dvom in v na拧 strah? Gorje! Bodimo pozorni, da ne bomo postali pozabljivi kristjani. Zdravilo za to je klicanje Svetega Duha. Pogosto to po膷nimo, 拧e zlasti med pomembnimi trenutki in pred te啪kimi odlo膷itvami. Vzemimo v roko evangelij ter kli膷imo Duha. Takole lahko re膷emo: »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce«. To je lepa molitev: »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce«. Ponovimo jo skupaj: »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce«. Zatem odprimo evangelij in preberimo po膷asi kratek odlomek. In Sveti Duh bo dal, da bo spregovoril na拧emu 啪ivljenju.

Devica Marija, ki si polna Svetega Duha, v啪gi v nas 啪eljo, da bi ga prosili za Bo啪jo Besedo in jo tudi sprejeli.