杏MAP导航

Lukov evangelij 1,39-56 Obiskanje

Tiste dni je Marija vstala in hitro 拧la v pogorje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hi拧o in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zasli拧ala Marijin pozdrav, je dete posko膷ilo v njenem telesu. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z mo膷nim glasom vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med 啪enami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je pri拧el glas tvojega pozdrava do mojih u拧es, je dete od veselja posko膷ilo v mojem telesu.

Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

In Marija je rekla: 
»Moja du拧a poveli膷uje Gospoda 
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveli膷arju, 
kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. 
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, 
kajti velike re膷i mi je storil Mogo膷ni, 
njegovo ime je sveto. 
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod 
njim, ki se ga bojijo. 
Mo膷 je pokazal s svojo roko, 
razkropil je tiste, ki so o拧abni v mi拧ljenju svojega srca. 
Mogo膷ne je vrgel s prestolov 
in povi拧al je nizke. 
La膷ne je napolnil z dobrotami 
in bogate je odpustil prazne. 
Zavzel se je za svojega slu啪abnika Izraela 
in se spomnil usmiljenja, 
kakor je govoril na拧im o膷etom: 
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« 
Marija je ostala z njo pribli啪no tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

Razlaga cerkvenih o膷etov

Sveti Beda 膷astitljivi pravi: »Marijo vodi njena poni啪nost v hribovito podro膷je Judeje, da bi 膷estitala Elizabeti za Janezovo 膷ude啪no spo膷etje ter da bi stregla svoji starej拧i sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nose膷nosti.« Sv. Avgu拧tin pravi: »To, da je Janez posko膷il v maternici, je 膷ude啪no znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »沤e v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opi拧e: »Navzo膷nost Mesija v mesu, ki je za膷etnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica o啪ivi, nato pa po sadu Marijine maternice o啪ivi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izre膷e nad njo blagoslov.« Sv. Ambro啪 pravi, da »Marijina vera v Bo啪jo obljubo vodi tudi Cerkev v poveli膷evanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Krisutsu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje ozna膷uje fizi膷no sre膷anje mater teh dveh osebnosti dokon膷ega zveli膷anja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa »Magnifikat ka啪e na teolo拧ki pomen tega sre膷anja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveli膷anja in naznani novo kraljestvo.«

Misli Benedikta XVI.

V Lukovem evangeliju vidimo Marijo v ljube膷em slu啪enju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (1,56), da bi ji stala ob strani v kon膷nem obdobju njene nose膷nosti. »Moja du拧a poveli膷uje Gospoda« (Magnificat anima mea Dominum), pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izrazi celotni program svojega 啪ivljenja, da namre膷 ne postavlja sebe v sredi拧膷e, ampak ustvarja prostor sre膷anja z Bogom tako v molitvi, kakor tudi v slu啪enju bli啪njemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker no膷e poveli膷evati sebe, marve膷 poveli膷uje Boga. Poni啪na je: no膷e biti ni膷 drugega kakor Gospodova slu啪abnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveli膷anju sveta prispeva samo s tem, ko ne izvr拧uje svojih dejanj, marve膷 se povsem daje na voljo Bo啪ji pobudi. Marija je 啪ena upanja. Samo zato, ker veruje Bo啪jim obljubam in pri膷akuje Izraelovo zveli膷anje, more priti angel k njej in jo poklicati za odlo膷ilno slu啪enje pri teh obljubah. Marija je 啪ena vere. »Blagor ti, ki si verovala«, ji pravi Elizabeta (prim. Lk 1,45).

Misli Fran膷i拧ka

Homilija, ma拧a, Bukare拧ta, petek, 31. maj 2019 
Evangelij, ki smo ga poslu拧ali, nas popelje v sredino sre膷anja z dvema 啪enama, ki se objameta in vse napolnita s sre膷o in hvalo: otrok se razveseli in Elizabeta blagruje sestri膷no zaradi njene vere; Marija 膷udovita dela, ki jih je Gospod uresni膷il v svoji slu啪abnici, opeva z veli膷astnim hvalospevom upanja za tiste, ki ne morejo ve膷 peti, ker so izgubili glas鈥� Pesem upanja, ki 啪eli prebuditi tudi nas in nas povabiti, naj se danes uglasimo nanjo preko treh dragocenih elementov, ki izhajajo iz zrenja prve u膷enke: Marija hodi, Marija sre膷a, Marija se veseli.

Marija hodi 鈥� Iz Nazareta v hi拧o Zaharije in Elizabete: to je prva izmed Marijinih poti, o kateri pripoveduje Sveto pismo. Prva izmed mnogih. 艩la bo iz Galileje v Betlehem, kjer se bo rodil Jezus; be啪ala bo v Egipt, da bi re拧ila Otroka pred Herodom; ponovno bo 拧la v Jeruzalem vsako leto za Veliko no膷, vse do zadnje, v kateri bo sledila Sinu na Kalvarijo. Te poti imajo eno zna膷ilnost: nikoli niso bile lahke, zanje sta bila potrebna pogum in potrpe啪ljivost. Povejo nam, da Marija pozna vzpone, pozna na拧e vzpone: nam je sestra na poti. Izku拧ena v naporu, ve, kako nas prijeti za roko v te啪avah, ko se znajdemo pred najbolj strmimi ovinki 啪ivljenja. Kakor dobra mati, Marija ve, da si ljubezen utira pot preko majhnih vsakodnevnih stvari. Ljubezen in materinska sposobnost, ki more z nekaj ubogimi plenicami in goro ne啪nosti hlev spremeniti v Jezusov dom (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 286).

Zrenje Marije nam pomaga usmeriti pogled na mnoge 啪ene, matere in babice teh de啪el, ki z 啪rtvijo in skrivoma, z odpovedjo in prizadevanjem, oblikujejo sedanjost in tkejo sanje prihodnosti. Tiho, vztrajno in neopazno darovanje, ki se ne boji »zavihati rokavov« in vzeti na rame te啪av, da bi 拧e naprej skrbele za 啪ivljenje svojih otrok in celotne dru啪ine, z upanjem »proti upanju« (Rim 4,18). 沤iv spomin je dejstvo, da v va拧em narodu 啪ivi in utripa mo膷na zavest upanja, onkraj vseh okoli拧膷in, ki bi ga mogle zatemniti ali bi ga 啪elele ugasniti. S pogledom na Marijo in na mnoga materinska obli膷ja, se ob膷uti in goji prostor za upanje (prim. Dokument iz Aparecide, 536), ki ustvarja in odpira prihodnost. Odlo膷no recimo: v na拧ih ljudeh je prostor za upanje. Zato Marija hodi in nas vabi, da bi hodili skupaj.

Marija sre膷a Elizabeto (prim. Lk 1,39-56), ki je 啪e v letih. Vendar je ona, starostnica, tista, ki govori o prihodnosti, ki prerokuje: »napolnjena s Svetim Duhom« (v. 41), blagruje jo, ker »je verovala« (v. 45) in tako vnaprej izrazi zadnji blagor evangelijev: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,29). Mlado dekle gre naproti starostnici, i拧膷e korenine in starostnica se prerodi, prerokuje o mladenki ter ji podari prihodnost. Tako se mladi in stari sre膷ajo, se objamejo in morejo drug v drugem ponovno prebuditi najbolj拧e. To je 膷ude啪, ki ga spodbudi kultura sre膷anja, kjer nih膷e ni zavr啪en ali etiketiran, nasprotno, kjer so vsi za啪eleni, ker so potrebni, da bi razodeli Gospodovo obli膷je. Ne bojijo se hoditi skupaj in ko se to zgodi, pride Bog in stori 膷ude啪e v svojem ljudstvu.

Sveti Duh je namre膷 tisti, ki spodbuja, naj izstopamo iz samih sebe, iz svojih zaprtosti in pristranskosti, da bi nas nau膷il gledati onkraj zunanjosti ter nam podaril mo啪nosti, da bi govorili blago (dobro) o drugih 鈥� da bi jih »blagoslavljali« 鈥� posebej mnoge na拧e brate, ki so izpostavljeni nadlogam; ki jim je morda odvzeta ne samo streha ali nekaj kruha, ampak prijateljstvo in toplina skupnosti, ki bi jih objela, varovala in sprejela. Kultura sre膷anja, ki nas kristjane spodbuja, da bi izkusili 膷ude啪 materinstva Cerkve, ki i拧膷e, varuje in zdru啪uje svoje otroke. Ko se v Cerkvi sre膷ajo razli膷ni obredi, ko niso najprej na vrsti na拧e lastne pripadnosti, skupine ali narodnosti, ampak Ljudstvo, ki zna skupaj hvaliti Boga, tedaj se zgodijo velike re膷i. Odlo膷no recimo: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,19) in si upa ustvarjati sre膷anje in ob膷estvo.

Marija, ki hodi in sre膷a Elizabeto, nas spominja, kje je Bog 啪elel prebivati in 啪iveti, katero je njegovo sveti拧膷e in na katerem kraju moremo prisluhniti njegovemu utripu: sredi njegovega Ljudstva. Tam prebiva, tam 啪ivi, tam nas 膷aka. Za膷utimo, da je prerokovo povabilo, naj se ne bojimo, naj ne dopustimo, da nam roke omahujejo, namenjeno nam. Gospod, na拧 Bog, je namre膷 v na拧i sredi, je mo膷ni re拧itelj (prim. Sof 3,16-17). To je skrivnost kristjana: Bog je v na拧i sredi kot mo膷ni re拧itelj. Ta gotovost nam, kakor je bilo za Marijo, omogo膷a, da pojemo in se veselimo. Marija se veseli, ker je prina拧alka Emanuela, Boga z nami.

»Biti kristjan je veselje v Svetem Duhu« (Veselite in radujte se, 122). Brez veselja ostanemo paralizirani, su啪nji svojih 啪alosti. Pogosto problem vere ni toliko v pomanjkanju sredstev in struktur, v koli膷ini, niti v prisotnosti tistih, ki nas ne sprejemajo; problem vere je pomanjkanje veselja. Vera se zamaje, kadar se znajdemo sredi 啪alosti in obupa. Ko 啪ivimo v nezaupanju, zaprti sami vase, pridemo v protislovje z vero, saj namesto da bi se 膷utili otroci, za katere Bog dela velike re膷i (prim. v. 49), vse pomanj拧amo po meri svojih problemov in pozabimo, da nismo sirote: v svoji sredi imamo O膷eta, mo膷nega zveli膷arja.

Marija nam prihaja na pomo膷, saj namesto, da bi pomanj拧ala, poveli膷uje, to je »pove膷a« Gospoda, hvali njegovo veli膷ino. To je skrivnost veselja. Marija, skromna in poni啪na, za膷enja pri Bo啪ji veli膷ini, kljub svojim te啪avam 鈥� ki jih ni bilo malo 鈥� je vesela, saj v vsem zaupa v Gospoda. Spominja nas, da more Bog vedno za nas dopolnjevati 膷udovite stvari, 膷e ostajamo odprti zanj in za brate.

Pomislimo na velike pri膷evalce te zemlje: preproste osebe, ki so zaupale v Boga sredi preganjanj. Svojega upanja niso polo啪ili v svet, ampak v Gospoda, in tako so 拧li naprej. 沤elim se zahvaliti tem poni啪nim zmagovalcem, tem svetnikom sosednjih vrat, ki nam ka啪ejo pot. Njihove solze niso bile nerodovitne, bile so molitev, ki se je dvignila v nebo in je namakala upanje tega ljudstva.

Dragi bratje in sestre, Marija hodi, sre膷a in se veseli, ker je prinesla nekaj ve膷jega od sebe: bila je prina拧alka blagoslova. Kakor ona se tudi mi ne bojmo biti prina拧alci blagoslova, ki ga Romunija potrebuje. Bodite vi pobudniki kulture sre膷anja, ki bo na la啪 postavila ravnodu拧nost in razdeljenost ter tej zemlji omogo膷ila, da bi na mo膷 opevala Gospodove dobrote.