杏MAP导航

Lukov evangelij 1,39-56 Obiskanje

Tiste dni je Marija vstala in hitro ?la v pogorje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hi?o in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zasli?ala Marijin pozdrav, je dete posko?ilo v njenem telesu. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z mo?nim glasom vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ?enami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je pri?el glas tvojega pozdrava do mojih u?es, je dete od veselja posko?ilo v mojem telesu.

Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

In Marija je rekla: 
»Moja du?a poveli?uje Gospoda 
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveli?arju, 
kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. 
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, 
kajti velike re?i mi je storil Mogo?ni, 
njegovo ime je sveto. 
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod 
njim, ki se ga bojijo. 
Mo? je pokazal s svojo roko, 
razkropil je tiste, ki so o?abni v mi?ljenju svojega srca. 
Mogo?ne je vrgel s prestolov 
in povi?al je nizke. 
La?ne je napolnil z dobrotami 
in bogate je odpustil prazne. 
Zavzel se je za svojega slu?abnika Izraela 
in se spomnil usmiljenja, 
kakor je govoril na?im o?etom: 
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« 
Marija je ostala z njo pribli?no tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

Razlaga cerkvenih o?etov

Sveti Beda ?astitljivi pravi: »Marijo vodi njena poni?nost v hribovito podro?je Judeje, da bi ?estitala Elizabeti za Janezovo ?ude?no spo?etje ter da bi stregla svoji starej?i sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nose?nosti.« Sv. Avgu?tin pravi: »To, da je Janez posko?il v maternici, je ?ude?no znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »?e v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opi?e: »Navzo?nost Mesija v mesu, ki je za?etnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica o?ivi, nato pa po sadu Marijine maternice o?ivi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izre?e nad njo blagoslov.« Sv. Ambro? pravi, da »Marijina vera v Bo?jo obljubo vodi tudi Cerkev v poveli?evanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Krisutsu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje ozna?uje fizi?no sre?anje mater teh dveh osebnosti dokon?ega zveli?anja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa »Magnifikat ka?e na teolo?ki pomen tega sre?anja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveli?anja in naznani novo kraljestvo.«

Misli Benedikta XVI.

V Lukovem evangeliju vidimo Marijo v ljube?em slu?enju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (1,56), da bi ji stala ob strani v kon?nem obdobju njene nose?nosti. »Moja du?a poveli?uje Gospoda« (Magnificat anima mea Dominum), pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izrazi celotni program svojega ?ivljenja, da namre? ne postavlja sebe v sredi??e, ampak ustvarja prostor sre?anja z Bogom tako v molitvi, kakor tudi v slu?enju bli?njemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker no?e poveli?evati sebe, marve? poveli?uje Boga. Poni?na je: no?e biti ni? drugega kakor Gospodova slu?abnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveli?anju sveta prispeva samo s tem, ko ne izvr?uje svojih dejanj, marve? se povsem daje na voljo Bo?ji pobudi. Marija je ?ena upanja. Samo zato, ker veruje Bo?jim obljubam in pri?akuje Izraelovo zveli?anje, more priti angel k njej in jo poklicati za odlo?ilno slu?enje pri teh obljubah. Marija je ?ena vere. »Blagor ti, ki si verovala«, ji pravi Elizabeta (prim. Lk 1,45).

Misli Fran?i?ka

Homilija, ma?a, Bukare?ta, petek, 31. maj 2019 
Evangelij, ki smo ga poslu?ali, nas popelje v sredino sre?anja z dvema ?enama, ki se objameta in vse napolnita s sre?o in hvalo: otrok se razveseli in Elizabeta blagruje sestri?no zaradi njene vere; Marija ?udovita dela, ki jih je Gospod uresni?il v svoji slu?abnici, opeva z veli?astnim hvalospevom upanja za tiste, ki ne morejo ve? peti, ker so izgubili glas… Pesem upanja, ki ?eli prebuditi tudi nas in nas povabiti, naj se danes uglasimo nanjo preko treh dragocenih elementov, ki izhajajo iz zrenja prve u?enke: Marija hodi, Marija sre?a, Marija se veseli.

Marija hodi … Iz Nazareta v hi?o Zaharije in Elizabete: to je prva izmed Marijinih poti, o kateri pripoveduje Sveto pismo. Prva izmed mnogih. ?la bo iz Galileje v Betlehem, kjer se bo rodil Jezus; be?ala bo v Egipt, da bi re?ila Otroka pred Herodom; ponovno bo ?la v Jeruzalem vsako leto za Veliko no?, vse do zadnje, v kateri bo sledila Sinu na Kalvarijo. Te poti imajo eno zna?ilnost: nikoli niso bile lahke, zanje sta bila potrebna pogum in potrpe?ljivost. Povejo nam, da Marija pozna vzpone, pozna na?e vzpone: nam je sestra na poti. Izku?ena v naporu, ve, kako nas prijeti za roko v te?avah, ko se znajdemo pred najbolj strmimi ovinki ?ivljenja. Kakor dobra mati, Marija ve, da si ljubezen utira pot preko majhnih vsakodnevnih stvari. Ljubezen in materinska sposobnost, ki more z nekaj ubogimi plenicami in goro ne?nosti hlev spremeniti v Jezusov dom (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 286).

Zrenje Marije nam pomaga usmeriti pogled na mnoge ?ene, matere in babice teh de?el, ki z ?rtvijo in skrivoma, z odpovedjo in prizadevanjem, oblikujejo sedanjost in tkejo sanje prihodnosti. Tiho, vztrajno in neopazno darovanje, ki se ne boji »zavihati rokavov« in vzeti na rame te?av, da bi ?e naprej skrbele za ?ivljenje svojih otrok in celotne dru?ine, z upanjem »proti upanju« (Rim 4,18). ?iv spomin je dejstvo, da v va?em narodu ?ivi in utripa mo?na zavest upanja, onkraj vseh okoli??in, ki bi ga mogle zatemniti ali bi ga ?elele ugasniti. S pogledom na Marijo in na mnoga materinska obli?ja, se ob?uti in goji prostor za upanje (prim. Dokument iz Aparecide, 536), ki ustvarja in odpira prihodnost. Odlo?no recimo: v na?ih ljudeh je prostor za upanje. Zato Marija hodi in nas vabi, da bi hodili skupaj.

Marija sre?a Elizabeto (prim. Lk 1,39-56), ki je ?e v letih. Vendar je ona, starostnica, tista, ki govori o prihodnosti, ki prerokuje: »napolnjena s Svetim Duhom« (v. 41), blagruje jo, ker »je verovala« (v. 45) in tako vnaprej izrazi zadnji blagor evangelijev: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,29). Mlado dekle gre naproti starostnici, i??e korenine in starostnica se prerodi, prerokuje o mladenki ter ji podari prihodnost. Tako se mladi in stari sre?ajo, se objamejo in morejo drug v drugem ponovno prebuditi najbolj?e. To je ?ude?, ki ga spodbudi kultura sre?anja, kjer nih?e ni zavr?en ali etiketiran, nasprotno, kjer so vsi za?eleni, ker so potrebni, da bi razodeli Gospodovo obli?je. Ne bojijo se hoditi skupaj in ko se to zgodi, pride Bog in stori ?ude?e v svojem ljudstvu.

Sveti Duh je namre? tisti, ki spodbuja, naj izstopamo iz samih sebe, iz svojih zaprtosti in pristranskosti, da bi nas nau?il gledati onkraj zunanjosti ter nam podaril mo?nosti, da bi govorili blago (dobro) o drugih – da bi jih »blagoslavljali« – posebej mnoge na?e brate, ki so izpostavljeni nadlogam; ki jim je morda odvzeta ne samo streha ali nekaj kruha, ampak prijateljstvo in toplina skupnosti, ki bi jih objela, varovala in sprejela. Kultura sre?anja, ki nas kristjane spodbuja, da bi izkusili ?ude? materinstva Cerkve, ki i??e, varuje in zdru?uje svoje otroke. Ko se v Cerkvi sre?ajo razli?ni obredi, ko niso najprej na vrsti na?e lastne pripadnosti, skupine ali narodnosti, ampak Ljudstvo, ki zna skupaj hvaliti Boga, tedaj se zgodijo velike re?i. Odlo?no recimo: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,19) in si upa ustvarjati sre?anje in ob?estvo.

Marija, ki hodi in sre?a Elizabeto, nas spominja, kje je Bog ?elel prebivati in ?iveti, katero je njegovo sveti??e in na katerem kraju moremo prisluhniti njegovemu utripu: sredi njegovega Ljudstva. Tam prebiva, tam ?ivi, tam nas ?aka. Za?utimo, da je prerokovo povabilo, naj se ne bojimo, naj ne dopustimo, da nam roke omahujejo, namenjeno nam. Gospod, na? Bog, je namre? v na?i sredi, je mo?ni re?itelj (prim. Sof 3,16-17). To je skrivnost kristjana: Bog je v na?i sredi kot mo?ni re?itelj. Ta gotovost nam, kakor je bilo za Marijo, omogo?a, da pojemo in se veselimo. Marija se veseli, ker je prina?alka Emanuela, Boga z nami.

»Biti kristjan je veselje v Svetem Duhu« (Veselite in radujte se, 122). Brez veselja ostanemo paralizirani, su?nji svojih ?alosti. Pogosto problem vere ni toliko v pomanjkanju sredstev in struktur, v koli?ini, niti v prisotnosti tistih, ki nas ne sprejemajo; problem vere je pomanjkanje veselja. Vera se zamaje, kadar se znajdemo sredi ?alosti in obupa. Ko ?ivimo v nezaupanju, zaprti sami vase, pridemo v protislovje z vero, saj namesto da bi se ?utili otroci, za katere Bog dela velike re?i (prim. v. 49), vse pomanj?amo po meri svojih problemov in pozabimo, da nismo sirote: v svoji sredi imamo O?eta, mo?nega zveli?arja.

Marija nam prihaja na pomo?, saj namesto, da bi pomanj?ala, poveli?uje, to je »pove?a« Gospoda, hvali njegovo veli?ino. To je skrivnost veselja. Marija, skromna in poni?na, za?enja pri Bo?ji veli?ini, kljub svojim te?avam – ki jih ni bilo malo – je vesela, saj v vsem zaupa v Gospoda. Spominja nas, da more Bog vedno za nas dopolnjevati ?udovite stvari, ?e ostajamo odprti zanj in za brate.

Pomislimo na velike pri?evalce te zemlje: preproste osebe, ki so zaupale v Boga sredi preganjanj. Svojega upanja niso polo?ili v svet, ampak v Gospoda, in tako so ?li naprej. ?elim se zahvaliti tem poni?nim zmagovalcem, tem svetnikom sosednjih vrat, ki nam ka?ejo pot. Njihove solze niso bile nerodovitne, bile so molitev, ki se je dvignila v nebo in je namakala upanje tega ljudstva.

Dragi bratje in sestre, Marija hodi, sre?a in se veseli, ker je prinesla nekaj ve?jega od sebe: bila je prina?alka blagoslova. Kakor ona se tudi mi ne bojmo biti prina?alci blagoslova, ki ga Romunija potrebuje. Bodite vi pobudniki kulture sre?anja, ki bo na la? postavila ravnodu?nost in razdeljenost ter tej zemlji omogo?ila, da bi na mo? opevala Gospodove dobrote.