杏MAP导航

Apd 5,12-16

Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in 膷ude啪ev med ljudmi; in vsi so se enodu拧no zbirali v Salomonovem stebri拧膷u. Od drugih se jim nih膷e ni upal pridru啪iti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo. Vse bolj je rastlo 拧tevilo mo啪 in 啪ená, ki so verovali v Gospoda. In tako so prina拧ali bolnike na ceste ter jih polagali na le啪i拧膷a in nosila, da bi se, kadar je 拧el Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih. Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prina拧ali bolnike in tak拧ne, ki so jih mu膷ili ne膷isti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

Raz 1,9-11.12-13.17-19

Jaz, Janez, va拧 brat in z vami soudele啪en pri stiski, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil zaradi Bo啪je Besede in zaradi Jezusovega pri膷evanja na otoku, ki se imenuje Patmos. Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zasli拧al mo膷en glas kakor glas trobente, ki je rekel: »Zapi拧i, kar vidi拧, v knjigo in po拧lji sedmim Cerkvam: v Efez, v Smirno, v Pêrgamon, v Tiatiro, v Sarde, v Filadelfijo in Laodikejo!«

Obrnil sem se, da bi videl, 膷igav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih sve膷nikov in sredi med sve膷niki nekoga, ki je bil podoben Sinu 膷lovekovemu. Oble膷en je bil v haljo do tal in prevezan 膷ez prsi z zlatim pasom.

Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je polo啪il name desnico in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in 沤ivi. Bil sem mrtev, a glej, 啪ivim na veke vekov in imam klju膷e smrti in podzemlja. Zapi拧i torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej!«

Jn 20,19-31

Ko se je tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se u膷enci zadr啪evali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je pri拧el Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. U膷enci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je O膷e mene poslal, tudi jaz vas po拧iljam.«
In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: 
»Prejmite Svetega Duha. 
Katerim grehe odpustite, 
so jim odpu拧膷eni; 
katerim jih zadr啪ite, 
so jim zadr啪ani.«

Toma啪a, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvoj膷ek, pa ni bilo med njimi, ko je pri拧el Jezus. Drugi u膷enci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »膶e ne vidim na njegovih rokah sledov 啪ebljev in ne vtaknem prsta v sledove 啪ebljev in ne polo啪im roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« 膶ez osem dni so bili njegovi u膷enci spet notri in Toma啪 z njimi. Jezus je pri拧el pri zaprtih vratih, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Toma啪u: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polo啪i v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Toma啪 mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: 
»Ker si me videl, veruje拧. 
Blagor tistim, ki niso videli, pa so za膷eli verovati!«

Jezus je vpri膷o svojih u膷encev storil 拧e veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Bo啪ji Sin, in da bi s tem, ko verujete, imeli 啪ivljenje v njegovem imenu.

Razlaga cerkvenih o膷etov

Ta evangeljski odlomek sv. Avgu拧tin takole razlaga: Toma啪 »je videl in se dotaknil 膷loveka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in 膷esar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil« (In Ioann. 121,5).

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je za膷el homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikono膷na nedelja, ki jo je pape啪 Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Bo啪jega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za dana拧nje slavje, ker je po na膷rtu Previdnosti moj predhodnik izro膷il duha Bogu prav na predve膷er tega praznika.«

»Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!« (Jn 20,29). V dana拧njem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Toma啪a, ki se je dogodil osem dni po veliki no膷i. V prvem trenutku Toma啪 ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel: »膶e ne vidim na njegovih rokah sledov 啪ebljev in ne vtaknem prsta v sledove 啪ebljev in ne polo啪im roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepri膷anje, da Jezusa zdaj ni ve膷 mogo膷e spoznati toliko po njegovem obli膷ju, marve膷 bolj po njegovih ranah. Toma啪 meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odlo膷ilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pozneje spet pojavil med svojimi u膷enci in takrat je bil Toma啪 navzo膷. Jezus mu je zapovedal: 'Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polo啪i v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren' (Jn 20,27). Toma啪 se je odzval z najlep拧o veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avgu拧tin: Toma啪 »je videl in se dotaknil 膷loveka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in 膷esar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil« (In Ioann. 121,5).

Evangelist Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Toma啪u: »Ker si me videl, veruje拧. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali«. Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: »Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo« (Jn 20,29). Na vsak na膷in izreka Jezus bistveno na膷elo za kristjane, ki bodo pri拧li za Toma啪em, torej za nas vse. Zanimivo je videti, da neki drugi Toma啪, srednjeve拧ki teolog Toma啪 iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto na videz nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje evangelist Luka: »Blagor o膷em, ki vidijo, kar vi vidite!« (Lk 10,23). Toda akvinec razlaga: »Veliko ve膷jo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje« (In Ioann. XX lectio VI §2566').

Primer apostola Toma啪a je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvi膷, ker nas tola啪i v na拧ih negotovostih; drugi膷, ker nam ka啪e, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k lu膷i; in kon膷no, ker nam Jezusove besede, izre膷ene Toma啪u, kli膷ejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na te啪ave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.

 Vsako leto, ko obhajamo veliko no膷, podo啪ivljamo izku拧njo prvih Jezusovih u膷encev, izku拧njo sre膷anja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje ve膷erje, zve膷er na dan vstajenja, »prvega v tednu« in nato »膷ez osem dni« (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem poimenovali »Gospodov dan«, je dan zborovanja kr拧膷anske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se 啪e od vsega za膷etka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega dne mo膷an dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so za膷eli z obredom, ki je druga膷en od tistega na hebrejsko soboto.

Kakor takrat, tako tudi danes, kr拧膷anski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, 拧e manj posebna notranja misti膷na izku拧nja, temve膷 je predvsem sre膷anje z vstalim Gospodom, ki 啪ivi v Bo啪ji razse啪nosti, onkraj 膷asa in prostora, a kljub temu postane navzo膷 v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh ve膷nega 啪ivljenja. Po teh znamenjih mi 啪ivimo to, kar so izkusili u膷enci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga isto膷asno niso prepoznali, da so se dotikali njegovega telesa, resni膷nega telesa, 膷eprav osvobojenega zemeljskih vezi.

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje ve膷erje ve膷krat ponovil pozdrav »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se za啪eli mir »shalom«, postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. »Mir«, ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Bo啪je ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na kri啪u, do prelitja svoje krvi, kot poni啪nega in krotkega Jagnjeta, »polnega milosti in resnice« (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je sveti Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki no膷i, nedeljo Bo啪jega usmiljenja in to s to膷no dolo膷eno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pri膷uje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal in od Njega 啪ivega izvirata velikono膷na zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar ve膷nega 啪ivljenja.

Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta na膷in, torej z mo膷jo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prina拧ali drugim te velikono膷ne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.

Misli pape啪a Fran膷i拧ka

Raduj se, Kraljica nebe拧ka, 7. april 2013 
Dragi bratje in sestre, dober dan. Z dana拧njo nedeljo, ko se zaklju膷i velikono膷na osmina, ponavljam velikono膷no vo拧膷ilo vsem z istimi besedami vstalega Jezusa: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21.26). To ni pozdrav, tudi preprosto vo拧膷ilo ne, temve膷 je dar, 拧e ve膷, dragoceni dar, ki ga Kristus daje svojim u膷encem, potem ko je 拧el skozi smrt in predpekel. Daruje mir, kakor je obljubil: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Ta mir je sad zmage Bo啪je ljubezni nad zlom, je sad odpu拧膷anja. In ravno tako je: resni膷ni mir, tisti globoki, prihaja iz izku拧nje Bo啪jega usmiljenja. Danes je nedelja Bo啪jega usmiljenja, kakor je hotel bla啪eni Janez Pavel II., ki je zaprl o膷i na tem svetu ravno na vigilijo tega praznika.

Janezov evangelij poro膷a, da se je Jezus dvakrat prikazal apostolom zaprtim v dvorani zadnje ve膷erje. Prvi膷 拧e tisti ve膷er na dan vstajenja, ko pa ni bilo Toma啪a, ki je rekel: '膷e ne vidim in se ne dotaknem, ne bom veroval. Drugi膷 pa osem dni zatem, ko pa je bil Toma啪. Jezus se je obrnil ravno nanj, ga povabil, da pogleda rane in se jih dotakne, in Toma啪 je vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Tedaj mu je Jezus rekel: »Ker si me videl, veruje拧. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali« (Jn 20,29). In kdo so bili tisti, ki so verovali, ne da bi videli? Drugi u膷enci, drugi jeruzalemski mo拧ki in 啪enske, ki 膷eprav niso sre膷ali Jezusa vstalega, so verjeli pri膷evanju apostolov in 啪ena. To je zelo pomembna beseda glede vere, ki jo lahko imenujemo blagor vere. »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali«. To je blagor vere. V vsakem 膷asu in v vsakem kraju so bla啪eni tisti, ki po Bo啪ji Besedi, oznanjeni v Cerkvi in od kristjanov izpri膷ani, verujejo, da je Jezus Kristus u膷love膷ena Bo啪ja ljubezen, u膷love膷eno Usmiljenje. To velja tudi za vsakega od nas!

Jezus je apostolom skupaj s svojim mirom podaril tudi Svetega Duha, da bodo lahko raz拧irili po svetu odpu拧膷anje grehov, tisto odpu拧膷anje, ki ga lahko da samo Bog in ki ga je stalo Sinove krvi (prim. Jn 20,21-23). Cerkev je od vstalega Kristusa poslana posredovati ljudem odpu拧膷anje grehov in tako s tem dati rast kraljestvu ljubezni, sejati mir v srca, da se bo uveljavil tudi v odnosih, v dru啪bi, v institucijah. Duh vstalega Kristusa je pregnal strah iz src apostolov ter jih priganjal iti ven iz dvorane zadnje ve膷erje, da bi ponesli evangelij. Imejmo tudi mi ve膷 poguma pri pri膷evanju vere v Vstalega Kristusa! Ne smemo se bati biti kristjani in 啪iveti kot kristjani! Imeti moramo ta pogum, da gremo oznanjati Vstalega Kristusa, saj On je na拧 mir, On je mir ustvaril s svojo ljubeznijo, s svojim odpu拧膷anjem, s svojo krvjo, s svojim usmiljenjem.

Homilija, 3. april 2016 
Evangelij je knjiga Bo啪jega usmiljenja, ki jo je treba brati in ponovno brati, saj je vse, kar je Jezus dejal ali storil, izraz O膷etovega usmiljenja, ni pa bilo vse napisano. Evangelij usmiljenja ostaja »odprta knjiga«. 艩e naprej se morajo pisati znamenja Kristusovih u膷encev, konkretna dejanja ljubezni, ki so najbolj拧e pri膷evanje usmiljenja. Vsi smo poklicani postati 啪ive膷i pisatelji evangelija, prina拧alci vesele novice vsakemu mo拧kemu in 啪enski dana拧njega dne. To lahko storimo z uresni膷evanjem telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki so stil kr拧膷anskega 啪ivljenja. Preko teh preprostih in mo膷nih gest, ki so v膷asih celo nevidne, lahko vsem, ki so v potrebi, prinesemo ne啪nost in tola啪bo Boga. Tako pa se nadaljuje tisto, kar je Jezus izpolnil na velikono膷ni dan, ko je v srca prestra拧enih u膷encev izlil O膷etovo usmiljenje, Svetega Duha, ki odpu拧膷a grehe in podarja radost.

V evangeljskem odlomku, ki pripoveduje, kako se je Jezus prikazal u膷encem (Jn 20,19-31), se nam ka啪e o膷iten kontrast. Na eni strani je strah u膷encev, ki so zaklenili vrata. Na drugi strani pa je poslanstvo, ki jim ga da Jezus. In sicer, jih po拧ilja v svet, da mu prina拧ajo oznanilo odpu拧膷anja. Ta kontrast je lahko tudi v nas: notranji boj med zaprtostjo srca in klicem ljubezni, da bi zaprta vrata odprli in 拧li ven iz sebe. Kristus, ki je iz ljubezni vstopil skozi zaprta vrata greha, smrti in predpekla, 啪eli vstopiti k vsakomur, da bi na ste啪aj odprl tudi zaprta vrata srca. On, ki je z vstajenjem premagal strah in bojazen, ki nas vklepata, 啪eli na ste啪aj odpreti na拧a zaprta vrata in nas odposlati.

Pot, ki nam jo ka啪e vstali U膷itelj, je »enosmerna pot«: iti ven iz sebe, da bi pri膷evali o zdravilni mo膷i ljubezni, ki nas je osvojila. Pred seboj vidimo 膷love拧tvo, ki je pogosto ranjeno in bojazljivo, ki nosi brazgotine bole膷ine in negotovosti. Ko sli拧imo krik po usmiljenju in miru, sli拧imo danes Jezusovo zaupanja polno povabilo, namenjeno vsakomur: »Kakor je O膷e mene poslal, tudi jaz vas po拧iljam« (Jn 20,21).

Vsaka bolezen lahko v Bo啪jem usmiljenju najde u膷inkovito pomo膷. Njegovo usmiljenje se namre膷 ne ustavi na dolo膷eni razdalji. Priti 啪eli naproti vsaki rev拧膷ini in osvoboditi od vseh oblik su啪enjstva, ki mu膷ijo na拧 svet. Dose膷i 啪eli rane vsakogar, da bi jih pozdravil. Biti apostoli usmiljenja pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane, tudi danes prisotne v telesu in du拧i mnogih njegovih bratov in sester. Ko zdravimo te rane, izpovedujemo Jezusa, ga napravimo navzo膷ega in 啪ivega; tistim, ki se z roko dotaknejo njegovega usmiljenja, omogo膷imo, da prepoznajo »Gospoda in Boga«, tako kakor apostol Toma啪 (glej Jn 20,28). To je poslanstvo, ki nam je zaupano. Mnoge osebe prosijo, da bi bile sli拧ane in razumljene. Evangelij usmiljenja, ki ga je potrebno oznanjati in pisati v 啪ivljenju, i拧膷e ljudi s potrpe啪ljivim in odprtim srcem. I拧膷e »dobre Samarijane«, ki poznajo so膷utje in ti拧ino pred skrivnostjo brata in sestre. Tako spra拧uje velikodu拧ne in radostne slu啪abnike, ki ljubijo zastonjsko, ne da bi karkoli pri膷akovali v zameno.

Jezus je svoje u膷ence pozdravil z besedami: »Mir vam bodi« (Jn 20,21). Ta isti mir je tudi tisti, ki ga pri膷akujejo ljudje dana拧njega 膷asa. To ni mir, za katerega se pogaja. Ni prekinitev ne膷esa, kar ni v redu. »Je njegov mir; mir, ki izhaja iz srca Vstalega; mir, ki je premagal greh, smrt in strah. Je mir, ki ne lo膷uje, temve膷 zdru啪uje; je mir, ki ne pu拧膷a samih, ampak nam daje po膷utiti se sprejete in ljubljene; je mir, ki vzdr啪i bole膷ino in daje cveteti upanju.« Tako kot na velikono膷ni dan se ta mir vedno rodi in ponovno rodi iz Bo啪jega odpu拧膷anja, ki odstrani nemir srca. Na veliko no膷 je bilo Cerkvi torej zaupano poslanstvo »biti prina拧alka njegovega miru«. V Kristusu smo se rodili kot orodja sprave, da bi vsem prina拧ali O膷etovo odpu拧膷anje, da bi v znamenjih usmiljenja razodevali njegovo obli膷je same ljubezni.

Bo啪je usmiljenje je ve膷no. Nikoli se ne kon膷a, nikoli se ne iz膷rpa, ne preda se pred zaprtostjo in nikoli se ne utrudi. V tem »vekomaj« najdemo podporo v trenutkih preizku拧nje in slabotnosti. Lahko smo prepri膷ani, da nas Bog ne zapusti. Vekomaj ostane z nami. Zahvalimo se za to njegovo tako veliko ljubezen, ki nam jo je nemogo膷e doumeti. Prosimo za milost, da se ne bi nikoli utrudili zajemati O膷etovega usmiljenja in ga prina拧ati v svet. Prosimo, da bi bili mi sami usmiljeni, da bi povsod 拧irili mo膷 evangelija, da bi napisali tiste strani evangelija, ki jih apostol Janez ni napisal.

Raduj se, Kraljica nebe拧ka, nedelja, 28. april 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dana拧nji evangelij (prim. Jn 20,19-31) pripoveduje, da se je Jezus na velikono膷ni dan zve膷er prikazal svojim u膷encem v dvorani zadnje ve膷erje ter jim prinesel tri darove: mir, veselje in apostolsko poslanstvo.

Prve besede, ki jim jih je rekel, so: »Mir vam bodi!« (v. 21). Vstali prina拧a pristen mir, saj je s svojo 啪rtvijo na kri啪u uresni膷il spravo med Bogom in 膷love拧tvom ter je premagal greh in smrt. To je mir. Kot prvi so bili u膷enci, ki so potrebovali ta mir, saj so potem, ko so prijeli U膷itelja in ga obsodili na smrt, padli v zmedenost in v strah. Jezus se je 啪iv pojavil med njimi ter jim s tem, ko je pokazal rane 鈥� Jezus je hotel ohraniti svoje rane - svojega poveli膷anega telesa, podaril mir kot sad svoje zmage. Tisti ve膷er pa ni bil navzo膷 Toma啪. Ko je bil obve拧膷en o tem nenavadnem dogodku, je nejeveren nad pri膷evanjem drugih apostolov hotel osebno preveriti resnico glede tega, kar so oni trdili. Osem dni potem, torej ravno kot danes, se je ponovilo prikazanje. Jezus je pri拧el naproti Toma啪evi nejeveri tako, da ga je povabil, naj se dotakne njegovih ran. Le-te so vir miru, saj so znamenje neizmerne Jezusove ljubezni, ki je premagala 膷loveku sovra啪ne mo膷i, torej greh in smrt. Povabil ga je naj se dotakne ran. Za nas je to nauk, kakor da Jezus rekel vsem nam: »膶e nisi v miru, se dotakni mojih ran.«

Dotakniti se Jezusovih ran, ki so 拧tevilni problemi, te啪ave, preganjanja in bolezni tolikih ljudi, ki trpijo. Nisi miren? Pojdi, pojdi obiskat nekoga, ki je simbol Jezusove rane. Dotakni se Jezusove rane. Iz te rane izvira usmiljenje. Zato je danes nedelja Usmiljenja. Neki svetnik je rekel, da je telo kri啪anega Jezusa vre膷a usmiljenja, ki preko ran prihaja do nas. Vsi potrebujemo usmiljenje. To dobro vemo. Pribli啪ajmo se Jezusu tako, da se dotaknemo ran na拧ih bratov, ki trpijo. Jezusove rane so zaklad, iz katerega izhaja usmiljenje. Bodimo pogumni in se dotaknimo Jezusovih ran. S temi ranami je On pred O膷etom. Ka啪e jih O膷etu, kakor da bi mu govoril: »O膷e, to je cena, te rane so to, kar sem pla膷al za svoje brate«. S temi ranami Jezus posreduje pred O膷etom. Daje nam usmiljenje, 膷e se mu pribli啪amo in posreduje za nas. Ne pozabite na Jezusove rane.

Drugi dar, ki ga vstali Jezus prina拧a u膷encem, je veselje. Evangelist poro膷a, da so se »u膷enci razveselili, ko so videli Gospoda« (v. 20). V Lukovi verziji je vrstica, ki pravi, da zaradi veselja niso mogli verjeti. Tudi nam, ko se je zgodilo kaj neverjetnega, lepega, pride da bi rekli: »Ne morem verjeti, to pa ni res!« Tak拧ni so bili u膷enci, ki zaradi veselja niso mogli verjeti. To je veselje, ki nam ga prina拧a Jezus. 膶e si 啪alosten, 膷e nisi v miru, glej kri啪anega Jezusa, glej vstalega Jezusa, glej njegove rane in se navzemi tega veselja.

In potem, poleg miru in veselja Jezus podarja svojim u膷encem tudi poslanstvo. Pravi jim: »Kakor je O膷e mene poslal, tudi jaz vas po拧iljam« (v. 21). Jezusovo vstajenje je za膷etek novega dinamizma ljubezni, ki je sposobna z navzo膷nostjo Svetega Duha spremeniti svet.

Na to drugo velikono膷no nedeljo smo povabljeni z vero pribli啪ati se Kristusu in odpreti svoje srce miru, veselju ter poslanstvu. Toda ne pozabimo Jezusovih ran, kajti od tam izhajajo mir, veselje in mo膷 za poslanstvo. Izro膷imo to molitev materinski pripro拧nji Device Marije, Kraljice nebes in zemlje.

Raduj se, Kraljica nebe拧ka, nedelja, 24. april 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, zadnji dan velikono膷ne osmine, nam evangelij pripoveduje o prvem in drugem prikazanju Vstalega u膷encem. Jezus je pri拧el na veliko no膷, medtem ko so bili apostoli zaprti v dvorani zadnje ve膷erje, a ker takrat Toma啪, eden izmed Dvanajsterih ni bil navzo膷, se je 膷ez osem dni vrnil (prim. Jn 20,19-29). Osredoto膷imo se na dva protagonista, na Toma啪a in Jezusa. Najprej bomo pogledali u膷enca, zatem pa U膷itelja. Gre za lep dialog med njima.

Najprej apostol Toma啪. On predstavlja vse nas, ki nismo bili navzo膷i v dvorani zadnje ve膷erje, ko se je Gospod prikazal in nismo imeli nobenih Njegovih drugih telesnih znamenj ali prikazovanj. Tudi mi, kakor tisti u膷enec, imamo v膷asih te啪ave. Kako naj verujemo, da je Jezus vstal, da nas spremlja in da je Gospod na拧ega 啪ivljenja, 膷e ga pa nismo ne videli, ne se ga dotaknili? Kako verovati v vse to? Zakaj nam ne da kak拧nega bolj zgovornega znamenja svoje navzo膷nosti in svoje ljubezni, kak拧no znamenje, ki bi ga bolje videli? Poglejte, tudi mi smo kakor Toma啪 z istimi dvomi, z istim razmi拧ljanjem.

Ne smemo pa se sramovati tega. S tem ko evangelij pripoveduje Toma啪evo prigodo, nam pravi, da Gospod ne i拧膷e popolnih kristjanov. Povem vam, da me je strah, ko vidim kak拧nega kristjana, kak拧no zdru啪enje kristjanov, ki mislijo, da so popolni. Gospod ne i拧膷e kristjanov, ki nikoli ne dvomijo in vedno ka啪ejo svojo trdno vero. Ko je tako, nekaj ne gre. Ne, pustolov拧膷ina vere, kakor pri Toma啪u je vedno sestavljena iz lu膷i in senc. 膶e ne, kak拧na vera bi bila? Pozna 膷ase tola啪b, zagona in navdu拧enja, pa tudi utrujenost, zbeganost, dvome in temine. Evangelij nam poka啪e Toma啪evo krizo, da bi nam rekel, naj se ne bojimo kriz 啪ivljenja in vere. Krize niso greh, so pot. Ne smemo se jih bati. Velikokrat nas poni啪ajo, ker nas sle膷ejo ideje, da smo popolni, da smo bolj拧i kot drugi. Krize nam pomagajo priznati, da smo pomo膷i potrebni. Po啪ivijo potrebo po Bogu in nam tako omogo膷ijo vrniti se k Gospodu, dotakniti se njegovih ran, ponovno izkusiti Njegovo ljubezen, kakor smo jo prvi膷. Dragi bratje in sestre, bolj拧a je nepopolna a poni啪na vera, ki vedno vra膷a k Jezusu, kakor pa domi拧ljava, ki nas napravlja o拧abne in arogantne. Gorje tem, gorje.

Pred Toma啪evo odsotnostjo in tavanjem, kakor je pogosto tudi na拧e, kak拧na je Jezusova dr啪a? Evangelij je dvakrat rekel, da je On »pri拧el« (vv.19.26). Prvi膷 in potem drugi膷 osem dni za tem. Gospod se ne vda in se nas ne naveli膷a, ne ustra拧i se na拧ih kriz in slabosti. Vedno se vrne: ko so vrata zaprta, se vrne; ko dvomimo, se vrne; ko kot Toma啪 potrebujemo ga sre膷ati in se ga dotakniti bolj od blizu, se vrne. Jezus se vedno vrne, vedno trka na vrata. Ne vra膷a se z mogo膷nimi znamenji, pred katerimi bi se 膷utili majhne in neprimerne, bi nas bilo sram, ampak s svojimi ranami, znamenji njegove ljubezni, s katerimi je sprejel na拧o krhkost. Jezusova ljubezen je sprejela na拧e krhkosti.

Bratje in sestre, 拧e zlasti ko do啪ivljamo utrujenost in trenutke krize, se Jezus, Vstali, 啪eli vrniti in biti z nami. Pri膷akuje samo, da ga i拧膷emo, da ga kli膷emo, celo kot Toma啪, da protestiramo, mu prinesemo svoje potrebe in svojo nevero. On se vedno vrne. Zakaj? Ker je potrpe啪ljiv in usmiljen. Pride odpreti dvorane zadnjih ve膷erij na拧ih strahov in na拧e nevere, ker nam vedno ho膷e dati drugo prilo啪nost. Sedaj pomislimo na zadnji膷, ko smo se med te啪kim trenutkom ali trenutkom krize zaprli vase, se zabarikadirali v svoje probleme in pustili Jezusa pred hi拧o in si ponovno obljubimo, da bomo naslednji膷, 膷eprav s te啪avo, iskali Jezusa, se vrnili k Njemu, njegovemu usmiljenju, k tistim ranam, ki so nas ozdravile. Tako bomo postali sposobni so膷utja, se pribli啪ati brez togosti in predsodkov k ranam drugih.

Marija, Mati usmiljenja, - meni je v拧e膷 pomisliti na Mati usmiljenja v ponedeljek po nedelji usmiljenja 鈥� naj nas Marija spremlja na poti vere in ljubezni.

Homilija, nedelja, 24. april 2022 
Danes se vstali Gospod prika啪e u膷encem in njim, ki so ga zapustili, ponudi svoje usmiljenje, ko jim poka啪e svoje rane. Besedam, ki jim jih nameni, daje ritem pozdrav, ki se v dana拧njem evangeliju pojavi kar trikrat: »Mir vam bodi«! (Jn 20,19.21.26). Mir vam bodi! To je pozdrav Vstalega, ki prihaja naproti vsaki 膷love拧ki slabosti in napaki. Sledimo torej trem Jezusovim mir vam bodi! V njih bomo odkrili tri delovanja Bo啪jega usmiljenja v nas, ki naprej daje veselje; potem vzbudi odpu拧膷anje; kon膷no tola啪i v naporu.

1. Bo啪je usmiljenje najprej daje veselje, posebno veselje, veselje, ko 膷utimo, da nam je zastonjsko odpu拧膷eno. Ko u膷enci v velikono膷nem ve膷eru vidijo Jezusa in sli拧ijo, da jim je prvi膷 rekel: Mir vam bodi!, se razveselijo (prim. v 20). Zaradi strahu so bili zaprti v hi拧o; vendar so bili zaprti tudi sami vase, na tleh zaradi ob膷utka poloma. Bili so u膷enci, ki so zapustili U膷itelja: v trenutku njegovega prijetja, so pobegnili. Peter ga je celo trikrat zatajil in nekdo iz njihove skupine 鈥� eden izmed njih! 鈥� je bil izdajalec. Obstajali so razlogi, da so se 膷utili ne samo prestra拧eni, ampak neuspe拧ni, ni膷le. V preteklosti so seveda sprejeli pogumne odlo膷itve, navdu拧eno so sledili U膷itelju, zavzetostjo in velikodu拧nostjo, na koncu pa je vse propadlo. Prevladal je strah in naredili so velik greh: v najbolj tragi膷nem trenutku so Jezusa pustili samega. Pred veliko no膷jo so mislili, da so ustvarjeni za velike re膷i, razpravljali so o tem, kdo bi bil med njimi najve膷ji 鈥� Sedaj so se dotaknili dna.

V tem ozra膷ju pride prvi mir vam bodi! U膷ence bi moralo biti sram, pa se veselijo. Zakaj? Ker ta obraz, ta pozdrav, te besede preusmerijo njihovo pozornost z njih samih na Jezusa. U膷enci so se namre膷 »razveselili, ko so videli Gospoda,« pojasnjuje besedilo (v. 20). Odvrnejo se od sebe in svojih polomov, ker jih pritegnejo njegove o膷i, v katerih ni strogosti, ampak usmiljenje. Kristus se ne prito啪uje nad preteklostjo, ampak jim daje dobrohotnost vseh 膷asov. In to jih o啪ivi, vlije v njihova srca izgubljeni mir, jih naredi za nove ljudi, ki jih je o膷istilo odpu拧膷anje brez ra膷unanja in brez zaslug.

To je Jezusovo veselje, veselje, ki smo ga okusili tudi mi, ko smo do啪iveli njegovo odpu拧膷anje. Zgodilo se nam je, da smo bili podobni u膷encem v velikono膷nem ve膷eru: po padcu, grehu, polomu. V takih trenutkih se zdi, da se ne da narediti ni膷 ve膷. A prav tam Gospod stori vse, da bi nam podaril svoj mir: po spovedi, po besedah nekoga, ki nam je blizu, po notranji tola啪bi Duha, po nepri膷akovanem in presenetljivem dogodku 鈥� Bog na razli膷ne na膷ine poskrbi, da bi nam dal 膷utiti objem svojega usmiljenja, veselje, ki se rojeva iz prejema »odpu拧膷anja in miru«. Da, Bo啪je veselje je veselje, ki se rojeva iz odpu拧膷anja in pu拧膷a mir, veselje, ki dvigne brez poni啪anja, kakor bi Gospod ne razumel, kaj se dogaja.

Bratje in sestre, spomnimo se odpu拧膷anja in miru, ki smo ju prejeli od Jezusa. Vsakdo med nami jih je prejel, vsakdo med nami ima to izku拧njo. Dobro nam bo delo spominjati se tega. Spomin na Bo啪ji objem in na ljubkovanje postavimo pred spomin na svoje napake in padce. Tako bomo hranili veselje. Za tistega, ki oku拧a Bo啪je veselje, ne more biti ni膷 ve膷 tako, kot je bilo prej!

2. Mir vam bodi! Gospod to izre膷e drugi膷 in doda: »Kakor je O膷e mene poslal, tudi jaz vas po拧iljam« (v. 22). In da u膷encem Svetega Duha, da bi jih naredil za uresni膷evalce sprave: »Katerim grehe odpustite, so jim odpu拧膷eni« (v. 23). Ne le, da prejmejo usmiljenje, ampak postanejo delivci istega usmiljenja, ki so ga prejeli. Prejmejo to oblast, a ne na temelju svojih zaslug, svojih 拧tudij, ne. To je 膷isti dar milosti, ki pa sloni na njihovem izkustvu mo啪, ki jim je bilo odpu拧膷eno. Obra膷am se na vas, misijonarji usmiljenja. 膶e kdo med vami ne 膷uti, da mu je bilo odpu拧膷eno, naj se ustavi in naj ne bo misijonar usmiljenja do trenutka, ko za膷uti, da mu je bilo odpu拧膷eno. In od tega prejetega usmiljenja boste sposobni deliti veliko usmiljenja, veliko odpu拧膷anja. Danes in vedno mora v Cerkvi odpu拧膷anje priti do nas na ta na膷in, po poni啪ni dobroti usmiljenega spovednika, ki ve, da ni nosilec neke oblasti, ampak kanal usmiljenja, ki na druge izliva usmiljenje, ki ga je najprej sam u啪il. In od tukaj izvira ta: odpustiti vse, kajti Bog vse odpu拧膷a. Vse in vedno. Mi smo, ki se utrudimo prositi odpu拧膷anja, toda On vedno odpu拧膷a. In vi morate biti kanali tega odpu拧膷anja preko lastne izku拧nje, da vam je bilo odpu拧膷eno. Ne mu膷ite vernikov, ko pridejo z grehi, da bi razumeli za kaj gre. Ni膷, poslu拧ajte in odpu拧膷ajte ter dajte dober nasvet za naprej. Bog vse odpu拧膷a. Ne zapirajte teh vrat.

»Katerim grehe odpustite, so jim odpu拧膷eni.« Te besede so na za膷etku zakramenta sprave, a ne samo to. Celotno Cerkev je Jezus napravil za skupnost, ki je delivka usmiljenja, znamenje in orodje sprave za 膷love拧tvo. Bratje, sestre, vsak od nas je v zakramentu krsta prejel Svetega Duha, da bi bil mo拧ki in 啪enska sprave. Ko do啪ivljamo veselje, da smo osvobojeni te啪e na拧ih grehov, na拧ih polomov; ko osebno vemo, kaj pomeni biti prerojen, po do啪ivetju, ki se je zdelo brezizhodno, moramo s tistimi, ki so okoli nas deliti kruh usmiljenja.  Naj 膷utimo, da smo poklicani k temu. In vpra拧ajmo se: ali jaz tukaj, kjer 啪ivim, v dru啪ini, na delu, v svoji skupnosti, spodbujam ob膷estvo, sem tkalec sprave? Si prizadevam za spro拧膷anje konfliktov, za prina拧anje odpu拧膷anja tja, kjer je sovra拧tvo, miru tja, kjer je zamera? Ali pa zapadem v svet obrekovanja, ki vedno ubija. Vedno! Jezus i拧膷e v nas, da bi bili pred svetom pri膷e teh njegovih besed: Mir vam bodi! Ko sem prijel mir, ga podelim z drugim.

 3. Mir vam bodi! Gospod ponovi tretji膷, ko se po osmih dneh ponovno prika啪e u膷encem, da bi potrdil Toma啪evo naporno vero. Toma啪 ho膷e videti in se dotakniti. Gospod se ne pohuj拧uje nad njegovo nevernostjo, ampak mu pride naproti: »Polo啪i svoj prst sem in poglej moje roke« (v. 27). Ne gre za besede, ki izzivajo, ampak za besede usmiljenja. Jezus razume Toma啪evo te啪avo: z njim ne ravna trdo in apostola v globini pretrese tolik拧na dobrohotnost. In tako iz nevernega postane vernik ter izpove najbolj preprosto in lepo vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (v. 28). To je 膷udovit vzklik, ki ga lahko sprejmemo za svojega in ga ponavljamo preko dneva, predvsem kadar do啪ivljamo dvome in temo kot Toma啪.

V Toma啪u je namre膷 zgodovina vsakega vernika: obstajajo te啪ki trenutki, v katerih se zdi, da 啪ivljenje zanika vero, v katerih smo v krizi in se moramo dotakniti in videti. Vendar tako kot Toma啪 ravno tukaj ponovno odkrijemo Gospodovo srce, njegovo usmiljenje. V teh situacijah nam Jezus ne prihaja naproti zmagoslavno in z neizpodbitnimi dokazi, ne dela bombasti膷nih 膷ude啪ev, ampak daje topla znamenja usmiljenja. Potola啪i nas na enak na膷in kot v dana拧njem evangeliju: ponudi nam svoje rane. Pred grehi, pred najgr拧im grehom nas in drugih, ne pozabimo na to, da je Gospodova navzo膷nost, ki ponudi svoje rane. Ne pozabite tega. In v na拧i slu啪bi spovednikov, dajte videti ljudem, da so pred njihovimi grehi Gospodove rane, ki so veliko mo膷nej拧e od greha.

Da nam odkriti tudi rane bratov in sester. Da, Bo啪je usmiljenje nas v na拧ih krizah in naporih pogosto spravi v stik s trpljenjem bli啪njega. Mislili smo, da smo mi na vrhuncu trpljenja, na vi拧ku te啪ke situacije, in odkrijemo tiste, ki v molku pre啪ivlja 拧e huj拧e 膷ase. In 膷e za膷nemo skrbeti za rane bli啪njega in vanje vlijemo usmiljenje, se v nas rodi novo upanje, ki tola啪i v naporu. Vpra拧ajmo se torej, 膷e smo se v zadnjem 膷asu dotaknili ran kakega trpe膷ega na telesu ali v duhu; 膷e smo prinesli mir nekemu ranjenemu telesu ali strtemu duhu; 膷e smo posvetili nekaj 膷asa poslu拧anju, spremljanju, tola啪enju. Ko to delamo, sre膷amo Jezusa, ki nas iz o膷i tistega, ki ga 啪ivljenje preizku拧a, gleda z usmiljenjem in nam ponavlja: Mir vam bodi!

V拧e膷 mi je pomisliti na Marijino navzo膷nost tam med apostoli. Po binko拧tih mislimo na njo kot na Mater Cerkve. Meni je v拧e膷 v ponedeljek po nedelji usmiljenja pomisliti na njo, kot na Mater usmiljenja. Naj nam ona pomaga iti naprej v na拧i tako lepi slu啪bi.