杏MAP导航

Apd 5,12-16

Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in ?ude?ev med ljudmi; in vsi so se enodu?no zbirali v Salomonovem stebri??u. Od drugih se jim nih?e ni upal pridru?iti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo. Vse bolj je rastlo ?tevilo mo? in ?ená, ki so verovali v Gospoda. In tako so prina?ali bolnike na ceste ter jih polagali na le?i??a in nosila, da bi se, kadar je ?el Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih. Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prina?ali bolnike in tak?ne, ki so jih mu?ili ne?isti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

Raz 1,9-11.12-13.17-19

Jaz, Janez, va? brat in z vami soudele?en pri stiski, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil zaradi Bo?je Besede in zaradi Jezusovega pri?evanja na otoku, ki se imenuje Patmos. Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zasli?al mo?en glas kakor glas trobente, ki je rekel: »Zapi?i, kar vidi?, v knjigo in po?lji sedmim Cerkvam: v Efez, v Smirno, v Pêrgamon, v Tiatiro, v Sarde, v Filadelfijo in Laodikejo!«

Obrnil sem se, da bi videl, ?igav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih sve?nikov in sredi med sve?niki nekoga, ki je bil podoben Sinu ?lovekovemu. Oble?en je bil v haljo do tal in prevezan ?ez prsi z zlatim pasom.

Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je polo?il name desnico in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in ?ivi. Bil sem mrtev, a glej, ?ivim na veke vekov in imam klju?e smrti in podzemlja. Zapi?i torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej!«

Jn 20,19-31

Ko se je tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se u?enci zadr?evali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je pri?el Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. U?enci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je O?e mene poslal, tudi jaz vas po?iljam.«
In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: 
»Prejmite Svetega Duha. 
Katerim grehe odpustite, 
so jim odpu??eni; 
katerim jih zadr?ite, 
so jim zadr?ani.«

Toma?a, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvoj?ek, pa ni bilo med njimi, ko je pri?el Jezus. Drugi u?enci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »?e ne vidim na njegovih rokah sledov ?ebljev in ne vtaknem prsta v sledove ?ebljev in ne polo?im roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« ?ez osem dni so bili njegovi u?enci spet notri in Toma? z njimi. Jezus je pri?el pri zaprtih vratih, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Toma?u: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polo?i v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Toma? mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: 
»Ker si me videl, veruje?. 
Blagor tistim, ki niso videli, pa so za?eli verovati!«

Jezus je vpri?o svojih u?encev storil ?e veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Bo?ji Sin, in da bi s tem, ko verujete, imeli ?ivljenje v njegovem imenu.

Razlaga cerkvenih o?etov

Ta evangeljski odlomek sv. Avgu?tin takole razlaga: Toma? »je videl in se dotaknil ?loveka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in ?esar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil« (In Ioann. 121,5).

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je za?el homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikono?na nedelja, ki jo je pape? Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Bo?jega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za dana?nje slavje, ker je po na?rtu Previdnosti moj predhodnik izro?il duha Bogu prav na predve?er tega praznika.«

»Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!« (Jn 20,29). V dana?njem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Toma?a, ki se je dogodil osem dni po veliki no?i. V prvem trenutku Toma? ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel: »?e ne vidim na njegovih rokah sledov ?ebljev in ne vtaknem prsta v sledove ?ebljev in ne polo?im roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepri?anje, da Jezusa zdaj ni ve? mogo?e spoznati toliko po njegovem obli?ju, marve? bolj po njegovih ranah. Toma? meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odlo?ilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pozneje spet pojavil med svojimi u?enci in takrat je bil Toma? navzo?. Jezus mu je zapovedal: 'Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polo?i v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren' (Jn 20,27). Toma? se je odzval z najlep?o veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avgu?tin: Toma? »je videl in se dotaknil ?loveka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in ?esar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil« (In Ioann. 121,5).

Evangelist Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Toma?u: »Ker si me videl, veruje?. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali«. Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: »Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo« (Jn 20,29). Na vsak na?in izreka Jezus bistveno na?elo za kristjane, ki bodo pri?li za Toma?em, torej za nas vse. Zanimivo je videti, da neki drugi Toma?, srednjeve?ki teolog Toma? iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto na videz nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje evangelist Luka: »Blagor o?em, ki vidijo, kar vi vidite!« (Lk 10,23). Toda akvinec razlaga: »Veliko ve?jo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje« (In Ioann. XX lectio VI §2566').

Primer apostola Toma?a je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvi?, ker nas tola?i v na?ih negotovostih; drugi?, ker nam ka?e, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k lu?i; in kon?no, ker nam Jezusove besede, izre?ene Toma?u, kli?ejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na te?ave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.

 Vsako leto, ko obhajamo veliko no?, podo?ivljamo izku?njo prvih Jezusovih u?encev, izku?njo sre?anja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje ve?erje, zve?er na dan vstajenja, »prvega v tednu« in nato »?ez osem dni« (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem poimenovali »Gospodov dan«, je dan zborovanja kr??anske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se ?e od vsega za?etka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega dne mo?an dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so za?eli z obredom, ki je druga?en od tistega na hebrejsko soboto.

Kakor takrat, tako tudi danes, kr??anski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, ?e manj posebna notranja misti?na izku?nja, temve? je predvsem sre?anje z vstalim Gospodom, ki ?ivi v Bo?ji razse?nosti, onkraj ?asa in prostora, a kljub temu postane navzo? v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh ve?nega ?ivljenja. Po teh znamenjih mi ?ivimo to, kar so izkusili u?enci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga isto?asno niso prepoznali, da so se dotikali njegovega telesa, resni?nega telesa, ?eprav osvobojenega zemeljskih vezi.

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje ve?erje ve?krat ponovil pozdrav »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se za?eli mir »shalom«, postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. »Mir«, ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Bo?je ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na kri?u, do prelitja svoje krvi, kot poni?nega in krotkega Jagnjeta, »polnega milosti in resnice« (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je sveti Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki no?i, nedeljo Bo?jega usmiljenja in to s to?no dolo?eno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pri?uje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal in od Njega ?ivega izvirata velikono?na zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar ve?nega ?ivljenja.

Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta na?in, torej z mo?jo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prina?ali drugim te velikono?ne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.

Misli pape?a Fran?i?ka

Raduj se, Kraljica nebe?ka, 7. april 2013 
Dragi bratje in sestre, dober dan. Z dana?njo nedeljo, ko se zaklju?i velikono?na osmina, ponavljam velikono?no vo??ilo vsem z istimi besedami vstalega Jezusa: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21.26). To ni pozdrav, tudi preprosto vo??ilo ne, temve? je dar, ?e ve?, dragoceni dar, ki ga Kristus daje svojim u?encem, potem ko je ?el skozi smrt in predpekel. Daruje mir, kakor je obljubil: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Ta mir je sad zmage Bo?je ljubezni nad zlom, je sad odpu??anja. In ravno tako je: resni?ni mir, tisti globoki, prihaja iz izku?nje Bo?jega usmiljenja. Danes je nedelja Bo?jega usmiljenja, kakor je hotel bla?eni Janez Pavel II., ki je zaprl o?i na tem svetu ravno na vigilijo tega praznika.

Janezov evangelij poro?a, da se je Jezus dvakrat prikazal apostolom zaprtim v dvorani zadnje ve?erje. Prvi? ?e tisti ve?er na dan vstajenja, ko pa ni bilo Toma?a, ki je rekel: '?e ne vidim in se ne dotaknem, ne bom veroval. Drugi? pa osem dni zatem, ko pa je bil Toma?. Jezus se je obrnil ravno nanj, ga povabil, da pogleda rane in se jih dotakne, in Toma? je vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Tedaj mu je Jezus rekel: »Ker si me videl, veruje?. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali« (Jn 20,29). In kdo so bili tisti, ki so verovali, ne da bi videli? Drugi u?enci, drugi jeruzalemski mo?ki in ?enske, ki ?eprav niso sre?ali Jezusa vstalega, so verjeli pri?evanju apostolov in ?ena. To je zelo pomembna beseda glede vere, ki jo lahko imenujemo blagor vere. »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali«. To je blagor vere. V vsakem ?asu in v vsakem kraju so bla?eni tisti, ki po Bo?ji Besedi, oznanjeni v Cerkvi in od kristjanov izpri?ani, verujejo, da je Jezus Kristus u?love?ena Bo?ja ljubezen, u?love?eno Usmiljenje. To velja tudi za vsakega od nas!

Jezus je apostolom skupaj s svojim mirom podaril tudi Svetega Duha, da bodo lahko raz?irili po svetu odpu??anje grehov, tisto odpu??anje, ki ga lahko da samo Bog in ki ga je stalo Sinove krvi (prim. Jn 20,21-23). Cerkev je od vstalega Kristusa poslana posredovati ljudem odpu??anje grehov in tako s tem dati rast kraljestvu ljubezni, sejati mir v srca, da se bo uveljavil tudi v odnosih, v dru?bi, v institucijah. Duh vstalega Kristusa je pregnal strah iz src apostolov ter jih priganjal iti ven iz dvorane zadnje ve?erje, da bi ponesli evangelij. Imejmo tudi mi ve? poguma pri pri?evanju vere v Vstalega Kristusa! Ne smemo se bati biti kristjani in ?iveti kot kristjani! Imeti moramo ta pogum, da gremo oznanjati Vstalega Kristusa, saj On je na? mir, On je mir ustvaril s svojo ljubeznijo, s svojim odpu??anjem, s svojo krvjo, s svojim usmiljenjem.

Homilija, 3. april 2016 
Evangelij je knjiga Bo?jega usmiljenja, ki jo je treba brati in ponovno brati, saj je vse, kar je Jezus dejal ali storil, izraz O?etovega usmiljenja, ni pa bilo vse napisano. Evangelij usmiljenja ostaja »odprta knjiga«. ?e naprej se morajo pisati znamenja Kristusovih u?encev, konkretna dejanja ljubezni, ki so najbolj?e pri?evanje usmiljenja. Vsi smo poklicani postati ?ive?i pisatelji evangelija, prina?alci vesele novice vsakemu mo?kemu in ?enski dana?njega dne. To lahko storimo z uresni?evanjem telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki so stil kr??anskega ?ivljenja. Preko teh preprostih in mo?nih gest, ki so v?asih celo nevidne, lahko vsem, ki so v potrebi, prinesemo ne?nost in tola?bo Boga. Tako pa se nadaljuje tisto, kar je Jezus izpolnil na velikono?ni dan, ko je v srca prestra?enih u?encev izlil O?etovo usmiljenje, Svetega Duha, ki odpu??a grehe in podarja radost.

V evangeljskem odlomku, ki pripoveduje, kako se je Jezus prikazal u?encem (Jn 20,19-31), se nam ka?e o?iten kontrast. Na eni strani je strah u?encev, ki so zaklenili vrata. Na drugi strani pa je poslanstvo, ki jim ga da Jezus. In sicer, jih po?ilja v svet, da mu prina?ajo oznanilo odpu??anja. Ta kontrast je lahko tudi v nas: notranji boj med zaprtostjo srca in klicem ljubezni, da bi zaprta vrata odprli in ?li ven iz sebe. Kristus, ki je iz ljubezni vstopil skozi zaprta vrata greha, smrti in predpekla, ?eli vstopiti k vsakomur, da bi na ste?aj odprl tudi zaprta vrata srca. On, ki je z vstajenjem premagal strah in bojazen, ki nas vklepata, ?eli na ste?aj odpreti na?a zaprta vrata in nas odposlati.

Pot, ki nam jo ka?e vstali U?itelj, je »enosmerna pot«: iti ven iz sebe, da bi pri?evali o zdravilni mo?i ljubezni, ki nas je osvojila. Pred seboj vidimo ?love?tvo, ki je pogosto ranjeno in bojazljivo, ki nosi brazgotine bole?ine in negotovosti. Ko sli?imo krik po usmiljenju in miru, sli?imo danes Jezusovo zaupanja polno povabilo, namenjeno vsakomur: »Kakor je O?e mene poslal, tudi jaz vas po?iljam« (Jn 20,21).

Vsaka bolezen lahko v Bo?jem usmiljenju najde u?inkovito pomo?. Njegovo usmiljenje se namre? ne ustavi na dolo?eni razdalji. Priti ?eli naproti vsaki rev??ini in osvoboditi od vseh oblik su?enjstva, ki mu?ijo na? svet. Dose?i ?eli rane vsakogar, da bi jih pozdravil. Biti apostoli usmiljenja pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane, tudi danes prisotne v telesu in du?i mnogih njegovih bratov in sester. Ko zdravimo te rane, izpovedujemo Jezusa, ga napravimo navzo?ega in ?ivega; tistim, ki se z roko dotaknejo njegovega usmiljenja, omogo?imo, da prepoznajo »Gospoda in Boga«, tako kakor apostol Toma? (glej Jn 20,28). To je poslanstvo, ki nam je zaupano. Mnoge osebe prosijo, da bi bile sli?ane in razumljene. Evangelij usmiljenja, ki ga je potrebno oznanjati in pisati v ?ivljenju, i??e ljudi s potrpe?ljivim in odprtim srcem. I??e »dobre Samarijane«, ki poznajo so?utje in ti?ino pred skrivnostjo brata in sestre. Tako spra?uje velikodu?ne in radostne slu?abnike, ki ljubijo zastonjsko, ne da bi karkoli pri?akovali v zameno.

Jezus je svoje u?ence pozdravil z besedami: »Mir vam bodi« (Jn 20,21). Ta isti mir je tudi tisti, ki ga pri?akujejo ljudje dana?njega ?asa. To ni mir, za katerega se pogaja. Ni prekinitev ne?esa, kar ni v redu. »Je njegov mir; mir, ki izhaja iz srca Vstalega; mir, ki je premagal greh, smrt in strah. Je mir, ki ne lo?uje, temve? zdru?uje; je mir, ki ne pu??a samih, ampak nam daje po?utiti se sprejete in ljubljene; je mir, ki vzdr?i bole?ino in daje cveteti upanju.« Tako kot na velikono?ni dan se ta mir vedno rodi in ponovno rodi iz Bo?jega odpu??anja, ki odstrani nemir srca. Na veliko no? je bilo Cerkvi torej zaupano poslanstvo »biti prina?alka njegovega miru«. V Kristusu smo se rodili kot orodja sprave, da bi vsem prina?ali O?etovo odpu??anje, da bi v znamenjih usmiljenja razodevali njegovo obli?je same ljubezni.

Bo?je usmiljenje je ve?no. Nikoli se ne kon?a, nikoli se ne iz?rpa, ne preda se pred zaprtostjo in nikoli se ne utrudi. V tem »vekomaj« najdemo podporo v trenutkih preizku?nje in slabotnosti. Lahko smo prepri?ani, da nas Bog ne zapusti. Vekomaj ostane z nami. Zahvalimo se za to njegovo tako veliko ljubezen, ki nam jo je nemogo?e doumeti. Prosimo za milost, da se ne bi nikoli utrudili zajemati O?etovega usmiljenja in ga prina?ati v svet. Prosimo, da bi bili mi sami usmiljeni, da bi povsod ?irili mo? evangelija, da bi napisali tiste strani evangelija, ki jih apostol Janez ni napisal.

Raduj se, Kraljica nebe?ka, nedelja, 28. april 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dana?nji evangelij (prim. Jn 20,19-31) pripoveduje, da se je Jezus na velikono?ni dan zve?er prikazal svojim u?encem v dvorani zadnje ve?erje ter jim prinesel tri darove: mir, veselje in apostolsko poslanstvo.

Prve besede, ki jim jih je rekel, so: »Mir vam bodi!« (v. 21). Vstali prina?a pristen mir, saj je s svojo ?rtvijo na kri?u uresni?il spravo med Bogom in ?love?tvom ter je premagal greh in smrt. To je mir. Kot prvi so bili u?enci, ki so potrebovali ta mir, saj so potem, ko so prijeli U?itelja in ga obsodili na smrt, padli v zmedenost in v strah. Jezus se je ?iv pojavil med njimi ter jim s tem, ko je pokazal rane – Jezus je hotel ohraniti svoje rane - svojega poveli?anega telesa, podaril mir kot sad svoje zmage. Tisti ve?er pa ni bil navzo? Toma?. Ko je bil obve??en o tem nenavadnem dogodku, je nejeveren nad pri?evanjem drugih apostolov hotel osebno preveriti resnico glede tega, kar so oni trdili. Osem dni potem, torej ravno kot danes, se je ponovilo prikazanje. Jezus je pri?el naproti Toma?evi nejeveri tako, da ga je povabil, naj se dotakne njegovih ran. Le-te so vir miru, saj so znamenje neizmerne Jezusove ljubezni, ki je premagala ?loveku sovra?ne mo?i, torej greh in smrt. Povabil ga je naj se dotakne ran. Za nas je to nauk, kakor da Jezus rekel vsem nam: »?e nisi v miru, se dotakni mojih ran.«

Dotakniti se Jezusovih ran, ki so ?tevilni problemi, te?ave, preganjanja in bolezni tolikih ljudi, ki trpijo. Nisi miren? Pojdi, pojdi obiskat nekoga, ki je simbol Jezusove rane. Dotakni se Jezusove rane. Iz te rane izvira usmiljenje. Zato je danes nedelja Usmiljenja. Neki svetnik je rekel, da je telo kri?anega Jezusa vre?a usmiljenja, ki preko ran prihaja do nas. Vsi potrebujemo usmiljenje. To dobro vemo. Pribli?ajmo se Jezusu tako, da se dotaknemo ran na?ih bratov, ki trpijo. Jezusove rane so zaklad, iz katerega izhaja usmiljenje. Bodimo pogumni in se dotaknimo Jezusovih ran. S temi ranami je On pred O?etom. Ka?e jih O?etu, kakor da bi mu govoril: »O?e, to je cena, te rane so to, kar sem pla?al za svoje brate«. S temi ranami Jezus posreduje pred O?etom. Daje nam usmiljenje, ?e se mu pribli?amo in posreduje za nas. Ne pozabite na Jezusove rane.

Drugi dar, ki ga vstali Jezus prina?a u?encem, je veselje. Evangelist poro?a, da so se »u?enci razveselili, ko so videli Gospoda« (v. 20). V Lukovi verziji je vrstica, ki pravi, da zaradi veselja niso mogli verjeti. Tudi nam, ko se je zgodilo kaj neverjetnega, lepega, pride da bi rekli: »Ne morem verjeti, to pa ni res!« Tak?ni so bili u?enci, ki zaradi veselja niso mogli verjeti. To je veselje, ki nam ga prina?a Jezus. ?e si ?alosten, ?e nisi v miru, glej kri?anega Jezusa, glej vstalega Jezusa, glej njegove rane in se navzemi tega veselja.

In potem, poleg miru in veselja Jezus podarja svojim u?encem tudi poslanstvo. Pravi jim: »Kakor je O?e mene poslal, tudi jaz vas po?iljam« (v. 21). Jezusovo vstajenje je za?etek novega dinamizma ljubezni, ki je sposobna z navzo?nostjo Svetega Duha spremeniti svet.

Na to drugo velikono?no nedeljo smo povabljeni z vero pribli?ati se Kristusu in odpreti svoje srce miru, veselju ter poslanstvu. Toda ne pozabimo Jezusovih ran, kajti od tam izhajajo mir, veselje in mo? za poslanstvo. Izro?imo to molitev materinski pripro?nji Device Marije, Kraljice nebes in zemlje.

Raduj se, Kraljica nebe?ka, nedelja, 24. april 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, zadnji dan velikono?ne osmine, nam evangelij pripoveduje o prvem in drugem prikazanju Vstalega u?encem. Jezus je pri?el na veliko no?, medtem ko so bili apostoli zaprti v dvorani zadnje ve?erje, a ker takrat Toma?, eden izmed Dvanajsterih ni bil navzo?, se je ?ez osem dni vrnil (prim. Jn 20,19-29). Osredoto?imo se na dva protagonista, na Toma?a in Jezusa. Najprej bomo pogledali u?enca, zatem pa U?itelja. Gre za lep dialog med njima.

Najprej apostol Toma?. On predstavlja vse nas, ki nismo bili navzo?i v dvorani zadnje ve?erje, ko se je Gospod prikazal in nismo imeli nobenih Njegovih drugih telesnih znamenj ali prikazovanj. Tudi mi, kakor tisti u?enec, imamo v?asih te?ave. Kako naj verujemo, da je Jezus vstal, da nas spremlja in da je Gospod na?ega ?ivljenja, ?e ga pa nismo ne videli, ne se ga dotaknili? Kako verovati v vse to? Zakaj nam ne da kak?nega bolj zgovornega znamenja svoje navzo?nosti in svoje ljubezni, kak?no znamenje, ki bi ga bolje videli? Poglejte, tudi mi smo kakor Toma? z istimi dvomi, z istim razmi?ljanjem.

Ne smemo pa se sramovati tega. S tem ko evangelij pripoveduje Toma?evo prigodo, nam pravi, da Gospod ne i??e popolnih kristjanov. Povem vam, da me je strah, ko vidim kak?nega kristjana, kak?no zdru?enje kristjanov, ki mislijo, da so popolni. Gospod ne i??e kristjanov, ki nikoli ne dvomijo in vedno ka?ejo svojo trdno vero. Ko je tako, nekaj ne gre. Ne, pustolov??ina vere, kakor pri Toma?u je vedno sestavljena iz lu?i in senc. ?e ne, kak?na vera bi bila? Pozna ?ase tola?b, zagona in navdu?enja, pa tudi utrujenost, zbeganost, dvome in temine. Evangelij nam poka?e Toma?evo krizo, da bi nam rekel, naj se ne bojimo kriz ?ivljenja in vere. Krize niso greh, so pot. Ne smemo se jih bati. Velikokrat nas poni?ajo, ker nas sle?ejo ideje, da smo popolni, da smo bolj?i kot drugi. Krize nam pomagajo priznati, da smo pomo?i potrebni. Po?ivijo potrebo po Bogu in nam tako omogo?ijo vrniti se k Gospodu, dotakniti se njegovih ran, ponovno izkusiti Njegovo ljubezen, kakor smo jo prvi?. Dragi bratje in sestre, bolj?a je nepopolna a poni?na vera, ki vedno vra?a k Jezusu, kakor pa domi?ljava, ki nas napravlja o?abne in arogantne. Gorje tem, gorje.

Pred Toma?evo odsotnostjo in tavanjem, kakor je pogosto tudi na?e, kak?na je Jezusova dr?a? Evangelij je dvakrat rekel, da je On »pri?el« (vv.19.26). Prvi? in potem drugi? osem dni za tem. Gospod se ne vda in se nas ne naveli?a, ne ustra?i se na?ih kriz in slabosti. Vedno se vrne: ko so vrata zaprta, se vrne; ko dvomimo, se vrne; ko kot Toma? potrebujemo ga sre?ati in se ga dotakniti bolj od blizu, se vrne. Jezus se vedno vrne, vedno trka na vrata. Ne vra?a se z mogo?nimi znamenji, pred katerimi bi se ?utili majhne in neprimerne, bi nas bilo sram, ampak s svojimi ranami, znamenji njegove ljubezni, s katerimi je sprejel na?o krhkost. Jezusova ljubezen je sprejela na?e krhkosti.

Bratje in sestre, ?e zlasti ko do?ivljamo utrujenost in trenutke krize, se Jezus, Vstali, ?eli vrniti in biti z nami. Pri?akuje samo, da ga i??emo, da ga kli?emo, celo kot Toma?, da protestiramo, mu prinesemo svoje potrebe in svojo nevero. On se vedno vrne. Zakaj? Ker je potrpe?ljiv in usmiljen. Pride odpreti dvorane zadnjih ve?erij na?ih strahov in na?e nevere, ker nam vedno ho?e dati drugo prilo?nost. Sedaj pomislimo na zadnji?, ko smo se med te?kim trenutkom ali trenutkom krize zaprli vase, se zabarikadirali v svoje probleme in pustili Jezusa pred hi?o in si ponovno obljubimo, da bomo naslednji?, ?eprav s te?avo, iskali Jezusa, se vrnili k Njemu, njegovemu usmiljenju, k tistim ranam, ki so nas ozdravile. Tako bomo postali sposobni so?utja, se pribli?ati brez togosti in predsodkov k ranam drugih.

Marija, Mati usmiljenja, - meni je v?e? pomisliti na Mati usmiljenja v ponedeljek po nedelji usmiljenja – naj nas Marija spremlja na poti vere in ljubezni.

Homilija, nedelja, 24. april 2022 
Danes se vstali Gospod prika?e u?encem in njim, ki so ga zapustili, ponudi svoje usmiljenje, ko jim poka?e svoje rane. Besedam, ki jim jih nameni, daje ritem pozdrav, ki se v dana?njem evangeliju pojavi kar trikrat: »Mir vam bodi«! (Jn 20,19.21.26). Mir vam bodi! To je pozdrav Vstalega, ki prihaja naproti vsaki ?love?ki slabosti in napaki. Sledimo torej trem Jezusovim mir vam bodi! V njih bomo odkrili tri delovanja Bo?jega usmiljenja v nas, ki naprej daje veselje; potem vzbudi odpu??anje; kon?no tola?i v naporu.

1. Bo?je usmiljenje najprej daje veselje, posebno veselje, veselje, ko ?utimo, da nam je zastonjsko odpu??eno. Ko u?enci v velikono?nem ve?eru vidijo Jezusa in sli?ijo, da jim je prvi? rekel: Mir vam bodi!, se razveselijo (prim. v 20). Zaradi strahu so bili zaprti v hi?o; vendar so bili zaprti tudi sami vase, na tleh zaradi ob?utka poloma. Bili so u?enci, ki so zapustili U?itelja: v trenutku njegovega prijetja, so pobegnili. Peter ga je celo trikrat zatajil in nekdo iz njihove skupine – eden izmed njih! – je bil izdajalec. Obstajali so razlogi, da so se ?utili ne samo prestra?eni, ampak neuspe?ni, ni?le. V preteklosti so seveda sprejeli pogumne odlo?itve, navdu?eno so sledili U?itelju, zavzetostjo in velikodu?nostjo, na koncu pa je vse propadlo. Prevladal je strah in naredili so velik greh: v najbolj tragi?nem trenutku so Jezusa pustili samega. Pred veliko no?jo so mislili, da so ustvarjeni za velike re?i, razpravljali so o tem, kdo bi bil med njimi najve?ji … Sedaj so se dotaknili dna.

V tem ozra?ju pride prvi mir vam bodi! U?ence bi moralo biti sram, pa se veselijo. Zakaj? Ker ta obraz, ta pozdrav, te besede preusmerijo njihovo pozornost z njih samih na Jezusa. U?enci so se namre? »razveselili, ko so videli Gospoda,« pojasnjuje besedilo (v. 20). Odvrnejo se od sebe in svojih polomov, ker jih pritegnejo njegove o?i, v katerih ni strogosti, ampak usmiljenje. Kristus se ne prito?uje nad preteklostjo, ampak jim daje dobrohotnost vseh ?asov. In to jih o?ivi, vlije v njihova srca izgubljeni mir, jih naredi za nove ljudi, ki jih je o?istilo odpu??anje brez ra?unanja in brez zaslug.

To je Jezusovo veselje, veselje, ki smo ga okusili tudi mi, ko smo do?iveli njegovo odpu??anje. Zgodilo se nam je, da smo bili podobni u?encem v velikono?nem ve?eru: po padcu, grehu, polomu. V takih trenutkih se zdi, da se ne da narediti ni? ve?. A prav tam Gospod stori vse, da bi nam podaril svoj mir: po spovedi, po besedah nekoga, ki nam je blizu, po notranji tola?bi Duha, po nepri?akovanem in presenetljivem dogodku … Bog na razli?ne na?ine poskrbi, da bi nam dal ?utiti objem svojega usmiljenja, veselje, ki se rojeva iz prejema »odpu??anja in miru«. Da, Bo?je veselje je veselje, ki se rojeva iz odpu??anja in pu??a mir, veselje, ki dvigne brez poni?anja, kakor bi Gospod ne razumel, kaj se dogaja.

Bratje in sestre, spomnimo se odpu??anja in miru, ki smo ju prejeli od Jezusa. Vsakdo med nami jih je prejel, vsakdo med nami ima to izku?njo. Dobro nam bo delo spominjati se tega. Spomin na Bo?ji objem in na ljubkovanje postavimo pred spomin na svoje napake in padce. Tako bomo hranili veselje. Za tistega, ki oku?a Bo?je veselje, ne more biti ni? ve? tako, kot je bilo prej!

2. Mir vam bodi! Gospod to izre?e drugi? in doda: »Kakor je O?e mene poslal, tudi jaz vas po?iljam« (v. 22). In da u?encem Svetega Duha, da bi jih naredil za uresni?evalce sprave: »Katerim grehe odpustite, so jim odpu??eni« (v. 23). Ne le, da prejmejo usmiljenje, ampak postanejo delivci istega usmiljenja, ki so ga prejeli. Prejmejo to oblast, a ne na temelju svojih zaslug, svojih ?tudij, ne. To je ?isti dar milosti, ki pa sloni na njihovem izkustvu mo?, ki jim je bilo odpu??eno. Obra?am se na vas, misijonarji usmiljenja. ?e kdo med vami ne ?uti, da mu je bilo odpu??eno, naj se ustavi in naj ne bo misijonar usmiljenja do trenutka, ko za?uti, da mu je bilo odpu??eno. In od tega prejetega usmiljenja boste sposobni deliti veliko usmiljenja, veliko odpu??anja. Danes in vedno mora v Cerkvi odpu??anje priti do nas na ta na?in, po poni?ni dobroti usmiljenega spovednika, ki ve, da ni nosilec neke oblasti, ampak kanal usmiljenja, ki na druge izliva usmiljenje, ki ga je najprej sam u?il. In od tukaj izvira ta: odpustiti vse, kajti Bog vse odpu??a. Vse in vedno. Mi smo, ki se utrudimo prositi odpu??anja, toda On vedno odpu??a. In vi morate biti kanali tega odpu??anja preko lastne izku?nje, da vam je bilo odpu??eno. Ne mu?ite vernikov, ko pridejo z grehi, da bi razumeli za kaj gre. Ni?, poslu?ajte in odpu??ajte ter dajte dober nasvet za naprej. Bog vse odpu??a. Ne zapirajte teh vrat.

»Katerim grehe odpustite, so jim odpu??eni.« Te besede so na za?etku zakramenta sprave, a ne samo to. Celotno Cerkev je Jezus napravil za skupnost, ki je delivka usmiljenja, znamenje in orodje sprave za ?love?tvo. Bratje, sestre, vsak od nas je v zakramentu krsta prejel Svetega Duha, da bi bil mo?ki in ?enska sprave. Ko do?ivljamo veselje, da smo osvobojeni te?e na?ih grehov, na?ih polomov; ko osebno vemo, kaj pomeni biti prerojen, po do?ivetju, ki se je zdelo brezizhodno, moramo s tistimi, ki so okoli nas deliti kruh usmiljenja.  Naj ?utimo, da smo poklicani k temu. In vpra?ajmo se: ali jaz tukaj, kjer ?ivim, v dru?ini, na delu, v svoji skupnosti, spodbujam ob?estvo, sem tkalec sprave? Si prizadevam za spro??anje konfliktov, za prina?anje odpu??anja tja, kjer je sovra?tvo, miru tja, kjer je zamera? Ali pa zapadem v svet obrekovanja, ki vedno ubija. Vedno! Jezus i??e v nas, da bi bili pred svetom pri?e teh njegovih besed: Mir vam bodi! Ko sem prijel mir, ga podelim z drugim.

 3. Mir vam bodi! Gospod ponovi tretji?, ko se po osmih dneh ponovno prika?e u?encem, da bi potrdil Toma?evo naporno vero. Toma? ho?e videti in se dotakniti. Gospod se ne pohuj?uje nad njegovo nevernostjo, ampak mu pride naproti: »Polo?i svoj prst sem in poglej moje roke« (v. 27). Ne gre za besede, ki izzivajo, ampak za besede usmiljenja. Jezus razume Toma?evo te?avo: z njim ne ravna trdo in apostola v globini pretrese tolik?na dobrohotnost. In tako iz nevernega postane vernik ter izpove najbolj preprosto in lepo vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (v. 28). To je ?udovit vzklik, ki ga lahko sprejmemo za svojega in ga ponavljamo preko dneva, predvsem kadar do?ivljamo dvome in temo kot Toma?.

V Toma?u je namre? zgodovina vsakega vernika: obstajajo te?ki trenutki, v katerih se zdi, da ?ivljenje zanika vero, v katerih smo v krizi in se moramo dotakniti in videti. Vendar tako kot Toma? ravno tukaj ponovno odkrijemo Gospodovo srce, njegovo usmiljenje. V teh situacijah nam Jezus ne prihaja naproti zmagoslavno in z neizpodbitnimi dokazi, ne dela bombasti?nih ?ude?ev, ampak daje topla znamenja usmiljenja. Potola?i nas na enak na?in kot v dana?njem evangeliju: ponudi nam svoje rane. Pred grehi, pred najgr?im grehom nas in drugih, ne pozabimo na to, da je Gospodova navzo?nost, ki ponudi svoje rane. Ne pozabite tega. In v na?i slu?bi spovednikov, dajte videti ljudem, da so pred njihovimi grehi Gospodove rane, ki so veliko mo?nej?e od greha.

Da nam odkriti tudi rane bratov in sester. Da, Bo?je usmiljenje nas v na?ih krizah in naporih pogosto spravi v stik s trpljenjem bli?njega. Mislili smo, da smo mi na vrhuncu trpljenja, na vi?ku te?ke situacije, in odkrijemo tiste, ki v molku pre?ivlja ?e huj?e ?ase. In ?e za?nemo skrbeti za rane bli?njega in vanje vlijemo usmiljenje, se v nas rodi novo upanje, ki tola?i v naporu. Vpra?ajmo se torej, ?e smo se v zadnjem ?asu dotaknili ran kakega trpe?ega na telesu ali v duhu; ?e smo prinesli mir nekemu ranjenemu telesu ali strtemu duhu; ?e smo posvetili nekaj ?asa poslu?anju, spremljanju, tola?enju. Ko to delamo, sre?amo Jezusa, ki nas iz o?i tistega, ki ga ?ivljenje preizku?a, gleda z usmiljenjem in nam ponavlja: Mir vam bodi!

V?e? mi je pomisliti na Marijino navzo?nost tam med apostoli. Po binko?tih mislimo na njo kot na Mater Cerkve. Meni je v?e? v ponedeljek po nedelji usmiljenja pomisliti na njo, kot na Mater usmiljenja. Naj nam ona pomaga iti naprej v na?i tako lepi slu?bi.