杏MAP导航

Sir 27,4-7

膶e tresemo re拧eto, ostanejo na njem odpadki,
podobno 膷lovekove pomanjkljivosti v njegovem govorjenju.
Lon膷arsko posodo preizku拧a pe膷, 
tako 膷loveka preizkusimo v pogovoru z njim. 
Nego drevesa doka啪e njegov sad, 
tako beseda razodene misli 膷lovekovega srca. 
Ne hvali mo啪a, dokler ne spregovori, 
tako namre膷 preizku拧amo ljudi.

1 Kor 15,54-58

Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost in si bo to umrljivo nadelo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: 
Pou啪ita je smrt v zmago. 
Smrt, kje je tvoja zmaga? 
Smrt, kje je tvoje 啪elo? 
沤elo smrti je greh, mo膷 greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po na拧em Gospodu Jezusu Kristusu. In tako, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte v Gospodovem delu, saj veste, da va拧 trud ni prazen v Gospodu.

Lk 6,39-45

Povedal pa jim je tudi priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? U膷enec ni nad u膷iteljem. Toda vsak, ki bo izpopolnjen, bo kakor njegov u膷itelj. Kaj vendar gleda拧 iver v o膷esu svojega brata, bruna v lastnem o膷esu pa ne opazi拧? Kako more拧 re膷i svojemu bratu: 鈥篜ústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem o膷esu,鈥� 膷e sam ne vidi拧 bruna v svojem o膷esu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega o膷esa in potem bo拧 razlo膷no videl odstraniti iver, ki je v o膷esu tvojega brata.«

»Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namre膷 spoznamo po njegovem sadu; kajti smokev ne obirajo s trnja in grozdja ne trgajo z robidovja. Dober 膷lovek prina拧a iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo. Kajti njegova usta govorijo to, kar kipi iz srca.«

Razlaga cerkvenih o膷etov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Obstaja naraven prehod med prepovedjo ne soditi in prilikami, ki sledijo, saj ponazarjajo to, kar Jezus govori. Nezaslu啪ena obto啪ba in kritika vodita v hinav拧膷ino, zato ju ne smemo tolerirati. Sadovi vsakega, torej dejanja in besede, razkrivajo zna膷aj neke osebe in stanje njegovega srca.«  Sv. Beda 膶astitljivi dodaja: »Te啪ko je soditi misli in namene nekoga, saj jih dolo膷a razpolo啪enje srca. Dejanje v skromnosti pridobi ve膷jo zadostitev in pomembnej拧e delo 拧e ve膷je zado拧膷enje.«

Misli pape啪a Fran膷i拧ka

Da bi bili do drugih usmiljeni, moramo imeti pogum, da obto啪imo sami sebe. Potrebno se je nau膷iti ne soditi drugih, saj sicer postanemo hinavci. To je tveganje, katerega se moramo varovati vsi.

Liturgija nas spodbuja k premi拧ljevanju o »velikodu拧nosti odpu拧膷anja in usmiljenja«. S tem nas spominja na »kr拧膷anski stil«, ki ga vodijo ne啪nost, dobrotljivost in krotkost ter ki nas vabi, da bi se medsebojno prena拧ali. Gospod nam govori o »nekak拧ni nagradi«: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« To se sli拧i zelo lepo, toda lahko se nam zastavi vpra拧anje, kako to pot za膷eti, kateri je prvi korak. Prvi korak vidimo danes v evangeliju. Prvi korak je obto啪iti samega sebe. Pogum, da obto啪imo sebe, preden obto啪imo druge. Gospod nas to u膷i s podobo iverja, ki je v o膷esu brata, in bruna v lastnem o膷esu. Najprej je potrebno odstraniti bruno iz svojega o膷esa, kar pomeni obto啪iti sebe. To je prvi korak: »Obto啪i samega sebe, ne imej se za sodnika, da bi odstranil iver iz o膷esa drugega.«

Jezus na tem mestu uporabi besedo, ki jo uporablja samo za tiste, ki imajo dva obraza in dvojno du拧o: »Hinavec«. Mo拧ki in 啪enska, ki se ne nau膷ita obto啪iti samega sebe, postaneta hinavca. To velja za vse: Za膷en拧i od pape啪a navzdol. Za vse. 膶e nekdo med nami nima sposobnosti, da bi obto啪il samega sebe, in potem nekomu govori stvari o drugih, ni kristjan, ne vstopi v to tako lepo delo sprave, pomiritve, ne啪nosti, dobrotljivosti, odpu拧膷anja, velikodu拧nosti in usmiljenja, ki nam ga je predlagal Jezus Kristus.

Gospoda moramo prositi »za milost spreobrnjenja«. Kadar si za啪elimo, da bi komu govorili o pomanjkljivostih drugih, se ustavimo. Vpra拧ajmo se, kako pa je z mano. Imejmo pogum, ki ga ima sv. Pavel, ko pravi: »Bil sem bogokletnik, preganjalec in nasilne啪«. Koliko stvari lahko re膷emo o samih sebi? Prihranimo pripombe o drugih in komentirajmo sebe. To je prvi korak na poti velikodu拧nosti. Kajti kdor vidi samo iver v o膷esu drugega, kon膷a v ozkosr膷nosti. Njegova du拧a je ozkosr膷na, polna malenkosti in polna govoric.

Molimo za milost, da bi poslu拧ali Jezusov nasvet: Da bi bili velikodu拧ni v odpu拧膷anju in velikodu拧ni v usmiljenju. Da bi neko osebo kanonizirali, je potreben cel postopek, skupaj s 膷ude啪em. 艩ele potem jo Cerkev razglasi za sveto. Toda, 膷e bi na拧li kak拧no osebo, ki ni nikoli, zares nikoli rekla ni膷 slabega o drugih, bi jo lahko kanonizirali takoj.

Angel Gospodov, nedelja, 3. marec 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dana拧nji evangeljski odlomek predstavlja kratke prilike, s katerimi ho膷e Jezus nakazati svojim u膷encem pot, po kateri je potrebno hoditi, da bi razumno 啪iveli. Z vpra拧anjem: »Mar more slepi voditi slepega?« (Lk 6,39), ho膷e On poudariti, da voditelj ne sme biti slep, temve膷 mora dobro videti, to je, mora imeti modrost za razumno vodstvo, 膷e ne tvega, da bo povzro膷al 拧kodo osebam, ki se mu zaupajo. Jezus s tem privabi pozornost tistih, ki imajo vzgojne ali vodstvene odgovornosti: pastirjev du拧, politi膷nih oblasti, zakonodajalcev, u膷iteljev, star拧ev in jih opozori, da se morajo zavedati svoje ob膷utljive vloge in vedno razlo膷evati pravo pot, po kateri voditi osebe.

Jezus uporabi enega od modrostnih izrekov, da bi pokazal na samega sebe kot zgled u膷itelja in voditelja, za katerim hoditi: »U膷enec ni nad u膷iteljem. Toda vsak, ki bo izpopolnjen, bo kakor njegov u膷itelj« (v. 40). To je povabilo za hojo za njegovim zgledom in njegovim naukom, da bi bili zanesljivi in modri voditelji. Ta nauk predvsem vsebuje govor na gori, ki ga zadnje tri nedelje predlaga v evangeliju bogoslu啪je in poka啪e na dr啪i krotkosti ter usmiljenja, da bi bili iskrene, poni啪ne in pravi膷ne osebe.

V dana拧njem odlomku najdemo 拧e drugi pomenljiv stavek, torej tisti, ki opozarja, da nismo domi拧ljavi in hinavci. Tako pravi: »Kaj vendar gleda拧 iver v o膷esu svojega brata, bruna v lastnem o膷esu pa ne opazi拧?« (v. 41). Ve膷krat, to vemo vsi, je veliko la啪je opaziti in obsoditi pomanjkljivosti ter grehe drugih in ne uspeti videti z isto jasnostjo svojih. Mi vedno skrivamo svoje napake, skrivamo jih tudi pred samim seboj, medtem ko je lahko videti napake drugih. Sku拧njava je namre膷 v tem, da smo popustljivi s samim seboj, 拧irokogrudni s samim seboj in pa trdi pri obsodbi drugih. Vedno je koristno pomagati bli啪njemu z modrimi nasveti, a ko opazujemo in popravljamo napake svojega bli啪njega, se moramo pri tem zavedati, da imamo tudi mi napake. 膶e sam mislim, da jih nimam, ne morem obsojati in popravljati drugih. Vsi imamo napake, vsi. Tega se moramo zavedati in preden obsojamo druge, moramo pogledati sami vase. Na ta na膷in se bomo odzivali s poni啪nostjo in verodostojnostjo ter pri膷evali z dejavno ljubeznijo.

Kako lahko razumemo, 膷e je na拧e oko svobodno ali pa ga ovira bruno? O tem re膷e ponovno Jezus: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namre膷 spoznamo po njegovem sadu« (vv. 43-44). Sad so dejanja, pa tudi besede. Tudi po besedah se prepozna kvaliteto drevesa. Saj tisti, ki je dober, jemlje iz svojega srca in svojih ust dobro in kdor je slab jemlje ven slabo, ker izvaja najbolj 拧kodljivo dejanje med nami in to je opravljanje. Govorice, govoriti slabo o drugih, to uni膷uje. Uni膷uje dru啪ino, uni膷uje 拧olo, uni膷uje delovno mesto, uni膷uje 膷etrt鈥� Z jezikom se za膷enjajo vojne. Pomislimo malo na ta Jezusov nauk in premislimo. Zastavimo si vpra拧anje: Govorim grdo o drugih? Sku拧am vedno umazati druge? Zame je la啪je videti napake drugih ali svoje napake? Sku拧ajmo se vsaj malo popravljati. To bo dobro delo vsem. Prosimo za Marijino pomo膷 in pripro拧njo, da bi lahko hodili za Gospodom po tej poti.

Angel Gospodov, nedelja, 27. februar 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju dana拧njega bogoslu啪ja Jezus vabi k razmisleku o na拧em pogledu in o na拧em govorjenju. Pogled in govorjenje.

Najprej glede pogleda. Lahko zapademo v nevarnost, pravi Gospod, 膷e se osredoto膷imo na to, da gledamo iver v o膷esu brata, bruna v svojem o膷esu pa ne opazimo (prim. Lk 6,41). Druga膷e re膷eno, biti zelo pozorni na pomanjkljivosti drugih, 膷eprav na tiste majhne kot je iver, pri tem pa resno zanemarjati svoje tako, da jim damo majhno veljavo. Res je, kar pravi Jezus, saj vedno najdemo vzroke, da krivimo druge, sebe pa opravi膷ujemo. Ve膷krat se prito啪ujemo nad stvarmi, ki niso v redu v dru啪bi, v Cerkvi, v svetu, ne da bi najprej to postavili pod vpra拧aj in ne da bi se zavzeli spremeniti najprej same sebe. Vsaka rodovitna, pozitivna sprememba se mora za膷eti pri nas samih. V nasprotnem primeru ne bo spremembe. Toda, razlo啪i Jezus, 膷e tako delamo, je na拧 pogled slep. In 膷e smo slepi, si ne moremo domi拧ljati, da smo voditelji in u膷itelji za druge, kajti slepi ne more slepega voditi (prim. v. 39), pravi Gospod.

Dragi bratje in sestre, Gospod nas vabi, da ponovno o膷istimo svoj pogled. Najprej od nas zahteva, da pogledamo vase in prepoznamo lastno bedo. Kajti, 膷e nismo sposobni videti svojih napak, nas bo vedno vodilo v to, da bomo pove膷evali napake drugih. 膶e pa priznamo svoje napake in svojo rev拧膷ino, se za nas odprejo vrata usmiljenja. In potem, ko smo se pogledali od znotraj, nas Jezus vabi, naj gledamo druge, kakor to po膷ne On, - to je torej ta skrivnost: gledati na druge, kakor to po膷ne On, - ki ne vidi predvsem zla temve膷 dobro. Tako nas gleda Bog, da v nas ne vidi nepopravljivih napak, temve膷 vidi v nas otroke, ki pogre拧ijo. S tem je spremenjen zorni kot, saj ni ve膷 osredoto膷enosti na napake, ampak na otroke, ki pogre拧ijo. Bog vedno lo膷i osebo od njenih napak. Vedno v prid osebe. Vedno verjame v osebo, ter je vedno pripravljen odpustiti napake. Vemo, da Bog vedno odpu拧膷a. Vabi nas torej naj po膷nemo enako, da ne i拧膷emo v drugih zla, temve膷 dobro.

Po pogledu nas Jezus danes vabi, naj razmislimo o svojem govorjenju. Gospod razlo啪i, da »usta govorijo to, kar kipi iz srca« (v. 45). Res je, da potem kako nekdo govori, takoj opazi拧 to, kar ima v srcu. Besede, ki jih uporabljamo, spregovorijo o nas kak拧ni smo. Toda v膷asih polagamo malo pozornosti svojim besedam in jih uporabljamo na povr拧inski na膷in. Toda besede imajo te啪o. Omogo膷ijo nam, da izra啪amo misli in 膷ustva; da spregovorijo strahovi, ki jih imamo in na膷rti, ki jih nameravamo udejanjati; blagoslavljati Boga in druge. 沤al pa lahko z jezikom tudi pove膷amo predsodke, postavljamo prepreke, napadamo in celo uni膷ujemo brate. Z jezikom lahko uni膷imo brate. Opravljanje rani in obrekovanje je lahko bolj ostro kot no啪! Dandanes, 拧e zlasti v digitalnem svetu besede drvijo, toda pre拧tevilne nosijo s seboj jezo in nasilje, pove膷ujejo la啪ne novice ter izkori拧膷ajo kolektiven strah, da bi raz拧irjale popa膷ene ideje. Diplomat, ki je bil generalni sekretar Zdru啪enih narodov ter je dobil Nobelovo nagrado za mir, je dejal, da je »zlorabljanje besed enako kot zani膷evati 膷love拧ko bitje« D. HAMMARSKJÖLD, Tracce di cammino, Magnano BI 1992, 131).

Vpra拧ajmo se torej, kak拧no vrsto besed uporabljamo. Besede, ki izra啪ajo pozornost, spo拧tovanje, razumevanje, bli啪ino, so膷utje ali pa besede, katerih namen je pokazati nas lepe pred drugimi? In 拧e, govorimo krotko ali pa onesna啪ujemo  svet z raz拧irjanjem strupa preko kritiziranja, prito啪evanja, pove膷evanjem raz拧irjene agresivnosti?

Marija, na katere poni啪nost se je ozrl Bog, Devica ti拧ine, ki jo bomo sedaj molili, naj nam pomaga o膷istiti na拧 pogled in na拧e govorjenje.