杏MAP导航

Sir 27,4-7

?e tresemo re?eto, ostanejo na njem odpadki,
podobno ?lovekove pomanjkljivosti v njegovem govorjenju.
Lon?arsko posodo preizku?a pe?, 
tako ?loveka preizkusimo v pogovoru z njim. 
Nego drevesa doka?e njegov sad, 
tako beseda razodene misli ?lovekovega srca. 
Ne hvali mo?a, dokler ne spregovori, 
tako namre? preizku?amo ljudi.

1 Kor 15,54-58

Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost in si bo to umrljivo nadelo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: 
Pou?ita je smrt v zmago. 
Smrt, kje je tvoja zmaga? 
Smrt, kje je tvoje ?elo? 
?elo smrti je greh, mo? greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po na?em Gospodu Jezusu Kristusu. In tako, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte v Gospodovem delu, saj veste, da va? trud ni prazen v Gospodu.

Lk 6,39-45

Povedal pa jim je tudi priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? U?enec ni nad u?iteljem. Toda vsak, ki bo izpopolnjen, bo kakor njegov u?itelj. Kaj vendar gleda? iver v o?esu svojega brata, bruna v lastnem o?esu pa ne opazi?? Kako more? re?i svojemu bratu: ?Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem o?esu,? ?e sam ne vidi? bruna v svojem o?esu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega o?esa in potem bo? razlo?no videl odstraniti iver, ki je v o?esu tvojega brata.«

»Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namre? spoznamo po njegovem sadu; kajti smokev ne obirajo s trnja in grozdja ne trgajo z robidovja. Dober ?lovek prina?a iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo. Kajti njegova usta govorijo to, kar kipi iz srca.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Obstaja naraven prehod med prepovedjo ne soditi in prilikami, ki sledijo, saj ponazarjajo to, kar Jezus govori. Nezaslu?ena obto?ba in kritika vodita v hinav??ino, zato ju ne smemo tolerirati. Sadovi vsakega, torej dejanja in besede, razkrivajo zna?aj neke osebe in stanje njegovega srca.«  Sv. Beda ?astitljivi dodaja: »Te?ko je soditi misli in namene nekoga, saj jih dolo?a razpolo?enje srca. Dejanje v skromnosti pridobi ve?jo zadostitev in pomembnej?e delo ?e ve?je zado??enje.«

Misli pape?a Fran?i?ka

Da bi bili do drugih usmiljeni, moramo imeti pogum, da obto?imo sami sebe. Potrebno se je nau?iti ne soditi drugih, saj sicer postanemo hinavci. To je tveganje, katerega se moramo varovati vsi.

Liturgija nas spodbuja k premi?ljevanju o »velikodu?nosti odpu??anja in usmiljenja«. S tem nas spominja na »kr??anski stil«, ki ga vodijo ne?nost, dobrotljivost in krotkost ter ki nas vabi, da bi se medsebojno prena?ali. Gospod nam govori o »nekak?ni nagradi«: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« To se sli?i zelo lepo, toda lahko se nam zastavi vpra?anje, kako to pot za?eti, kateri je prvi korak. Prvi korak vidimo danes v evangeliju. Prvi korak je obto?iti samega sebe. Pogum, da obto?imo sebe, preden obto?imo druge. Gospod nas to u?i s podobo iverja, ki je v o?esu brata, in bruna v lastnem o?esu. Najprej je potrebno odstraniti bruno iz svojega o?esa, kar pomeni obto?iti sebe. To je prvi korak: »Obto?i samega sebe, ne imej se za sodnika, da bi odstranil iver iz o?esa drugega.«

Jezus na tem mestu uporabi besedo, ki jo uporablja samo za tiste, ki imajo dva obraza in dvojno du?o: »Hinavec«. Mo?ki in ?enska, ki se ne nau?ita obto?iti samega sebe, postaneta hinavca. To velja za vse: Za?en?i od pape?a navzdol. Za vse. ?e nekdo med nami nima sposobnosti, da bi obto?il samega sebe, in potem nekomu govori stvari o drugih, ni kristjan, ne vstopi v to tako lepo delo sprave, pomiritve, ne?nosti, dobrotljivosti, odpu??anja, velikodu?nosti in usmiljenja, ki nam ga je predlagal Jezus Kristus.

Gospoda moramo prositi »za milost spreobrnjenja«. Kadar si za?elimo, da bi komu govorili o pomanjkljivostih drugih, se ustavimo. Vpra?ajmo se, kako pa je z mano. Imejmo pogum, ki ga ima sv. Pavel, ko pravi: »Bil sem bogokletnik, preganjalec in nasilne?«. Koliko stvari lahko re?emo o samih sebi? Prihranimo pripombe o drugih in komentirajmo sebe. To je prvi korak na poti velikodu?nosti. Kajti kdor vidi samo iver v o?esu drugega, kon?a v ozkosr?nosti. Njegova du?a je ozkosr?na, polna malenkosti in polna govoric.

Molimo za milost, da bi poslu?ali Jezusov nasvet: Da bi bili velikodu?ni v odpu??anju in velikodu?ni v usmiljenju. Da bi neko osebo kanonizirali, je potreben cel postopek, skupaj s ?ude?em. ?ele potem jo Cerkev razglasi za sveto. Toda, ?e bi na?li kak?no osebo, ki ni nikoli, zares nikoli rekla ni? slabega o drugih, bi jo lahko kanonizirali takoj.

Angel Gospodov, nedelja, 3. marec 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dana?nji evangeljski odlomek predstavlja kratke prilike, s katerimi ho?e Jezus nakazati svojim u?encem pot, po kateri je potrebno hoditi, da bi razumno ?iveli. Z vpra?anjem: »Mar more slepi voditi slepega?« (Lk 6,39), ho?e On poudariti, da voditelj ne sme biti slep, temve? mora dobro videti, to je, mora imeti modrost za razumno vodstvo, ?e ne tvega, da bo povzro?al ?kodo osebam, ki se mu zaupajo. Jezus s tem privabi pozornost tistih, ki imajo vzgojne ali vodstvene odgovornosti: pastirjev du?, politi?nih oblasti, zakonodajalcev, u?iteljev, star?ev in jih opozori, da se morajo zavedati svoje ob?utljive vloge in vedno razlo?evati pravo pot, po kateri voditi osebe.

Jezus uporabi enega od modrostnih izrekov, da bi pokazal na samega sebe kot zgled u?itelja in voditelja, za katerim hoditi: »U?enec ni nad u?iteljem. Toda vsak, ki bo izpopolnjen, bo kakor njegov u?itelj« (v. 40). To je povabilo za hojo za njegovim zgledom in njegovim naukom, da bi bili zanesljivi in modri voditelji. Ta nauk predvsem vsebuje govor na gori, ki ga zadnje tri nedelje predlaga v evangeliju bogoslu?je in poka?e na dr?i krotkosti ter usmiljenja, da bi bili iskrene, poni?ne in pravi?ne osebe.

V dana?njem odlomku najdemo ?e drugi pomenljiv stavek, torej tisti, ki opozarja, da nismo domi?ljavi in hinavci. Tako pravi: »Kaj vendar gleda? iver v o?esu svojega brata, bruna v lastnem o?esu pa ne opazi??« (v. 41). Ve?krat, to vemo vsi, je veliko la?je opaziti in obsoditi pomanjkljivosti ter grehe drugih in ne uspeti videti z isto jasnostjo svojih. Mi vedno skrivamo svoje napake, skrivamo jih tudi pred samim seboj, medtem ko je lahko videti napake drugih. Sku?njava je namre? v tem, da smo popustljivi s samim seboj, ?irokogrudni s samim seboj in pa trdi pri obsodbi drugih. Vedno je koristno pomagati bli?njemu z modrimi nasveti, a ko opazujemo in popravljamo napake svojega bli?njega, se moramo pri tem zavedati, da imamo tudi mi napake. ?e sam mislim, da jih nimam, ne morem obsojati in popravljati drugih. Vsi imamo napake, vsi. Tega se moramo zavedati in preden obsojamo druge, moramo pogledati sami vase. Na ta na?in se bomo odzivali s poni?nostjo in verodostojnostjo ter pri?evali z dejavno ljubeznijo.

Kako lahko razumemo, ?e je na?e oko svobodno ali pa ga ovira bruno? O tem re?e ponovno Jezus: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namre? spoznamo po njegovem sadu« (vv. 43-44). Sad so dejanja, pa tudi besede. Tudi po besedah se prepozna kvaliteto drevesa. Saj tisti, ki je dober, jemlje iz svojega srca in svojih ust dobro in kdor je slab jemlje ven slabo, ker izvaja najbolj ?kodljivo dejanje med nami in to je opravljanje. Govorice, govoriti slabo o drugih, to uni?uje. Uni?uje dru?ino, uni?uje ?olo, uni?uje delovno mesto, uni?uje ?etrt… Z jezikom se za?enjajo vojne. Pomislimo malo na ta Jezusov nauk in premislimo. Zastavimo si vpra?anje: Govorim grdo o drugih? Sku?am vedno umazati druge? Zame je la?je videti napake drugih ali svoje napake? Sku?ajmo se vsaj malo popravljati. To bo dobro delo vsem. Prosimo za Marijino pomo? in pripro?njo, da bi lahko hodili za Gospodom po tej poti.

Angel Gospodov, nedelja, 27. februar 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju dana?njega bogoslu?ja Jezus vabi k razmisleku o na?em pogledu in o na?em govorjenju. Pogled in govorjenje.

Najprej glede pogleda. Lahko zapademo v nevarnost, pravi Gospod, ?e se osredoto?imo na to, da gledamo iver v o?esu brata, bruna v svojem o?esu pa ne opazimo (prim. Lk 6,41). Druga?e re?eno, biti zelo pozorni na pomanjkljivosti drugih, ?eprav na tiste majhne kot je iver, pri tem pa resno zanemarjati svoje tako, da jim damo majhno veljavo. Res je, kar pravi Jezus, saj vedno najdemo vzroke, da krivimo druge, sebe pa opravi?ujemo. Ve?krat se prito?ujemo nad stvarmi, ki niso v redu v dru?bi, v Cerkvi, v svetu, ne da bi najprej to postavili pod vpra?aj in ne da bi se zavzeli spremeniti najprej same sebe. Vsaka rodovitna, pozitivna sprememba se mora za?eti pri nas samih. V nasprotnem primeru ne bo spremembe. Toda, razlo?i Jezus, ?e tako delamo, je na? pogled slep. In ?e smo slepi, si ne moremo domi?ljati, da smo voditelji in u?itelji za druge, kajti slepi ne more slepega voditi (prim. v. 39), pravi Gospod.

Dragi bratje in sestre, Gospod nas vabi, da ponovno o?istimo svoj pogled. Najprej od nas zahteva, da pogledamo vase in prepoznamo lastno bedo. Kajti, ?e nismo sposobni videti svojih napak, nas bo vedno vodilo v to, da bomo pove?evali napake drugih. ?e pa priznamo svoje napake in svojo rev??ino, se za nas odprejo vrata usmiljenja. In potem, ko smo se pogledali od znotraj, nas Jezus vabi, naj gledamo druge, kakor to po?ne On, - to je torej ta skrivnost: gledati na druge, kakor to po?ne On, - ki ne vidi predvsem zla temve? dobro. Tako nas gleda Bog, da v nas ne vidi nepopravljivih napak, temve? vidi v nas otroke, ki pogre?ijo. S tem je spremenjen zorni kot, saj ni ve? osredoto?enosti na napake, ampak na otroke, ki pogre?ijo. Bog vedno lo?i osebo od njenih napak. Vedno v prid osebe. Vedno verjame v osebo, ter je vedno pripravljen odpustiti napake. Vemo, da Bog vedno odpu??a. Vabi nas torej naj po?nemo enako, da ne i??emo v drugih zla, temve? dobro.

Po pogledu nas Jezus danes vabi, naj razmislimo o svojem govorjenju. Gospod razlo?i, da »usta govorijo to, kar kipi iz srca« (v. 45). Res je, da potem kako nekdo govori, takoj opazi? to, kar ima v srcu. Besede, ki jih uporabljamo, spregovorijo o nas kak?ni smo. Toda v?asih polagamo malo pozornosti svojim besedam in jih uporabljamo na povr?inski na?in. Toda besede imajo te?o. Omogo?ijo nam, da izra?amo misli in ?ustva; da spregovorijo strahovi, ki jih imamo in na?rti, ki jih nameravamo udejanjati; blagoslavljati Boga in druge. ?al pa lahko z jezikom tudi pove?amo predsodke, postavljamo prepreke, napadamo in celo uni?ujemo brate. Z jezikom lahko uni?imo brate. Opravljanje rani in obrekovanje je lahko bolj ostro kot no?! Dandanes, ?e zlasti v digitalnem svetu besede drvijo, toda pre?tevilne nosijo s seboj jezo in nasilje, pove?ujejo la?ne novice ter izkori??ajo kolektiven strah, da bi raz?irjale popa?ene ideje. Diplomat, ki je bil generalni sekretar Zdru?enih narodov ter je dobil Nobelovo nagrado za mir, je dejal, da je »zlorabljanje besed enako kot zani?evati ?love?ko bitje« D. HAMMARSKJÖLD, Tracce di cammino, Magnano BI 1992, 131).

Vpra?ajmo se torej, kak?no vrsto besed uporabljamo. Besede, ki izra?ajo pozornost, spo?tovanje, razumevanje, bli?ino, so?utje ali pa besede, katerih namen je pokazati nas lepe pred drugimi? In ?e, govorimo krotko ali pa onesna?ujemo  svet z raz?irjanjem strupa preko kritiziranja, prito?evanja, pove?evanjem raz?irjene agresivnosti?

Marija, na katere poni?nost se je ozrl Bog, Devica ti?ine, ki jo bomo sedaj molili, naj nam pomaga o?istiti na? pogled in na?e govorjenje.