杏MAP导航

1 Sam 26,2.7-9.12-13.22-23

Savel je vstal in 拧el v Zifsko pu拧膷avo, z njim pa tri tiso膷 mo啪, izbranih Izraelcev, da bi poiskali Davida v Zifski pu拧膷avi. David in Abi拧áj sta pri拧la pono膷i k ljudstvu, in glej, Savel je spal, le啪e膷 v vozni pregradi, njegova sulica je bila zasajena v zemljo pri njegovem vzglavju, Abnêr in ljudstvo pa so le啪ali okrog njega. Tedaj je Abi拧áj rekel Davidu: »Danes ti je Bog izro膷il tvojega sovra啪nika v roko. Dovôli zdaj, da ga enkrat s sulico pribijem k zemlji 鈥� drugi膷 ga ne bo treba!« David pa je rekel Abi拧áju: »Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan? David je vzel sulico in vr膷 za vodo od Savlovega vzglavja. Potem sta od拧la, ne da bi ju kdo videl, ne da bi kdo zaznal, ne da bi se kdo zbudil, kajti vsi so spali, ker je pri拧lo nanje trdno spanje od Gospoda.

David pa je pri拧el na nasprotno stran in se od dale膷 postavil na vrh gore, tako da je bila velika razdalja med njimi. David je odgovoril in rekel: »Glej, tu je kraljeva sulica. Naj pride 膷ez kateri izmed mladeni膷ev in jo vzame. Gospod pa naj vsakemu povrne po njegovi pravi膷nosti in zvestobi. Kajti danes te je Gospod dal meni v roko, pa nisem hotel iztegniti svoje roke zoper Gospodovega maziljenca.

1 Kor 15,45-49

Tako je tudi pisano: Prvi 膷lovek Adam je postal 啪iva du拧a, poslednji Adam pa o啪ivljajo膷i duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je du拧evno, potem to, kar je duhovno. Prvi 膷lovek je iz prsti, zemeljski, drugi 膷lovek pa je iz nebes. Kakr拧en je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakr拧en je nebe拧ki, taki so tudi nebe拧ki. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebe拧kega.

Lk 6,27-38

»Vam pa, ki poslu拧ate, pravim: Ljubíte svoje sovra啪nike, delajte dobro tistim, ki vas sovra啪ijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi 拧e drugo, in kdor ti ho膷e vzeti pla拧膷, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in 膷e kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor ho膷ete, da bi ljudje storili vam, enako vi storite njim. 膶e ljubite tiste, ki ljubijo vas, kak拧no priznanje vam gre? Saj tudi gre拧niki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. In 膷e dobro delate tistim, ki delajo dobro vam, kak拧no priznanje vam gre? Tudi gre拧niki delajo isto. In 膷e posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kak拧no priznanje vam gre? Tudi gre拧niki posojajo gre拧nikom, da prejmejo enako. Toda ljubíte svoje sovra啪nike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pri膷akovali. In va拧e pla膷ilo bo veliko in boste sinovi Najvi拧jega, kajti on je dober tudi do nehvale啪nih in hudobnih.

Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi va拧 O膷e!« »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpu拧膷ajte in vam bo odpu拧膷eno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potla膷eno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naro膷je. S kakr拧no mero namre膷 merite, s tak拧no se vam bo odmerilo.«

Razlaga cerkvenih o膷etov

Sv. Avgu拧tin razlaga: »Svet ljubi svojo krivdo in sovra啪i svojo naravo, medtem ko mora imeti kristjan nasprotno dr啪o do sveta.« Tertulijan pojasnjuje: »Ljubiti svoje sovra啪nike zahteva dejanje volje, ki je nasprotna tisti spontani. To dejanje so sposobni storiti samo kristjani.« Sv. Ambro啪 dodaja: »Ljubiti svoje sovra啪nike je izraz dejavne ljubezni, ki izhaja neposredno iz Bo啪je ljubezni. Kristus je medtem, ko je trpel na kri啪u, molil za tiste, ki so ga ubijali.« Evzebij Cezarejski pravi: »Jezus predpostavlja, da nasilje, torej da te udarijo po licu, ni kazen za kriminalno dejanje, ampak da izhaja iz preganjanja. Moliti za sovra啪nike pomeni sodelovati pri dobrem za sovra啪nika, kar vsekakor ni znamenje povr拧inske ljubezni.« Sv. Izak iz Niniv nadaljuje: »U膷enci morajo biti pripravljeni, da z njimi ravnajo nasilno, jim vzamejo obleko in materialne dobrine. Oseba, ki je usmiljena, prena拧a krivi膷nost.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »膶e ima ljudstvo Kristusovega duha, kakor u膷ijo blagri, tedaj bo sprejelo to preganjanje kot nekaj pri膷akovanega, saj je Kristus dopolnitev postave, kajti s svojo krvjo je spremenil postavo.« Sv. Ciprijan razlaga: »Sv. 艩tefan, prvi kr拧膷anski mu膷enec, s tem ko je ljubil svoje sovra啪nike, nam ka啪e, kako hodi za Kristusom.« Sv. Bazilij Cezarejski razmi拧lja: »Bralec ne more, da ne bi pomislil na Jezusovo trpljenje, ko prostovoljno dopusti, da ga bijejo in sle膷ejo. Jezus ho膷e, da gremo onkraj preprostega povra膷ila pri dajanju, saj gre za dar in za posojilo, dar za nas, a tudi posojilo, saj to, kar posojamo, nam je bilo podarjeno.« Origen pojasnjuje: »Bog je v nas polo啪il svojo podobo in sli膷nost. Ta bo啪anska podoba je vidna v tistih, ki so usmiljeni, kakor je usmiljen nebe拧ki O膷e. Sv. Ciril Aleksandrijski zatrdi: »Usmiljenje je zna膷ilnost Boga.« Sv. Justin, mu膷enec to pojasni: »Vsi ti stavki ozna膷ujejo Boga kot usmiljenega tako do pravi膷nega kot do krivi膷nega.« Sv. Avgu拧tin dodaja: »Lahko bi dali prakti膷ne primere, kako je potrebno drugim izkazovati to usmiljenje, 拧e zlasti, da se opusti 啪eljo po ma拧膷evanju in se sku拧a biti so膷uten z bli啪njim.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Jezusovi u膷enci ka啪ejo svetu zna膷ilnosti Boga, ki sodi s pravi膷nostjo in odpu拧膷a z milostjo.« Sv. Avgu拧tin nadaljuje: »Jezusovo usmiljenje se izra啪a na dva na膷ina: odpu拧膷anje in velikodu拧nost, dve obliki milo拧膷ine in dve krili molitve.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Bo啪ja velikodu拧nost je paradoks, 拧e posebej, 膷e uporablja 膷love拧ke sheme, da opi拧e svoje dajanje darov.«

Misli pape啪a Fran膷i拧ka

Angel Gospodov, nedelja, 24. februar 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana拧nje nedelje (glej Lk 6,27-38) zadeva to膷ko, ki je v sredi拧膷u kr拧膷anskega 啪ivljenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovra啪nikov. Jezusove besede so jasne: »Vam pa, ki poslu拧ate, pravim: Ljubíte svoje sovra啪nike, delajte dobro tistim, ki vas sovra啪ijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za u膷ence, ki jim Jezus pravi »vi, ki poslu拧ate«. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovra啪nikov onkraj na拧ih zmo啪nosti, vendar pa je zato postal 膷lovek: ne zato, da bi nas pustil tak拧ne, kakr拧ni smo, ampak da bi nas preoblikoval v mo啪e in 啪ene, ki so sposobni ve膷je ljubezni, ljubezni njegovega in na拧ega O膷eta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki »ga poslu拧a«. In tako postane mogo膷e! Z Njim, zahvaljujo膷 njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo. 

Na ta na膷in Jezus 啪eli, da v vsakem srcu Bo啪ja ljubezen zmaga nad sovra拧tvom in zamero. Logika ljubezni, ki dose啪e najvi拧jo to膷ko v Kristusovem kri啪u, je to, kar je zna膷ilno za kristjana in nas spodbuja, da bi 拧li naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogo膷e premagati 膷love拧ko nagnjenje in posvetni zakon povra膷ila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi va拧 O膷e!« (v. 36). Kdor poslu拧a Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi 膷e ga to stane, postane Bo啪ji sin in za膷enja biti resni膷no podoben O膷etu, ki je v nebesih. Postanemo zmo啪ni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti ve膷 nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni ne啪nosti in dobrote; in 膷utimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! 鈥� in se torej s tem ne pona拧amo, ampak smo za to samo hvale啪ni. 

Ne obstaja ni膷 ve膷jega in rodovitnej拧ega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovra拧tvo in ma拧膷evanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Bo啪ji podobi.

Ta zapoved, naj odgovorimo na 啪alitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: »kulturo usmiljenja 鈥� moramo se je dobro nau膷iti in uresni膷evati, to kulturo usmiljenja, ki spro啪i pravo revolucijo« (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mu膷enci vseh 膷asov. In Jezus nam zagotavlja, da na拧e vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: »Odpu拧膷ajte in vam bo odpu拧膷eno. Dajajte in se vam bo dalo. [鈥�] S kakr拧no mero namre膷 merite, s tak拧no se vam bo odmerilo« (v. 37-38).

Moramo odpu拧膷ati, saj nam je Bog odpustil in nam vedno odpu拧膷a. 膶e ne odpustimo vsega, tudi ne moremo zahtevati, da bo nam vse odpu拧膷eno. 膶e pa se na拧a srca odprejo usmiljenju, 膷e se odpu拧膷anje potrdi z bratskim objemom in se sklenejo vezi ob膷estva, pred svetom potrjujemo, da je mogo膷e zlo premagati z dobrim. V膷asih se la啪je spominjamo krivic in slabega, ki so nam ga storili in ne dobrih stvari. Nekateri ljudje imajo to navado in postane bolezen. To so »zbiralci krivic«: spominjajo se le slabih stvari, ki so jih storili. To ni pot. Jezus nam pravi, da moramo storiti nasprotno. Spominjati se dobrih stvari in ko pride kdo, ki obrekuje, ki govori slabo o drugem, re膷i: »Ja, morda, vendar pa ima to dobro lastnost.« Obrniti na glavo besede. To je revolucija usmiljenja. 

Naj nam Devica Marija pomaga, da bi dopustili, da bi se ta sveta Jezusova beseda, 啪go膷a kot ogenj, dotaknila na拧ega srca, nas preoblikovala in naredila zmo啪ne, da bi delali dobro brez povra膷ila ter povsod pri膷evali zmago ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 20. februar 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju dana拧njega bogoslu啪ja da Jezus svojim u膷encem nekaj bistvenih napotkov za 啪ivljenje. Gospod misli na tiste najte啪je situacije, ki predstavljajo za nas preizkusni kamen, torej na tak拧ne, ki nas postavijo pred tistega, ki je na拧 sovra啪nik ali nasprotnik, predenj, ki nam sku拧a vedno po膷eti hudo. V tak拧nih primerih je Jezusov u膷enec poklican, da ne popusti nagonu ali sovra拧tvu, ne popustiti, temve膷 iti onkraj, zelo onkraj, onkraj nagona in onkraj sovra拧tva. Jezus tako pravi: »Ljubíte svoje sovra啪nike, delajte dobro tistim, ki vas sovra啪ijo« (Lk 6,27). In 拧e bolj konkretno: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi 拧e drugo« (v. 6,27). Ko mi sli拧imo tole, se nam zdi, kakor da Gospod zahteva nemogo膷e. In 拧e, zakaj ljubiti sovra啪nike? 膶e se ne odzove nasilne啪em, se da vsakemu nasilju prosto pot in to ni pravi膷no. Toda, a je res tako? Zares Gospod zahteva od nas nemogo膷e, 拧e ve膷, krivi膷ne stvari?

Premislimo torej tisti smisel za krivi膷nost, ki ga opazimo pri »nastavi 拧e drugo lice« in pomislimo na Jezusa. Med trpljenjem, med krivi膷nim procesom pred velikim duhovnikom, v dolo膷enem trenutku ga eden od stra啪arjev udari po licu. In kako se On odzove? Ne 啪ali, ne, ampak re膷e stra啪arju: »膶e sem napa膷no rekel, izpri膷aj, da napa膷no; 膷e pa prav, zakaj me tol膷e拧?« (Jn 18,23). Zahteva razlog za utrpelo zlo. Nastaviti drugo lice, ne pomeni tiho trpeti, popustiti krivi膷nosti. Jezus s svojim vpra拧anjem poka啪e na to, kar je krivi膷no. Toda, to stori brez jeze, brez nasilja, celo zelo vljudno. No膷e pod啪gati razpravo, temve膷 razelektriti zamero. To je pomembno. Isto膷asno pogasiti sovra拧tvo in krivi膷nost ter sku拧ati pridobiti gre拧nega brata. Ni lahko to storiti, a Jezus je to storil in pravi, da naj delamo tudi mi tako. To pomeni nastaviti drugo lice, saj je Jezusova krotkost mo膷nej拧i odgovor od prejetega udarca. Nastaviti drugo lice, ni zasilna re拧itev izgubljajo膷ega, temve膷 dejanje tistega, ki ima ve膷jo notranjo mo膷. Nastaviti drugo lice je premagati hudo z dobrim, ki odpre 拧pranjo v srcu sovra啪nika tako, da razgali nesmiselnost njegovega sovra拧tva. Te dr啪e nastaviti drugo lice ne vodi prera膷unljivost ali sovra拧tvo temve膷 ljubezen. Dragi bratje in sestre, zastonjska in nezaslu啪ena ljubezen, ki jo prejmemo od Jezusa, poraja v srcu na膷in delovanja podobnega njegovemu, ki zavra膷a vsakr拧no ma拧膷evanje. Mi smo navajeni na ma拧膷evanja: »Ti si mi naredil to, jaz ti bom naredil tole鈥�«, ali pa ohranjati v srcu zamero. Zamera dela hudo osebi, saj jo uni膷uje.

Poglejmo 拧e drugi ugovor: je mogo膷e, da neka oseba pride do tega, da ljubi svoje sovra啪nike? 膶e bi bilo odvisno samo od nas, bi bilo nemogo膷e. Toda zapomnimo si, da kadar Gospod kaj zahteva, nam ho膷e to podariti. Gospod od tebe zahteva nekaj, kar ti On ne bo dal 啪e prej? Ko mi pravi, naj ljubim sovra啪nike, mi ho膷e dati sposobnost, da to storim. Brez te sposobnosti mi ne bi zmogli, toda On nam to pravi in nam da sposobnost ljubiti. Sveti Avgu拧tin je takole molil, prisluhnite kako lepa molitev je: Gospod, »daj mi to, kar zahteva拧 in zahtevaj od mene karkoli ho膷e拧« (Izpovedi, X, 29.40). »Daj mi to, kar zahteva拧 in zahtevaj od mene karkoli ho膷e拧«. Kaj ga torej prositi? Kaj nam je Bog zadovoljen podariti? Mo膷 ljubiti, ki ni neka stvar, ampak je Sveti Duh. Mo膷 ljubiti je Sveti Duh in z Jezusovim Duhom lahko odgovorimo na hudo z dobrim, lahko ljubimo tistega, ki nam dela hudo. Tako to po膷nejo kristjani. Kako 啪alostno je, ko osebe ali narodi, ki so ponosni, da so kristjani, gledajo na druge kot sovra啪nike in razmi拧ljajo o vojni! To je zelo 啪alostno.

In mi, posku拧amo 啪iveti Jezusova povabila? Pomislimo na osebo, ki nam naredila hudo. Vsakdo naj pomisli na nekoga. Obi膷ajno je, da smo utrpeli zlo nekoga, pomislimo na to osebo. Morda je v nas zamera. Torej k tej zameri pridru啪imo podobo krotkega Jezusa med njegovim procesom, po zau拧nici. In zatem prosimo Svetega Duha, da deluje v na拧em srcu. In kon膷no molimo za to osebo. Moliti za tistega, ki nam je storil hudo. Mi pa, ko nam je kdo storil hudo, namesto da gremo takoj to povedati drugim in se 膷utiti 啪rtev, se ustavimo ter prosimo Gospoda za to osebo, da mu pomaga. S tem bo manj ob膷utka zamere. Moliti za tistega, ki je z nami grdo ravnal, je prvo, kar spremeni zlo v dobro. To je molitev.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo delavci za mir do vseh, predvsem pa do tistega, ki je do nas sovra啪en in nam ni v拧e膷.