Duhovne misli cerkvenih o?etov in pape?a Fran?i?ka za 7. nedeljo med letom
1 Sam 26,2.7-9.12-13.22-23
Savel je vstal in ?el v Zifsko pu??avo, z njim pa tri tiso? mo?, izbranih Izraelcev, da bi poiskali Davida v Zifski pu??avi. David in Abi?áj sta pri?la pono?i k ljudstvu, in glej, Savel je spal, le?e? v vozni pregradi, njegova sulica je bila zasajena v zemljo pri njegovem vzglavju, Abnêr in ljudstvo pa so le?ali okrog njega. Tedaj je Abi?áj rekel Davidu: »Danes ti je Bog izro?il tvojega sovra?nika v roko. Dovôli zdaj, da ga enkrat s sulico pribijem k zemlji – drugi? ga ne bo treba!« David pa je rekel Abi?áju: »Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan? David je vzel sulico in vr? za vodo od Savlovega vzglavja. Potem sta od?la, ne da bi ju kdo videl, ne da bi kdo zaznal, ne da bi se kdo zbudil, kajti vsi so spali, ker je pri?lo nanje trdno spanje od Gospoda.
David pa je pri?el na nasprotno stran in se od dale? postavil na vrh gore, tako da je bila velika razdalja med njimi. David je odgovoril in rekel: »Glej, tu je kraljeva sulica. Naj pride ?ez kateri izmed mladeni?ev in jo vzame. Gospod pa naj vsakemu povrne po njegovi pravi?nosti in zvestobi. Kajti danes te je Gospod dal meni v roko, pa nisem hotel iztegniti svoje roke zoper Gospodovega maziljenca.
1 Kor 15,45-49
Tako je tudi pisano: Prvi ?lovek Adam je postal ?iva du?a, poslednji Adam pa o?ivljajo?i duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je du?evno, potem to, kar je duhovno. Prvi ?lovek je iz prsti, zemeljski, drugi ?lovek pa je iz nebes. Kakr?en je bil zemeljski, taki so zemeljski, in kakr?en je nebe?ki, taki so tudi nebe?ki. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebe?kega.
Lk 6,27-38
»Vam pa, ki poslu?ate, pravim: Ljubíte svoje sovra?nike, delajte dobro tistim, ki vas sovra?ijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi ?e drugo, in kdor ti ho?e vzeti pla??, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in ?e kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor ho?ete, da bi ljudje storili vam, enako vi storite njim. ?e ljubite tiste, ki ljubijo vas, kak?no priznanje vam gre? Saj tudi gre?niki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. In ?e dobro delate tistim, ki delajo dobro vam, kak?no priznanje vam gre? Tudi gre?niki delajo isto. In ?e posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kak?no priznanje vam gre? Tudi gre?niki posojajo gre?nikom, da prejmejo enako. Toda ljubíte svoje sovra?nike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pri?akovali. In va?e pla?ilo bo veliko in boste sinovi Najvi?jega, kajti on je dober tudi do nehvale?nih in hudobnih.
Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi va? O?e!« »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpu??ajte in vam bo odpu??eno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potla?eno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naro?je. S kakr?no mero namre? merite, s tak?no se vam bo odmerilo.«
Razlaga cerkvenih o?etov
Sv. Avgu?tin razlaga: »Svet ljubi svojo krivdo in sovra?i svojo naravo, medtem ko mora imeti kristjan nasprotno dr?o do sveta.« Tertulijan pojasnjuje: »Ljubiti svoje sovra?nike zahteva dejanje volje, ki je nasprotna tisti spontani. To dejanje so sposobni storiti samo kristjani.« Sv. Ambro? dodaja: »Ljubiti svoje sovra?nike je izraz dejavne ljubezni, ki izhaja neposredno iz Bo?je ljubezni. Kristus je medtem, ko je trpel na kri?u, molil za tiste, ki so ga ubijali.« Evzebij Cezarejski pravi: »Jezus predpostavlja, da nasilje, torej da te udarijo po licu, ni kazen za kriminalno dejanje, ampak da izhaja iz preganjanja. Moliti za sovra?nike pomeni sodelovati pri dobrem za sovra?nika, kar vsekakor ni znamenje povr?inske ljubezni.« Sv. Izak iz Niniv nadaljuje: »U?enci morajo biti pripravljeni, da z njimi ravnajo nasilno, jim vzamejo obleko in materialne dobrine. Oseba, ki je usmiljena, prena?a krivi?nost.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »?e ima ljudstvo Kristusovega duha, kakor u?ijo blagri, tedaj bo sprejelo to preganjanje kot nekaj pri?akovanega, saj je Kristus dopolnitev postave, kajti s svojo krvjo je spremenil postavo.« Sv. Ciprijan razlaga: »Sv. ?tefan, prvi kr??anski mu?enec, s tem ko je ljubil svoje sovra?nike, nam ka?e, kako hodi za Kristusom.« Sv. Bazilij Cezarejski razmi?lja: »Bralec ne more, da ne bi pomislil na Jezusovo trpljenje, ko prostovoljno dopusti, da ga bijejo in sle?ejo. Jezus ho?e, da gremo onkraj preprostega povra?ila pri dajanju, saj gre za dar in za posojilo, dar za nas, a tudi posojilo, saj to, kar posojamo, nam je bilo podarjeno.« Origen pojasnjuje: »Bog je v nas polo?il svojo podobo in sli?nost. Ta bo?anska podoba je vidna v tistih, ki so usmiljeni, kakor je usmiljen nebe?ki O?e. Sv. Ciril Aleksandrijski zatrdi: »Usmiljenje je zna?ilnost Boga.« Sv. Justin, mu?enec to pojasni: »Vsi ti stavki ozna?ujejo Boga kot usmiljenega tako do pravi?nega kot do krivi?nega.« Sv. Avgu?tin dodaja: »Lahko bi dali prakti?ne primere, kako je potrebno drugim izkazovati to usmiljenje, ?e zlasti, da se opusti ?eljo po ma??evanju in se sku?a biti so?uten z bli?njim.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Jezusovi u?enci ka?ejo svetu zna?ilnosti Boga, ki sodi s pravi?nostjo in odpu??a z milostjo.« Sv. Avgu?tin nadaljuje: »Jezusovo usmiljenje se izra?a na dva na?ina: odpu??anje in velikodu?nost, dve obliki milo??ine in dve krili molitve.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Bo?ja velikodu?nost je paradoks, ?e posebej, ?e uporablja ?love?ke sheme, da opi?e svoje dajanje darov.«
Misli pape?a Fran?i?ka
Angel Gospodov, nedelja, 24. februar 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana?nje nedelje (glej Lk 6,27-38) zadeva to?ko, ki je v sredi??u kr??anskega ?ivljenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovra?nikov. Jezusove besede so jasne: »Vam pa, ki poslu?ate, pravim: Ljubíte svoje sovra?nike, delajte dobro tistim, ki vas sovra?ijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za u?ence, ki jim Jezus pravi »vi, ki poslu?ate«. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovra?nikov onkraj na?ih zmo?nosti, vendar pa je zato postal ?lovek: ne zato, da bi nas pustil tak?ne, kakr?ni smo, ampak da bi nas preoblikoval v mo?e in ?ene, ki so sposobni ve?je ljubezni, ljubezni njegovega in na?ega O?eta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki »ga poslu?a«. In tako postane mogo?e! Z Njim, zahvaljujo? njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo.
Na ta na?in Jezus ?eli, da v vsakem srcu Bo?ja ljubezen zmaga nad sovra?tvom in zamero. Logika ljubezni, ki dose?e najvi?jo to?ko v Kristusovem kri?u, je to, kar je zna?ilno za kristjana in nas spodbuja, da bi ?li naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogo?e premagati ?love?ko nagnjenje in posvetni zakon povra?ila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi va? O?e!« (v. 36). Kdor poslu?a Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi ?e ga to stane, postane Bo?ji sin in za?enja biti resni?no podoben O?etu, ki je v nebesih. Postanemo zmo?ni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti ve? nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni ne?nosti in dobrote; in ?utimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! – in se torej s tem ne pona?amo, ampak smo za to samo hvale?ni.
Ne obstaja ni? ve?jega in rodovitnej?ega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovra?tvo in ma??evanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Bo?ji podobi.
Ta zapoved, naj odgovorimo na ?alitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: »kulturo usmiljenja – moramo se je dobro nau?iti in uresni?evati, to kulturo usmiljenja, ki spro?i pravo revolucijo« (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mu?enci vseh ?asov. In Jezus nam zagotavlja, da na?e vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: »Odpu??ajte in vam bo odpu??eno. Dajajte in se vam bo dalo. […] S kakr?no mero namre? merite, s tak?no se vam bo odmerilo« (v. 37-38).
Moramo odpu??ati, saj nam je Bog odpustil in nam vedno odpu??a. ?e ne odpustimo vsega, tudi ne moremo zahtevati, da bo nam vse odpu??eno. ?e pa se na?a srca odprejo usmiljenju, ?e se odpu??anje potrdi z bratskim objemom in se sklenejo vezi ob?estva, pred svetom potrjujemo, da je mogo?e zlo premagati z dobrim. V?asih se la?je spominjamo krivic in slabega, ki so nam ga storili in ne dobrih stvari. Nekateri ljudje imajo to navado in postane bolezen. To so »zbiralci krivic«: spominjajo se le slabih stvari, ki so jih storili. To ni pot. Jezus nam pravi, da moramo storiti nasprotno. Spominjati se dobrih stvari in ko pride kdo, ki obrekuje, ki govori slabo o drugem, re?i: »Ja, morda, vendar pa ima to dobro lastnost.« Obrniti na glavo besede. To je revolucija usmiljenja.
Naj nam Devica Marija pomaga, da bi dopustili, da bi se ta sveta Jezusova beseda, ?go?a kot ogenj, dotaknila na?ega srca, nas preoblikovala in naredila zmo?ne, da bi delali dobro brez povra?ila ter povsod pri?evali zmago ljubezni.
Angel Gospodov, nedelja, 20. februar 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju dana?njega bogoslu?ja da Jezus svojim u?encem nekaj bistvenih napotkov za ?ivljenje. Gospod misli na tiste najte?je situacije, ki predstavljajo za nas preizkusni kamen, torej na tak?ne, ki nas postavijo pred tistega, ki je na? sovra?nik ali nasprotnik, predenj, ki nam sku?a vedno po?eti hudo. V tak?nih primerih je Jezusov u?enec poklican, da ne popusti nagonu ali sovra?tvu, ne popustiti, temve? iti onkraj, zelo onkraj, onkraj nagona in onkraj sovra?tva. Jezus tako pravi: »Ljubíte svoje sovra?nike, delajte dobro tistim, ki vas sovra?ijo« (Lk 6,27). In ?e bolj konkretno: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi ?e drugo« (v. 6,27). Ko mi sli?imo tole, se nam zdi, kakor da Gospod zahteva nemogo?e. In ?e, zakaj ljubiti sovra?nike? ?e se ne odzove nasilne?em, se da vsakemu nasilju prosto pot in to ni pravi?no. Toda, a je res tako? Zares Gospod zahteva od nas nemogo?e, ?e ve?, krivi?ne stvari?
Premislimo torej tisti smisel za krivi?nost, ki ga opazimo pri »nastavi ?e drugo lice« in pomislimo na Jezusa. Med trpljenjem, med krivi?nim procesom pred velikim duhovnikom, v dolo?enem trenutku ga eden od stra?arjev udari po licu. In kako se On odzove? Ne ?ali, ne, ampak re?e stra?arju: »?e sem napa?no rekel, izpri?aj, da napa?no; ?e pa prav, zakaj me tol?e??« (Jn 18,23). Zahteva razlog za utrpelo zlo. Nastaviti drugo lice, ne pomeni tiho trpeti, popustiti krivi?nosti. Jezus s svojim vpra?anjem poka?e na to, kar je krivi?no. Toda, to stori brez jeze, brez nasilja, celo zelo vljudno. No?e pod?gati razpravo, temve? razelektriti zamero. To je pomembno. Isto?asno pogasiti sovra?tvo in krivi?nost ter sku?ati pridobiti gre?nega brata. Ni lahko to storiti, a Jezus je to storil in pravi, da naj delamo tudi mi tako. To pomeni nastaviti drugo lice, saj je Jezusova krotkost mo?nej?i odgovor od prejetega udarca. Nastaviti drugo lice, ni zasilna re?itev izgubljajo?ega, temve? dejanje tistega, ki ima ve?jo notranjo mo?. Nastaviti drugo lice je premagati hudo z dobrim, ki odpre ?pranjo v srcu sovra?nika tako, da razgali nesmiselnost njegovega sovra?tva. Te dr?e nastaviti drugo lice ne vodi prera?unljivost ali sovra?tvo temve? ljubezen. Dragi bratje in sestre, zastonjska in nezaslu?ena ljubezen, ki jo prejmemo od Jezusa, poraja v srcu na?in delovanja podobnega njegovemu, ki zavra?a vsakr?no ma??evanje. Mi smo navajeni na ma??evanja: »Ti si mi naredil to, jaz ti bom naredil tole…«, ali pa ohranjati v srcu zamero. Zamera dela hudo osebi, saj jo uni?uje.
Poglejmo ?e drugi ugovor: je mogo?e, da neka oseba pride do tega, da ljubi svoje sovra?nike? ?e bi bilo odvisno samo od nas, bi bilo nemogo?e. Toda zapomnimo si, da kadar Gospod kaj zahteva, nam ho?e to podariti. Gospod od tebe zahteva nekaj, kar ti On ne bo dal ?e prej? Ko mi pravi, naj ljubim sovra?nike, mi ho?e dati sposobnost, da to storim. Brez te sposobnosti mi ne bi zmogli, toda On nam to pravi in nam da sposobnost ljubiti. Sveti Avgu?tin je takole molil, prisluhnite kako lepa molitev je: Gospod, »daj mi to, kar zahteva? in zahtevaj od mene karkoli ho?e?« (Izpovedi, X, 29.40). »Daj mi to, kar zahteva? in zahtevaj od mene karkoli ho?e?«. Kaj ga torej prositi? Kaj nam je Bog zadovoljen podariti? Mo? ljubiti, ki ni neka stvar, ampak je Sveti Duh. Mo? ljubiti je Sveti Duh in z Jezusovim Duhom lahko odgovorimo na hudo z dobrim, lahko ljubimo tistega, ki nam dela hudo. Tako to po?nejo kristjani. Kako ?alostno je, ko osebe ali narodi, ki so ponosni, da so kristjani, gledajo na druge kot sovra?nike in razmi?ljajo o vojni! To je zelo ?alostno.
In mi, posku?amo ?iveti Jezusova povabila? Pomislimo na osebo, ki nam naredila hudo. Vsakdo naj pomisli na nekoga. Obi?ajno je, da smo utrpeli zlo nekoga, pomislimo na to osebo. Morda je v nas zamera. Torej k tej zameri pridru?imo podobo krotkega Jezusa med njegovim procesom, po zau?nici. In zatem prosimo Svetega Duha, da deluje v na?em srcu. In kon?no molimo za to osebo. Moliti za tistega, ki nam je storil hudo. Mi pa, ko nam je kdo storil hudo, namesto da gremo takoj to povedati drugim in se ?utiti ?rtev, se ustavimo ter prosimo Gospoda za to osebo, da mu pomaga. S tem bo manj ob?utka zamere. Moliti za tistega, ki je z nami grdo ravnal, je prvo, kar spremeni zlo v dobro. To je molitev.
Devica Marija naj nam pomaga, da bomo delavci za mir do vseh, predvsem pa do tistega, ki je do nas sovra?en in nam ni v?e?.
