Kard. Parolin: ?Blagoslovite nas, sveti o?e Janez Pavel II.!?
Homilija kardinala Parolina
To evharisti?no bogoslu?je poteka v postnem ?asu, vendar pa gre za obhajanje v hvale?nosti in veselju, saj nas zdru?uje v spominu na svetnika, na Janeza Pavla II., ob njegovem dies natalis, prehodu v polnost ?ivljenja.
Ve?ina od nas se zelo dobro spominja tistih dni pred dvajsetimi leti. Spominjamo se kri?evega pota na veliki petek v Koloseju z molitvijo mno?ic, ki jo je spremljala podoba pape?a, ko je v svoji kapeli objemal kri?. Spominjamo se, da se je pojavil na oknu, ki gleda na Trg, za velikono?ni blagoslov, ki je bil ?e brez besed. Skupaj z vso Cerkvijo in velikim delom ?love?tva se spominjamo pri?akovanja sre?anja na?ega dragega pape?a z Gospodom, ki se je dopolnilo, ko se je zve?erilo, na predve?er nedelje Usmiljenja.
Potem pa vse ve?ji, neustavljiv, nepredstavljiv tok, poln naklonjenosti in hvale?nosti, kjer so mno?ice, ki so pri?le v Rim za zadnje zemeljsko slovo od svojega velikega Pastirja, predstavljale ?e ve?je mno?ice, ki so se mu pridru?ile v molitvi, v njegovi dolgotrajni bolezni, v solidarnosti s trpljenjem sveta, ko se je z zaupanjem izro?al v roke usmiljenega O?eta.
Tako so se uresni?ile Jezusove besede, ki smo jih malo prej sli?ali v dana?njem evangeliju: »Resni?no, resni?no, povem vam: Kdor poslu?a mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima ve?no ?ivljenje in ne pride v obsodbo, temve? je prestopil iz smrti v ?ivljenje.« (Jn 5,24)
V svoji zadnji pesnitvi – ganljivi meditaciji na pragu Sikstinske kapele (Trittico romano, 2003) – je Janez Pavel II. celotno stvarnost, od stvarjenja do sodbe, zrl in bral v lu?i Bo?jega pogleda, kot videnje Boga, ki ga je imenoval »Prvi Videc«. Ve?krat se je spominjal in ponavljal besede iz Pisma Hebrejcem, ki so mu bile zelo drage: »Omnia nuda et aperta sunt ante oculos Eius – Vse je razgaljeno in odkrito pred njegovimi o?mi« (Heb 4,13).
Nobenega dvoma ni, da sta se njegovo celotno ?ivljenje in poslanstvo odvijala v popolni nenehni transparentnosti pred o?mi Boga. Kdor se zaveda, da ?ivi pod Bo?jim pogledom, nima ?esa skrivati in se ne boji pogleda ljudi. V tem je gotovo eden izmed temeljev izjemnega poguma in stanovitnosti pri?evanja vere Janeza Pavla II. pred ljudmi; v vsaki situaciji, v vsem njegovem ?ivljenju in v vsem izjemno dolgem pontifikatu. Nikoli ni sku?al ugajati ljudem, ampak Bogu. ?ivel je pred Njegovimi o?mi.
Na? sveti pape? se je zavedal, da ga je Bog poklical v bivanje in slu?bo pape?evanja, pa tudi, da mu je On na izjemen na?in pomagal in ga varoval. Med duhovnimi vajami v letu velikega jubileja je ob spominu na dan atentata na Trgu svetega Petra »za svojo oporoko« zapisal te besede: »Bo?ja Previdnost me je na ?ude?en na?in re?ila pred smrtjo. On, ki je edini Gospod ?ivljenja in smrti, On sam mi je podalj?al to ?ivljenje, na nek na?in mi ga je ponovno podaril. Od tega trenutka ?e bolj pripada Njemu. Upam, da mi bo On pomagal prepoznati, do kdaj moram nadaljevati to slu?enje, h kateremu me je poklical. Prosim ga, naj me pokli?e nazaj, ko bo On sam hotel. "V ?ivljenju in v smrti pripadamo Gospodu ... smo Gospodovi"« (Oporoka svetega o?eta Janeza Pavla II., 12.-18. marec 2000).
Ob isti prilo?nosti se je sveti o?e spominjal tudi, kako mu je na dan izvolitve kardinal Stefan Wyszyński, primas Poljske, dejal, da bo »naloga novega pape?a« »popeljati Cerkev v tretje tiso?letje« (ibid.). To ga je pripravilo, da je razumeval veliko cerkveno in zgodovinsko poslanstvo, ki mu je bilo zaupano in na katerega si je v ?estindvajsetih letih svojega izjemnega pontifikata prizadeval odgovoriti »z vsem srcem, z vso du?o in z vso mo?jo«; od?el je v najbolj oddaljene koti?ke planeta, kot neutrudni romar »do kraja zemlje«, da bi tja prinesel oznanilo Jezusovega evangelija.
Dobro se spominjamo, da je bil veliki jubilej, kamor je bil njegov pogled ?e dolgo usmerjen, vrhunec njegovega bivanja, skoraj izpolnitev njegovega poslanstva. V svoji gore?i ljubezni do Jezusa Kristusa je imel skrivnost u?love?enja za sredi??e vesoljne zgodovine in je ?elel, da bi vse razse?nosti stvarnosti, Cerkve in ?love?ke dejavnosti ponovno odkrile svoj pomen v odnosu do osebe Kristusa, »edinega Odre?enika ?loveka«, da bi v njem osredinil »vse re?i, ki so v nebesih, in tiste, ki so na zemlji« (Ef 1,9-10).
Ne moremo pozabiti tistega velikega prehoda skozi sveta vrata med dvema tiso?letjema kot tudi pape?evega povabila ob koncu velikega jubileja, naj ?oln Cerkve ponovno z zaupanjem odrine na globoko na morju tretjega tiso?letja. Ponovil nam je Jezusove besede Simonu Petru: »Duc in altum – Odrini na globoko in vrzite mre?e za lov« ter Petrov odgovor: »Na tvojo besedo bom vrgel mre?e« (prim. Apostolsko pismo ob za?etku novega tiso?letja 6.1.2001). Njegove besede nas ?e naprej navdihujejo in odmevajo v besedah njegovega naslednika Fran?i?ka tudi danes, tudi v tem novem jubileju. V njem smo »Cerkev v izhodu«, krmarji v nemirnih vodah, a ?e vedno romarji upanja k virom usmiljenja in milosti, ki jih vodi Petrov naslednik in jim pomaga Sveti Duh.
Janez Pavel II. se je s hvale?nostjo in ponosom spominjal, da je kot ?kof sodeloval na drugem vatikanskem koncilu »od prvega do zadnjega dne« (Duhovna oporoka), in bil prepri?an, da bo novim generacijam »?e dolgo dano, da bodo ?rpale iz njegovega bogastva«. Zanj je bil koncil kompas za orientacijo pri univerzalni pastorali, za Cerkev in za celotno ?love?tvo.
Ena izmed koncilskih besed, ki se je najpogosteje vra?ala na njegova usta, pravi, da »Kristus, novi Adam, ravno z razodetjem skrivnosti O?eta in njegove ljubezni ?loveku v polnosti razodeva ?loveka in mu odkriva njegovo najvi?jo poklicanost« (GS, ?t. 22). Prav zato, ker je bil o tem popolnoma prepri?an, je lahko Janez Pavel II. vse od prve nepozabne homilije ob za?etku svojega pontifikata z impresivno mo?jo vzkliknil: »Ne bojte se! Odprite, na ste?aj odprite vrata Kristusu! ... Samo Kristus ve, kaj je v ?loveku, samo Kristus ima besede ve?nega ?ivljenja!« (22. oktober 1978).
Zaradi trdnosti tega prepri?anja se je sveti pape? lahko z avtoriteto in odlo?nostjo obra?al ne samo na katoli?ke vernike, ampak tudi na ljudstva in voditelje, da bi se zavedali svojih odgovornosti za obrambo pravi?nosti, dostojanstva ?love?ke osebe ter miru.
S hvale?nostjo in ob?udovanjem se spominjamo njegovega neutrudnega prizadevanja za mir, njegovih gore?ih opozoril in diplomatskih pobud, s katerimi je do zadnjega posku?al prepre?iti vojne. In to vse do zadnjih trenutkov njegovega ?ivljenja, ko je bila ?ibkost telesnih mo?i ?e o?itna in kljub temu, da mnogi njegovi pozivi in opozorila ?al niso bila usli?ana, kar se dogaja tudi velikim prerokom.
Podoba tega sveta se hitro spreminja. Sveti Janez Pavel II. je v svojem ?ivljenju in zelo dolgem pontifikatu videl veliko stvari, ki so se spremenile, in v teh zadnjih dvajsetih letih se je ?e marsikaj spremenilo. Toda pri?evanje svetnikov ostaja tako trdno in ?ivo kot Bo?ja zvestoba, na kateri temelji. Zato se lahko nanje obrnemo kot na pripro?njike, da bi v obilju prejeli bo?jo milost, ki jo danes potrebujemo. Milost za pot Cerkve, milost za zveli?anje vseh ljudi, milost za nenehno obnavljanje miru znotraj narodov in med njimi, da bo spet smiselno govoriti o »dru?ini ljudstev« – kot je to storil sveti pape?, ko je z ljubeznijo objel ves svet.
Ob koncu homilije na pogrebu Janeza Pavla II. je kardinal Ratzinger – tedanji dekan kardinalskega zbora in nekaj dni pozneje njegov naslednik – izro?il njegovo drago du?o Bo?ji Materi, ki ga je vsak dan vodila in ga je zdaj vodila v ve?no slavo svojega Sina; prepri?anje ljudi o svetosti pokojnega pape?a pa je razlo?il tako, da se je obrnil neposredno nanj, ki nas je, »z okna O?etove hi?e«, gledal in blagoslavljal: »Da, blagoslovite nas, sveti o?e!«
Tudi mi danes, tako kot ?tevilni romarji, ki nenehno prihajajo v to baziliko in pri oltarju, kjer po?iva njegovo telo, molijo tudi na njegovo pripro?njo, ponavljamo: »Blagoslovite nas, sveti o?e Janez Pavel II.! Blagoslovite to Gospodovo Cerkev na poti, da bo romarica upanja. Blagoslovite to raztrgano in zmedeno ?love?tvo, da bo ponovno na?lo pot svojega dostojanstva in svoje najvi?je poklicanosti, da bo spoznalo bogastvo usmiljenja in Bo?je ljubezni!«
