杏MAP导航

P. Roberto Pasolini OFM Cap

U?imo se prejemanja 
Logika krsta

Na za?etku tega jubilejnega leta smo bili povabljeni, naj gledamo na Kristusa kot na varno in trdno sidro, v katerem se na?e upanje ne zbega, ampak »nas spodbuja, naj hodimo, ne da bi izgubili izpred o?i veli?ino cilja, h kateremu smo poklicani, nebesa« (Upanje ne osramoti, 25). To je upanja polna podoba, ki jo je sveti o?e izro?il Cerkvi in nas spomnil, da smo bili po krstu zasidrani v Kristusa, ki je na?o ?love?kost uvedel v nebe?ko sveti??e, pred O?eta (prim. Heb 6,19), kjer vedno ?ivi, da prosi za nas (prim. Heb 7,25).

?eprav je ta pogled zelo pomirjajo?, se zavedamo, da moramo, ?e ho?emo ostati notranje zdru?eni z Njim, ne le v besedah, ampak v dejanju in resnici, sprejeti dinamiko spreobrnjenja k evangeliju in dovoliti, da Sveti Duh na novo opredeli obrise in meje na?e ?love?kosti. Ta zakoreninjenost v Kristusa, v kateri pride do poslu?ne predanosti vzgibom Svetega Duha, je proces z izidom, ki nikakor ni predvidljiv. V Novi zavezi najdemo ?tevilne opomine, naj ne izgubimo te sposobnosti, da ostanemo trdni v edinem upanju evangelija.

»Zdaj pa vas je Bog spravil s seboj po njegovem telesu iz mesa, prek smrti, da bi vas privedel pred svoje obli?je svete, brezgrajne in neopore?ne; ?e le ostanete utemeljeni in trdni v veri ter se ne pustite odtrgati od upanja evangelija, o katerem ste sli?ali. Ta evangelij je bil oznanjen vsemu stvarstvu pod nebom, in jaz, Pavel, sem postal njegov slu?abnik« (Kol 1,22-23).

»Vsak pa naj gleda, kako nanj zida. Drugega temelja namre? nih?e ne more postaviti namesto tistega, ki je ?e polo?en, in ta je Jezus Kristus« (1 Kor 3,10-11).

»?udim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obra?ate k nekemu drugemu evangeliju« (Gal 1,6).

Znotraj Cerkve je stalna sku?njava, da bi iskali la?je in neposrednej?e besede v zvezi z evangelijem, s tem pa se oddaljili od edinega temelja, ki je Kristus. Vendar pa je njegovo ?ivljenje najbolj izreden izraz tega, kar lahko postane na?a ?love?kost, kadar se pusti voditi Bo?ji logiki. To vklju?uje stalno spreobrnjenje na?ega na?ina mi?ljenja in to glede tega, kar smo, kot glede tega, k ?emur nas kli?e milost, naj postanemo. Zato se bomo v premi?ljevanjih tega postnega ?asa sku?ali postaviti kot Jezusovi u?enci, ki se ?elijo iz njegovega na?ina ?ivljenja u?iti, katere dr?e so bistvene za to, da se skupaj napotimo proti novemu in ve?nemu ?ivljenju. Prvi trenutek v Kristusovem ?ivljenju, pri katerem se ?elimo zadr?ati, je njegov krst, dogodek, ki zaznamuje za?etek njegovega poslanstva in razkriva njegov globok pomen.

1. Dati prednost

Dolga leta Jezusovega skritega ?ivljenja v Nazaretu, ki so predhajala in pripravljala dan njegovega krsta, ostajajo eden od najbolj o?arljivih in skrivnostnih vidikov njegovega bivanja. Po izro?ilu naj bi kot tesar delal skupaj z Jo?efom, vendar pa nekatere novej?e domneve namigujejo tudi na mo?no vpletenost v verska okolja tistega ?asa, morda blizu Janeza Krstnika. ?eprav ni o?itnih dokazov, se pojavlja temeljno vpra?anje: kak?en pomen ima to dolgo obdobje ti?ine v zvezi z Jezusovim poslanstvom?

Zdi se, da evangeliji nakazujejo, da se je Kristus, preden je za?el govoriti in delati v Bo?jem imenu, odlo?il, da se bo pustil oblikovati zgodovinski resni?nosti, v kateri je ?ivel. Ni prehiteval ?asa in ni iskal bli?njic, da bi se razodel. Ta njegov na?in delovanja nas vabi, naj ponovno odkrijemo vrednost skritega ?asa, tistega ?asa, v katerem se okrepijo korenine in se v ti?ini vsakdanjosti oblikuje identiteta. Tudi v na?em ?ivljenju najpomembnej?e odlo?itve zorijo v obdobju skrite priprave, v katerem se pre?isti ?elja in se svoboda oblikuje preko majhnih vsakodnevnih zvestob.

Velika novica evangelija je prav ta: preden je izvr?il izredna dela, je Bo?ji Sin za?el re?evati svet tako, da je preprosto bil z nami, delil z nami na?e izku?nje, in pustil, da se ga dotaknejo dogodki ?love?ke zgodovine. Bo?je zveli?anje se ne vsiljuje s takoj?njim spreminjanjem stvari, ampak se ponuja kot sre?anje, ki rojeva upanje, kot potrpe?ljiva pot, na kateri se ljubezen razodeva v najbolj preprostih in konkretnih dejanjih vsakdanjega ?ivljenja.

Potrditev tega na?ina postavitve brez vsiljevanja najdemo v prizoru Jezusovega krsta, v dogodku, ki je slovesno in slavnostno za?el njegovo javno delovanje

»Tiste dni se je zgodilo, da je pri?el Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu« (Mr 1,9).

V vseh evangelijih je pred Jezusovim krstom mo?no in prepri?ljivo Janezovo pridiganje. Z zbiranjem jedra prero?kih glasov, ki jih vsebuje judovsko izro?ilo, je Krstnik oznanjal bli?nji Kristusov prihod kot prihod ognja, ki je sposoben o?istiti ljudstvo njegovih grehov s pomo?jo prenavljajo?e mo?i Bo?jega Duha. Nenadni prihod tega o?i??ujo?ega ognja je bil pogosto predstavljen na na?in, ki je vlival strah in tesnobo, kot izpri?uje Janezov glas v evangelijih: »Velnico ima v roki in po?istil bo svoje mlati??e. Svoje ?ito bo spravil v ka??o, pleve pa se?gal z neugasljivim ognjem« (Matej 3,12; prim. Lk 3,17).

Na?in, za katerega se je Jezus odlo?il, da bo uresni?il te prerokbe, nas lahko samo presene?a. Ko je iz Nazareta pri?el k Jordanu, kjer se je odvijala spokorna praksa krsta, je prvo dejanje, ki ga je izvr?il, pravzaprav dejanje, ki je opisano z glagolom v pasivu: »in je bil kr??en«. Matejev evangelij opozori na presene?enje spri?o te nenavadne dr?e z Janezovimi besedami: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodi? k meni« (Mt 3,14). Nam se zdi neprimerno in celo nekoristno, da se Bog pusti najprej dolo?ati nekemu na?emu delovanju. Vendar je Bog zares prepri?an, da je najlep?a in najnujnej?a stvar, ki jo mora storiti, da se potopi v na?e vode, da bi nas spomnil, da na?a resni?nost z vsemi njenimi lu?mi in sencami lahko postane prostor zveli?anja: »Pústi zdaj, kajti spodobi se tako, da izpolniva vso pravi?nost« (Matej 3,15).

Prva podoba Boga, ki jo izostri Jezusov krst, je razoro?ujo?a. Namesto da bi Bog nekaj naredil – ali ?e huje naredil nam – raje dovoli na?im rokam, da nekaj storijo njemu. Gre za veliko zaupanje v odnosu do nas, ki ni brez dramati?nih posledic, ki se bodo v polnosti pokazale v trenutku trpljenja, ko se nam bo Kristus izro?il v ti?ini, v popolni pripravljenosti, da iz ljubezni trpi vse do smrti na kri?u.

Vendar pa bo prav v tem stra?nem dogodku krivi?ne in nedol?ne bole?ine postal v polnosti viden razlog, zaradi katerega se nam Bo?ji Sin ?eli »prepustiti« s krotkostjo, ki je tako absolutna, kot je za nas nedoumljiva. ?e je greh na?o ?love?kost potegnil v temo individualizma in nas osamil v strahu ter nas prikraj?al za ob?estvo z Bogom in drugimi, potem lahko zveli?anje pride samo po nekom, ki se nam pribli?a brez vsakega strahu. Na?a prva potreba – ki ji v religioznem jeziku pravimo zveli?anje – ni v tem, da bi bili spremenjeni, ampak da nas dose?e.

V tej navidezni Kristusovi pasivnosti v njegovem krstu pa moramo znati dojeti tudi dolo?eno Bo?je delovanje, v katerem se ka?e ena njegovih najbolj enkratnih potez njegove sposobnosti za ljubezen. Obi?ajno mislimo, da ljubiti pomeni imeti rad drugega in izraziti to ?ustvo s kakim simboli?nim dejanjem. Toda ljubiti pomeni tudi – morda ?e globlje – ?eleti drugemu dobro. Pod tem vidikom dejanja, ki lahko najbolj ugodno vplivajo na drugega, niso tista, ki poka?ejo na?o velikodu?nost, ampak tista, ki mu pomagajo, da se ne po?uti ve? neprimernega in odrinjenega. Zato lahko to Bo?jo dr?o, katere prvi vzgib je »prepustiti se nam«, razumemo kot jasno voljo, da nam ?eli dobro, pri ?emer preprosto daje prednost na?i ?ibkosti, kot pa svoji mo?i.

Vse ?ivljenje Jezusa Kristusa bo zaznamovano s to logiko pozornosti do bli?njega, oblikoval pa ga bo slog, v katerem bo obraz drugega pred kakr?no koli normo ali abstraktnim na?elom, tako da bo cena, ki jo bo na koncu treba pla?ati, najvi?ja. Za ceno kr?enja judovskega obredja – ki je kot vsak verski sistem v nevarnosti, da pozornost do ?ivljenja podredi izpolnjevanju postave – bo Jezus vedno dajal prednost vsakomur, ki se znajde v stiski, v trpljenju ali v grehu.

Ko je za?el svojo slu?bo ozdravljanja in odre?evanja od spodaj, v vodah na?e krhke ?love?kosti, je Jezus hotel postaviti so?utje za temelj korenito nove ?love?kosti. V prizoru, o katerem pripovedujejo vsi sinoptiki, se Jezusovo so?utje, ki je sposobno vedno postaviti drugega v sredi??e, nedvoumno poka?e. Potem ko so ?li po dva in dva oznanjat evangelij, so se dvanajsteri zbrali okoli U?itelja, da bi mu poro?ali o vsem, kar so storili in kar so u?ili. Gospod je spoznal, da apostoli nimajo potrebe samo po izpovedi, ampak tudi po tem, da se ne bi preve? poistovetili z deli, ki so jih pravkar opravili.

In rekel jim je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpo?ijte!« Veliko ljudi je namre? prihajalo in odhajalo, tako da ?e jesti niso utegnili. In od?li so s ?olnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj pe? hiteli tja in pri?li pred njimi. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko mno?ico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je za?el u?iti mnogo stvari. (Mr 6,31-34).

Potreba po po?itku je bila za u?ence in za Jezusa nujna, celo sveta. Nikoli ne sme nih?e zanemariti te prve in temeljne pozornosti do sebe. ?e pustimo, da nas odgovornosti in vloge preve? prevzamejo, smo v nevarnosti, da bomo na?eli svojo ?love?kost ter potrebo po tem, da stvari opravimo dobro, pome?ali z ?eljo, da bi drugim v resnici storili nekaj dobrega. A ta prva nuja lahko stopi v ozadje, kadar je pred nami nekdo, ki je sposoben nenadoma zganiti notranjost na?ega so?utja. ?e odkrijemo, da imamo v sebi mo?, da se postavimo ob stran, da ne izhajamo iz potrebe, da bi se ?utili koristni, ampak iz spontane in svobodne ?elje, da bi z drugimi podelili nekaj tega, kar smo in kar imamo, lahko oku?amo veliko sre?o. Ne gre za to, da bi ?utili, da smo dobri – ali celo bolj?i od drugih – ampak gre za veselje ob odkritju, da Bog O?e resni?no uspe poskrbeti za vse, ko se njegovi otroci odlo?ijo za pot solidarnosti in za logiko so?utja.

2. Iti skozi preizku?njo

Da bi odkrili, da smo sposobni dati prednost drugemu, moramo imeti precej jasno in dovolj ponotranjeno ljubezen, ki je sposobna opredeliti na?o resni?nost kot nekaj lepega in dobrega. To se je zgodilo Jezusu, br? ko se je njegovo telo pustilo Janezu potopiti v vode Jordana. »Takoj ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se odpirajo, in Duha, ki se je spu??al nadenj kakor golob« (Mr 1,10).

Takoj ko se odlo?imo narediti korak resni?ne podelitve v de?eli, po kateri hodijo na?i bratje in sestre v ?love?kosti, se zgodi tudi korak proti Bo?jim nebesom. Kot pri?uje evangeljska pripoved, lahko pride celo do izrednega odkritja, da nebesa – tista, ki varujejo izvor in usodo na?e ?love?kosti – niso zgoraj, ampak spodaj. Jezusovo krstno dejanje razodeva, da nam samo gibanje poni?anja v ?ibkost in krhkost ?love?kega stanja odpira pot dostopa do Bo?jega glasu in veli?ine.

Spri?o Kristusove odlo?itve, da v krstu izrazi voljo, da se »prepusti« nam in s tem da prednost na?i ?love?kosti, se nebesa dobesedno pretrgajo kot platno, ki ne more ostati nedotaknjeno ob ?ivem plamenu. Pretrganje nebes – tega kraja, ki v svetopisemskem jeziku prestavlja sede? Boga – izpri?uje, da ko na?a ?love?kost odkrije, da je sposobna so?utja, nebesa ne morejo druga?e, kot da se pribli?ajo globoko za?eleni in kon?no ponovno najdeni podobnosti z nami.

Predstava je pridr?ana samo za Jezusa, ne za navzo?e, ker ne gre za javno slavljenje, ampak za notranje in nepozabno do?ivetje, ki je pridr?ano tistemu, ki se pusti oblikovati ljubezni. Spust Duha na viden in otipljiv na?in, kot bi bil golob, pomeni, da je Jezus po svojem krstu zaznal, da je sposoben dati gostoljubje in porajati ?ivljenje, ki je ve?je od njega, O?etovo ?ivljenje in njegovo neskon?no ljubezen do ?love?tva. ?utiti, da smo ljubljeni, ni samo ?ustvo, ampak zavedanje, da smo za nekoga v resnici pomembni, da smo rodovitni. Te ?ustvene zrelosti, ki jo vsi potrebujemo, ne dose?emo z osamitvijo na nekem piedestalu, ampak s sprejetjem, da bomo svoje ?ivljenje kri?ali z ?ivljenji drugih.

In zasli?al se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11). Glas, ki prihaja iz nebes, razodeva skrivnost na?ega ?love?kega ?ivljenja: vsakokrat, ko ?ivimo, kot da smo »vsi bratje«, ne more biti druga?e, kot da se poka?e tudi na?a identiteta ljubljenih O?etovih otrok. V tem prizoru je navzo?a vsa skrivnost Boga: O?e, ki po?ilja na zemljo svojo ljubezen, Duh, ki postavlja svoj ?otor v na?o ?love?kost in seveda, Sin, ki se je odlo?il, da bo v vsem – razen v grehu – delil na?e umrljivo telo.

Jezus se po krstu nikakor na noben na?in ne zadr?uje v tola?bi, ki jo je pravkar izkusil. Ko je Jezus stopil iz vode, se je z veliko poslu?nostjo pustil odvesti v drugo, nepredvidljivo izku?njo.

Takoj nato ga je Duh odvedel v pu??avo. V pu??avi je bil ?tirideset dni in Satan ga je sku?al (Mr 1,12-13a). Medtem ko se Luka in Matej ukvarjata z izdelavo podrobne pripovedi preizku?nje v pu??avi, Marko izro?i bralcu redkobeseden in bistven povzetek Jezusovih sku?njav. Z dolo?eno izvirnostjo pa Marko poudari skoraj nasilen na?in, na katerega Duh potopi Jezusa v ta prostor preizku?nje njegove volje. Uporabljeni gr?ki glagol (ekballo), ki ga je mogo?e prevesti z »vre?i ven« ali »zapoditi«, je isti, kot ga bo evangelist uporabil za izgon demonov in ne?istih duhov iz ?loveka po Jezusovem delovanju (prim. Mr 1,34.39; 6,13; 7,26; 9,18) ali delovanju u?encev (prim. Mr 3,15; 6,13; 9,18.28).

Ker je Duh nevidna sila, ki iz globine usmerja na?e odlo?itve in na?a dejanja, lahko re?emo, da je Kristus po svojem krstu ?util potrebo, da se  preizkusi, da sprejme prejeti dar, s ?imer je odlo?itev za krst postala globoko zakoreninjena miselnost, ne pa samo nek trenutni vzgib. Z drugimi besedami sprejme trd – a nujen – zakon iniciacije, brez katerega je vsak vzgib na?e svobode v nevarnosti, da je samo utvara. Mi ?al te?imo za tem, da bi se izognili tej preizku?nji, ki jo potrebuje vsaka prava odlo?itev. Mislimo, da si bomo upali na velike poti ?ivljenja v mo?i dobrih ?ustev, zaupajo? v sposobnost prilagajanja in organiziranja. Presko?imo naporno izku?njo pripravni?tva, kjer se razgali na?a ob?utljivost in se nau?imo o?istiti se od utvar lahkih rezultatov in od prevare poceni bli?njic. Na? svet je bogat vaj, da bi se nau?ili izvajati vse vrste podjetnosti, zelo reven pa z ljudmi, ki so se pripravljeni izpostaviti preizku?nji, da bi preverili pristnost lastnih ?elja.

Matej in Luka pripovedujeta o treh vrstah sku?njav, ki jim gre Jezus naproti v pu??avi. V njihovi razli?nosti je vsem preizku?njam skupna neka absolutizacija lastnih potreb in ob?utkov: hrane, bogastva in oblasti. Marko v svojem evangeliju ne navaja, s kak?nimi sku?njavami se je soo?il Jezus, razen na polovici pripovedi, ko bo Peter nagovorjen kot »satan« v trenutku, ko bo sku?al U?itelju prihraniti trpljenje kri?a. ?e primerjamo podatke, bi lahko rekli, da je Jezus po krstu vstopil v nek prostor preizku?nje, ki je trajala ves ?as njegovega bivanja, da bi sprejel ?love?kost, ki je pripravljena, da nikoli ne odstopi od merila so?utja in prednosti v korist drugega.

Pogosto se nam zgodi, da moramo sprejeti odlo?itve, ki jim potem ne znamo poravnati cene, sku?amo sprejeti polo?aje, ki jih potem nismo sposobni obdr?ati. Razlog je zelo preprost: mislimo, da lahko tekmujemo brez urjenja, ho?emo u?ivati sadove in se izogniti po?asnemu procesu zorenja. Nismo pripravljeni sprejeti kri?a kot trenutka potrditve na?e ?elje po objemu velike ljubezni. V »o?ena?u« Jezus u?i u?ence vseh ?asov, naj vsako pristno molitev sklenejo s pogumom, da prosijo Boga, naj jim ne prizanese s trenutki preizku?nje, ki so potrebni, da postanejo sposobni zvestobe in globine (»ne prepusti nas sku?njavi«, ampak naj jih obvaruje samo mo?nosti, da bi izgubili sami sebe (»re?i nas hudega«). Izgubljeni namre? nismo takrat, ko trpimo, ampak ko se odpovemo temu, da bi sprejeli posledice svojih odlo?itev.

3. Vztrajati v zaupanju

Kaj se zgodi Jezusu po ?tiridesetih dnevih v pu??avi? Kak?en je sad tega ?asa o?i??evanja in utrjevanja njegove volje za odre?enje sveta? Pripoved evangelista Marka je glede tega posebej redkobesedna, a zelo vznemirjajo?a. Bil je med zvermi (Mr 1,13b).

Na koncu ?tiridesetih dni sku?njave vidimo Jezusa z ve?jo sposobnostjo, da ostane v resni?nosti, tudi ko jo naseljujejo groze?e in vznemirjajo?e stvari. Divje zveri, s katerimi, kot se zdi, Jezus zna ostajati v odnosu brez strahu – skoraj v okviru ponovno odkrite kozmi?ne harmonije – so ambivalentna podoba. Po eni strani jih lahko preprosto razumemo kot ?ivali, tisti del narave, do katerega se po?utimo ve?vredni, a imamo do njega tudi dolo?en strah. Po drugi strani bi jih lahko razumeli tudi kot simbol vseh sil, od katerih se ?utimo potencialno napadene: napetosti, sovra?nice, zlo.

Kakorkoli ?e ho?emo razmeti besedilo, odkrijemo, da preizku?nja v pu??avi slu?i Jezusu, da v njem dozori tista potrebna notranja mo?, da lahko sprejme svoje poslanstvo brez strahu pred smrtjo. Evangelij uporablja nedovr?ni glagol (»bil je«), da bi pokazal, da moramo polo?aj, ki ga je pridobil Jezus, razumeti kot sprejem dolo?enega sloga, ne pa kot trajno oprostitev pred te?avami. O?itno simboli?en ?as ?tiridesetih dni je na?in, kako povedati, da je moral Jezus vse dni ?ivljenja vaditi svoje srce, da se je odlo?alo za dobro in zavra?alo zlo. Evangeliji pripovedujejo, da je Jezus obi?ajno zgodaj zjutraj ?el iz hi?e, da se je potopil v odmaknjeno in tiho molitev, kljub potrebam in priganjanju mno?ic, ki so ga iskale. Jezusa je navada, da je negoval in varoval »notranjo pu??avo« naredila ?loveka, ki je sposoben biti v vsakem polo?aju v velikem miru, ne da bi se ?esa prestra?il in ne da bi se pred ?emerkoli ali pred komurkoli zmedel. 

Ko bo Jezus poslal svoje u?ence oznanjat Kraljestvo, jim bo ponudil pojasnila za uresni?evanje tega treznega in zaupljivega bivanja v svetu.

(Jezus) jim je naro?il, naj razen palice ne jemljejo na pot ni?esar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu ampak naj obujejo sandale in naj ne obla?ijo dveh oblek. In govoril jim je: »Kjer koli stopite v hi?o, tam ostanite, dokler ne odidete od tam. ?e vas kak kraj ne sprejme in vas ne poslu?ajo, pojdite od tam in otresite prah s svojih nog, njim v pri?evanje« (Mr 6,8-11).

Navodila apostolom, ki jim jih je dal Jezus, ho?ejo u?encem pomagati, da ne bodo prelahko zdrsnili v past paternalizma ali skrbstvenih dejavnosti. V pu??avi se je Jezus uprl vsaki sku?njavi po avtonomiji ali po samo-uveljavitvi, da bi sprejel ?ivljenje, v katerem je zveli?anje mogo?e oznanjati in do?ivljati samo kot sad svobodno izbranega ob?estva ljubezni. U?enci ne smejo iti po svetu z vzvi?enostjo tistega, ki ima sam (in vedno) nekaj za pou?evanje drugih, ampak s poni?nostjo nekoga, ki mora tudi veliko poslu?ati in sprejeti. Cilj oznanila je ponuditi drugim prilo?nost, da poka?ejo, kak?en zaklad je skrit v na?i ?love?kosti: so?utje, velikodu?nost in sprejemanje.

In angeli so mu stregli (Mr 1,13b). Preden je sprejel slu?bo ozdravljanja in odre?evanja v na?o korist, se je Jezus v pu??avi nau?il, da si stvari, ki jih potrebuje, ne preskrbi z izkori??anjem svoje bo?je narave. Zvest logiki krsta raje prisluhne potrebam na?e ?love?kosti, da bi se jih nau?il zadovoljiti brez ukan in prevar. Bo?ja Beseda se je u?love?ila tudi zaradi tega, da bi nam pokazala, kolik?no dostojanstvo je lahko v sprejemanju stvari, ki jih potrebujemo, odpovedujo? se orja?ki utvari, da jih moramo osvojiti ali ustvariti z lastnimi mo?mi.

Ko je enkrat sprejel izziv ?ivljenja, v katerem element preizku?nje ni naklju?en ampak je njegov sestavni del, je Jezus pripravljen osvoboditi vse upanje, ki ga je prepolno njegovo srce. To stori z besedami, kako razlaga ?as in prostor ?love?kega ?ivljenja.

Ko pa je bil Janez izro?en, je ?el Jezus v Galilejo. Oznanjal je Bo?ji evangelij in govoril: »?as se je dopolnil in Bo?je kraljestvo se je pribli?alo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,14-15).

V vseh evangelijih se Jezusovo oznanjevanje za?ne ravno v trenutku, ko so Janeza prijeli zaradi njegove prero?ke slu?be. Jezus pobere pri?evanje iz rok – sedaj zvezanih – najve?jega preroka, ki se je kadarkoli pojavil v Izraelu. Zaznamovan s tem trpljenjem, a v pu??avi izurjen v zaupanju v O?etovo previdnost, za?ne Bo?ji Sin razlagati, kak?en je njegov pogled na nas, na zgodovino in na svet.

V Matejevem evangeliju vidimo Jezusa, ki razglasi blagre, to je najsvetlej?o in najbolj osvobajajo?o razlago na?e ?love?kosti, ki je po u?love?enju ponovno zvezana z bo?anskostjo. Bla?eni smo v tolik?ni meri, kolikor sprejmemo to, kar smo in to, kar prepoznamo, naj bomo. V Lukovi pripovedi je veselo oznanilo razlo?eno v shodnici v Nazaretu, kjer Kristus oznani za?etek nekega »danes«, v katerem se uresni?ijo vsi upi, ki jih vsebuje Sveto pismo. ?e sprejmemo svojo radikalno rev??ino, se ?e lahko po?utimo bogate z Bo?jim kraljestvom in osvobojeni vsake su?nosti. V Janezovem evangeliju pa je veselo oznanilo razgla?eno z dogodkom, z vrnitvijo vina na ogro?eno svatbo, v potrditev tega, kar so ?epetali ?e preroki: na?a de?ela ne bo ve? »zapu??ena«, ampak bo za vedno »poro?ena« (prim. Iz 62,4).

V Markovem evangeliju je razglasitev veselega oznanila zgo??eno in kratko. Z dvema besedama Jezusu uspe pri?gati tako mo?no in ble??e?o lu?, da po?ene v beg vsako temo: ?as se je dopolnil, nima smisla ?akati bolj ugodnega, Bo?je kraljestvo je na dosegu roke. To je prva in radikalna razlaga resni?nosti, do katere je Jezus pri?el po krstu in po preizku?nji v pu??avi. Zgodovini sveta ni? ne manjka, sicer Boga ne bi mogli prepoznati kot O?eta. Vendar pa to je in ho?e biti za vse. Prve besede Bo?je Besede na tem svetu ho?ejo biti razveljavitev pravice, da pred stvarnostjo ostanemo zmedeni ali razo?arani.

Ne gre za razvrednotenje ali banaliziranje vsega, kar v zgodovini manjka, kar ?kriplje ali kar o?itno zanikata zlo in krivica. Jezus vidi kozarec resni?nosti, v katerem prekipeva ?ivljenje, ker ve, kako mo?no se je Bog odlo?il vklju?iti se v ?love?ko zgodovino. Sin pozna neizmernost O?etove ljubezni in izjavlja, da se je ?as dopolnil – ne da bi bil zaklju?en – kajti odslej ne bo nih?e ve? tako osirotel, da ne bi mogel prejeti posinovljenja v Bo?je otro?tvo.

Vendar pa se moramo spreobrniti, to je prese?i dolo?en na?in mi?ljenja in vrednotenja stvari, ki je ?e vedno preve? osredoto?en na na?e ?ute, na na?a pri?akovanja in na na?e navade. Potrebno se je oddaljiti od ?alosti in vdanosti v usodo, da bi opazili, da je Bog medtem, ko se nam ?e vedno dogaja, da trpimo, da jo?emo in da tavamo v temi, storil nekaj, ?esar si nismo mogli predstavljati: pri?el je ?ivet med nas. Novica je ?udovita, a ji te?ko verjamemo. Je kot prostrano in sprejemajo?e morje, v katerega se moramo mirno potopiti in v njem ostati ter se polni zaupanja nau?iti iti preko njega.

Zaklju?ek

V tem postu jubilejnega svetega leta smo poklicani, da ostanemo zasidrani v Kristusa, prepri?ani, da bomo v njem na?li trdno in zanesljivo oporno to?ko za svoje ?ivljenje. Konkretno znamenje na?ega sprejemanja tega upanja je prestopanje svetih vrat, gesta, ki nas vabi, naj vedno globlje vstopimo v skrivnost Kristusovega ?ivljenja. Kristusov krst ni samo dogodek njegovega ?ivljenja, ampak je znamenje, ki razsvetljuje pot vsakega vernika in ka?e nekatere bistvene premike, h katerim smo poklicani tudi mi.

Prvi premik je sposobnost, da se decentraliziramo oziroma da izstopimo iz sredi??a samega sebe, da bi dali prostor drugemu. Ko je Jezus stopil v vode Jordana, se je potopil v ?love?ke razmere in v polnosti delil krhkost in zgodovino vsakega ?loveka. To dejanje nas u?i, da se resni?no ob?estvo z drugimi ne gradi samo takrat, kadar so nam njihove odlo?itve v?e? ali so nam razumljive, ampak tudi kadar nas postavljajo na preizku?njo in nas izzovejo.

Drugi premik je spreobrnjenje, razumljeno kot nenehna vaja v notranjem preverjanju. Krst zaznamuje prehod: za Jezusa je za?etek njegovega javnega poslanstva, za nas povabilo, da se vpra?amo, ?e je na?e srce zares sprejelo logiko evangelija. Spreobrnjenje ni samo moralna sprememba, ampak je globoko preoblikovanje na?ega na?ina gledanja, presojanja in ljubezni.

In kon?no tretji premik, ki je morda najte?ji in najbolj odlo?ilen: ostati znotraj resni?nosti, ne da bi iz nje be?ali ali jo sublimirali. Krst Kristusa potopi v reko ?ivljenja, ne da bi mu prihranil napetosti, preizku?nje in nasprotovanja sveta. Tudi mi smo poklicani, da ostanemo trdni v na?em ?asu z njegovimi zapletenostmi in izzivi, ne da bi be?ali ali iskali umetna zato?i??a. Le tako lahko tudi v te?avah prepoznamo, da je na na?i poti neka navzo?nost: navzo?nost Boga, ki nas ne zapusti, ampak ostaja vedno z nami.

Sveti O?e, ki si v krstu svojega ljubljenega Sina pokazal svojo dobroto do ljudi, nakloni tistim, ki so bili prerojeni v vodi in v Duhu, da bodo pobo?no in pravi?no ?iveli na tem svetu, da bodo v dedi??ino prejeli ve?no ?ivljenje. Po na?em Gospodu Jezusu Kristusu.

P. Roberto Pasolini, OFM Cap
pridigar pape?ke hi?e