杏MAP导航

Vatican News

Kardinal Re se je na za?etku homilije navezal na besede iz prebranega evangelija: »To je volja mojega O?eta, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, ve?no ?ivljenje; in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,40).
Ob njih je spomnil, da nas ob koncu na?ega zemeljskega romanja »?aka usmiljeno obli?je Boga. Kdor veruje v Kristusa, bo imel ve?no ?ivljenje v neizmernosti Bo?je ljubezni. Jezus ne odpravi smrti, ampak jo je s svojim vstajenjem premagal. In z Njim so jo premagali tudi tisti, ki verujejo vanj in iz njegove polnosti zajemajo "milost za milostjo" (prim. Jn 1,16). To zavedanje razsvetljuje in usmerja obstoj vseh vernikov. Ta gotovost, da je z vstalim Kristusom, je razsvetljevala zemeljsko pot kardinala Amata,« je poudaril kardinal Re in v nadaljevanju predstavil njegov ?ivljenjepis.

»Rodil se je leta 1938 v Molfetti v ladjedelni?ki dru?ini. Po tretjem letniku ?tudija na Pomorskem in?titutu v Bariju se je kljub uspe?ni karieri, ki se mu je obetala, odlo?il, da bo ta poklic opustil ter vstopil k salezijancem. Navdu?eval ga je don Boskov lik. Prve redovne zaobljube je izpovedal leta 1956, ve?ne pa leta 1962. Leto kasneje je bil posve?en v duhovnika.

Po ?tudiju dogmati?ne teologije na Pape?ki univerzi Gregoriana je Angelo Amato stopil v stik s Pape?kim svetom za enost kristjanov, ki mu je pomagal pridobiti ?tipendijo carigrajskega patriarhata, da je lahko od?el v Solun. ?ivel je v samostanu pravoslavnih menihov, na Univerzi v Solunu pa poslu?al predavanja o zgodovini dogem. Hkrati je opravil tudi raziskavo s podro?ja zakramenta sprave v gr?ki pravoslavni teologiji od 16. do 20. stoletja.

Po vrnitvi v Rim je pou?eval kristologijo na teolo?ki fakulteti Pape?ke salezijanske univerze, dolga leta je bil tudi njen dekan. Pri svojem pou?evanju je pogosto kristologijo povezoval z mariologijo in poudarjal, da nam je Kristusa podarila Theotokos (Mati Bo?ja, bogorodica). Zelo je ?astil Marijo in je rad govoril o njej.
Leta 1997 je postal tudi prorektor iste univerze, hkrati pa je ?e naprej pou?eval.

Ko je pape? Janez Pavel II. 28. januarja 1999 z apostolskim pismom Inter Munera Academiarum ponovno vzpostavil Pape?ko teolo?ko akademijo, je bil duhovnik Angelo Amato imenovan za njenega tajnika. Z modrostjo in dinami?nostjo je udejanjal pape?eve smernice, tako da je Akademija postala pravo "sredi??e" za spodbujanje teolo?kega ?tudija ter dialoga med teolo?kimi in filozofskimi disciplinami.

Decembra leta 2002 je bil imenovan za tajnika Kongregacije za nauk vere, 6. januarja 2003 pa ga je pape? Janez Pavel II. v baziliki svetega Petra posvetil v ?kofa. Za ?kofovsko geslo si je izbral besede Sufficit gratia mea (Dovolj je moja milost), ki mu je sku?al biti zvest pri svojem delu in zlasti v zadnjem obdobju svoje zemeljske poti, zaznamovane s trpljenjem, pri tem pa se je popolnoma prepustil Bo?ji previdnosti.
Julija leta 2008 ga je pape? Benedikt XVI., ki ga je zelo cenil kot svojega sodelavca, imenoval za prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov ter ga med konzistorijem leta 2010 umestil za kardinala.

Kardinala Amata, ki je bil po zna?aju odprt za dialog, gostoljuben in je imel pozitiven pogled na situacije, sta odlikovali odli?na teolo?ka pripravljenost ter trdnost nauka, o ?emer pri?ajo tudi njegove ?tevilne publikacije. Bil je bogat z vero in ?love?nostjo ter je velikodu?no sprejemal povabila, da bi predaval, vodil kulturna sre?anja in pridigal pri razli?nih bogoslu?jih.
Njegova osebnost, zaznamovana s pristno duhovnostjo, katere se je nau?il v don Boskovi ?oli, in uglajenostjo, je vzbujala spo?tovanje in simpatijo, zato so ga vsi zelo cenili. Vendar pa je bila njegova glavna vrlina ta, da je bil ?lovek vere.«

Kardinal Re se je zatem navezal na besede iz prvega berila, vzetega iz Knjige modrosti, ki pomagajo usmeriti pogled onkraj meja smrti. »Du?a dragega kardinala Amata je sedaj "v Bo?jih rokah" in "v miru"; njegovo upanje je "polno nesmrtnosti". Za vernika je smrt prehod iz ?ivljenja, zaznamovanega z bole?inami in preizku?njami, v polno in trajno ?ivljenje Bo?je sre?e.
V tej perspektivi vere, v kateri kristjanovo ?ivljenje in smrt dobita smisel ter dokon?no perspektivo v usmiljenem na?rtu Boga, ki je neskon?na Ljubezen, je lahko prostor samo za upanje.

Sveti Pavel nas svari, naj se ne obna?amo kot tisti, ki nimajo upanja. Sveti Avgu?tin pa nam pravi, da "utemeljeni na resni?ni obljubi upamo, da bomo iz tega ?ivljenja, iz katerega se bomo morali izseliti in v katerem po?iljamo pred seboj nekatere svoje sopotnike na na?em romanju, ne da bi jih izgubili, pri?li v tisto ?ivljenje, kjer nam bodo toliko bolj dragi, kolikor bolje jih bomo poznali in jih bomo lahko ljubili brez strahu, da nas bodo zapustili" (Pismo 92,1 PL33,318)«.

Dekan kardinalskega zbora pa je svojo homilijo sklenil z naslednjimi besedami: »Gospodu se zahvalimo za dobro, ki ga je sejal kardinal Amato. Pospremimo ga z bratsko naklonjenostjo in ga izro?imo o?etovski dobroti Boga. Naj na?a molitev slu?i temu, da bo njegova du?a o?i??ena vseh ostankov ?love?ke slabotnosti in bo vredna neskon?ne nebe?ke sre?e.
Naj ga Gospod v svojem usmiljenju sprejme in mu podeli nagrado, ki si jo je zaslu?il z dolgim ?ivljenjem, ?ivetem v pou?evanju teologije, slu?enju Cerkvi in zavzemanju za dobro du?.«