杏MAP导航

Vrata majhnosti
Advent 2024 – tretje premi?ljevanje

Na to adventno pot smo stopili pod vodstvom prerokov in njihovega glasu, ki je sposoben pri?gati lu? in napraviti red na na?i poti. Najprej smo ?li skozi vrata za?udenja, da bi znali ob?udovati semena evangelija, ki so navzo?a v svetu in zgodovini. Potem smo se soo?ili z vrati zaupanja, da bi se spet napotili k drugim s spo?tljivim in odprtim srcem. Danes pa ho?emo v zadnjem premi?ljevanju prestopiti zadnja vrata, morda najbolj pomembna zaradi bo?i?a, ki nas uvaja v sveto jubilejno leto: vrata majhnosti.

1. Spremeniti pogled

?e listamo po Svetem pismu od Stare do Nove zaveze, se z vedno ve?jo jasnostjo ka?e, da je majhnost rde?a nit, ki gre skozi dogodke in razodetja zgodovine odre?enja. Na prvi pogled se zdi, da ta razse?nost pripada ?love?ki krhkosti, kar se nam pogosto zdi nepomembno in neprimerno. Toda v Bo?jih o?eh je majhnost dragocena in pomembna.

To odkrivamo na primer v nekaterih pripovedih o poklicu, kot je to pri Gideonu, ki se ima za neprimernega spri?o poklica, ki ga je prejel od Gospoda.

Gospod se je obrnil k njemu in rekel: »Pojdi v tej svoji mo?i in re?il bo? Izraela iz rok Midjáncev. Ali te ne po?iljam jaz sam?« Rekel mu je: »Toda, moj gospod, s ?im bom re?il Izraela? Glej, moja rodbina je najrevnej?a v Manáseju in jaz sem poslednji v hi?i svojega o?eta.«  (Sod 6,14-15).

Tu je tudi Samuelov klic, ki mora potem, ko si je Savla predstavljal kot mo?nega in krepkega kralja, spremeniti pogled, da je v mladem Davidu prepoznal Bo?jega izvoljenca.

Tako je Jese pripeljal sedem svojih sinov pred Samuela. Samuel pa je rekel Jeseju: »Teh Gospod ni izvolil.« Potem je Samuel rekel Jeseju: »So to vsi mladeni?i?« Jese je rekel: »Ostal je ?e najmlaj?i. Glej, ta pase drobnico.« Samuel je rekel Jeseju: »Po?lji ponj in naj ga pripeljejo, kajti ne sedemo za mizo, dokler ne pride sem!« Poslal je ponj in ga dal pripeljati. Bil je rde?kast, lepih o?i in prijeten na pogled. Gospod je rekel: »Vstani, mazili ga, kajti ta je!« (1Sam 16,10-12).

Veliko je odlomkov, v katerih Bog vztraja pri kazanju na?e majhnosti kot kraja, kjer se lahko uresni?ijo njegove odlo?itve in obljube. Nekatera od teh besedil so razgla?ena ravno v adventnem ?asu, kakor besedilo preroka Miheja.

Ti pa, Betlehem Efráta,
si premajhen, da bi bil med Judovimi tiso?nijami:
iz tebe mi pride tisti,
ki bo vladal v Izraelu,
njegovi izviri so od nekdaj,
iz davnih dni. (Mih 5,1).

Ali pa sanjska videnja preroka Izaija.
Volk bo prebival z jagnjetom
in panter bo le?al s kozli?em.
Teli?ek in levi? se bosta skupaj redila,
majhen de?ek ju bo poganjal. (Iz 11,6).

Ne boj se, o Jakob, ?rvi?ek,
krdelce Izraelovo,
jaz ti bom pomagal, govori Gospod,
Sveti Izraelov je tvoj odkupitelj. (Iz 41,14).

Iz najmanj?ega jih bo tiso?,
iz naj?ibkej?ega mogo?en narod,
jaz, Gospod, pospe?im to ob svojem ?asu. (Iz 60,22).

Ali ?e poln glas blagega so?utja preroka Amosa.
»Gospod Bog, odpusti, prosim.
Kako bo Jakob obstal,
kajti majhen je!« (Amos 7,2).

Ko se poglabljamo v Sveto pismo in svojo duhovno inteligenco usmerjamo proti skrivnosti u?love?enja Besede, odkrivamo, da majhnost ni samo na?a zna?ilnost, ki je skrivnostno ugla?ena z Bo?jim na?rtom, ampak je tudi na?in, na katerega se poka?e bistvo Najvi?jega. On se namre? razodeva kot obzirna in nevidna navzo?nost v stvarnosti: od Duha, ki je »vel nad vodami« (1Mz 1,2) pa do »glasu rahlega ?epeta« (1Kr 19,12), v katerem je Elija prepoznal pristno Bo?jo navzo?nost.

Ta znamenja majhnosti postanejo gotovost v rojstvu Bo?jega Sina, ki se poka?e v krhkosti novorojenca, ki so ga prepoznali pastirji in ga po?astili modri. Kot poudarja Janez v uvodu svojega evangelija, je Bo?ja navzo?nost v na?em ?love?kem mesu tako »majhna«, da lahko ostane neopa?ena in zato sprejeta samo tistim, ki jo znajo prepoznati.

Jezusovo oznanjevanje bodo vedno spremljala jasna in globoka povabila, naj v majhnosti prepoznamo bistveni klju? za razumevanje in sprejemanje Bo?jega kraljestva. Poudarja, da se samo tisti, ki znajo postati majhni, poni?ni in razpolo?ljivi, lahko vstopijo v sozvo?je s skrivnostjo kraljestva. Ta majhnost ni omejitev ali pomanjkljivost, ampak notranje razpolo?enje, ki omogo?i, da zaznamo Bo?jo navzo?nost in sodelujemo z njegovim na?rtom ljubezni.

Jezus nas vabi, da Bo?jega kraljestva ne prepoznamo v mo?nih in prepri?ljivih manifestacijah, ampak v tihi in poni?ni mo?i semena, ki vzkali, po?asi raste v vsakdanji resni?nosti. To je krotka in pogosto skrita navzo?nost, ki se postopoma razvija in zahteva o?i, ki so se sposobne ?uditi in srce, ki je odprto zaupanju. Sprejeti to razse?nost pomeni priznati, da Bog deluje potrpe?ljivo, ne da bi prisiljeval ?as, ampak pusti, da se njegovo delo izvr?i v spo?tovanju na?e svobode.

Kdor se torej poni?a kot ta otrok, bo najve?ji v nebe?kem kraljestvu (Mt 18,4).

Tak?no je kot gor?i?no zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manj?e od vseh semen na zemlji (Mr 4,31).

V psalmu Molitvenega bogoslu?ja se skrivnost Bo?je in na?e majhnosti prepletata v te?ko prevedljivi vrstici.
Dal si mi ??it svoje re?itve,
tvoja desnica me podpira,
tvoja skrbnost me dela velikega (Ps 18,36)

Dal si mi ??it svoje re?itve,
tvoja desnica me podpira,
usli?al si me in mi dal rasti (Ps 18,36 - CEI 2008)

Najnovej?i prevod Italijanske ?kofovske konference izbere na?in za re?evanje besedilne te?ave, ki je prisotna v zadnjem izrazu, ki so ga v?asih prevedli kot »tvoja dobrota mi je dala rasti«, sedaj pa je postala »usli?al si me in mi dal rasti«. Hebrejski koren, prisoten v masoretskem besedilu, bi se namre? lahko nana?al na glagol »odgovoriti«. V tem primeru se psalmist zahvaljuje Bogu, da je poslu?al njegovo molitev in mu tako dal rasti.

Vendar pa obstaja ?e druga mo?nost razlage, ki bi bila lahko zelo primerna za pot, ki jo hodimo. Pove?emo jo lahko z druga?nim hebrejskim korenom, ki namiguje ravno na »majhnost« in na »ubo?tvo«. Na osnovi teh podmen je mogo?e predlagati druga?en prevod besedila.

Dal si mi ??it svoje re?itve,
tvoja desnica me podpira,
ker si postal majhen, me je naredilo velikega.

Te besede izra?ajo globoko in ganljivo resnico, ki razkriva skrivnostno povezavo med Stvarnikovo poni?nostjo in na?im ?love?kim stanjem. Kot bi nam besedilo kazalo, da je resni?na Bo?ja veli?ina v njegovi sposobnosti, da se poni?a, da sre?a na?o majhnost, ji izka?e zaupanje in jo spremlja v njeni rasti.

Upravi?enost tega prevoda ni samo slovni?na, ampak tudi teolo?ka. Niso  potrebne velike razlage, da bi razumeli, kako bi kristjani lahko to vrstico razlagali kot posre?eno in prero?ko sintezo skrivnostnega u?love?enja Besede: izpraznitev Boga v na?em ?love?kem mesu, ki je bila izvr?ena za nas in za na?e odre?enje. To podobo je razvil sv. Pavel v hvalnici Filipljanom, ko pravi,  »?eprav je bil namre? v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo slu?abnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,5-7).

Ideja o Bo?jem zmanj?anju se je razvila tudi v judovski mistiki, v teoriji o Tsimtsum, ki jo je v 16. stoletju razvil Izak Luria. Ta hebrejski pojem pomeni »skr?enje« ali »umik« in opisuje kozmi?ni proces, skozi katerega se je Bog, ki je neskon?en in neomejen, »umaknil«, da bi naredil prostor za stvarjenje. Pred stvarjenjem je obstajala samo neskon?na Bo?ja lu?; skozi Tsimtsum naj bi se Bog kot samo-omejil in naredil prazen prostor, v katerem bi lahko obstajal svet. Ta proces izra?a protislovje Bo?je navzo?nosti in odsotnosti: Bog se skrije, da omogo?i ?love?ko svobodo, vendar pa ostaja imanenten.

Tako opisana majhnost ni samo mera, ki skriva skrivno veli?ino in ne stati?no stanje, v katerem se lahko ali manj mirno znajdemo. To je tudi zavestna odlo?itev, ki jo vodi ?elja po ustvarjanju pristnih odnosov, v katerih se drugemu priznava pravica do obstoja, dihanja in svobodnega izra?anja. Majhnost je gesta poni?nosti, ki prostor odpre sre?anju, ko vsakemu omogo?i, da je to, kar je, ne da bi se prekrival z drugim ali razveljavljal svojo enkratnost.

2. Postati manj?i

Za globlje spoznanje te usode majhnosti, v kateri smo poklicani, da izberemo in sprejmemo morda najbolj ko?ljivo in odlo?ilno potezo na?e podobnosti z Bogom, lahko ponovno pozorno preberemo slovito Matejevo priliko 25,31-46. Gre za tako imenovano »poslednjo sodbo« ali »vesoljno sodbo«, ki jo je sugestivno razlo?il veliki Michelangelo v svoji ogromni freski za oltarno steno Sikstinske kapele.

Ta nauk, s katerim Jezus vabi svoje u?ence k razmi?ljanju o povezavi med na?imi vsakodnevnimi dejanji in ve?nim ?ivljenje, so vedno razumeli kot veliki opomin na temo ljubezni do bli?njega, ki je najob?utljivej?a to?ka celotnega evangelija. ?e je ta poudarek v priliki nesporen, pa ni enako samoumevno na pravi na?in razumeti nekatere podrobnosti v besedilu, v katerih se skriva drug globok pomen.

Ko pride Sin ?lovekov v svojem veli?astvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veli?astva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in lo?il bo ene od drugih, kakor pastir lo?i ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico (Mt 25,31-33).

Po najbolj raz?irjeni razlagi bo vrnitev Jezusa kot Sina ?lovekovega – se pravi kot sodnika – ob koncu ?asov trenutek, v katerem bo ?ivljenje vsakega dokon?no ocenjeno po merilu bratske ljubezni. Na Pastirjevo desnico bodo sre?no pri?li vsi tisti, ki bodo so?utni do svojega bli?njega.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega O?eta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od za?etka sveta! Kajti la?en sem bil in ste mi dali jesti, ?ejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v je?i sem bil in ste pri?li k meni« (Mt 25,34-36).

Na levici pa bodo kon?ali tisti, ki so zaprli svojo ob?utljivost za bli?njega in se odpovedali dejanjem, ki so potrebna za bratsko ljubezen in ?love?ko so?utje.

Tedaj pore?e tudi tistim, ki bodo na levici: »Pro? izpred mene, prekleti, v ve?ni ogenj, ki je pripravljen hudi?u in njegovim angelom! Kajti la?en sem bil in mi niste dali jesti, ?ejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v je?i in me niste obiskali« (Mt 25,41-43).

Analiza likov v tej priliki razkriva presene?enje: evangelist Matej uporabi pojem »narodi« (ethnos) za ozna?evanje poganskih ljudstev, ki so bila tuja izraelskemu izro?ilu. To je pomembno, saj Matej pi?e za kr??ansko skupnost judovskega izvora, ki ?ivi na podro?ju ob meji s poganskimi prebivalci, tujimi Izraelovi veri in veri v Kristusov evangelij. V tej skupnosti so se zelo verjetno pojavila nekatera vpra?anja: in drugi narodi, ki ?e niso sre?ali in sprejeli Kristusove skrivnosti, kako bodo mogli prejeti odre?enje poslednji dan?

Izhajajo? iz tega vpra?anja razumemo, da namen prilike ni razkriti, kako se bo uresni?ila vesoljna sodba, ampak oznaniti, kako bodo vsi narodi, ki ?e ne poznajo evangelija, lahko enako sojeni in re?eni po objektivnem in skupnem merilu. Prilike torej ne smemo brati kot nauk, ki kristjanom pojasnjuje, kako je nekdo odre?en ali obsojen. Sicer pa bi Bo?ji otrok to moral ?e vedeti: s tem, da ljubi ali ne ljubi svojega bli?njega kot samega sebe, celo kadar je drugi na? sovra?nik. Prilika ?eli spomniti kristjane, da se bodo tudi tisti, ki niso sli?ali evangeljske besede, lahko re?ili, preprosto tako, da bodo pozorni in bodo ljubili svoje »najmanj?e« brate.

Na tej to?ki se pojavi ?e eno presene?enje. Ravno ti »najmanj?i bratje« so lik v priliki, s katerim bi kristjanom moralo uspeti poistovetenje. V Matejevem evangeliju se namre? s tem izrazom (skoraj) vedno namiguje na Kristusove u?ence, ki so s sprejemanjem U?iteljeve logike odkrili umetnost postavljanja samega sebe v ozadje, da bi se lahko pokazal bli?nji. Pomemben zgled v zgodovini Cerkve, ki pri?a o tem razumevanju majhnosti kot na?inu ?ivljenja, je zgled manj?ih bratov, redovne dru?ine, ki se je rodila v srednjem veku iz evangeljskega izkustva sv. Fran?i?ka. ?e v njihovem imenu, ?e bolj pa v njihovem pri?evanju je svet lahko prepoznal svobodno izbrano majhnost, v kateri se ka?e mo?nost bratske ljubezni.

?e je dovoljeno upati, da bodo nekega dne vsi narodi mogli vstopiti v Kraljestvo po ljubezni do Gospodovih »najmanj?ih bratov«, iz tega za kristjane izhaja velika - celo te?ka - odgovornost. Zdi se, da prednostna naloga Cerkve ni samo delati dobro drugim, ampak drugim omogo?iti, da delajo dobro in s tem izrazijo najbolj?e iz svoje ?love?nosti. Na kak?en na?in lahko skupnost Bo?jih otrok razumno izvr?i to nalogo? Najprej, da majhnost postane merilo skladnosti in zvestobe svojemu Gospodu in U?itelju. To je prvi pomen prilike, ki ga ne smemo nikoli pozabiti ali mistificirati. Preden delamo dobro, je lepo in nujno, da se spomnimo, da moramo postati (?e) manj?i.

Kristusovi u?enci niso povabljeni, naj se bojijo poslednjega dneva, ampak naj izkoristijo sedanji ?as, da bodo postali tako majhni, da bodo njihovi bli?nji lahko skrbeli zanje in jih ljubili. Boga ne zanima le to, da bi njegovi otroci znali ljubiti, ampak da bi bili pomirjeni tudi z najte?jo umetnostjo, da pustijo drugim, da jih ljubijo. V svojem preprostem in globokem razumevanju bistvenega v evangeliju je sv. Fran?i?ek zelo dobro dojel to to?ko in jo sku?al zavzeto in inteligentno posredovati svojim bratom.

Kadar bi bilo potrebno, naj gredo (bratje) prosit milo??ino. Tega naj se ne sramujejo […] In milo??ina je dedi??ina in pravica, ki gre ubogim in ki nam jo je pridobil na? Gospod Jezus Kristus. Bratje, ki se trudijo, ko jo nabirajo, bodo sami prejeli veliko pla?ilo, hkrati pa tiste, kateri jim milo??ino dajejo, bogatijo in jim pridobivajo pla?ilo. Kajti propadlo bo vse, kar bodo ljudje zapustili na svetu, samo za ljubezen in za milo??ino, ki so jo dajali, bodo prejeli pla?ilo od Gospoda (Sv. Fran?i?ek, Nepotrjeno vodilo, IX. pogl).

Navadno mislimo, da je Jezus v evangeliju od nas zahteval, naj bomo dobri in velikodu?ni do drugih. Evangeljski uvid sv. Fran?i?ka Asi?kega nas priganja dlje, ko nas spominja, da obstaja ?e nekaj bolj pomembnega, kar moramo storiti, in je povezano z na?im na?inom biti: ponuditi drugim prilo?nost, da so dobri in velikodu?ni do nas. Gre za ?e bolj pre?i??en in globlji na?in ljubezni, v katerem drugemu z veseljem prepustimo sredi??e odra, da bi njegovi ?love?nosti omogo?ili, da se poka?e na najbolj?i mo?ni na?in. ?e bi bili na nogometnem igri??u, bi lahko rekli, da se od u?encev zahteva, naj dobro asistirajo in drugim pu??ajo veselje streljanja ?oge v mre?o. ?e bi ta  igralni vzorec postal univerzalen, bi se lahko vsi po?utili sre?ne in zadovoljne, ne da bi morali imeti glavno vlogo.

To, da postanemo majhni in se nau?imo osvoboditi se tolikih nekoristnih slepil, predstavlja glavni na?in za ozdravljenje globoke travme strahu in sramu, ki zaznamujeta na?o ?love?nost. Svetopisemska pripoved Prve Mojzesove knjige nas spominja, kako greh povzro?i globoko zadrego v odnosu do na?ega stanja, da smo ustvarjenine, ki ga dojemamo kot razlog za zadrego. To neugodje nas spremlja vse ?ivljenje in nas vsak dan sili, da se soo?amo s strahom, da nismo dovolj vredni in s sramom, da nismo na nivoju. To majhnost sku?amo pogosto prikriti s sprejemanjem vlog in izvr?evanjem ?tevilnih dejanj, da bi se po?utili ve?je in bolj pomembne. Evangelij pa nam ponuja bolj?e zdravljenje: da se nehamo skrivati in dovolimo drugim, da se sre?ajo z na?o krhkostjo in jo sprejmejo.

V uvodu v okro?nico Fratelli tutti se pape? Fran?i?ek navezuje na slovito potovanje sv. Fran?i?ka v Egipt v ?asu kri?arskih vojn, da bi se sre?al s sultanom Malik-al-Kamilom, kateremu je hotel prinesti oznanilo in ponudbo Kristusovega evangelija. V resnici se stvari na tistem sre?anju niso iztekle tako, kakor je Asi?ki ubo?ec upal. Sultan je ostal zvest svoji veri, vseeno pa je krotkega Fran?i?ka sprejel zelo prisr?no in z konkretno ljubeznijo. To »poslanstvo«, ki je po ?love?ki logiki uspeha ostalo nepopolno, nikakor ni bilo nerodovitno po evangeljski logiki.

Ni se ?el dialekti?ne vojne z vsiljevanjem nauka, temve? je sporo?al Bo?jo ljubezen. Razumel je, da je »Bog … ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). Tako je bil rodoviten O?e, ki je razvnemal sanje o bratski dru?bi, kajti »samo ?lovek, ki se je pripravljen pribli?ati drugim ljudem v njihovem stanju, ne da bi jih zadr?eval v svojem lastnem, temve? da bi jim pomagal biti kar najbolj oni sami, postaja zares o?e« (pape? Fran?i?ek, Fratelli tutti, 4).

Fran?i?ek ni spreminjal sultanovega mnenja, ampak se mu je predstavil kot ubog in bolan ter mu ponudil prilo?nost, da se v odnosu do njega poka?e skrbnega. Ta na?in pribli?anja drugemu - z razoro?ujo?o krotkostjo - je dejanje resni?ne evangelizacije, ker razodeva skrajno rodoviten slog ?love?nosti: postaviti drugega v polo?aj, da je bolj zvest samemu sebi, ko uresni?uje dejanja bratske ljubezni.

Kaj ni morda to globok namen misijonskega poslanstva, ki ga je Gospod Jezus zaupal svoji Cerkvi, ko je u?ence poslal po dva in dva, da bi oznanjali Bo?je kraljestvo? U?enci so poklicani, da prina?ajo mir, da se pribli?ajo ljudem in da sprejmejo gostoljubje, ki so ga prejeli na poti. Ravno v tej dinamiki dajanja in prejemanja oznanilo Kraljestva postane ?ivo in prisotno, brez vsiljevanja, pa? pa v tihi mo?i podelitve in pristnosti.

Pojdite! Po?iljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hi?o pridete, recite naprej: »Mir tej hi?i!« In ?e bo v njej sin miru, bo na njem po?ival va? mir; ?e pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hi?i ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega pla?ila. Ne hodíte iz hi?e v hi?o. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s ?imer vam postre?ejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: »Pribli?alo se vam je Bo?je kraljestvo« (Lk 10,3-9).

Po Jezusovih navodilih je za oznanjevanje evangelija dovolj, da se drugim pribli?amo s preprostostjo tako v na?inih kot v sredstvih. Pomembno je svobodno oznanjati Gospodov mir in predvsem dovoliti, da nas sprejmejo, nahranijo in poskrbijo za bistvene potrebe na?e ?love?kosti. Ko se to zgodi, lahko oznanjamo bli?ino Kraljestva, ne da bi bili tisti, ki nas sprejmejo, pod pritiskom ali v naglici, da bi morali narediti ?e nekaj ve? od tega, kar so nam ?e velikodu?no ponudili.

3. Postati to, kar smo

Vendar pa presene?enj v priliki o pastirju, ki lo?i - ne da bi sploh moral soditi - ovce od kozlov, ?e ni konec. Medtem ko se z veliko jasnostjo poka?e, kak?na bo nekega dne velika razlika med pravi?nimi in drugimi - ali so posve?ali pozornost Jezusovim najmanj?im bratom ali ne - ni neposredno razumljivo, zakaj se zdi, da med tema dvema kategorijama ljudi ni nobene razlike v na?inu, kako se odzovejo na besede Sina ?lovekovega, ki sedi na prestolu svoje slave.

Gospod, kdaj smo te videli la?nega ali ?ejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v je?i in ti nismo postregli? (Mt 25,44).

Dokaj razumljiv je odgovor, s katerim so sku?ali »prekleti«, ki niso imeli so?utja do najmanj?ih, opravi?iti pred Bogom svojo malomarnost. Njihove besede so iste, kot jih uporabljamo, kadar se sku?amo otresti ob?utka krivde, ker nismo bili pozorni ali prisotni na resni?nost (drugega): »Ampak kdaj?« Pretrese pa nas, kako je odziv nepravi?nih popolnoma podoben odzivu pravi?nih, potem ko jih je Kralj slave pohvalil za njihovo vedenje v ?ivljenju.

Gospod, kdaj smo te videli la?nega in te nasitili ali ?ejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v je?i in smo pri?li k tebi? (Mt 25,37-39).

Zdi se, da so pravi?ni prav tako presene?eni, ko dobijo vest o svoji ljubezni do najmanj?ih. ?e ve?, zaradi trojnega vztrajanja prislova »kdaj« se zdi, da so ?e bolj za?udeni - ali morda nevedni - glede tega, kak?ni bi mogli biti trenutki, v katerih so imeli prilo?nost udejanjati ljubezen, ki je potrebna za zveli?anje. Da so krivi?ni vznemirjeni in zmedeni, se nam zdi zelo razumljivo. Ob tem pa, da se to dogaja tudi dobrim, smo lahko samo presene?eni in se spra?ujemo: zakaj bodo ob koncu ?asov vsi enako nevedni o storjenem ali opu??enem dobrem?

Seveda se ustrezno zavedanje tega, kar smo in kar delamo, oblikuje skozi ?as in ko ga dose?emo, nas na koncu vedno preseneti. Obstajajo trenutki, v katerem se slepimo, da smo dobri in da delamo dobro, a s?asoma doumemo, da je bil ve?ji del tega dobrega samo na?in za uveljavljanje nas samih nad drugimi z razkazovanjem velikodu?nosti. In drugi seveda to opazijo. Nasprotno pa mine dolgo ?asa, da se po?utimo zgre?ene in pomanjkljive, vsak dan prisiljene ?iveti z mo?nim ob?utkom neprimernosti. In vendar nas drugi nikakor ne vidijo na ta na?in; i??ejo celo odnos z nami, ker ?utijo da so sprejeti in cenjeni.

Vse to nas po?asi priganja, da zapustimo preve? lahkotne in poenostavljene sodbe in nam daje prilo?nost, da uidemo iz iz?rpavajo?ega napora, da se moramo neprenehoma meriti pred drugimi. Sveti Pavel v eni svojih gore?ih spodbud pravi: »Gospod je moj sodnik«, da potem povabi vse kristjane, naj ne ostanejo ujetniki naloge, za katero se zdi, da jo je Bog ?e sposoben odli?no opraviti.

Ne sodite torej pred ?asom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje (1 Kor 4,5).

Kdor odkrije Bo?je o?etovstvo, ne ?uti nobene potrebe, da bi sodil samega sebe ali druge.  Ne gre za zdrs v brezbri?nost ali ravnodu?nost, ampak da sprejmemo,  da je vsaka resni?nost in vsak ?lovek znotraj nenehnega postajanja. Tudi pojavi zla, ki se na?im o?em zdijo sovra?ni in neznosni, lahko skrivajo dobro, ki je ?e na poti o?i??evanja. To velja predvsem za nas same, ki se pogosto borimo, da bi sprejeli svojo resni?nost in se pomirili s tem, kar smo, in s tem, kar nam je uspelo postati.

Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpu??ajte in vam bo odpu??eno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potla?eno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naro?je. S kakr?no mero namre? merite, s tak?no se vam bo odmerilo (Lk 6,37-38).

Jezusove besede v Matejevi priliki gredo to?no v to smer in uvajajo nadaljnji element. Sodnik zgodovine no?e, da bi mi za?eli soditi pred ?asom, ampak ?eli, da bi v tem ?asu izpopolnili svojo sposobnost ocenjevanja stvari z modrostjo in so?utjem, da bi se izognili temu, da bi bili na koncu sami sebi najbolj neusmiljeni sodniki.

?e priliko o tako imenovani vesoljni sodbi postavimo v te okvire, nam prej dovoljuje, da se odpovemo potrebi po ozna?evanju vseh tistih razlik ali tistih nedoslednosti, ki nas ?e vedno stra?ijo in nas delajo nezaupljive in agresivne, kot pa da bi nam dovolila, naj trepetamo ali naj v trepet spravljamo (druge). Prilika nikakor ne ?eli pokvariti podrobnosti, ki napovedujejo tisto sodbo, ki bo ?ele na koncu ?asov. Njen namen je prekiniti vse vmesne sodbe, ki lahko ovirajo dozorevanje v nas in v drugih tiste podobnosti z Bogom, na katero se u?imo pristati. Namesto da je prilika o »poslednji sodbi«, bi jo lahko prekrstili kot »konec vsake sodbe«.

?e na?a naloga ni soditi, se lahko osredoto?imo na to, kar je resni?no pomembno: da se zave?emo, da bomo postajali vedno  bolj pristni, ko bomo dovolili, da se v nas in v drugih izpolni ljubezen z naj?ir?o svobodo srca. ?e povzamemo, je slede?e sredi??no sporo?ilo Matejeve prilike in celotnega Kristusovega evangelija: svobodno in zastonjsko ?iveti klic k bratski ljubezni. Veliko je namre? prilo?nosti, v katerih je Jezus spodbujal u?ence, naj delajo dobro, ne da bi skrbeli zase, »ne da bi kaj upali«, da bi tako bili »sinovi Najvi?jega« (Lk 6,35).

Vede o ?loveku nas u?ijo, da je za razvoj zaupanja vase temeljno, da se od otro?tva naprej ?utimo cenjene. Vendar pa, kot opozarja Jezus, stalno prejemanje izrazov hvale?nosti lahko postane nevarno, ?e se dogaja v pretirani meri. Delovanje z nenehnim pri?akovanjem priznanja omejuje na?e odnose na tiste, ki so nam sposobni vra?ati. Tak?no vedenje ustvarja dinamiko pogojene izmenjave, ki nam prepre?uje, da bi se odprli pristnim, svobodnim in nesebi?nim odnosom. Da bi se izognili tej prera?unljivi dinamiki, ni druge poti, kot pot popolne zastonjskosti. Ne gre samo za to, da izpraznimo rezervoar pri?akovanj, ampak da imamo tudi pogum, da odstranimo vse tiste stvari, ki jih ?e vedno po?nemo zaradi ob?utka krivde ali dol?nosti, brez popolne svobode.

To zadnje o?i??enje je zelo naporno, ker zahteva pogum, da priznamo, da ?tevilna dejanja - tudi lepa in velikodu?na - ki jih po?nemo vsak dan, spodbujajo logiko su?nosti, ki smo se ji ?e davno predali. Zelo bole?e je prenehati s temi gestami, s katerimi si obi?ajno kupujemo hvale?nost drugih, ker vklju?uje razbitje vseh tistih ogledal, v katerih smo navajeni preverjati svojo podobo in postavo. In vendar je to edini na?in, da se odpremo globoki in konkretni sre?i, sre?i, v kateri premagamo strah, da nismo ni? vredni, in za?nemo razdajati ter dovolimo drugim, da enako storijo z nami.

Kon?no se torej razjasni in razumemo skrivnost na?ega za?udenja nad kon?ne Bo?jo sodbo o ljubezni, kar bomo postali. V Kraljestvo in v ve?no ?ivljenje nam bo vstop omogo?ilo nezavedno dobro, tisto, ki smo ga storili, ne da bi se tega zavedali. Kot dokon?no pridobljena lepota, ki je niti ne opazimo ve?, drugi pa jo lahko prepoznajo in u?ivajo.

Veliko presene?enje na koncu ?asov bo odkritje, da Bog ni imel nobenega pri?akovanja do nas, razen velike ?elje, da bi videl, da bi mu postali podobni v ljubezni. Kar bo tisti dan pomembno, ne bo koli?ina opravljenih dobrih ali slabih dejanj, ampak ?e nam je po njih uspelo sprejeti in v celoti postati to, kar smo.

Sklep

Majhnost je poteza Bo?je podobe, ki nas najbolj privla?i in odbija. Po eni strani nam povzro?a dolo?eno nelagodje, ker razkrinka greh in stalno sku?njavo, da bi se dvignili nad same sebe in raz?irili svojo podobo. Po drugi strani pa nas o?ara, ker nam omogo?i, da se pomirimo s svojo ?love?kostjo, ki je tako majna in tako velika obenem.

Ob leto?njem bo?i?u, ki nas uvaja v prostor svetega Jubileja, je morda ravno majhnost velika prerokba, za katero se lahko odlo?imo, da jo bomo utelesili, da bi s svetom podelili upanje evangelija. Kot je zapisal sveti o?e v buli sklica, spri?o nepredvidljivosti prihodnosti nih?e ne ve, »kaj se bo zgodilo jutri«. Vse nas vznemirjajo »v?asih nasprotujo?i si ob?utki«: zaupanje in strah, vedrina in pobitost, prepri?anost in dvom (prim. pape? Fran?i?ek, Spes non confundit, 1). Cerkev ?uti odgovornost, da prestopi edina vrata odre?enja, ki je Kristus. V njem imamo sidro upanja v zavesti, da z njegovo milostjo lahko premagamo greh, strah in smrt.

Da bi bili verodostojne pri?e te mo?nosti novega ?ivljenja, ni treba ?akati, da bi postali bolj?i ali druga?ni, kot smo. Po dva tiso? letih ?udovite kr??anske zgodovine lahko u?enci vstalega Gospoda uveljavljajo svobodo, da se svetu predstavijo z manj strahu in brez nepotrebnega sramu, da so »manj?i« od tega, kar so bili, in morda tudi od tega, kar so mislili, da morajo biti, da bi pri?evali o Bo?jem evangeliju.

Prestopiti sveta vrata Jubileja z veliko iskrenostjo, brez zaskrbljenosti, da moramo pokazati druga?en profil od tistega, ki ga je Cerkev zmogla dodelati skozi stoletja, bi v resnici lahko bilo veliko upanje. Najprej za nas, vernike, ki tako zlahka pozabljamo, da smo slu?abniki poni?nega in ubogega Boga. In potem za svet, ki ga tolikokrat do?ivljamo kot sovra?nega ali brezbri?nega do na?ega upanja, medtem ko v resnici samo ?aka, da bi spoznal usmiljeno O?etovo obli?je v krhki, a vedno ljubki telesnosti njegovih otrok.

Dobro vemo. Samo verovati moramo in ponavljati s poni?nim ponosom: v Kristusu Jezusu »imamo oboji dostop k O?etu v enem Duhu« (Ef 2,18), da smo »sodedi?i, soudje in soudele?enci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju« (Ef 3,6).

O?e, ki si v nebesih,
vera, ki nam je podarjena
v tvojem Sinu Jezusu Kristusu, na?em bratu,
in plamen ljubezni,
ki ga je v na?a srca vlil Sveti Duh,
naj ponovno zbudita v nas bla?eno upanje
v prihod tvojega Kraljestva.
Tvoja milost naj nas spremeni
v marljive obdelovalce evangeljskih semen,
ki naj prekva?ajo ?love?tvo in vesolje
v zaupljivem pri?akovanju
novih nebes in nove zemlje,
ko bodo premagane sile Zla
in se bo za vedno razodela tvoja slava.

Milost Jubileja
naj po?ivi v nas romarje upanja,
hrepenenje po nebe?kih dobrinah,
in na ves svet razlije
veselje in mir
na?ega Odre?enika.

Tebi, ve?no blagoslovljeni Bog,
bodi hvala in slava na veke.
Amen

p. Roberto Pasolini, OFM Cap,
pridigar pape?ke hi?e