杏MAP导航

P. Roberto Pasolini OFMCap

Vrata za?udenja

Advent 2024 – prva meditacija

1. Glas prerokov

V adventnem ?asu pri bogoslu?ju poslu?amo ?tevilna prero?ka besedila, ki nam ?elijo ponovno odkriti za?udenje nad skrivnostjo u?love?enja: prihod in vrnitev Gospoda Jezusa v svet in v zgodovino. Ta besedila so polna ?ara in pogumnega upanja, v katerih preroki, mo?je, ki jih je Bog izbral in poklical, da bi dali glas njegovi Besedi, sku?ajo o?iviti ljudstvo z razvnemanjem ?e ne znanih predstav in pogledov.

Glasovi prerokov oznanjajo Gospoda,
ki vsem ljudem prina?a dar miru.
Glej, nova lu? se v?iga v jutru,
glas odmeva: kralj slave prihaja.
V svojem prvem prihodu nas je Kristus pri?el re?it,
ozdravit rane telesa in duha.
Na koncu ?asov se bo vrnil kot sodnik;
svojim zvestim slu?abnikom bo dal obljubljeno kraljestvo.

Kdo pa so preroki? V zgodovini odre?enja se preroki pojavljajo kot odlo?ilne osebnosti, saj »znajo samo oni preskrbeti klju? za razumevanje pomena ?love?kih dogodkov, v njihovih pozitivnih in predvsem tragi?nih ozadjih«.[1] Preroki so mo?je, ki jih je Bog poklical, da opazujejo in oznanjajo, v kateri smeri se po Bo?jem na?rtu in njegovi volji giblje zgodovina. Orodje, s katerim preroki opravljajo svojo slu?bo, je beseda. Po eni strani je ta beseda mo?na, ker sporo?a Bo?ji pogled in sodbo nad resni?nostjo. Po drugi strani pa je njihova beseda skrajno ?ibko orodje, ki ne more vsiljevati Bo?je misli, ampak jo samo predlagati.

Ni? ni slabotnej?ega od besede; predstavlja tri plati slabotnosti. Je veter, ki niha, ki ga omejuje razdalja, ki je zaprt v meje jezikov, ki traja trenutek in je podvr?en ne?tetim motnjam. Slaboten je ?lovek, ki jo izgovarja, ?e nima bogastva, ki bi ga priporo?alo, ali vojske, ki bi ga podpirala ali sodi??, ki bi ga potrjevala. Slabotna je zato, ker nagovarja predvsem ?love?ka srca, po?asna ali brezvoljna, trdovratna ali strahopetna. Slabotna je, ker lahko tisti, ki jo mora izgovoriti, pobegne (kot Jona) ali mol?i (kot Jeremija); ker lahko tisti, ki bi jo moral sli?ati, zapre u?esa ali zakrkne srce; ker ko je izgovorjena, neha obstajati.[2]

Sporo?il prerokov - naj gre za svarila, prerokbe ali videnja - ni mogo?e poslu?ati povr?no ali raztreseno. Njihova mo? je tolik?na, da izklju?uje vsako mo?nost brezbri?nosti: kdor jih sprejme, se znajde na razpotju med odprtostjo in sprejemanjem ali zaprtostjo in zavra?anjem. To je veljalo za Izraela v starodavnosti in danes ?e naprej velja za Cerkev. A zakaj se vse to dogaja? Ker vsak prero?ki izrek te?i k temu, da spodbudi sre?anje in pogovor med dvema svobodama: med Bo?jo svobodo, ki je vedno zvesta svoji zavezi, in ?lovekovo svobodo, ki je v odgovoru na klic pogosto negotova in obotavljiva. Kaj pa se zgodi s ?lovekom, ki prisluhne prero?ki besedi? To lepo osvetljuje vrstica iz psalma.

»Eno je Bog govoril, to dvoje sem sli?al« (Ps 62,12)

Ta modrostni rek opisuje, kako se glas prerokov dotakne na?e ob?utljivosti. Ko oni govorijo, je kot bi isto?asno zaznavali dva glasova: enega, ki nas tola?i in dviga, in drugega, ki nas vznemirja in nam o?ita. Prav ta protislovnost se poka?e v izku?nji Jeremija, ki je v trenutku klica, ko naj postane prerok v Izraelu, uspel premagati svoj za?etni odpor.

Potem je Gospod iztegnil svojo roko
in se dotaknil mojih ust;
Gospod mi je rekel:
»Glej, svoje besede polagam v tvoja usta.
Glej, postavljam te ta dan nad narode in kraljestva,
da ruje? in podira?,
da uni?uje? in ru?i?,
da zida? in sadi?« (Jer 1,9-10).

Jeremija je prestra?en pred nalogo, da bi govoril ljudstvu, saj se zaveda, da bi njegove besede morale dati dvojni u?inek: ru?iti, da bi potem mogle tudi graditi. Prav to je protislovje vsakega prero?kega glasu, ki je o?iten na vseh velikih straneh Svetega pisma, od velikih do malih prerokov. Ko prerok govori v Bo?jem imenu, njegove besede vedno vsebujejo del obto?be, odlo?en poziv k odgovornosti in pravi?nosti. Vendar se ta opozorilni in grozilni ton pogosto nepri?akovano spremeni v odprtost upanja: Bog ponovno potrdi zvestobo svoje ljubezni in ljudstvu ponudi novo prilo?nost, da sprejmejo dar zaveze.

Te?ava, na katero naletimo pri poslu?anju prero?ke besede, izhaja iz njene komunikativne zgo??enosti, ki te?i k obnovi dinamike na?ega spreobrnjenja k Bogu. Na?e srce se namre? nagiba k temu, da se prestra?i in zapre pred premo?nimi spodbudami. Naivno bi bilo misliti, da je ta zaprtost odvisna zgolj od strogih tonov, s katerimi preroki pretresajo na?o vest. V resnici odkrijemo, da smo gluhi in neodzivni tudi - in zlasti - kadar Bo?ji glas sku?a odpreti kanale upanja. Sprejem dobrih vesti nikakor ni takoj?en, zlasti kadar je bila resni?nost dolgo ?asa zaznamovana s trpljenjem, razo?aranji in negotovostjo. V na?a srca se pogosto prikrade sku?njava, da verjamemo, da se ne more zgoditi ni? novega, in pod?iga subtilen cinizem.

»Ne?imrnost ?ez ne?imrnost«, pravi Pridigar,
»ne?imrnost ?ez ne?imrnost, vse je ne?imrnost!«

Kak?en dobi?ek ima ?lovek od vsega svojega truda,
s katerim se mu?i pod soncem?
Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo,
svet pa vedno ostaja.
Kar je bilo, bo spet,
kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,
ni? ni novega pod soncem (Prd 1,2-4.9).

Pa vendar nas glas prerokov dose?e prav tukaj, kjer smo v sku?njavi, da bi verjeli, da nam resni?nost ne more ve? ponuditi novih ?arkov lu?i, da se obljube, ki smo jim posku?ali verjeti, ne bodo mogle nikdar izpolniti, da so najbolj?e stvari ?ivljenja samo spomini, zaprti v skrinjici spomina.

»Ne spominjajte se prej?njih re?i,
ne mislite na nekdanje re?i!
Glej, nekaj novega storim:
zdaj klije, mar ne opazite?« (Iz 43,18-19).

Adventni ?as nas vabi, da se spoprimemo s tem izzivom: da se zavemo Bo?je navzo?nosti in delovanja znotraj zgodovine in ponovno zbudimo za?udenje ne samo nad tem, kar on more, ampak predvsem kar ?e ?eli izpolniti v na?em ?ivljenju in v zgodovini sveta. V ve? kot tridesetih letih »skritega« ?ivljenja v Nazaretu je Jezus tako globoko sprejel to upanje, da se je, ko je svetu prvi? oznanil evangelij, odlo?il za?eti ravno s temi besedami: "?as se je dopolnil in Bo?je kraljestvo se je pribli?alo. Spreobrnite se in verujte evangeliju" (Marko 1,15).

2. Pogum, da se ne strinjam
Da bi se pripravili na poslu?anje prero?kih glasov, ki nas vsak advent vodijo proti praznovanju bo?i?a, letos pa tudi proti za?etku svetega leta Jubileja, se lahko zazremo v dve ?enski podobi: Elizabeto in Devico Marijo. V njunem ?love?kem in duhovnem izkustvu sta zgo??eni dve temeljni dr?i, ki prero?ki besedi omogo?ita, da v nas ustvari pristno dinamiko odre?enja.

Po ?asovnem redu dogodkov, ki ga je skrbno uredil evangelist Luka, Elizabetin vstop na prizori??e pripravlja napoved rojstva Janeza Krstnika, ki je bila naslovljena na njenega mo?a, Zaharija, ko je opravljal duhovni?ke dol?nosti v jeruzalemskem templju. Evangelij pripoveduje, da zakonca, ?eprav sta bila pravi?na in brez graje pred Bogom, »otrok nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna in sta bila ?e zelo v letih« (Lk 1,7). ?eprav nerodovitnost pripisujejo samo ?enski - glede na zna?ilne navade starodavnih kultur - lahko v Zahariju takoj opazimo dolo?eno duhovno suhoto. V nekem trenutku opravljanja slu?be v templju, ugotovimo, da je nesposoben z zaupanjem sprejeti napoved dolgo ?elenega dogodka, ki pa ga morda ni imel ve? za mogo?ega.

In prikazal se mu je Gospodov angel, ki je stal na desni strani kadilnega oltarja. Ko ga je Zaharija zagledal, se je vznemiril in ob?el ga je strah. Angel pa mu je rekel: »Ne boj se, Zaharija, kajti usli?ana je tvoja molitev! Tvoja ?ena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pija?e ne bo pil in ?e v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in mo?jo, da obrne srca o?etov k otrokom, nepokorne k modrosti pravi?nih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo. (Lk 1,11-17).

Angelova napoved vsebuje izredno novico: lahko se bo rodil sin, ki bo postal velik v Bo?jih o?eh in napolnjen z mo?jo njegovega Duha. S pri?evanjem svojega ?ivljenja in besede bo vodil Izraelove sinove, da bodo ponovno na?li pot k Gospodu. Iz angelovih besed dojamemo, da je to neverjetno rojstvo odgovor na molitev, s katero se je Zaharija v svojem zakonskem ?ivljenju verjetno ?e dolgo ?asa obra?al na Gospoda. Toda ravno ko Bog napove, da se bo ta dar kmalu uresni?il, se Zaharija te?ko prepusti veselju in zaupanju.

Zaharija je nato rekel angelu: »Po ?em bom to spoznal? Jaz sem namre? star in moja ?ena je v letih«. Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporo?im to veselo novico. Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem ?asu, bo? onemel in ne bo? mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo« (Luka 1,18-20).

Vpra?anje ostarelega duhovnika se lahko zdi ?isto upravi?eno, skoraj neizogibno. Dvom je razumljiv: kako lahko dva ostarela zakonca rodita otroka? Vendar pa je odgovor nadangela Gabriela jasen in takoj?en. Zaharija je v ?elji po »spoznati«, se pravi »razumeti« to na videz nemogo?o Bo?jo ponudbo pokazal, da je njegovo srce zbegano in ne more verjeti. Zaradi tega pomanjkanja vere bo ostal nem in ne bo mogel govoriti do dolo?enega dne, ki ne bo sovpadal z Janezovim rojstvom, ampak s trenutkom njegovega obrezovanja po predpisih postave.

Osmi dan so pri?li dete obrezat. Po o?etu so mu hoteli dati ime Zaharija (Lk 1,59).

?eprav Zaharija ve, da otrokovo ime ne bo njegovo, ampak »Janez«, sosedje in sorodniki, ki so prihiteli na obred, vztrajajo pri spo?tovanju tradicije in predlagajo, da bi ga imenovali po o?etu. Poimenovanje po o?etu, ki je bilo zelo raz?irjeno v starih kulturah, je bilo namenjeno krepitvi dru?inske istovetnosti z ustvarjanjem ?uta pripadnosti in kontinuitete v ?asu. Isto?asno je ta navada odsevala videnje zgodovine, utemeljene na generacijski kontinuiteti, v kateri so sedanjost razlagali predvsem v odnosu do preteklosti, ne pa prihodnosti. Vendar to ni edini na?in gledanja na resni?nost. Da bi spoznali, da je usoda vsakega ?ivljenja skrivnost, ki jo varuje Bog, je potreben druga?en pogled, ki ga je evangelij zaupal nepri?akovanemu glasu ?enske.

Toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temve? Janez mu bo ime« (Lk 1,60).

Pomenska razli?nost med obema imenoma ni bila tako pomembna: Zaharija pomeni »Gospod se je spomnil«, medtem ko Janez pomeni »Bog je milostljiv«. Obe imeni spominjata na Bo?jo navzo?nost v ?love?ki zgodovini, ?eprav z razli?nimi poudarki. Ime Zaharija zadeva preteklost in spominja na odre?enje, ki ga je Bog gradil v ?asu: na njegove posege, njegove ?ude?e, njegovo zvestobo. Izra?a misel, da mora preteklost nujno opredeliti in usmerjati sedanjost. Janez pa pozornost prenese na danes in poudarja to, kar Gospod namerava storiti v sedanjosti glede na prihodnost, ki je polna upanja. V tem smislu ime Janez postane prerokba prenove. Nakazuje, da je zgodovina, ?eprav je pod vplivom svoje dedi??ine, vedno sposobna prese?i sama sebe in se odpreti novim mo?nostim.

Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime«. Z znamenji so spra?evali njegovega o?eta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je de??ico in zapisal: »Janez je njegovo ime«. In vsi so se za?udili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga (Lk 1,61-64).

Elizabetin odziv je presenetil navzo?e, ker je uvedla nenavadno merilo in prelomila obi?aj ter nakazala, da je v?asih treba prekiniti kontinuiteto, da se odpremo Bo?ji novosti. Elizabetin ljubezniv »ugovor« ni bil dovolj, da bi spremenil splo?no mnenje: pri?akuje se potrditev in znamenje s strani pater familias, Zaharija. Ostareli duhovnik ima drugo prilo?nost, da veruje Bo?jemu oznanilu in tokrat se ne obotavlja. Ta otrok bo imenovan z novim imenom, ki so ga izrekla Gospodova usta (prim. Iz 62,2). Med vsemi povabljenimi se vname veliko za?udenje in Zaharijev jezik se razve?e in se odpre za hvalo Bogu.

Elizabeta in Zaharija sta ne brez trpljenja in po dolgi osebni poti dojela, da je Bog ne le zvest njuni zgodovini, ampak v njej pripravlja tudi presene?enje velike novosti. Sprememba imena jima je razodela globok pomen: medtem ko je prvo preprosto odsevalo navado, da so ?ivljenje sina povezali z ?ivljenjem o?eta, je drugo vsebovalo prese?ek razodetja, milost Gospodove obljube, ki ji je bilo te?ko verjeti. Kjer mi mislimo, da je bivanje drasti?no zaznamovano od za?etnih (star?evskih) pogojev, evangelij oznanja, da je med izhodi??i in razvojem nekega ?love?kega ?ivljenja tudi - predvsem - nepovezanost, dolo?ena prisotnost Boga, ki ime nekega ?loveka iztrga vsaki vnaprej napisani usodi in vsakemu fatalizmu. Gospodovo usmiljenje ni stati?na zna?ilnost njegove dobrote, ampak je dinamika so?utja, ki nenehno deluje v gubah zgodovine, ko pomaga pomanjkljivostim ?love?ke krhkosti in omejitvam, ki jih vsaka generacija nosi s seboj.

Danes si moramo bolj kot kdaj koli prej povrniti to vrsto duhovnega pogleda na resni?nost. ?ivimo v izjemnem ?asu ?love?ke zgodovine, v katerem se ob hudih krivicah, vojn in nasilju, ki prizadevajo vse konce sveta, pojavljajo nova odkritja, obetaven napredek in poti osvoboditve, ki dan za dnem napredujejo. Vendar smo v tem scenariju novih in starodavnih mo?nosti v?asih preve? osredoto?eni na sedanjost. S te?avo vlagamo v prihodnost, obdani smo s skrbmi, sami sebe jemljemo preresno in nam ne uspe, da bi z lahkoto nosili te?o ?ivljenja. Tako zelo smo osredoto?eni na »tukaj in sedaj« in na? pogled je tako zelo ujet v materializem, da ne uspemo ve? dojeti Bo?jih sanj ter ljubeznivega in mo?nega pi?a njegovega Duha. Zato se nagibamo k temu, da si jutri predstavljamo kot fotokopijo dana?njega dne, da ponavljamo vsakdanje geste in rutino brez ve?jih upov v prihodnost. V tem raz?irjenem ozra?ju postane sku?njava sveta v tem, da bi se zana?ali samo ?e na svoje mo?i, medtem ko bi sku?njava Cerkve lahko bila v tem, da bi se v nostalgiji zaprla vase.

Elizabetin ne, ki Janezovo usodo vra?a v Bo?je roke, nas opozarja, da ni?esar in nikogar ne pogojuje samo lastna zgodovina in korenine, ampak ga ponovno pogojuje tudi Bo?ja milost. Nobeno ?love?ko ?ivljenje s svojo svetlobo in svojimi sencami ni nikoli dolo?eno v ?e napisani knjigi, z nujno vnaprej dolo?enim ?tevilom strani. Ko se odpremo poslu?anju Bo?je besede in se u?imo prepoznavati njegovo delo in njegovo previdnost, lahko odkrijemo, da najbolj?e ?ele pride, da so najlep?i dnevi ?e pred nami in da se je ?ivljenjska pustolov??ina ?ele za?ela.

3. Poni?nost privolitve
?e smo pri Elizabeti videli, kako je treba znati re?i »ne« navidezni kontinuiteti stvari in vezi, pri Mariji iz Nazareta lahko uzremo potrebo po tem, da znamo Bo?ji novosti re?i »da«, ko svobodno in veselo izrazi privolitev v Njegovo voljo. Evangelij oznanjenja poznamo zelo dobro, ker nam ga bogoslu?je ponuja ob razli?nih prilo?nostih bogoslu?nega leta. Ob tej prilo?nosti ga ?elimo podo?iveti samo v tistih potezah, ki nam lahko pomagajo, da bomo ponovno pridobili vsaj malo za?udenja v odnosu do skrivnosti u?love?enja.

V ?estem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaro?eni z mo?em, ki mu je bilo ime Jo?ef, iz Davidove hi?e, in devici je bilo ime Marija (Lk 1,26-27).

Marija je opisana kot devica. Ta pridevnik ne opredeli samo njenega biolo?kega stanja, ampak tudi njeno notranjo dr?o. Ne pozabimo, da je Cerkev od nekdaj imela Marijo za Devico (ante, in e post partum) in Mater ter tako povezovala stanje njene ?istosti in njenega bo?jega materinstva. S tega zornega kota je treba devi?tvo razumeti kot sposobnost tak?ne sprejemljivosti in odprtosti ?ivljenju, da lahko postanemo tudi izredno rodovitni. Spri?o tega posebnega semena, ki je Bo?ja Beseda, nam Marijino devi?tvo poka?e, kako pomembno je ohraniti odprto in zaupljivo srce, da bi mogli sprejeti Bo?jo voljo in obroditi njen okusen sad.

Za opis skrivnostnega sre?anja, ki se je zgodilo v oznanjenju, evangelist opi?e angelovo pribli?anje Mariji kot da je »vstopil k njej«. Luka uporabi glagol (eiserchomai), ki v gr??ini  pomeni »premakniti se, vstopiti v prostor ali v neko stanje«. Zdi se torej, da angelova naloga ni samo iti v nek fizi?ni prostor, ampak vstopiti v Marijino srce, ne da bi na kakr?en koli na?in prisilil vrata njene razpolo?ljivosti. Beseda ne potrebuje ni? drugega, kot da prestopi vrata na?e razpolo?ljivosti in nas dose?e na tistem kraju, kjer se pogovor z Bogom lahko razvija v medsebojni svobodi. Ta stopnja notranjega ?ivljenja je morda od najbolj ob?utljivih v na?em celotnem kr??anskem ?ivljenju. Vstop Bo?je Besede v nas je ?udovit, a tudi travmati?en dogodek, primerljiv trenutku, ko gre igla ali rezilo skozi na?o ko?o ter povzro?i vznemirjenost in bole?ino. Natanko tako si to predstavlja pisec Pisma Hebrejcem, ko sku?a opisati u?inek, ki ga povzro?i Bo?ja Beseda, ko vstopa v globino na?ega srca.

»Bo?ja beseda je namre? ?iva in dejavna, ostrej?a kakor vsak dvorezen me? in zare?e do lo?itve du?e in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namre? stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi o?mi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor« (Heb 4,12-13).

Bo?ja Beseda deluje v nas kot me?, oster, prodoren, ki je sposoben priti v na?o du?o, v sredi??e nas samih, tja, kjer je vsa raz?lenjenost na?ega ?ivljenja v krhkem ravnovesju. Ta kraj, ki je tako notranji in pogosto tako tuj tudi na?emu zavedanju, je ravno na?e srce, kjer se na?a istovetnost Bo?jim o?em poka?e gola in popolnoma prepoznavna. V nas obstaja odpor, da bi se pustili sre?ati ravno tukaj, ker slutimo, da bi bilo bivanjsko ravnovesje, v katerega smo se namestili, lahko postavljeno pod vpra?aj. Ker smo od Adama podedovali nagon skrivanja, smo nenehno v sku?njavi, da bi Bogu prepre?ili, da bi pogledal, kdo v resnici smo. Bojimo se tega sre?anja, ker vemo, da bi Bo?ji pogled lahko nenadoma podrl vsako gotovost in bi izgubili nadzor nad svojim ?ivljenjem. Isto?asno pa si tega sre?anja mo?no ?elimo, ker dobro vemo, da se bomo lahko samo v Bo?jem pogledu znali prepoznati v novi lu?i, v lu?i velike ljubezni, ki je sposobna prenoviti vse stvari. Marija sprejme Gospodovo besedo in dovoli njegovemu glasu, da ji oznani presenetljive novosti.

»Veseli se, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premi?ljevala, kak?en pozdrav je to (Lk 1,28).

Angel na Marijo naslovi ukaz, ki je tako lep kakor protisloven. ?e je veselje stanje, ki ga vsi ?elimo do?ivljati, kolikor dolgo je mogo?e, je vendar tudi res, da gre za ?ustvo, ki ga je te?ko improvizirati, kadar smo brez njega. In obratno, ?e je na?e srce polno veselja, ne moremo, da tega ne bi izrazili navzven. Zakaj je torej Devici zapovedano, naj se smehlja? Odgovor ne odla?a. Angel prepozna Marijo, kot lepo bitje, ljubljeno in polno milosti. In jo povabi, naj to doume. Gre za isti »ob?utek«, ki ga Jezus do?ivi v trenutku krsta, ko zasli?i glas iz nebes, ki pravi: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11). Tako kot Jezus ?uti, da je ljubljen, izbran, varovan po O?etovem pogledu, tako je angel povabil  Marijo, naj se dojema kot nekaj ljubkega in Bo?jim o?em v?e?nega. Angelski glas dose?e vrhunec v ?udoviti obljubi – ki ji je treba verjeti – da med mlado ?eno iz Nazareta in Vsemogo?nim ni nobene razdalje: »Gospod je s teboj.«

Ob tej novici je Marija postala zelo vznemirjena. Evangelist opi?e, da je bila pretresena, kot ?oln, ki ga strese in premetava nenaden morski potres. Zakaj? Iz vsaj dveh razlogov. Prvi je, da ko nam nekdo poka?e svojo ljubezen, je to vedno presene?enje. Ljubezen ni samo po sebi predvidljiv dogodek, ampak nekaj novega vsakokrat, ko se zgodi. Gotovosti, da smo ljubljeni, nikoli ne pridobimo enkrat za vselej. Vsak dan - morda celo vsak trenutek - moramo ?utiti, da smo prepoznani in sprejeti tak?ni, kakr?ni smo. To je sve? kruh, ki ga mora na?e srce vedno ?ve?iti. Drugi razlog, zaradi katerega Marija do?ivlja strah pred angelskim glasom, je v tem, ker njeno srce sluti, da je pri?el trenutek, da se prepusti Bo?jemu glasu, da jo popolnoma na novo opredeli. Ko nas dose?e veliko povabilo, ki nas napolni z dostojanstvom, se zdravo vznemirimo, saj mora na?a svoboda preveriti in morebiti potrditi to, kar se izjavlja o nas ali o na?em ?ivljenju. Vsi se zelo trudimo, da bi pustili za sabo sodbe in poglede, ki so nas definirali. Tako smo se navadili na majhno, v?asih zelo slabo predstavo o sebi, da nam ne uspe, da bi se odprli prenovljenemu in bolj?emu dojemanju svoje istovetnosti. Nismo navajeni, da bi nase gledali z Bo?jimi o?mi, ampak z zahtevnimi o?mi drugih ali z neusmiljenimi o?mi nas samih. Je, kot bi morali Bo?jo Besedo pisati na list, kjer se je s?asoma zbralo in uredilo ?e veliko drugih izjav ter pustilo malo prostora nadaljnjim trditvam. No, temu v adventu slu?ita ?akanje in poslu?anje, da omogo?imo Bo?jemu glasu, da vstopi v nas, da nam ponovno pove, kaj smo in moremo biti pred njegovim obli?jem.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti na?la si milost pri Bogu« (Lk 1,30).

Marija je povabljena, da premaga strah, ki ga do?ivlja, kajti kar ji ?eli Bog ponuditi, je v resnici nekaj, kar je zelo zdru?ljivo s tisto milostjo, ki jo je njeno srce ?e iskalo.

»Glej, spo?ela bo? in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvi?jega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega o?eta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hi?i vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca« (Lk 1,31-33).

Naloga se zdi zares ogromna: nevarnost, da je ne bo nih?e razumel, ampak da jo bodo vsi obsojali (kot pre?u?tnico), je zelo resna in verjetna glede na predpise Mojzesove postave.

»?e je dekle, devica, zaro?ena mo?u, pa jo kdo sre?a in le?i pri njej, oba pripeljite k vratom tistega mesta in ju posujte s kamenjem, da umreta; dekle zato, ker v mestu ni vpila, mo?kega pa zato, ker je one?astil ?eno svojega bli?njega. Tako odpravi zlo iz svoje srede! ?e pa kdo na polju sre?a zaro?eno dekle in ji stori silo in le?i pri njej, naj umre samo mo?ki, ki je le?al pri njej. Dekletu pa ne sme? ni? storiti; nima greha, ki bi zaslu?il smrt; s to stvarjo je namre? tako, kakor ?e se kdo vzdigne proti svojemu bli?njemu in ga ubije. Kajti na polju jo je sre?al in naj je zaro?eno dekle tudi vpilo, ni bilo nikogar, ki bi ji lahko prihitel na pomo? (5Mz 22,23-27).

K Mariji je angel pri?el ravno v mestu, kjer bi glede na predpise postave, lahko tudi kri?ala in zavrnila klic k po ?love?kih merilih »nemogo?i« nose?nosti.[3] Jasno je, da to pomeni, da nas vsako Bo?je oznanilo nujno izpostavi smrti, ker vsebuje obljubo polnega ?ivljenja, v celoti podarjenega Bogu in svetu. Strah, ki ga ?utimo pred to vrsto odgovornosti, premagamo samo na en na?in: z upo?tevanjem lepote in veli?ine tega, ki nas ?aka. Angel namre? Devici ne daje nobenega zagotovila o tveganjih, katerim jo izpostavlja Bo?ji klic. Z veliko odkritostjo ji naznanja samo mo?nost in slavo, da postane Gospodova mati. Marija se nato pusti s skrajno naravnostjo pritegniti tej bo?ji usodi in aktivira najbolj dragocen vir, s katerim razpolaga na?e srce: sveto za?udenje.

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam mo?a?« (Lk 1,34).

To vpra?anje je popolnoma druga?no od tistega, zaradi katerega je Zaharija onemel. Devica ne ?eli v podrobnostih razumeti Bo?jega na?rta, ?eli preprosto svobodno in zavestno sodelovati v njem. Zato postavi vpra?anje in stori tisto, kar nedvoumno sporo?a, kako se razvnemamo nad predlogom, ki nam je bil sporo?en.

Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo pri?el nadte in mo? Najvi?jega te bo obsen?ila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Bo?ji Sin« (Lk 1,35).

Angelov odgovor ni iz?rpen, je pa zelo zgovoren. Devici ni bilo pojasnjeno, na kak?en na?in bo mogla roditi meso Bo?jega Sina. Ji je pa oznanjeno, da bo Sveti Duh njen zvest varuh ves ?as potovanja, kot stori oblak, ko od zgoraj zasen?i, kar je na zemlji. Devica se zaveda, da ni samo njeno srce polno ?udovitega projekta, ampak ji tudi ramena pokriva vi?ja in zvesta mo?, Bo?ja mo?.

Spri?o nemogo?ega Bo?jega predloga Mariji ni treba ni? ve? spra?evati. Na?rt, ki ji ga je opisala angelova beseda, je dovolj intrigantski in vznemirjajo?, stra?en in ?udovit. Vendar ?eli Devica osebno zaklju?iti to do?ivetje oznanjenja, ne da bi Bogu ponudila samo pristanek, ampak sku?a oblikovati navdu?eno privolitev temu, kar je njeno srce spoznalo in za?elo verovati.

Marija je rekla: »Glej, Gospodova slu?abnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38).

Marija se najprej pusti najti, ko ji uspe priznati to, kar na?a ?love?kost po oddaljitvi zaradi greha ni mogla ve? re?i Bogu: »Tukaj sem«, »na?el si me«, »ne be?im«, »pripravljena sem«, »popolnoma sem ti na razpolago«. Potem ko je Marijo prosil, naj se nasmehne, je sedaj na vrsti Bog, da se razveseli. Kon?no se iz zgodovine pojavi ?love?tvo, ki se ne boji, ampak je sre?no, da se prepozna kot »pomo?«, ki jo je Bog vedno pri?akoval in iskal, da bi na?el soglasje s svojim vesoljnim na?rtom ljubezni.

Ko je odkrila, da je koristna Bogu in odre?enju sveta, se je Marija odlo?ila, da nebe?kega sla odslovi z glagolom v ?elelniku (»zgodi se mi«), s katerim je gr?ki jezik sposoben izraziti ?elelni stavek (»naj nebesa ho?ejo, da«, »seveda«). Na ta na?in Marija izrazi vse svoje navdu?enje nad klicem, ki ga je pravkar prejela. Ne pripogne glave s tisto dr?o prisiljene poni?nosti, s katero pogosto sprejemamo stvari in se pretvarjamo, da smo o tem prepri?ani in zadovoljni. Angelu pravi: »Kar si mi predlagal, naj sprejmem, sem v resnici sedaj jaz tista, ki to ho?em in sem se za to odlo?ila«. Tako se odzove brezmade?no srce, polno za?udenja, ko poslu?a in sprejme Bo?jo Besedo z vzklikom: »Seveda!«

Marija se ne pusti ne prositi ne prisiliti, ampak z zadovoljstvom pristane na to, kar ji je angel predlagal, naj veruje. Tako Bogu izvabi ?e zadnji nasmeh in mu da vedeti, da pobuda za skupno uspevanje ?love?kega in bo?anskega ni ve? samo nebe?ka. Sedaj tudi zemlja ?eli isto usodo ob?estva. Vsa oznanjenja, ki jih prejmemo na ?ivljenjskem potovanju, se ne morejo kon?ati druga?e, kot na ta na?in. Ko nam Bo?ja lu? uspe pokazati, da je v strahu pred tem, kar nas ?aka, navzo?a zvestoba ve?ne obljube, se v nas vzbudi za?udenje in ugotovimo, da smo kon?no sposobni izre?i svoj »tukaj sem«.

Zaklju?ek
Da bi se napotili proti Gospodovemu rojstvu in z ?ivim upanjem prestopili vrata Jubileja, je prvi vzgib srca, ki ga je treba prebuditi, za?udenje. Vendar pa ni dovolj poslu?ati dobre besede, resni?ne in obetajo?e, ki nam jih Bog nenehno namenja. Najprej je treba raztopiti okorelost srca, da re?emo »ne« vsemu, kar predstavlja nevarnost, da nas zapre in obte?i: strahu, vdanosti v usodo, cinizmu. Samo tako se lahko odpremo novosti Boga in sprejmemo vase seme njegove volje za dobro vseh. ?e srce pusti, da ga prenovi za?udenje, bomo znali na vse gledati z novimi o?mi in prepoznavati tista semena evangelija, ki so ?e prisotna v resni?nosti, pripravljena vzkaliti, da bodo na svetu obrodila Bo?ji sad.

O?e, ?elel si, da je brezmade?na Devica ob angelovem oznanjenju spo?ela tvojo ve?no Besedo in obdana s svetlobo Svetega Duha postala tempelj nove zaveze; daj, da bomo poni?no sogla?ali s tvojo volje, kot se je Devica zanesla na tvojo besedo. Po na?em Gospodu Jezusu Kristusu.

[1] P. Bovati, Parole di libertà, EDB, Bologna 160.
[2] L. Alonso Schökel – J.L. Sicre Diaz, I profeti. Traduzione e commento, Borla, Roma 1989, 17-18.
[3] Slovita je homilija sv. Bernarda, v kateri je Marijina svoboda spri?o Bo?jega oznanjenja opisana z vzvi?enimi in dramati?nimi poudarki: »Sli?ala si, Devica, da bo? spo?ela in rodila sina. Sli?ala si, da se bo to zgodilo ne po ?loveku, marve? po Svetem Duhu. Angel ?aka na odgovor: ?as je namre?, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. ?akamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno te?i obsodba pogube. Glej, nudi se ti cena na?ega odre?enja: ?e privoli?, bomo takoj re?eni. Po ve?ni bo?ji Besedi smo bili vsi ustvarjeni, pa glej, umiramo. Od tvojega kratkega odgovora je odvisno, ali bomo poklicani nazaj v ?ivljenje. Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, tega Abraham, tega David. To je pro?nja vseh ostalih o?akov, tvojih o?etov, ki tudi sami prebivajo v de?eli smrtne sence. To kle?e pred tvojimi nogami pri?akuje vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tola?ba reve?ev, re?itev jetnikov, osvoboditev obsojenih, re?enje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu. Devica, daj hitro odgovor. Br? odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo: izreci svojo in spo?ni bo?jo, podaj minljivo in sprejmi ve?no. Kaj se obotavlja?? Kaj trepe?e?? Veruj, spregovori in sprejmi! Naj poni?nost privzame pogum, skromnost zaupanje. Nikakor ni na mestu, da bi devi?ka preprostost pozabila na preudarnost. Modra Devica, v tej zadevi se nikar ne boj drznosti. ?eprav srame?ljivost ugaja v molku, je vendar sedaj potrebno usmiljenje v besedi. Bla?ena Devica, odpri svoje srce zaupanju, ustnice besedi, naro?je Stvarniku. Glej, zunaj pri vratih trka ta, po katerem hrepenijo vsi narodi. O, ?e bi zaradi tvojega obotavljanja ?el mimo in bi v bole?inah zopet za?ela iskati njega, ki ga ljubi tvoja du?a! Vstani, hiti, odpri! Vstani v veri, hiti v pobo?nosti, odpri s privoljenjem« (Sv. Bernard, Homilije o Mariji; v Ura bogoslu?nega branja za 20. december).