Predavanje kardinala Semerara v Concesiu: Kr??anska svetost danes, vzor Pavla VI.
Kardinal Marcello Semeraro
Tema, izbrana za na?e sre?anje, me vklju?uje iz vsaj dveh razlogov: prvi je povezan s slu?bo, za katero me je pape? poklical, naj jo vr?im na ?elu Dikasterija za zadeve svetnikov: urada Svetega sede?a, ki seveda ne sovpada s tem, da je »tovarna svetnikov«, kakor pravi nek splo?ni izraz, ampak je njegova naloga obravnavati »v skladu s predpisanimi postopki vse, kar zadeva zadeve beatifikacije in kanonizacije« (Praed. Evang., 98). Njegova dol?nost je preu?iti in preveriti izvr?evanje kreposti in pri?evanje kr??anskega zemeljskega ?ivljenja tistih, ki bi jih lahko, da bi spodbudili splo?en odgovor na vesoljno poklicanost k svetosti, o katerem je govoril 2. Vatikanski koncil (prim. Lumen gentium, 5. pogl.), predlo?ili pape?u, da bi bili zgled in vzor, pa tudi vir spodbude s svojo pripro?njo »pred prestolom in pred Jagnjetom« (Raz 7,9).
Svetost danes
Na to nalogo se nana?a prvi del naslova mojega predavanja, ki je: Kr??anska svetost danes. Ta naslov sovpada z naslovom, ki je bil izbran za »?tudijsko sre?anje«, ki ga je oktobra 2022 organiziral Dikasterij za zadeve svetnikov. Med avdienco, ki je bila za to prilo?nost naklonjena udele?encem sre?anja (6. oktobra 2022), je pape? Fran?i?ek omenil njegov namen, oziroma da se poskrbi, da bi »vnovi? sli?ali klic k svetosti, da bi premislili, kako jo uresni?evati v sedanjem kontekstu z vsemi tveganji, izzivi in prilo?nostmi« (Gaudete et exultate, ?t. 2).
Vpra?anje ni nepomembno, ker ?etudi je svetost ena sama, pa so se njeni modeli skozi zgodovino nedvomno spreminjali. Svetost je ena sama, saj ima kot »kr??anska«, svojo mero in svoje merilo lahko samo v Kristusu. Ni ni? drugega ni kot pot postopnega prili?enja Kristusu. Iz tega sledi, da »bi odklon od te perspektive pomenil tveganje za oddaljitev od pristnega kr??anskega bivanja, ki po svoji naravi nosi v sebi vtisnjen pe?at Duha, ki posve?uje.«[1] Vsekakor pa bomo spoznali, da ima vsaka doba svoje svetnike. Da bi to videli, bo dovolj ponoviti nekaj premi?ljevanj Romana Guardinija, ki ugotavlja, da kljub temu, da struktura svetnika skozi stoletja ostaja ista (ta je namre? v pove?anju u?inka ljubezni, oziroma v dejavni ljubezni), je bilo skozi zgodovino to pove?anje predstavljeno na razli?ne na?ine. Kak?en bo torej, se spra?uje, svetnik v na?em svetu?[2] Guardini odgovarja s primerjanjem lika svetnika v Novi zavezi z likom dana?njega svetnika, pri ?emer raz?leni svoje mnenje o polarnem nasprotju obi?ajnost / izrednost.
Z navajanjem primerov se bom ustavil tukaj, da ne bom odla?al z razkrivanjem drugega razloga, zaradi katerega ?utim, da sem vpleten v izbiro na?e teme: to je sklicevanje na drugi del naslova, ki je Vzor Pavla VI. Ta razlog me – priznam – privla?i bolj kot prvi, saj je privla?nost, ki jo ima do mene lik sv. Pavla VI., veliko starej?i od moje trenutne pastoralne slu?be in je rasla skozi leta moje ?kofovske slu?be v Cerkvi v Albanu in ki so me pripeljala tudi v fizi?no bli?ino s kraji in ljudmi, povezanimi z njegovo osebo. Seveda imam v mislih letno rezidenco Castel Gandolfo in ljudi, ki so bili v stiku s Pavlom VI. Na prvem mestu Franca Ghezzija, ki je bil njegov zvest in diskreten osebni pomo?nik. Zato se bom posebej zdr?al pri tej temi ter sku?al razumeti in vam v njeni lu?i sku?al predlagati nekaj odgovorov na to, kar je bilo zapro?eno glede aktualnosti vzora svetosti, ki nam ga daje pape? Montini.
Pravim »Montini«, ker je med viri, ki jih bom uporabil, skupaj z njegovim pape?kim u?enjem tudi u?enje milanskega nad?kofa, kar nikakor ne pomeni jasne lo?itve obeh okoli??in in to ne samo zaradi o?itne identitete osebe. Poleg vsega je v slogu Giovannija Battista Montinija zgledna doslednost, tako da se njegov obraz poka?e natan?en, jasen in svetle?, ne glede na to, ali beremo njegove mladostne spise, ali pa preu?ujemo poznej?e, zlasti spise ?kofovskega in pape?kega u?enja. Takoj se vidi, da gre za Montinija / Pavla VI.! Zanimiva ?tudija bi bila (ne vem, ?e jo je kdo ?e naredil) na primer izslediti kontinuiteto (in v?asih tudi literarno istovetnost) med milanskim in rimskim u?enjem. Meni se je namre? pogosto zgodilo, da sem v rimskih govorih ali posegih na?el odlomke, ki so navzo?i ?e v milanskem u?enju.
Kar zadeva temo »modernosti« Pavla VI., sem osebno nedavno nekaj skiciral, ko sem pisal uvod v objavo dveh homilij, ki jih je imel v Pomezii in v Aprilii avgusta 1964 in 1965, ki sta bili prepisani s posnetka ?ivega glasu. Tam sem se omejil na razmerje med kr??ansko vero in svetom dela.[3] Ker vsekakor nisem zgodovinar, za sklep tega prvega uvodnega dela dodajam nekaj besed, ki jih je napisal Carlo Cardia, ki med drugim priznava, da je tudi pri Montiniju za?util tisti »vonj po svetosti«, ki ga je za?util ?e pri drugih velikih duhovnih osebnostih.
Pi?e torej: »Pavel VI. je verjetno tisti pape?, ki je v modernosti dal najve? odgovorov na ?lovekova vpra?anja in je svoj strate?ki pogled na reformo Cerkve najbolj prevedel v stvarnost. In morda je pape?, ki je najbolj zdru?il misel in dejanje, da bi Cerkvi dal nov obraz, ki bi bil sposoben sprejeti sodobnega ?loveka z njegovimi zahtevami, pa tudi s prepoznanjem temelja, vrednosti njegovih dvomov, njegovih negotovosti, da bi iz tega naredil nosilca duhovnosti, vere … In vendar ?e bi moral dojeti profil, ki poka?e najve?jo modrost, ki je zaznamovala u?iteljstvo pape?a Montinija, mislim, da bi bil v antropolo?kem pojmovanju, ki ga je razvil, da bi odgovoril na vpra?anja, ki se od nekdaj pojavljajo v srcih ljudi in o katerih se je spra?evala vsaka miselna ?ola«.[4]
Bolj na kratko, a enako u?inkovito je Fulvio De Giorgi zapisal, da »je klju? modernosti Pavla VI. dejansko ?e uporabil tisti, ki je zapisal njegovo ?ivljenje … Kar se mi zdi zgodovinsko najbolj pomembno, je, da je Pavel VI. zavestno postavil v sredi??e primerjavo med katoli?ko Cerkvijo in moderno, priganjal pastoralno prenovo, ki bi Cerkev v zvestobi evangeliju postavila v sredi??e moderne ter hotel zavestno in odgovorno priti do resni?nega in ne povr?nega sre?anja Cerkve z moderno«.[5]
Poleg teh dveh pri?evanj mislim, da je vredno spomniti tudi na ganljivo pri?evanje kardinala Carla Marie Martinija v Brescii, 26. septembra 1984, ob obletnici rojstva Pavla VI. Njegova homilija je bila nekak?en oseben pogovor s pape?em Montinijem: »Bil si vernik in u?itelj vere in si govoril ne samo dana?njemu ?loveku, ampak kot dana?nji ?lovek. In tvoja vera je bila tako jasna in zrela, da se je uspela izraziti tudi v dobi in kulturi nejevernosti, sekularizacije, polnoletnega ?loveka, ponosnega na svoj napredek ali obupanega zaradi svoje samote. Njegova asimilacija sodobne kulture je bila tako notranja, tako kriti?no podo?ivljena, da ti je omogo?ila odkriti v njej domoto?ja, protislovja in skrivne preboje, preko katerih se je odpiral oznanilu vere«.[6]
Se nadaljuje....
[1] R. Fisichella, Cristo misura della santità, in Dicastero delle Cause dei Santi (a cura di), «Gaudete et exsultate. Commentario», San Paolo, Cinisello Balsamo 2023, p. 42.
[2] Predvsem mislim na esej Der Heilige in unserer Welt. Die Grundlage, preveden v italijan??ino z naslovom Il santo nel mondo, v R. Guardini, Ansia per l’uomo, Morcelliana, Brescia 2024, str. 243-269 in z naslovom Il santo nel nostro mondo. Il fondamento, v Idem, I santi e san Francesco, Morcelliana, Brescia 2018, str. 121-150.
[3] Diocesi Suburbicaria di Albano (ed.), Fede e lavoro. Paolo VI ad Aprilia e Pomezia, MitherThev, Albano Laziale 2024, str. 11-46.
[4] C. Cardia, Paolo VI il più grande Papa riformatore della modernità, in «Rivista telematica (www.statoechiese.it)», ?t. 42 / 2017. str. 43.
[5] F. De Giorgi, Paolo VI. Il papa del Moderno, Morcelliana, Brescia 2015, str. 742-743.
[6] C.M. Martini, Paolo VI “uomo spirituale”, Istituto Paolo VI-Edizioni Studium, Brescia-Roma 2008, str. 17.
