Odprtje svetih vrat v lateranski baziliki. Reina povabil k molitvi za dru?ine.
Vatican News
Odprtje svetih vrat pomeni »izpovedati vero v Kristusa, Vrata na?ega zveli?anja«, ter potrditi svoje zavzemanje, da bomo »vsakemu bratu in sestri konkretno znamenje upanja« ter bomo »odprli vrata svojega srca za ?ustva in usmiljenje, dobroto in pravi?nost«, je dejal med homilijo vikar rimske ?kofije kardinal Baldo Reina.
Ker je odprtje svetih vrat potekalo na praznik svete nazare?ke dru?ine, je kardinal vernike povabil, naj se prepoznajo kot Bo?ja dru?ina, ki je poklicana rasti v edinosti, in naj z molitvijo podpirajo vse dru?ine, zlasti tiste, ki se spoprijemajo s te?avami in trpljenjem.
Kristjani smo namre? otroci, ki so poklicani ?iveti kot dru?ina Boga. »Iti skozi sveta vrata nas spominja na vsakodnevo prestopanje praga na?ih domov. Ta vrata, sedaj na ?iroko odprta, nas niso popeljala le v Gospodovo hi?o, ampak tudi v globine na?ega srca,« je dejal kardinal in nadaljeval, da nam vera omogo?a izkusiti odnos z Bogom, in to razse?nost – da smo Bo?ji otroci – moramo nenehno odkrivati.
Pri tem nam lahko pomaga prilika o usmiljenjem o?etu. Obema sinovoma je skupno to, da odnos z o?etom ?ivita na podlagi napa?ne presoje o?eta. »Nahajamo se pred o?itno reprezentacijo na?ega ?asa, ki ga bremeni te?a napa?nega razumevanja, po katerem je Bog sovra?nik na?e svobode, je ovira, ki jo je treba odstraniti, da bi se kon?no po?utili kot oblikovalci svojega ?ivljenja.«
»Oba sinova svojega mesta v o?etovi hi?i ne razumeta kot ljubljena sinova, temve? kot slu?abnika: starej?i izjavi, da je slu?il, mlaj?i pa se odlo?i vrniti domov z namenom, da bi prosil, naj ga sprejmejo kot enega od o?etovih pla?ancev,« je pojasnil kardinal Reina. Presene?enje pa predstavlja o?etov odziv, ki prekine mlaj?ega sina in se na slu?abnike obrne z besedami: »Ta moj sin je bil namre? mrtev in je o?ivel; bil je izgubljen in je najden« (L 15,24). Podobno odgovori starej?emu sinu, ki izrazi svojo u?aljenost: »Sin, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31).
»V teh besedah je pomemben poudarek na resnici sinovskega odnosa: biti otroci ni pogoj, ki bi si ga zaslu?ili ali pridobili, ampak dar, ki temelji na o?etovi brezpogojni ljubezni. Napa?no razumevanje o?etovstva ima neposredne posledice za bratstvo. Nesposobnost sprejeti o?eta kot vir ljubezni povzro?a razdor med bratoma, ki se dramati?no poka?e v razhajanju. Zavrnitev udele?be na praznovanju ob vrnitvi mlaj?ega brata predstavlja zavrnitev krvne vezi: “Ko pa je pri?el ta tvoj sin ...” (Lk 15,30). V teh besedah, ki so polne zagrenjenosti in odtujenosti, odmeva zanikanje bratstva: izraz “tvoj sin” preseka vsako vez z lastnim bratom. Vendar pa o?e z obnovitveno dinamiko odgovori: “Ta tvoj brat” (Lk 15,32) in tako posku?a oba sinova vrniti k zavedanju skupne dru?inske pripadnosti.«
Kardinal Reina je opozoril na detajl v priliki, ki nas usmerja k razmi?ljanju o podobi vrat. Ko se mlaj?i sin vra?a proti domu, je natan?no izpostavljeno: »ko je bil ?e dale?« (Lk 15,20). »Tu se razkrije izjemna lastnost o?etovskega srca: o?e ni samo ?akal, ampak je bedel z neomajnim upanjem, in ko je od dale? zagledal sina, je v sebi za?util prekipevajo?e so?utje. Ne odla?a, ampak mu ste?e naproti, ga objame in poljubi z neskon?no ne?nostjo.«
Predstavljamo si tek tega o?eta, ki se ne naveli?a ljubezni. Vidimo ga, kako se pribli?uje z odprtimi rokami. »Te odprte roke so sveta vrata. Ne glede na to, kako dale? smo ?li, ne glede na to, kaj smo naredili, zapravili ali uni?ili. V trenutku, ko smo se odlo?ili, da se vrnemo, ne bomo nikoli na?li zaprtih vrat, temve? objem, ki sprejema in blagoslavlja. Dom, ki nas ?aka, ni ni? drugega kot O?etovo bivali??e, njegovo srce, kraj, kjer smo videni, ?eprav ga ?e ne vidimo. To je srce, ki se nam pribli?uje, medtem ko smo mi ?e vedno dale?, saj se On nikoli ni lo?il od nas.«
Kardinal Reina je zbrane vernike spodbudil, naj postanejo romarji prav tega upanja, romarji ljubezni, ki se ne utrudi, romarji ponovno najdenega odre?enja, romarji obnovljene dru?ine. »Iz teh odprtih rok se znova u?imo biti Cerkev, postati njen zakrament, dru?ina Boga, ki na?o svobodo osvobaja k dobremu. Ne oklevajmo in vstopimo skozi vrata, ki vodijo v Bo?je srce, ?ivo podobo njegovih rok, ki so ?iroko odprte, da bi nas sprejele. Vstopimo z zaupanjem, okusimo in premi?ljujmo, kako dober je Gospod (Ps 34,9). In ko bomo enkrat izkusili veselje te sinovske pripadnosti, postanimo neutrudni sejalci upanja in graditelji bratstva.«
Prestopiti sveta vrata pomeni sprejeti klic, da ?ivimo kot pri?e O?eta, ki nas ?aka, ko smo ?e dale? (prim. Lk 15,20). »To je povabilo, naj na Bo?jo milost odgovorimo z odprtim srcem, ter se pustimo spraviti z njegovim objemom, ki nam povrne dostojanstvo in nas naredi sposobne graditi odnose pristnega bratstva.«
Kardinal Reina je ob koncu homilije spomnil na tiste, ki se kot mlaj?i sin iz prilike »?utijo oddaljeni in nevredni«, ter na tiste, ki kot starej?i sin »v srcu nosijo breme grenkobe in se ne ?utijo ve? ljubljeni otroci«. »Pomislimo na bolne, zapornike, ljudi, ki so zaznamovani z bole?ino, osamljenostjo, rev??ino ali neuspehom; na tiste, ki so zaradi obupa in pomanjkanja smisla dvignili roke, ki ne najdejo smisla; na tiste, ki so nehali iskati O?etov objem, ker so se zaprli vase ali v varnosti tega sveta. V svetu, ki ga pretresajo vojne, spori in neenakosti, proti vsem iztegnimo roke; poskrbimo, da bo po na?ih razprtih rokah pri?el odsev Bo?je ljubezni. Ne bomo se re?ili sami, ampak kot dru?ina, in zato je bratstvo tisto, ki ga moramo gojiti po svojih najbolj?ih mo?eh!«
Povabil je, naj si prizadevajo ?iveti v veselju evangelija. »Ko bomo prestopili vrata svojega doma, prinesimo Boga v na?e dru?ine, v na?e vsakdanje odnose, v odnose z otroki in zakonci, v pozornost in skrb do ostarelih,« je ?e dejal kardinal Reina ter spodbudil, naj bo njihovo pri?evanje »svetlo in plodno, da bodo vsaka zaprta vrata postala odprta vrata in da bo vsako oddaljeno srce na?lo pot vrnitve v O?etovo hi?o«.
