杏MAP导航

P. Roberto Pasolini OFMCap

Vrata zaupanja

Adventna premi?ljevanja smo za?eli pod vodstvom glasu prerokov, ki nam lahko poka?ejo, skozi katera vrata moramo iti, da bomo svoja srca spreobrnili k evangeljskemu veselju in odgovornosti. Potem ko smo odprli vrata za?udenja, danes sku?ajmo prestopiti vrata zaupanja.

Zaupanje je temeljna dr?a, ki vzpostavlja in podpira ?love?ke odnose, daje pogum v vsakodnevnih izzivih in odpira pogled v prihodnost. Ne gre za gotovost brez tveganj, ampak za dejanje odprtosti, ki mo?nost dobrega prepozna tudi v krhkosti in negotovosti. Zaupanje ni naiven ob?utek, pa? pa pogumna odlo?itev, ki izvira iz globoke vizije resni?nosti. Preroki Stare zaveze nas u?ijo, da zaupati pomeni upanje ohranjati ?ivo tudi v ?asih preizku?nje in obupa. Poslu?ajmo dva prero?ka spisa, v katerih smo povabljeni, da pogledamo nekatere prvine naravnega sveta: najprej drevesne liste, potem pa de? in sneg.

1. Kot drevesa, de? in sneg

Pregovor pravi, da je »dobro zaupati, ne zaupati pa ?e bolje«. S pazljivim opazovanjem resni?nosti in z branjem Svetega pisma ga bomo morda lahko preoblikovali v te izraze: »Najbolj?e bi bilo zaupati, a pogosto nam to ne uspe.«

V zvezi s tem v Svetem pismu najdemo prizor, ki lahko osvetli mehanizem strahu, ki nam prepre?i dejanja zaupanja, ki jih potrebujemo. Smo v okviru tako imenovane sirsko-efraimske vojne (734-733), ko sta izraelski kralj (Efraim) in sirski kralj (Aram) za?ela vojno proti judovemu kralju Ahazu, da bi ga odstavila in na njegov prestol postavila svojega zaveznika ter se tako okrepila proti groze?i asirski nevarnosti.

Nekega dne, ko sta sovra?na kralja napredovala proti Jeruzalemu, pripovedujejo, da je Ahazovo srce mo?no vztrepetalo, »kakor trepeta drevje v gozdu pred vetrom« (Iz 7,2). V teh okoli??inah velike tesnobe zaradi groze?e nevarnosti, je Gospod poklical preroka Izaija, da bi prenesel kralju posebno povabilo.

»Pojdi Aházu naproti, ti in tvoj sin ?eár Ja?úb, na konec vodovoda h gornjemu zbiralniku, ob cesti k Beliv?evemu zemlji??u. Reci mu: 'Varuj se in ostani miren, ne boj se! Tvoje srce naj se ne pla?i teh dveh koncev kade?ih se ogorkov razvnete Recínove jeze, to je Aráma in Remaljájevega sina. Ker je Arám z Efrájimom in Remaljájevim sinom naredil hudoben naklep zoper tebe in rekel: Pojdimo nad Juda, prestra?imo ga in si ga podvrzimo ter postavimo v njem Tabeálovega sina za kralja, tako govori Gospod Bog: To ne bo uspelo in se ne bo zgodilo, kajti glava Aráma je Damask in glava Damaska je Recín. Glava Efrájima je Samarija in glava Samarije je Remaljájev sin. ?e ne boste verovali, ne boste obstali.'« (Iz 7,3-9b).

Sporo?ilo je zelo jasno: ni se treba bati, ker obema vojskama ne bo uspelo zavzeti Jeruzalema, le ?e naprej je treba zaupati v Gospoda. Kraj, kjer mora prerok kralju razglasiti to sporo?ilo, ima mo?no simboli?no vrednost: na koncu vodovoda h gornjemu zbiralniku, se pravi na koncu kanala, kjer so vode izvira Gihona, ki je bil zunaj obzidja, lahko vstopile v mesto Jeruzalem, v kopali??e Siloa.

Prerok je poklican, da pomirjajo?o besedo izgovori prav tukaj, na kraju, kjer je bil Jeruzalem najbolj ranljiv. Mesto, ki je bilo zgrajeno na vrhu gore Sion, da bi izkoristilo naravno za??ito pred sovra?nimi napadi, je imelo element urbanisti?ne ?ibkosti: pomanjkanje vode znotraj obzidja. Edini studenec je bil v dolini Cedron, vzhodno od templja, presihajo? izvir, iz katerega je ob?asno tekla voda v kra?ki kanal, ki je vstopal v mestno obzidje. ?e bi sovra?niki odkrili ta studenec, bi ga lahko blokirali, s ?imer bi prebivalce prikraj?ali za ?ivljenjski vir in s skrajno lahkoto oblegali mesto. Na tem mestu je sporo?ilo jasno, vendar ne popolnoma pomirjujo?e: Bog bo nudil Jeruzalemu svojo podporo, kot se ?e dogaja z vodo, ki prihaja od zunaj. Vendar pa ta previdnost ni vir, s katerim bi lahko razpolagali po mili volji, ampak nekaj, v kar lahko le zaupamo.

Na ?alost kralj ne zaupa prerokovim besedam in se odlo?i, da bo sklenil zavezo z Asirijo, katere vazal bo postal. Gospod Bog se ne more izmakniti, da kralju ne bi posredoval posledic njegove odlo?itve, ki jo je narekoval strah.

»Ker to ljudstvo zavra?a síloa?ke vode, ki te?ejo mirno in veselo pred Recínom in Remaljájevim sinom, zato bo, glej, Gospod pripeljal nadnje silne in velike vode Evfrata: asirskega kralja in vso njegovo slavo. Vzdignil se bo iz vseh svojih strug in prestopil vse svoje bregove. Pridrl bo nad Juda, poplavljal bo in prestopal, narastel bo do grla. In njegove razpete peruti bodo polnile ?irino tvoje de?ele« (Iz 8,6-8).

Kralj ni zmogel verjeti v Bo?jo previdnost, tako podobno vodam Siloe, ki so iz zunanjega izvira po?asi tekle v sredi??e mesta. Raje se je oprl na mo?nega, na asirskega kralja, ki je s svojo vojsko porazil sovra?nike, s ?imer je jeruzalemskemu kralju in njegovim prebivalcem prihranil nevarnost bitke, vendar jih je potem spremenil v svoje su?nje.

V trenutku preizku?nje se je Ahaz odpovedal temu, da bi Boga prosil za znamenje, da bi se lahko zanesel na prero?ki glas. Tak?en odnos je utrudil Bo?je srce, ki pa ni nehalo biti zvesto svojim obljubam dobrega za ljudstvo. Tako je trenutek nezaupanja, ki ga je do?ivel Ahaz, postal prilo?nost za slovito prerokbo o Emanuelu, ki jo kristjani v vsakem adventu poslu?amo kot skrivnostno napoved rojstva Bo?je Besede v na?em ?love?kem telesu.

»Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, devica bo spo?ela in rodila sina in mu dala ime Emanuel« (Iz 7,14).

To zaupanje, s katerim nam Bog ostaja blizu, tudi ko se poka?emo nezanesljivi, gre onkraj preprostega optimizma. V nekem drugem prero?kem besedilu Bog sam pojasnjuje ta svoj odnos in poka?e, kako je njegovo ravnanje druga?no od na?ih misli in na?ih poti.

»Kajti kakor pride de? in sneg izpod neba
in se ne vra?a tja, ne da bi napojil zemljo,
jo naredil rodovitno in brste?o,
dal sejalcu seme in u?ivalcu kruh,
takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha,
temve? bo storila, kar sem hotel,
in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11).

Gre za eno najbolj simbolnih besedil »Drugega Izaija« (poglavja 40-55), dela, ki je nastalo v okviru babilonskega izgnanstva (6. stol pr. Kr.) Te vrstice so uvr??ene v zadnje poglavje tega razdelka, ki slavi povratek iz izgnanstva in u?inkovitost Bo?je Besede pri izpolnjevanju njegovih odre?enjskih namenov. Bog je prepri?an, da je njegov glas kot de? in sneg: ne pride z neba, ne da bi kako u?inkoval na zemljo.

Kako je Bog lahko tako prepri?an, da njegove besede ne bodo ostale brez odziva kljub vsem negotovostim in nezvestobi, pri katerih vemo, da imamo glavno vlogo. Morda ima Bog ogromno zaupanje v svojo sposobnost sporo?anja tega, kar mu je pri srcu, ali pa v na?o pripravljenost razumeti njegova povabila in jih sprejeti?

Verjetno ne bo ne ena in ne druga podmena: razloge je treba iskati drugje. Po eni strani ta optimisti?en pogled izhaja iz dejstva, da Bog nikoli ne izgovori besed, o katerih ne bi bil globoko prepri?an, predvsem pa ne bi bil pripravljen pla?ati polne cene. Poleg tega je Bog prepri?an, da je zaupanje vedno tisti pogled, ki mu je treba dati prednost in ga sprejeti. Ker je Bog od samega za?etka Beseda, dobro pozna mo?, pa tudi ?ibkost komunikacije. Ker se je Bog odlo?il, da bo uporabil Besedo, da bo dal ?ivljenje vsem stvarem, in dialog, da bo gojil vse odnose, se je odpovedal stvarjenju, kjer se stvari dogajajo kot odgovor na mehanicisti?no logiko nekega algoritma. Ne glede na to pa Bog, ki je vse do za?etka tudi Ljubezen, prav tako dobro ve, da je spo?tovanje najbolj potrebna sestavina, da bi ljudje lahko izrazili najbolj?e od samih sebe. Ko se namre? znajdemo v te?avah in nam ne uspe stvari premakniti naprej, kaj drugega  lahko sprosti blokado, ?e ne pogled prenovljenega zaupanja, s katerim ponovno odkrijemo upanje in po ?igar zaslugi se vrnemo na pot?

Beseda, ki jo Izaija namenja izgnanemu ljudstvu, ko ga vabi, naj se spominja ?udovite rodovitnosti de?ja in snega, ni niti preve? naivna in ne preve? optimisti?na podoba. Preprosto izra?a tisti pogled, ki ga je Bog spodoben obdr?ati na nas. Gre za isto skrivnost spo?tovanja in dobrohotnosti, v katero so se nau?ili verovati tudi prvi kristjani, ko so razmi?ljali o Kristusovi skrivnosti.

»?e smo z njim umrli, bomo z njim tudi za?iveli.
?e z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali.
?e pa ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil.
?e se mi izneverimo, on ostane zvest,
kajti sebe ne more zatajiti« (2 Tim 2,11-13).

Bog spo?tuje na?o svobodo in je vesel, kadar jo uporabljamo za to, da bi postali podobni Njemu. To svobodo spo?tuje tudi takrat, kadar se odlo?imo, da se bomo zaprli sami vase in v sebi?nost. ?e pa se mi oddaljimo od njegovega pogleda, Bog ne more odvrniti svojega pogleda od nas. ?e naprej nas prepoznava kot ljubljene otroke in izkazuje zaupanje v na?o sposobnost, da se vrnemo k Njemu in k sebi.

2. Znati ob?udovati

Obrnimo sedaj pogled na dva lika, tokrat mo?ka, v katerih se poka?ejo presenetljivi vidiki zaupanja in katerim v?asih ne posvetimo primerne pozornosti. Prvi je lik mo?kega, ki ne pripada izraelskemu ljudstvu, in v katerem se ka?e nekaj tako lepega, da je iz Jezusa izvabil izredno hvalo, tako da je med navzo?imi zbudil ob?udovanje in morda celo zavist.

»Povem vam: Niti v Izraelu nisem na?el tolik?ne vere!« (Lk 7,9).

Gre za rimskega stotnika, osebnost, ki jo v adventnem ?asu vsako leto sre?amo v delavni?kih berilih. Kaj je pogled Gospoda Jezusa lahko videl v tem ?loveku? Iz katerih znamenj je prepoznal tolik?no vero, da je zaslu?ila ta enkraten poklon?

Potem ko je kon?al vse svoje besede pred ljudstvom, ki ga je poslu?alo, je pri?el v Kafarnáum. Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega slu?abnika, ki mu je bil zelo drag (Lk 7,1-2).

Pripoved se za?ne z dejstvom: slu?abnik je zbolel in je na tem, da umre. Njegov gospodar, stotnik rimske vojske, sprejme vse prej kot vnaprej predvideno odlo?itev: prevzame skrb za njegovo bolezen in aktivira vso pomo?, ki jo ima na voljo.

Ko je sli?al za Jezusa, je poslal k njemu judovske stare?ine s pro?njo, da bi pri?el in re?il njegovega slu?abnika. Pri?li so k Jezusu in ga vneto prosili: »Vreden je, da mu to stori?. Rad ima na? narod in shodnico nam je sam sezidal.« Jezus je ?el z njimi. (Luka 7,3-6a).

?eprav ta stotnik ne pripada izraelskemu ljudstvu, vseeno sku?a zaupati Odre?eniku, o katerem je samo sli?al govoriti, kakor tudi stare?inam, ki bi lahko posredovali zanj in za njegovega bolnega slu?abnika. Judje razmi?ljajo po meritorni miselnosti in sku?ajo prepri?ati Jezusa, naj stori ?ude?, ker ga ta stotnik ne le potrebuje, ampak ima do njega skoraj pravico. Improvizirani seznam njegovih zaslug je ?e dodatno obogatil podobo tega pogana in nam pokazal ?e njegove dodatne podrobnosti.

Stotnik je ?lovek, ki je navajen skrbeti za ljudi okoli sebe: sezidal je shodnico, v katero sam ne bo nikoli vstopil, da bi judovski skupnosti v Kafarnaumu omogo?il primeren prostor za obhajanje bogoslu?ja Bogu. Stotnik se bolj kot ?lovek, ki je vreden prejeti neko uslugo, ka?e kot nekdo, ki je pozoren na ?ivljenje in potrebe drugih. Na Jezusa ta podoba napravi vtis in mu vzbudi radovednost. Brez omahovanja se napoti k njegovi hi?i, kjer pripoved prihrani novo presene?enje. Vedo?, da se pobo?en Jud z vstopom v hi?o nekega pogana omade?uje, stotnik izrazi svojo zadnjo skrb v odnosu do Jezusa.

Ko ni bil ve? dale? od hi?e, je stotnik poslal prijatelje s sporo?ilom: »Gospod, ne trudi se! Nisem namre? vreden, da pride? pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi pri?el k tebi, ampak reci besedo in moj slu?abnik bo ozdravljen« (Lk 7,6b-7).

?love?nost tega tujca razodeva lepoto, ki se globoko dotakne Jezusovega srca. ?eprav si stotnik ?eli sprejeti U?itelja v svoji hi?i, se izogiba temu, da bi ga postavil v te?ak polo?aj. Zato sporo?ilo zaupa nekaterim prijateljem in ponudi Jezusu mo?nost, da stori ?ude?, ne da bi si z njim »umazal« roke. ?isto ni? ne dvomi: ?e je Jezus v resnici od Boga poslan, bo ena sama beseda dovolj, da se stvari spremenijo. In pove stavek, ki je tako plemenit in poln spo?tovanja, da smo ga sprejeli v na?e kr??ansko bogoslu?je.

»Gospod, nisem vreden, da pride? k meni,
ampak reci samo besedo, in ozdravljena bo moja du?a.«

Kljub prilagoditvi evangeljskega besedila za liturgi?ne okoli??ine, je stotnikov vzklik prepoznaven v vsej svoji mo?i in lepoti. Zakaj je izro?ilo Cerkve ta stavek imelo za tako dragocen? Zakaj je bil izbran, da izrazi vero v Kristusa ravno v trenutku evharisti?nega obhajila?

Na prvi ravni te besede izra?ajo veliko zaupanje v Gospoda Jezusa in v dejstvo, da je on s strani Boga dokon?na beseda odre?enja. Prositi Boga, da nam spregovori Besedo, je namre? protistrup za Adamov greh. ?e se ne bojimo Bo?jega glasu, ampak ga z mo?no ?eljo celo kli?emo, izra?a tisto vero – ponovno najdeno – ki nas je sposobna re?iti s tem, da zakrpa raztrganino greha.

Ne smemo pa spregledati ?e enega vidika. Stotnik izrazi svojo vero v Jezusa – torej v Boga – v trenutku, ko skrbi za to, da ga ne bi spravil v te?ave. Obstaja torej neka izpoved vere, ki se izra?a v ob?utljivi pozornosti do ?loveka in njegovih temeljnih potreb.

Morda ti dve dr?i – vera v Boga in pozornost do bli?njega – nista tako lo?ljivi, kakor v?asih mislimo. Tudi ju ne moremo postaviti v nek asimetri?en odnos, kar pogosto sku?amo storiti: najprej je vera v Boga, potem pa se, ?e ostane ?as, poka?e tudi ljubezen do bli?njega. Na?a vera v Boga je pristna toliko, kolikor verjamemo, da zaupanje in prijaznost v na?ih odnosih nista nikoli odve?. Ne gre za kazanje tiste prisr?nosti, ki je tako prisiljena, da se poka?e zoprna in ponarejena. Gre pa za to, da vedno najdemo ?as – in na?in – da se postavimo na mesto drugega, da bi nam uspelo, da mu nikoli ne bi povzro?ili nelagodja, kadar in ?e to lahko storimo.

Sicer pa je ravno Bog prvi, ki nikoli nikogar ne spravlja v zadrego, tudi kadar zdrsnemo dale? od njega v temo greha. To ni samo so?utje do nas, ampak je izraz njegovega lastnega na?ina bivanja. Bog ni nikoli v zadregi, ker ga ni strah biti to, kar je: ljubezen, ki se bli?a drugemu, lu?, ki sveti tudi v temi.

Opozorimo ?e drugo podrobnost. Stotnik ima o Jezusu zelo pozitivno mnenje, ker je v resnici navajen dobro misliti o vsem in o vseh. Zdi se, da je v njegovih o?eh ?udovit svet, kjer stvari delujejo, kjer se ljudje poslu?ajo in drug drugega ubogajo.

»Kajti tudi sam sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj in re?em temu: ?Pojdi? in gre; in drugemu: ?Pridi? in pride; in svojemu slu?abniku: ?Stôri to? in stori« (Lk 7,8).

Ta rimski ?astnik zagotovo ni naiven. Ker je vojak, ki deluje na zapletenem obrobju cesarstva, dobro pozna neskladnosti in nedoslednosti, ki so navzo?e v stvarnosti. Vsak dan se spopada s podrejenimi, ki ne ubogajo ali izdajajo, kakor se zaveda tudi zvestobe in lojalnosti mnogih drugih, ki poni?no izpolnjujejo svojo dol?nost. Kljub temu pa, da vse, da stvari ne te?ejo vedno povsem gladko, ne upira svojega pogleda na tisto, kar ni dobro, tako to po?ne Bog po preroku Habakuku: »Tvoje o?i so preve? ?iste, da bi videl hudobijo« (Hab 1,13). Ob tem na?inu gledanja na stvari ima Jezus vzgib nezadr?nega ob?udovanja: »Ko je Jezus to sli?al, se je za?udil nad njim. Obrnil se je k mno?ici, ki ga je spremljala, in rekel: 'Povem vam: Niti v Izraelu nisem na?el tolik?ne vere!'« (Lk 7,9).

Kaj je v tem ?loveku vzbudilo Jezusovo ob?udovanje? Sposobnost tolik?nega zaupanja v vse in v vsakogar, da mu uspe ustvariti krepostni krog prijateljstva in solidarnosti. Stotnik ni?esar in nikogar ne sumi, ampak mu je na izredno naraven na?in uspelo biti zaupljivo odprt odnos do vsakega ?loveka, s katerim je v stiku. Mar ni to tisto, kar potrebujemo? Mar ni to pogled, s katerim Bog gleda vsakega od nas? Zaradi tega ga Jezus ne opredeljuje preprosto kot »dobrega ?loveka«, ampak kot ?loveka, ki je obdarjen z veliko vero.

Stotnikova vera ni ni? drugega kot izraz jasne, odprte, zdrave ?love?nosti, ki ni zaznavna skozi oblike zunanje religioznosti, ampak preprosto v svojem na?inu bivanja in postavljanja. Gre za mo?an opomin nam in na?im potem vere, na katerih pogosto odkrijemo, da smo zaprti in nezaupljivi, sebi?ni in brezbri?ni. Odlo?itev, da bomo verni, ne more nikoli voditi v zmanj?anje na?e ?love?nosti, ampak vedno in samo k njeni ?iritvi in k rasti na?e ljubeznivosti. V nasprotnem primeru lahko postane utvara, da se lahko zate?emo v Bo?jo senco samo zato, da bi nam bilo dovoljeno, da lahko manj zaupamo vase in v druge.

V epilogu te pripovedi obstaja ?e zadnji vidik, ki ga moramo upo?tevati. Jezus ne vstopi v stotnikovo hi?o, njegov slu?abnik pa vseeno ozdravi. »In ko so se poslanci vrnili domov, so na?li slu?abnika zdravega« (Lk 7,10).

Stotnik se v evangeliju pojavi samo po glasu drugih, ne da bi se kdaj pokazal osebno. Jezus o njem pove nekaj ?udovitega, kar so brali in premi?ljevali rodovi mo?kih in ?ensk, ko na novo opredeli kategorije prave vere na temelju merila sijajne ?love?nosti. Poleg tega se ti dve osebi nista nikoli sre?ali in ne neposredno pogovarjali, ?eprav se je njun odnos vseeno vzpostavil, tako da je postal vesela vest za vsakogar, ki i??e Bo?je obli?je. Morda bomo morali tudi v tej mo?nosti, da lahko stopimo v stik z Bogom, ne da bi ga videli in ne da bi ga sre?ali, ponovno pridobiti veliko zaupanje.

3. Znati se prilagajati

Druga ikona zaupanja, ki jo ho?emo presojati, je Jo?ef, Marijin mo?. ?e njegovo ime je napoved sposobnosti zaupanja v Gospoda in v njegovo previdnost, ker pomeni: »Bog doda«.

Zdi se, da lahko Jo?ef v Bo?ji na?rt vstopa samo postopoma, od zunaj. Za razliko od Marije, ki osebno do?ivlja dogodek u?love?enja Besede, je Jo?ef prisiljen razvozlati Bo?je delovanje iz njegovih neposrednih posledic. Tudi z nami Bog ravna na enak na?in. Namesto da bi nam razlagal, kaj se bo zgodilo in nam povedal, kaj moramo storiti, Bog izvr?i stvari in potem ?aka, da jih opazimo in sku?amo z odgovornostjo in prenovljeno inteligenco ljubezni poskrbeti zanje.

Sveto pismo Jo?efa predstavi kot ?loveka, ki se je pripravljen na novo opredeliti ne iz sebe, ampak iz okoli??in. Njegova fizionomija se zdi zelo jasna ?e od za?etka, ko Matej postavi njegovo ime na vrh dolgega in natan?nega Mesijevega rodovnika.

Jakobu pa se je rodil Jo?ef, mo? Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus (Mt 1,16).

V Svetem pismu so bile obi?ajno ?enske opredeljene po njihovem odnosu z mo?kim. Sedaj pa je nek mo?ki vpeljan po njegovem odnosu z ?ensko: Jo?ef, mo? Marije. Ta odtenek v besedilu ni samo slovni?nega reda, ampak razkriva antropolo?ki in teolo?ki pomen.

Jo?efov odziv na Marijino nedoumljivo nose?nost ka?e poteze zelo posebne mo?kosti. Kljub temu, da ga je nepri?akovano zbegala usoda, ki si je nikakor ni mogel predstavljati, se Jo?ef ne odzove z jezo na to, kar se mu zgodi. Nasprotno, iz njegove ?love?kosti izhaja presenetljiva ne?nost, ki ga pripelje do tega, da stopi na stran naj?ibkej?ih in najmanj?ih, ki so poleg njega: Marije in otroka.

Na ?alost se Jo?ef v splo?nem mnenju ka?e kot slaboten, drugoten, malodu?en lik. Da bi obvarovalo Marijino vedno devi?tvo, ga je tudi apokrifno izro?ilo prestavljalo kot starega, ne?kodljivega in pasivnega mo?a. Njegova vloga v zgodovini zveli?anja naj bi bila zgolj formalne narave: ponuditi Jezusu tisto o?etovstvo, ki je bilo potrebno za povezavo njegovega rojstva z mesijanskim rodom Davidove hi?e.

Ob inteligentnem branju besedil zadeve niso take, kajti, kot nas je spomnil sveti o?e v apostolskem pismu Patris Corde, »Jo?ef ni pasivno v usodo vdan ?lovek. Njegova vloga je pogumna in mo?na« (Pape? Fran?i?ek, Patris Corde, 4).

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaro?ena z Jo?efom; in preden sta pri?la skupaj, se je izkazalo, da je nose?a – bila pa je nose?a od Svetega Duha (Mt 1,18).

Ko je Jo?ef izvedel, da se z Marijo dogaja nekaj velikega in skrivnostnega, za kar ni odgovoren,  marsi?esa ne razume, zasluti samo najpomembnej?e: pri?la je ura, da ljubi bolj, veliko bolj, kot si je predstavljal, da bo moral ljubiti. To je prvi u?inek vsakega Bo?jega vdora v ?love?ko zgodovino: da nas opozori, da je treba pretiravati, prese?i mere previdnosti in so?itja, ki smo jih predvideli. V tem dogodku, ki je tako zapleten in ga je te?ko razvozlati, Jo?ef sku?a obstati. Ne kri?i, ne be?i, ne prito?uje se. Nasprotno, za?ne misliti in premi?ljevati.

»Njen mo? Jo?ef je bil pravi?en in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil« (Mt 1,19).

Ko se znajdemo v razmerah, ki jih ne znamo ne razlagati in ne sprejeti, ni preprosto ustaviti se in si vzeti ?as za razmi?ljanje. ?e nas pograbi panika ali jeza, sku?amo samo odmakniti te?avo in se izogniti naporu, da bi se ?im prej vrnili k na?emu ogro?enemu ravnovesju. Strah nas je pogledati v obraz resni?nosti, ker ne ?elimo, da bi bili prisiljeni v njej prepoznati klic, naj se bolj vklju?imo v ?ivljenja drugih in izjavimo, kaj lahko polo?imo na kro?nik velikodu?nosti.

Ker je pravi?en mo?, ki se zaveda Bo?je postave, je Jo?ef dobro vedel, da Marija tvega kamenjanje, saj je bila nose?a izven zakona. Seveda je tudi otrok v nevarnosti, da bo skupaj z materjo ubit. Potrebo po tem, da ostane »pravi?en«, razlaga na izredno ob?utljiv in inteligenten na?in: namesto da bi uveljavljal pravico ali poskrbel za pravico zase, se Jo?ef sku?a popraviti samega sebe glede na polo?aj, v katerem se je zna?el.

Ko smo stisnjeni v kot, ho?emo najprej spremeniti druge ali okoli??ine, in se zate?emo za ideale pravi?nosti, da bi se izognili sprejemanju odgovornosti za majhne konkretne korake. Vendar pa najbolj pristno dejanje pravi?nosti nikoli ni v popravljanju tega, kar nas jezi ali nam ni v?e?, ampak v tem, da sku?amo spremeniti sebe s preoblikovanjem svojih pri?akovanj glede na potrebe ali te?ave tistih okoli nas.

Odlo?itev, da Marije ne bo izpostavil sodbi va?kih stare?in, ampak jo bo skrivaj odslovil, ni zvija?a za izhod iz te?avnega polo?aja. Gre za mo?no, pogumno in velikodu?no odlo?itev, da se postavi na stran naj?ibkej?ih, brez ?e in brez ampak. Jo?ef ?e ni zaslutil Bo?jega na?rta – in kako bi ga mogel? – ampak se na najbolj pravi?en na?in odzove na polo?aj, v katerem ni vnaprej pripravljenih re?itev.

?eprav utele?a zna?ilne poteze ?love?kosti po mo?ko, Jo?efu uspe, da si samega sebe predstavlja kot naro?je za Marijo, ko v sebi ustvari sprejemajo? prostor za sad, ki ni rojen iz njegovega semena, potrebuje pa njegovo ime. Sku?a zaupati, sprejeti to, ?esar ni izbral in si ne predstavljal, in vendar obstaja. To je pot do odkritja tajnega veselja, skritega v srcu najte?jih odlo?itev.

Jo?efova sre?a ni v logiki ?rtvovanja sebe, ampak v darovanju sebe. V tem mo?u nikdar ne zaznamo razo?aranja, ampak samo zaupanje. Njegov vztrajni molk se ne poglablja v prito?be, ampak vedno v konkretna dejanja zaupanja (Pape? Fran?i?ek, Patris Corde, 7).

Jo?ef ?e ni popolnoma razumel, kako lahko podpre Marijo, ne da bi poslab?al njene te?ave. Ostaja pa v bistrem pri?akovanju in sku?a polo?aj opazovati z Bo?jimi o?mi.

Ko je to premi?ljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jo?ef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje ?ene; kar je spo?ela, je namre? od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odre?il grehov« (Mt 1,20-21).

Gospodov angel po sanjah ne nasprotuje na?rtu, o katerem je Jo?ef razmi?ljal, mu je pa pomagal globlje razumeti njegove povezave. Z razkritjem, da ta nose?nost prihaja od Svetega Duha, angel potrdi Jo?efa, da je bila njegova odlo?itev, da se postavi na stran Marije in otroka, zelo pravi?na. Toda ni? ne bo koristilo, da se temu projektu ?uti tujega in zato na skrivaj odslovi Marijo. Jo?ef ?e vedno lahko »vzame« Marijo za svojo ?eno in z njo vzpostavi druga?en odnos, kot si ga je predstavljal, a enako pristen in globok.

Da bi razumeli Jo?efovo izku?njo, se lahko spomnimo tistih prizorov, ko se nam je zdelo, da smo tik pred tem, da bomo izgubili nekaj ali nekoga neizmerno pomembnega. Klju?ni prehodi, v katerih se zdi, da umiramo, saj nam tisto, kar najbolj ljubimo, za vedno uhaja. Pa vendar gredno stvari v?asih v drugo smer in odkrijemo, da se nam ni treba odpovedati svojim sanjam, ampak se nau?iti, da jih bomo ?iveli druga?e, kot smo si predstavljali.

V temi, v kateri se je zna?el Jo?ef, Bog pri?ge ?udovito lu?. Resni?nost, pa najsi bo ?e tako nedoumljiva, se lahko sprejme. Jo?efova ustvarjalnost se sprosti pred napovedjo veli?ine, pri kateri je poklican sodelovati. Navsezadnje ni drugega na?ina za osvoboditev energij, ki jih nosimo v sebi, kot verjeti, da ima Bog na?a ?ivljenja za dragocena in nepogre?ljiva za njegov na?rt ljubezni. Zaupanje, ki ga nekdo polo?i v nas, spodbudi vso na?o ustvarjalnost.

Ko Jo?ef zasluti, da sku?a Bog re?iti svet ne samo s tem, da prosi za gostoljubje v Marijinem naro?ju, ampak tudi v njegovem o?etovskem srcu, odkrije, da ho?e prepotovati novo pot, ki je ?e nih?e ni prehodil. Zasluti, da lahko vzame, ne da bi posedoval, da se lahko pridru?i svoji ?eni in ostane na pragu skrivnosti, ki se dogaja v njej.

»Ko se je Jo?ef zbudil, je storil, kakor mu je naro?il Gospodov angel. Vzel je svojo ?eno k sebi in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus« (Mt 1,24-25).

Ta pripravljenost sprejeti, ne da bi v polnosti razumeli, kaj se dogaja, ni izklju?na zna?ilnost Jo?efove poti, ampak je odnos zaupanja, ki ga ljubezen zahteva od vseh. Tradicija ta na?in ljubezni imenuje »?istost«, v kateri se nekdo odpove uporabi drugega za svoje namene in se postavi v njegovo slu?bo, v vzajemni izmenjavi skrbi in pozornosti.

V?asih so to besedo obi?ajno povezovali s potjo tistih, ki so se znotraj redovnega ?ivljenja odlo?ili, da se ne bodo poro?ili, da bi se posvetili Bogu v ?ivljenju askeze in molitve. Danes lahko spoznamo, da ?istost predstavlja globoko bistvo vsake poti, saj se njen pomen ne navezuje neposredno na spolnost, ampak na svobodo ljubezni.

Biti ?ist ne pomeni najprej vzdr?ati se spolnosti, ampak sebi?nosti. V pozitivnem smislu ?istost ni ni? drugega kot sposobnost ostati v odnosu z drugim v spo?tovanju njegovih ritmov in ?asov. Zato je umetnost, da se znamo nenehno prilagajati, ko se ?ivljenje, telo, zna?aj, ob?utljivost in volja ljubljene osebe za?nejo kazati na druga?ne na?ine, kot smo si lahko predstavljali ali ?eleli. S tega vidika ?istost, ?iveta v zakonu, ni manj intenzivna in ne manj evangeljska, kot ?istost, ki se je oklenemo v posve?enem ?ivljenju.

Danes ljubezenski odnosi do?ivljajo te?ko obdobje. Zdi se, da je postalo nemogo?e, da jih ?ivimo do konca, ker ne vemo ve?, kako utelesiti to zastonjskost, katere svetla pri?a je Jo?ef. V tem razmi?ljanju je nekaj resnice. V dobi, ki jo zaznamuje ve?ja pozornost do sebe, in se izogibamo nekoristnim in ?kodljivim ?rtvam na?e ?love?kosti, lahko skupno tveganje predstavlja zdrs v sebi?nost, v katerem drugi preide v ozadje. To pojasnjuje, zakaj se toliko poti ljubezni in posvetitve tako zlahka prekine. Kon?no smo  razumeli, da se ljubezen za?ne kot velik spust in se potem spremeni v mu?en vzpon. Ljubezen nas sle?e, ne oble?e. Ne dovoli nam samo jemati. Dati se moramo drugemu. Brez globoke osvoboditve od samega sebe, se nam ljubezen ne spodobi.

Vendar prav v tem ?asu, ki je tako pozoren na osebno ?utenje, ne smemo zamol?ati ?e enega ob?utka: da ljubezen ne samo obstaja, ampak ji je namenjeno, da se bo izpolnila, kljub ne?tetim in bole?im pavzam. Vsi ?utimo globoko ?eljo po pristnih odnosih, zakoreninjenih v svobodnem in globokem srcu, s kakr?nim je Jo?ef znal z zaupanjem hoditi skupaj s svojo ?eno Marijo.

Zaklju?ek

Vrata zaupanja, ki so jih nakazali preroki, ki sta jih izpri?ala anonimni stotnik in pravi?ni Jo?ef, nas uvajajo v prostor velike svobode. Da bi stopili skoznje, ni dovolj pokazati ali hliniti nekaj optimizma v odnosu do stvarnosti. Pogled je treba usmeriti k Bogu in na ste?aj odpreti srce delovanju njegovega Duha. Njegovo zaupanje do nas ponovno aktivira najbolj?e vire, ki jih premoremo. ?e bomo sposobni ponovno odkriti zaupanje ne samo v Boga, ampak tudi vase in v druge, ne bomo videli velikih sprememb okoli sebe. Odkrili pa bomo, da smo sposobni ob?udovati ?ivljenje drugih brez nekoristnih in la?nih sodb, z veliko naravnostjo. Znali bomo sprejeti stvarnost, tudi ko se bo pokazala neprijetna in odbijajo?a, ker bomo prilagodili svoje srce in preoblikovali svoja pri?akovanja. Veseli, da verjamemo, da je resni?nost, kakr?na je, lahko prostor sre?e, ker je to kraj, ki si ga je Bog izbral, da bo z nami, za vedno.

Pozdravljen, Odre?enikov varuh in mo? Device Marije. Bog ti je zaupal svojega Sina; vate je Marija polo?ila svoje zaupanje; s teboj je Kristus postal ?lovek. O bla?eni Jo?ef, tudi za nas se poka?i o?e in nas vodi po poti ?ivljenja. Pridobi nam milost, usmiljenje in pogum, in varuj nas vsakega zla. Amen.

p. Roberto Pasolini, OFMCap,
pridigar pape?ke hi?e.