杏MAP导航

Marcello Semeraro

Homilija pri beatifikaciji Kajetana Clausellasa in Antonija Torta, mu?encev
Smo na koncu bogoslu?nega leta in Cerkev kot svetopisemska berila za razli?ne skupne molitve izbira besedila, ki odpirajo scenarij konca ?asov. Tudi pri tej sveti ma?i nam je Bo?ja Beseda iz knjige Razodetja pokazala neizmerno mno?ico, ki je vpila z mo?nim glasom: »Odre?enje je v na?em Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu« (prim. Raz 7,9-10). Med njimi danes prepoznavamo tudi dva mu?enca, ki ju je Cerkev pravkar razglasila za bla?ena: duhovnika Kajetana Clausellasa in vernega laika Antonija Torta.

Pape? je v svojem odloku opisal njuno ?ivljenje z evangeljsko podobo usmiljenega Samarijana. Kakor on sta tudi nova bla?ena pokazala veliko ljubezen do tistih, ki so najbolj ubogi in so v pomanjkanju. Tako je storil bla?eni Kajetan Clausellas, v katerem je, kot so spoznali, njegova poni?nost spremljala njegovo ljubezen; tako je storil tudi bla?eni Antonijo Tort, ki je rad skrbel za tuberkulozne bolnike in za ostarele ljudi. Temu pri?evanju ljubezni sta oba ostala zvesta, tudi ko je to izpostavilo v nevarnost njuni ?ivljenji. Ko so ga vodili na kraj umora, je bla?eni Kajetan molil z besedami Te Deum, starodavno himno, ki se kon?a z besedami: »V tebi, Gospod, je moje upanje.« O bla?enem Antoniju pa pri?e pravijo, da je, da bi obvaroval evharistijo pred skrunjenjem, vzel posodico s hostijami iz rok mili?nika (pripadnika mednarodnih enot v ?panski dr?avljanski vojni) ter posve?eni kruh razdelil navzo?im. Ko ga je ponudil svojemu najmlaj?emu petletnemu sinu, je rekel: »Jemljejo ti tvojega zemeljskega o?eta in jaz te zaupam nebe?kemu O?etu.«

Cerkev nam danes predlaga, da ta pri?evanja o mu?eni?tvu, ki so tako mo?na in tako ganljiva, razumemo v lu?i Jezusovih besed, ki jih najdemo v Janezovem evangeliju (prim. Jn 12,24-26). Pripoved, ki je bila oznanjena, moramo postaviti v trenutek zadnje Gospodove velike no?i, ko svojim u?encem oznanja izpolnitev svoje »ure«. Ta trenutek je vrhunec njegove zemeljske zgodovine in ki je njegovo poveli?anje, ?e prej pa njegova smrt na kri?u.

Prva podoba evangeljskega besedila nas opozarja na rodovitnost tega dogodka: »?e p?eni?no zrno, ki je padlo v zemljo, ne umre, ostane samo, ?e pa umre, obrodi veliko sadu.« Kako je to mogo?e? Na videz gre v resnici za tragi?en trenutek: Jezus je izdan, zapu??en, kri?an. Znotraj te drame pa raste ?ivljenje. Pod kak?nim pogojem? Da svojega ?ivljenja nimamo za posest, ki jo moramo pohlepno obdr?ati kot edinstveno dobrino, ki jo je treba braniti za vsako ceno, ampak ga moramo nasprotno, odpreti sre?anju, usmiljenju, skrbi za drugega in to ne zgolj iz solidarnosti in ?lovekoljubja, ki sta prav tako pomembni gesti in vredni spo?tovanja, ampak zaradi posnemanja Jezusa. On nam ho?e povedati, da je na?e ?ivljenje – predvsem ?ivljenje nas, njegovih u?encev, potem pa tudi ?ivljenje vsakega ?loveka – rodovitno samo v darovanju, v ljubezni.

V odlomku svetega evangelija, ki nam je bil oznanjen, predragi, je beseda, ki jo ?elim poudariti zase in za vas; za vse nas in rad bi, da ostane beseda-spomin na to lepo praznovanje, polno veselja in upanja. Jezus pravi: »?e kdo ho?e meni slu?iti, naj hodi za menoj« (v. 26). Sveti Avgu?tin je to razlagal reko?, da hoditi za Jezusom pomeni posnemati ga; dodal pa je, da Jezus ho?e, da so poti, po katerih hodimo, njegove in ne tiste, ki si jih za?rtamo sami. Ko se je spustil v konkretnost, je dodal: »Tako na primer, ?e nekdo ponudi kruh nekomu, ki je la?en, mora to storiti po navdihu usmiljenja, ne pa iz ne?imrnosti … Kdor za Kristusa opravlja ne samo telesna dela usmiljenja, ampak kakr?no koli dobro delo, je Kristusov slu?abnik, ?e posebej ?e bo dosegel tisto veliko delo ljubezni, ki je v darovanju svojega ?ivljenja za brate, kar je enakovredno darovanju za Kristusa (prim. In Jo. evang. tractatus 51, 12: PL 35, 1768). In tukaj, predragi, prepoznamo na?a bla?ena mu?enca. Kaj je namre? bilo njuno mu?eni?tvo, ?e ne hoja za Kristusom? Nista sledila sebi, ampak Kristusu! Pri?evanje, ki ga dobivamo od njiju, je: hoditi za Kristusom!

Podobna pojasnila dobivamo ?e od nekega drugega cerkvenega o?eta, tokrat z Vzhoda. Gre za sv. Gregorja iz Nise, med drugim pisca Mojzesovega ?ivljenja, ki je delo velikega pomena, ker za?rtuje pot ?lovekovega sre?anja z Bogom. Tukaj se omenja, da je Bog Mojzesu rekel, da ga bo lahko videl samo v hrbet in pojasnjuje: »Mojzes si je nestrpno ?elel videti Boga, vendar mu bo to mogo?e samo, ?e mu bo ?e naprej sledil, kamor koli ga bo hotel pripeljati. To je videti Boga« (De Vita Moysis: PG 44, 408). To sta navsezadnje storila na?a bla?ena: Bogu sta prepustila izbiro njune poti. Seveda sta oba ?e izbrala kr??ansko ?ivljenje, ko sta se odzvala poklicanosti: eden je izbral duhovni?ko slu?enje in drugi poslanstvo mo?a in o?eta. Oba pa sta temu dala toplino ljubezni do bli?njega. Ali ne bi moglo biti to dovolj?

Veliki u?itelj rabinskega judovstva Martin Buber je zapisal, da se mora ?lovekova pot res za?eti pri sebi, ne more pa se kon?ati pri sebi: treba je »poznati samega sebe, ampak ne za to, da bi se posvetili samemu sebi«, je zapisal (Il cammino dell’uomo, Einaudi, Torino 1923, str. 36). Navsezadnje je to tisto, kar smo sli?ali od Jezusa: »Kdor ljubi svoje ?ivljenje, ga bo izgubil.« Ko sta na?a bla?ena hodila za Jezusom, sta razumela, da njuni ?ivljenjski odlo?itvi nista dovolj in da Bog vedno doda klic v klicu; razumela sta, da ju hoja za Jezusom vodi tja, kamor si ne bi nikoli predstavljala, da bosta pri?la. Vendar sta sprejela, da bosta obsojena, kot je bil obsojen on, zaradi darovanja svojega ?ivljenja drugim. To po?ne mu?enec: posnema Kristusa, tudi kadar hoja za njim vodi k do odlo?itve sprejeti smrt.

?e vedno navajam sv. Avgu?tina, ki je pridigal: »Kristus je ?el naprej in mnogi so mu sledili. Pot je bila v resnici zelo naporna, a on jo je naredil prehodno, ko je ?el prvi po njej« (prim. Sermo 327: In Natali Martyrum 1,1: PL 38, 1452). Zgled in pripro?nja novih bla?enih naj pomaga tudi nam hoditi po Kristusovi poti in njemu kon?no prepustiti odlo?itev, v prepri?anju, da bo to v vsakem primeru pot ljubezni, ki nas bo vodila, da bomo skupaj z njim v O?etovi hi?i.
Bazilika Svete Dru?ine, Barcelona – 23. novembra 2024