Vatikanski muzeji. Po petih letih ponovno na ogled kip Apolona
Vatican News
Med tehnologijo in filologijo
Kip so odkrili leta 1489 med ru?evinami anti?ne hi?e (domus) na rimskem gri?u Viminal, verjetno na vrtu samostana redovnic sv. Lovrenca v Panisperni, pape? Julij II. pa ga je postavil v Vatikan med kipe, ki naj bi ponazarjali kontinuiteto med anti?nim Rimom in njegovim pontifikatom.
Kot je na prireditvi ob ponovnem odprtju kipa za javnost dejala Barbara Jatta, direktorica Vatikanskih muzejev, je bilo za spomenik potrebno »delikatno in skrbno restavriranje, ki je bilo sad preudarnega ravnovesja med tehniko in filologijo«. Po njenih besedah gre za »poseg, ki izra?a, kak?ni bi bili radi Vatikanski muzeji danes: sinteza tradicije in inovacije, s pogledom, vedno uprtim v nove tehnologije«.
Premik kipa
Kot je za vatikanske medije povedala Claudia Valeri, kustosinja oddelka za gr?ke in rimske anti?ne umetnine Pape?kih zbirk, je na bo?i?ni ve?er leta 2019 kabinet za znanstvene raziskave ob koncu pregleda zaznal neopazen premik kipa. Potrebno je bilo takoj?nje posredovanje, tako da so kip zavarovali z zasilnim sistemom in ?al ni bil na ogled za javnost. Ugotoviti so morali, zakaj se je premikal, ?eprav neopazno, in dolo?iti strategijo, ki bi bila najmanj invazivna in bi lahko ponovno vzpostavila trdno ravnovesje.
Poseben »bolnik«
Po besedah Giandomenica Spinole, pomo?nika umetni?ko-znanstvenega direktorja Vatikanskih muzejev, se je mojstrovina, ki je od odkritja v dobi renesanse in zlasti po nastanku muzeja Pio-Clementino v 18. stoletju postala navdih za mnoga umetni?ka dela, »?al premaknila«, zato je bil nujno potreben poseg, »kakor naredi zdravnik z bolnikom«. Potrebno je bilo zagotoviti dolgo ?ivljenje kipu, ki ?e stoletja velja za primer popolnosti, oziroma da bo ?e naprej sijal »ve?no pomlad«, ki je prevzela umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winkelmanna ob opazovanju umetnine.
Skrb za mojstrovino
Zaradi po?kodb, zlasti na podro?ju gle?njev in kolen, je bilo potrebno nujno in hitro ukrepati. Na slab?anje stanja spomenika je nedvomno vplivalo dejstvo, da je bil od samega za?etka razstavljen na prostem, pa tudi ravnanje in posegi, ki niso bili neproblemati?ni: v prvi vrsti Napoleonovo ropanje, pa tudi prenos kipa v Zdru?ene dr?ave Amerike, ko je bil v osemdesetih letih prej?njega stoletja na ogled na nekaterih razstavah.
Re?itev Canove
Kompleksen ?tudijski projekt, ki je bil mogo? zahvaljujo? velikodu?ni podpori pokroviteljev umetnosti v Vatikanskih muzejih, je omogo?il dolo?itev najprimernej?e metode posega. Kot je pojasnila Claudia Valeri, so preu?ili razli?ne mo?nosti in na koncu so bili prepri?ani, da se morajo vrniti k re?itvi, ki so jo ?e izvedli v preteklosti. Zaradi Apolonove krhkosti so se odlo?ili, da so med 15 predlogi izbrali re?itev Antonia Canove, ki je predvidel oporo, za katero je »uporabil luknje in vdolbine, ki so bile ?e prisotne na marmorju«. Kot je pojasnil vodja laboratorija za restavriranje kamnitih materialov Vatikanskih muzejev Guy Devreux, je ?lo je za delo, ki je bilo »ro?no, a hkrati intelektualno«. Posvetovali so se z in?enirji in tehniki ter se med razli?nimi predlogi odlo?ili za palico, elipti?no krivuljo iz ogljikovih vlaken in jekla, ki bi delovala kot podpora kipa, pri tem pa se prakti?no niso dotaknili umetnine.
Najsodobnej?a tehnologija in materiali
Z rahlo ukrivljeno palico, ki je pritrjena na podstavek in na hrbtno stran kipa, je mogo?e zmanj?ati te?o kipa Apollona Belvederskega, ki zna?a pribli?no 150 kilogramov, ne da bi pri tem okrnili njegov estetski videz. Ob tem je Claudia Valeri poudarila, da so se zavedali, »da se bo kip estetsko nekoliko spremenil, vendar pa je poseg zagotovil njegovo ohranitev za prihodnja leta«. Zaradi podpore palice je bilo ubla?eno tudi neravnovesje te?i??a kipa zaradi pla??a.
Ob tem je potrebno spomniti, da je bila pozornost vzbujajo?a lokostrelska dr?a Apolona, pogumna za delo iz marmorja, saj je bila zasnovana za skulpturo iz brona. Vatikanski kip je namre? rimska kopija izvirnega dela iz leta 330 pred na?im ?tetjem, ki ga pripisujejo atenskemu kiparju Leokarju. Umetnik je izkoristil lahkost brona, da je upodobil dr?o bo?anstva v trenutku takoj po izstrelitvi pu??ice.
Roka iz Baje
Kipu so prav tako povrnili »originalno« roko, vzeto iz mav?nega odlitka, najdenega v petdesetih letih 20. stoletja med ru?evinami cesarske pala?e v naselju Baje v bli?ini Neaplja. Kot je pojasnila kustosinja, so med restavriranjem ugotovili, da je Apolonova roka, ki jo je v 16. stoletju rekonstruiral Giovannangelo Montorsoli, precej velika in ima polo?aj, ki ni pravilen za lokostrelca, kar so v preteklosti opazili ?e drugi. Z novo roko je dr?a lokostrelca postala bolj naravna, roka pa sorazmerna in lahka.
Prihodnji na?rti
Med postopkom ?i??enja je plasti?nost Apolona dobila novo mehkobo, med kodri pa se je ponovno pojavila vijoli?na polihromija, ki nakazuje pripravo na pozla?evanje las. Slednji vidik je v svojem govoru izpostavil Fabio Morresi, vodja znanstvenoraziskovalnega kabineta Vatikanskih muzejev, ki po nujni »prvi pomo?i«, ki se je za?ela pred petimi leti, ?e naprej spremlja delo s strukturnega in kemi?nega vidika.
Za prihodnost pa niso izklju?eni nadaljnji ukrepi za zagotovitev dolge ?ivljenjske dobe te mojstrovine. Med razli?nimi predlogi je tudi ideja, da bi pokrili osmerokotno dvori??e in na ta na?in omejili ?kodo, ki jo kipom povzro?ajo vremenski dejavniki. Tako bi lahko bolje ohranili obnovljene kipe. Kot je ?e poudaril Spinola, obstajajo »razli?ne zamisli, vendar brez konkretnih na?rtov: mo?nost obstaja, je izvedljiva in nujna«.
