杏MAP导航

Vatican News

»Prihajam iz dr?ave, ki je ?e petdeset let v ognju in krvi,« je dejal msgr. Mounir Khairallah, ?kof maronitov v Batrunu na severu Bejruta. Vojna v Libanonu se je za?ela leta 1975 pod pretvezo, da gre za versko vojno, predvsem med muslimani in kristjani. In po petdesetih letih – kot je zatrdil – jim ?e ni uspelo pojasniti, da ne gre za versko vojno ali vojno med verstvi. »Gre za vojno, ki nam je bila vsiljena, vsiljena Libanonu, “de?eli sporo?ila”, kot je rekel pape? Janez Pavel II.; de?eli sporo?ila, sobivanja, svobode, demokracije, ?ivljenja v spo?tovanju razli?nosti.«

Govoriti o odpu??anju, medtem ko moj narod trpi

»Libanon je sporo?ilo miru in bi moral ostati sporo?ilo miru. Je edina dr?ava na Bli?njem vzhodu, kjer lahko kristjani, muslimani in judje ?ivijo skupaj in v spo?tovanju svojih razlik, v dr?avi, ki je vzor.« ?kof je dejal, da je v teh razmerah kompleksno govoriti o sinodi in tudi o odpu??anju. »Da, pri?el sem sem, da bi govoril o odpu??anju in spravi, medtem ko moja dr?ava, moj narod trpi, trpi posledice vojne, konfliktov, nasilja, ma??evanja in sovra?tva.«

Je sploh mogo?e govoriti o odpu??anju?

Nadaljeval je, da so Libanonci vedno obsojali sovra?tvo, ma??evanje in nasilje: »?elimo graditi mir. To smo sposobni storiti.« ?e je pape? Fran?i?ek izbral odpu??anje, je to za nas in zame pomembno sporo?ilo. »Ali je nemogo?e govoriti o odpu??anju, ko je bombardiran ves Libanon? Ne, ni nemogo?e. Pri vsem tem libanonsko prebivalstvo kot vedno zavra?a jezik sovra?tva in ma??evanja,« je dejal maronitski ?kof, ki je odpu??anje tudi osebno ?ivel.

Ko je imel pet let, je nekdo vdrl v njihov dom in kruto umoril njegove star?e. Teta, ki je menihinja libanonskega maronitskega reda, je vse ?tiri otroke – najstarej?i je imel ?est let, najmlaj?i pa dve – vzela s sabo v samostan. V cerkvi jih je spodbudila, naj pokleknejo in molijo, Boga naj prosijo za usmiljenje in ljubezen. Rekla jim je: »Ne molimo toliko za va?a star?a, saj sta mu?enca pri Bogu. Molimo raje za tistega, ki ju je ubil, in posku?ajte mu vse svoje ?ivljenje odpu??ati. Tako boste otroci va?ega O?eta, ki je v nebesih.«

»?e ljubite tiste, ki vas ljubijo – pravi Jezus – kak?no zaslu?enje imate? Ljubite svoje sovra?nike. Molite za tiste, ki vas preganjajo. Tako boste Kristusovi u?enci in otroci va?ega O?eta.« Kot je dodal ?kof Khairallah, so te besede vsi ?tirje otroci nosili v svojem srcu. »In Gospod nas ni nikoli zapustil. Vzel nas je k sebi in nas spremljal, da smo lahko ?iveli to odpu??anje.«

Obnavljam svoje odpu??anje

Po ?tudiju v Rimu se je vrnil v Libanon in bil pri 24 letih posve?en v duhovnika. Izbral si je obletnico umora svojih star?ev – bil je predve?er praznika povi?anja svetega kri?a, da bi rekel: »?e p?eni?no zrno ne pade v zemljo in ne umre, ne obrodi sadu. Mi smo to seme, ki ga je ?elel Bog. Bila je Bo?ja volja, da so ga na?i star?i sprejeli in da smo mi ?iveli. In rekel sem: obnavljam svojo obljubo odpu??anja, da bom odpustil vsem, ki so nas prizadeli.«

Odpustiti je te?ko, a ni nemogo?e

Spominja se, da je nekaj mesecev zatem vodil duhovni odmik za mlade Libanonce. Bila so prva leta vojne, 1977-1978. Govoril je o zakramentu sprave in odpu??anja. »?util sem, da me niso razumeli. Vsi so bili oboro?eni, da se borijo v vojni proti na?im sovra?nikom. Po ?tirih urah pogovora sem ?util, da sporo?ilo ni pri?lo do njih.« In tako je z mladimi podelil svojo osebno izku?njo. Povedal jim je, kaj se mu je zgodilo in ponovno obnovil svoje  odpu??anje in spravo. Po nekaj trenutkih ti?ine se je oglasil mladi fant in ga vpra?al: »Verjamem, da ste odpustili. A sedaj si predstavljajte, da ste kot duhovnik v spovednici in ta ?lovek pride k spovedi, se postavi pred vas, se spove in vas prosi odpu??anja. Kaj boste storili?«

?kof je takrat priznal, da odgovor ni bil enostaven. Mladeni?u se je zahvalil za vpra?anje, saj je razumel, kaj pomeni odpustiti, in mu odgovori: »Res je, da sem odpustil, a sedaj vidim, da sem odpustil od dale?, nikoli nisem sre?al tistega ?loveka. ?e pride danes, se postavi pred mene ... Sem tudi ?lovek, imam svoja ?ustva, mu kon?no podelim odvezo in odpu??anje. Vam mladim Libanoncem pa pravim, da sem razumel, zakaj je odpu??anje tako zelo te?ko, vendar pa ni nemogo?e. Razumem vas. A mogo?e ga je ?iveti, ?e ho?emo biti Kristusovi u?enci na Kristusovi zemlji. Na kri?u je Jezus odpustil. Mi smo sposobni odpustiti. In ?e ve? vam povem: vsi tisti, ki se z nami vojskujejo, ki jih imamo za sovra?nike – Izraelci, Palestinci, Sirci in drugih narodnosti – niso sovra?niki. Zakaj? Ker tisti, ki podpihujejo vojno, nimajo identitete, nimajo verske pripadnosti, nimajo vere. Drugi pa, ljudstva, ?elijo mir, ?elijo ?iveti v miru na zemlji miru Jezusa Kristusa, Kralja miru.«

Dovolj je ma??evanja, sovra?tva in vojne

»Zato tudi danes, kljub vsemu, kar se dogaja – petdeset let slepe in divje vojne –, mi kot narod vseh kultur in veroizpovedi, ?elimo mir, sposobni smo graditi mir,« je poudaril ?kof Khairallah. »Pustimo ob strani na?e politike, na?e in tudi svetovne politike, velike sile – oni se potegujejo za svoje interese na na? ra?un. Mi pa kot narod vsega tega ne ?elimo – vse to zavra?amo. Pri?el bo dan, ki bomo imeli prilo?nost posredovati na?e sporo?ilo, izre?i svojo besedo vsemu svetu: dovolj je! Dovolj je tega ma??evanja, tega sovra?tva, te vojne, dovolj! Pustite nam graditi mir, vsaj za na?e otroke, za prihodnje generacije, ki imajo pravico ?iveti v miru.«

Osvoboditi se strahu pred drugimi

?kof je dodal, da je tako razumel pape?evo povabilo, naj skupaj ?ivijo sinodalnost, ki je od vedno praksa vzhodnih Cerkva. Vso Cerkev je pozval, naj za?nejo skupaj hoditi proti gradnji Bo?jega kraljestva. »Da, to ?elimo storiti in lahko storimo!« je poudaril.

Po njegovem prepri?anju je najve?ja odlo?itev to, da bo Cerkev s to sinodo glasnica skupnega ?ivljenja, to pomeni poslu?ati drugega, ga spo?tovati, se z njim pogovarjati in se tudi osvoboditi strahu pred drugim. »Osvoboditi se tega strahu, ki je v nas. Mislim, da bi bil to prvi korak kot pomembno priporo?ilo te sinode ?love?tvu,« je ?e dejal libanonski ?kof Khairallah.