杏MAP导航

Antonella Palermo – Città del Vaticano

Lekcijo Pavla VI. »bo morda danes treba posodobiti«.  V tem intervjuju z vatikanskimi mediji to trdi torinski nad?kof Roberto Repole ob ?estdesetletnici »Ecclesiam suam«, prvi okro?nici njegovega pontifikata.

Kaj je bila najve?ja zasluga okro?nice Pavla VI. v ?asu, ko je bila napisana?
Okro?nica je bila napisana, ko je v Rimu potekal 2. vatikanski koncil, ki je bil po besedah velikega teologa Karla Rahnerja, prvi koncil Cerkve »o Cerkvi«. Zdi se mi, da je bila prva zasluga dokumenta Pavla VI. v tem, da je v sredi??e postavil samozavedanje, ki ga ima Cerkev o sebi, to je dejstvo, da je najprej skrivnost, da pripada Bo?jemu odre?enjskemu na?rtu za ?love?tvo. Isto?asno je zasluga dokumenta, da je izpostavil strukturno poslanstvo Cerkve v svetu in ?eljo po dialogu s sodobnim svetom, ki je zaznamovan z modernostjo, s katero je Cerkev v preteklosti imela dolo?eno te?avo pri dialogu. Ta dva vidika predhajata nekatere velike teme dveh velikih Konstitucij 2. vatikanskega koncila, kot sta Lumen gentium in Gaudium et spes.

Kako je bila okro?nica sprejeta?
Dejal bi, da je bila sprejeta v ?ir?em okviru sprejemanja tem 2. vatikanskega koncila. Vsekakor so se v okro?nici zaslutile prvine, ki so bile zelo nove. Na primer dejstvo, da se mora poslanstvo Cerkve izvr?evati po pravilih dialoga, ker je na?in, na katerega se Bog razodeva ?loveku, ravno dialo?ki. To je bila novost v primerjavi z dolo?enimi na?ini bli?nje preteklosti, za katere morda ni bila vedno zna?ilna ta naklonjenost, bi lahko rekli, Cerkve do sveta.

Ali v lu?i tega besedila izku?nja sinode danes spreminja Cerkev in na kak?en na?in?
Zdi se mi, da izku?nja sedanje sinode lahko da ve?je zavedanje o tem, kaj je Cerkev, ?e seveda ne sledimo lahkotni retoriki trenutka. Kot sem rekel, je Pavel VI. v Ecclesiam suam poudaril, da se Cerkev zaveda same sebe, da je skrivnost, da ima opraviti s Kristusom, ki po?ilja svojega Duha. V nekaterih odlomkih dokument poudarja, da obstaja notranja vez med Kristusom in njegovo Cerkvijo, brez katere ne razumemo, kaj je Cerkev. Zdi se mi, da gre danes za ponovno odkritje vsega tega in da ta vez vzpostavlja tudi vezi med razli?nimi cerkvenimi subjekti, ne toliko vezi naklonjenosti med seboj nasprotnih sil, razli?nih pogledov na stvari, kot za vezi bratstva v Kristusu na vseh ravneh. ?e ne bi bilo tako, mislim, da bi pod klobuk »sinodalnosti« lahko spravili marsikaj, kar nima ni? opraviti z naravo Cerkve.

Ko govorite o »lahkih retorikah trenutka«, na kaj mislite?
Mislim ravno na to, da danes vsi govorijo o »sinodalnosti«, vendar se v?asih za sinodalnostjo projicirajo resni?nosti, ki v resnici nimajo nobene zveze s sinodalnostjo Cerkve. V okviru aktualne zahodne civilizacije, v katerem smo vsi pod vplivom individualnih pravic, veliko manj pa od dru?benih, lahko na primer obstaja nevarnost, da kot »sinodalno« sprejmemo miselnost, ki nima nobene povezave s sinodalnostjo Cerkve.

»Popravljati napake« ?lanov Cerkve, je bila ena ve?jih skrbi, izra?enih v pismu. Katere so po va?em mnenju danes najbolj raz?irjene in trdovratne napake?
Rekel bi, da so napake tak?ne, kot vedno, isto?asno pa prevzemajo zna?ilnosti, povezane s ?asom, ki ga ?ivimo danes. Teolog Yves Marie-Joseph Congar je v komentarju na besedilo 2. vatikanskega koncila o poslanstvu dejal, da je v nas vedno nekaj neevangeljskega, kar se mora v nas spreobrniti. Zdi se mi koristno na tem mestu opozoriti na to razmi?ljanje. Morda je pri koreninah napak ?lanov Cerkve neki proces spreobrnjenja, ki ni bil dokon?an. ?e bi moral re?i, kako se to ka?e danes, bi dejal, zlasti z ozirom na Zahod, da se neuspe?no spreobrnjenje ka?e v tem, da imamo vero za samoumevno v ?asu, v katerem vera ni ve? samoumevna, ko verniki premalo resno jemljemo potrebo po poglobitvi in po duhovnem dopolnjevanju. V?asih se ka?e v premajhnem zaupanju v dejstvo, da Kristusov Duh ?e naprej prebiva v dana?nji Cerkvi. Dana?nji ?as ni nujno ?as dekadence. In ?e: ka?e se v sprejemanju miselnosti komunikativnosti sedanjega sveta tudi v Cerkvi, komunikativnega sveta, ki ni toliko dialo?ki, niti ne dialekti?en, ampak pogosto temelji na obrekovanju drug drugega. V zvezi s tem bi lahko nauk Pavla VI. danes ponovno aktualizirali.

Pavel VI. v okro?nici glede odnosa Cerkve s svetom ve?krat poudarja »te?avno obveznost«, h kateri je poklicana Cerkev sama, da najde ravnovesje med nevarnostjo, da bi se izgubila v prilagajanju navadam in mislim ?asovnega okolja, in nevarnostjo, da bi se zaprla v nekak?no nedialo?ko pregnanstvo v strahu, da bi se pome?alo v nekoristno pretvarjanje. Skratka, razli?nost, ne pa lo?enost: kaj to pomeni danes?
Zdi se mi, da pomeni ne prilagajati se dolo?eni sodobni miselnosti, po kateri so si identitete nujno nasprotne. Gotovo je res, da poudarjanje identitet lahko vodi v konfliktne situacije in k odtujevanju drugega do drugih, vendar se moramo, ko se to zgodi, vpra?ati, ?e je bila tema identitete dobro postavljena in se nismo prej zna?li pred parodijo resni?ne identitete. Resni?na identiteta je po svoji naravi dialo?ka. Isto?asno je potrebno, da obstaja identiteta, da bi obstajal dialog. Zdi se mi, da moramo v Cerkvi povrniti zavedanje o tem, da imamo identiteto, ki ne izhaja iz nas samih, ampak iz Kristusovega evangelija, za katerega smo poklicani pri?evati v svetu. To nas ne zoperstavlja svetu, ampak nam da ?utiti, da smo v slu?bi ?love?tva in strukturno v odnosu z vsemi ?enskami in mo?kimi, s katerimi ?ivimo.

Pavel VI. je v Ecclesiam suam zapisal, da apostolat ne more popu??ati dvoumnemu kompromisu glede na?el mi?ljenja in delovanja, ki morajo biti zna?ilna za na? kr??anski poklic. Kje vi danes ugotavljate to dvoumnost v Cerkvi?
Z dolo?eno zamudo smo pri?li do dialoga s sodobnim svetom, kot sem rekel. V tem smislu je bila okro?nica Pavla VI. resni?no pionirska, Cerkvi njegovega ?asa je naredila veliko dobrega, ker jo je vrnila na pot dialoga s sodobnostjo, v kateri naj bi oznanjala evangelij. Sedaj pa se mi zdi, da se lahko ta zamuda danes razplete v pretanjen, nezaveden ob?utek krivde, ki nas dela nekriti?ne do nekaterih razse?nosti sodobnosti, ki lahko ostajajo protievangeljske. Veliko zelo lepih vidikov sodobnosti je, ki di?ijo in imajo okus po evangeliju. Na primer, kultura pravic, spo?tovanje do ljudi, vi?ji ?ut za pravi?nost, enako dostojanstvo vseh ljudi, ?ut za subjekt, za svobodo … Mislim, da so to vrednote, ki nam jih je sodobnost vrnila, vendar niso posebno tuje lepoti evangelija. Lahko pa tudi pride do potvarjanj sodobnosti, na katere mora Cerkev vedno gledati z evangeljsko razsodnostjo. Mislim, na primer, da je danes samo po sebi umevno, da je racionalnost samo tehni?no-znanstvena, ki svet spreminja v zadu?ljiv funkcionalizem.

?irijo se zelo priljubljene te?ne, ki pogosto tudi kristjane vodijo, da vedno bolj i??ejo oblike duhovnosti, lo?ene od obiskovanja Cerkve, stika s prese?nim brez cerkvenih struktur. Kako pojasniti te pojave?
Po eni strani se moramo vedno spra?evati o vsebini, ki jo dajemo iskanju prese?nosti in duhovnosti. V kr??anstvu prese?nost pomeni biti odprti za Kristusa, ki je Bo?ji Sin, vendar obenem na? brat. Sre?anje z Bogom gre torej nujno preko sre?anja z bratom. Sre?anja z Bogom torej, in izku?nja Cerkve ne moreta biti dve nasprotujo?i si stvari. Kadar mislimo, da lahko zaobidemo Cerkev za bolj neposredno sre?anje z Bogom, si moramo postaviti veliko vpra?anje: kak?no je Bo?je obli?je, za katerega se zdi, da ga moramo sre?ati? Po drugi strani, in v tem je vsa aktualnost 2. vatikanskega koncila, pa je res, da je treba Cerkev vedno dojemati kot skrivnost, kot prostor Bo?je navzo?nosti, orodje Kristusovega sre?anja ?enskami in mo?kimi. Tukaj je zares potrebno stalno spra?evanje vesti: koliko na?e strukture in na? na?in uresni?evanja kr??anske skupnosti, ?kofije, ?upnije vodijo k do?ivljanju sre?anja s Kristusom kot sredi??em vsega? Kdaj pa postanejo kraji, kjer se stvari zgolj opravljajo, kjer se ljudje zdru?ujejo zaradi potrebe, ampak ne okoli tistega jedra, ki je Kristus? Zamisliti se je treba, da danes toliko ljudi odgovor na svojo ?eljo po duhovnosti i??e zunaj Cerkve. Pogosto nimajo pogojev, da bi zaznali, da ima Cerkev neizmerno duhovno bogastvo.

Pavel VI. v Ecclesiam suam govori o miru. Pravi, da mora biti »svoboden in po?ten«. Ne more, da ne bi kot zlo?in in razdejanje razkril napadalno vojno, osvajalno vojno ali vojno za prevlado. Zelo aktualno pojasnilo…
Rekel bi, da. Pove nam, da z napadanjem in z nasiljem ne bomo nikoli nehali obra?unavati. Pravi nam, da mora biti iskanje miru hkrati tudi iskanje pravi?nosti. Tako kot nam pravi, da mora iskanje miru tudi najti poti sprave in usmiljenja, glede na to, da vojne pu??ajo zapu??ino stra?nih ran. Zdi se mi, da to sporo?ilo ne zadeva samo velikega sveta, ampak tudi na?e majhne svetove. Na koncu je povabilo: vojna se vedno za?ne v srcih ljudi, v njih je jeza, sovra?nost, sovra?tvo, ki jih lahko gojimo, ?etudi ne pripadamo dr?avam v vojni. Pretresen sem, kako na?e dru?be, ?eprav so formalno v miru, gojijo toliko oblik prikritega ali neprikritega nasilja. Prizadevanje za mir ne more biti slogan, ampak zaveza vseh tistih, ki si ga resni?no ?elijo.

Petrovo prvenstvo no?e vzpostaviti prevlade duhovnega oholosti in ?love?kega gospodovanja, ?e beremo v okro?nici, ampak prvenstvo slu?enja. Pape? Fran?i?ek to dokazuje v svojem pape?evanju … Kako gledate na ekumenske izzive, povezane tudi s pere?o temo miru?
Gre za posebno aktualno te?avo, ker razdeljenost Cerkva ne pomaga doumeti, da je ?love?tvo poklicano, da hodi v znamenju edinosti in bratstva. ?e so Cerkve razdeljene ?e med seboj, razvezujejo znamenje ob?estva, h kateremu so poklicane. Ekumensko pot moramo danes bolj kot kadar koli ?utiti kot ?ivljenjsko in nujno, ?e ho?emo, da bo Cerkev prina?ala svoj evangeljski prispevek, potreben za edinost ?love?tva in za mir.