O primatu ponovno razmisliti v ekumenskem smislu
Andrea Tornielli
To je zgodovina skupne poti, stoletja edinosti, a tudi razkolov, medsebojnih izob?enj, delitev in bojev, ki jih je bolj kot teolo?ke razlike dolo?ala politika. Po skoraj dveh tiso?letjih kr??anske zgodovine, kljub starim in novim krizam znotraj razli?nih veroizpovedi, je ekumenska pot naredila pomembne korake. Pravkar objavljeni dokument Rimski ?kof dokazuje, da razpolo?ljivost in odprtost za razpravo o oblikah izvajanja petrinskega primata, kar je leta 1995 izrazil sveti Janez Pavel II., nista ostali mrtva ?rka na papirju. Dialog je napredoval in del tega je tudi sinodalna pot, ki jo katoli?ka Cerkev ?ivi na vseh ravneh. Katoli?ani namre? ponovno odkrivajo in poglabljajo pomembnost sinodalnosti kot konkretnega na?ina ?ivljenja ob?estva v Cerkvi; zavedanje, ki je ?e navzo?e in ?iveto v drugih kr??anskih tradicijah. Isto?asno pa vloga rimskega ?kofa in njegov primat za druge kristjane nista ve? razumljena kot ovira ali problem na ekumenski poti: sinodalnost namre? vedno upo?teva prisotnost »protosa«, primata.
Petrinski primat, kot so ga izvajali pape?i v drugem tiso?letju in zlasti kot ga je odobril prvi vatikanski koncil, za druge Cerkve seveda ?e vedno ostaja nesprejemljiv. A tudi glede tega dokument Dikasterija za pospe?evanje edinosti kristjanov ka?e pomembne korake: delo med ekumenskimi dialogi je dejansko predlagalo razlikovanje pape?kega primata, ki izvaja pravno oblast nad latinsko Cerkvijo (ali zahodno Cerkvijo, kot jo radi imenujejo vzhodnjaki), od primata na podro?ju dejavne ljubezni rimske Cerkve, »prvega sede?a«. Primat »diakonije«, to je slu?enja in ne oblasti. Primat edinosti, ki se izvaja v sinodalnosti, da bi se doseglo soglasje vseh ?kofov.
Obstaja torej ali bi vsaj lahko obstajala oblika petrinskega primata, ki bi bila sprejemljiva za druge Cerkve. To je tisto, kar je ekumenski carigrajski patriarh Bartolomej pred nekaj leti imenoval primat, »ki se izvaja v poni?nosti in so?utju, ne pa kot nekak?no vsiljevanje preostalemu zboru ?kofov«, kot »pravi odsev Gospodove kri?ane ljubezni, ne pa v smislu zemeljske oblasti«. Gre za konkretno pot k uresni?itvi tistih sanj, ki jih je pred skoraj tridesetimi leti izrazil pape? Wojtyla.
