杏MAP导航

Dikasterij za pospe?evanje edinosti med kristjani

Nota Dikasterija za pospe?evanje edinosti med kristjani za novinarje glede ?tudijskega dokumenta »Rimski ?kof. Primat in sinodalnost v ekumenskih pogovorih in v odgovorih na okro?nico Ut unim sint«.

Izvor in status dokumenta

?tudijski dokument Rimski ?kof je prvi dokument, ki povzema celotno ekumensko razpravo o slu?bi primata v Cerkvi od 2. vatikanskega koncila. Za?etek tega besedila sega v povabilo, ki ga je sv. Janez Pavel II. naslovil na druge kristjane, naj »o?itno skupaj« poi??ejo oblike, v katerih bi slu?ba rimskega ?kofa »lahko uresni?evala slu?bo ljubezni, ki bi jo priznavali eni in drugi« (USS 95). Teolo?ki pogovori so na to povabilo oblikovali veliko odgovorov, pa tudi razmi?ljanj o tej temi in razli?nih predlogov.

Leta 2020, ob 25. letnici  dokumenta Ut unim sint, je Dikasterij za pospe?evanje edinosti med kristjani videl prilo?nost, da povzame ta razmi?ljanja in zbere njihove glavne sadove. K temu je povabil sam pape? Fran?i?ek, ki je opozoril, da »v tem pogledu nismo veliko napredovali« (Evangelii Gaudium 32). Vrh tega je sklic sinode o sinodalnosti potrdil pomen tega projekta kot prispevka k ekumenski razse?nosti sinodalnega procesa.

Status besedila je status »?tudijskega dokumenta«, ki ne trdi, da je iz?rpal temo in tudi ne povzema vsega katoli?kega u?enja o tej zadevi. Njegov namen je ponuditi objektivno sintezo ekumenske razprave o tej temi, s ?imer odseva njene uvide, pa tudi meje.

Postopek priprave

Dokument je sad skoraj triletnega v resnici ekumenskega in sinodalnega dela. Povzema pribli?no 30 odgovorov na Ut unum sint in 50 dokumentov o ekumenskem dialogu na to temo. Pri njem niso sodelovali samo uradniki, ampak tudi 46 ?lanov in svetovalcev Dikasterija, ki so o njem razpravljali na dveh plenarnih sejah. Posvetovali so se tudi z najbolj?imi katoli?kimi izvedenci v tej materiji, kakor tudi s ?tevilnimi pravoslavnimi in protestantskimi strokovnjaki v sodelovanju z In?titutom za ekumenske ?tudije Angelicum. Kon?no je bilo besedilo poslano na razli?ne Dikasterije Rimske kurije in na ?kofovsko sinodo. Vsega skupaj so upo?tevali ve? kot petdeset pisnih mnenj in prispevkov. Vsi so bili pozitivni glede pobude, metodologije, strukture in glavnih idej dokumenta.

Struktura dokumenta

Dokument ponuja shemati?no predstavitev:
1) odgovorov na Ut unum sint in dokumentov o teolo?kih pogovorih, namenjenih vpra?anju primata;
2) glavnih teolo?kih vpra?anj, ki tradicionalno postavljajo pod vpra?aj pape?ki primat in pomembnega napredka v sodobnem ekumenskem razmi?ljanju: prenovljeno branje »petrinskih besedil«; preseganje nasprotja med de iure divine in de iure humano; ponovno hermenevti?no branje dogem o primatu o jurisdikciji in nezmotljivosti (1. vatikanski koncil);
3) nekaterih perspektiv za slu?bo edinosti v ponovno zdru?eni Cerkvi: potrebnost ali nepotrebnost primata v Cerkvi; kriteriji prvega tiso?letja; na?ela za izvajanje primata v 21. stoletju.
4) prakti?ne predloge ali zahteve, naslovljene na Katoli?ko Cerkev: prenovljena razlaga 1. vatikanskega koncila; diferencirano izvajanje primata rimskega ?kofa; sinodalnost ad intra; sinodalnost ad extra.

Poleg tega povzetka se dokument zaklju?i s kratkim predlogom plenarne seje Dikasterija z naslovom K izvajanju primata v 21. stoletju, ki dolo?a najpomembnej?e predloge, ki so jih predlagali razli?ni pogovori za prenovljeno izvr?evanje slu?be edinosti rimskega ?kofa, ki ga »priznavajo eni in drugi«.

Glavne ideje Dokumenta

?tudijski Dokument poudarja, da: 1) so dokumenti dialoga in odgovori na Ut unum sint dali pomemben prispevek k razmi?ljanju o vpra?anju primata in sinodalnosti; 2) vsi dokumenti se strinjajo s potrebo po slu?bi edinosti na vesoljni ravni, ?eprav so temelji te slu?be in na?ini, na katerega bi se morala izvr?evati, podvr?eni razli?nim tolma?enjem; 3) za razliko od polemik v preteklosti v vpra?anju primata ne vidijo ve? samo kot problem, ampak tudi kot prilo?nost za skupno razmi?ljanje o naravi Cerkve in o njenem poslanstvu v svetu; 4) petrinska slu?ba rimskega ?kofa je nelo?ljivo povezana s sinodalno dinamiko, tako kot skupnostni vidik, ki vklju?uje celotno Bo?je ljudstvo in kolegialno razse?nost ?kofovske slu?be.

Med prihodnjimi koraki, ki jih je treba narediti v teolo?kih pogovorih, Dokument predlaga potrebo po: 1) bolj?i povezanosti med pogovori, – krajevnimi in mednarodnimi, uradnimi in neuradnimi, dvostranskimi in ve?stranskimi, vzhodnimi in zahodnimi – da bi se medsebojno obogatili; 2) skupnem obravnavanju primata in sinodalnosti, ki nista dve nasprotujo?i si cerkveni razse?nosti, ampak prej dve resni?nosti, ki se med seboj podpirata; 3) razjasnitvi besedi??a; 4) spodbujanju sprejemanja rezultatov pogovorov na vseh ravneh, tako da bodo ti lahko postali skupna dedi??ina; 5) teolo?kem razlaganju aktualnih odnosov med Cerkvami, saj se »dialog resnice« ne bi smel osredoto?ati samo na doktrinalne razlike v preteklosti.

POVZETEK DOKLUMENTA »RIMSKI ?KOF«

(?t. 166 – 188)

1. Razumevanje in izvr?evanje slu?be rimskega ?kofa sta z 2. vatikanskim koncilom vstopila v novo fazo. Od takrat je bila ekumenska razse?nost bistven vidik te slu?be, kakor so to osvetlili kasnej?i pape?i. Povabilo Janeza Pavla II. Ut unum sint, da bi s pomo?jo pastirjev in teologov vseh Cerkva na?li na?in za izvr?evanje primata »ki bi ga priznali eni in drugi«, je pomenil epohalen trenutek v tem ekumenskem zavedanju. To povabilo je dobilo posebno podporo v okviru pontifikata pape?a Fran?i?ka, ?igar u?enje in delovanje poudarjata sinodalno razse?nost njegove slu?be.

EKUMENSKA RAZMI?LJANJA O SLU?BI RIMSKEGA ?KOFA
2. Povabilo Ut unum sint je vzbudilo ?irok razpon odgovorov in ekumenskih razmi?ljanj. Teolo?ki ekumenski pogovori, uradni in neuradni, narodni in mednarodni, ki so se za?eli po 2. vatikanskem koncilu, so se v zadnjih desetletjih izkazali za privilegirano mesto za iskanje slu?be edinosti na vesoljni ravni. Z dolo?anjem poglavitnih tem in perspektiv osvetljujejo zanimanje za to vpra?anje in razvoj razprave z razli?nimi kr??anskimi izro?ili. Poleg tega izpostavljajo nov in pozitiven ekumenski duh v razpravi o vpra?anju.

3. To novo ozra?je je pokazatelj dobrih odnosov, ki so vzpostavljeni med kr??anskimi ob?estvi, predvsem pa med njihovimi voditelji. V ?asu, ko se odnosi med Cerkvami krepijo, moramo to »ponovno odkrito bratstvo« (UUS, 42) premisliti tudi v teolo?kem klju?u, poleg dogmati?nih razlik v preteklosti. ?ivljenje odnosov vklju?uje tudi nara??ajo?o zavest o »medsebojni odgovornosti« [mutual accountability] med kr??anskimi ob?estvi.

4. Opozoriti je treba, da se poudarki in sklepi razli?nih pogovorov razlikujejo glede na vpletena konfesionalna izro?ila. Poleg tega niso vsi teolo?ki pogovori teme obravnavali na enaki ravni ali z enako temeljitostjo. ?e so nekateri vpra?anju posvetili celotne dokumente, so ga drugi obravnavali samo v okviru splo?nih dokumentov, medtem ko spet drugi vpra?anja sploh ?e niso obravnavali. Ne da bi te razli?ne pristope in poudarke zatemniti, vendarle lahko ugotovimo slede?e sadove.

NOVI PRISTOPI K TRADICIONALNO OPOREKANIM TEOLO?KIM VPRA?ANJEM
5. Eden od sadov teolo?kih pogovorov je prenovljeno razumevanje »petrinskih besedil«, ki so bila zgodovinsko pomembna ovira med kristjani. Partnerji v dialogu so bili pozvani, naj se ogibajo anahronisti?nim projekcijam kasnej?ega doktrinalnega razvoja in naj ponovno razmislijo o Petrovi vlogi med apostoli. Na temelju sodobne eksegeze in patristi?nih raziskav smo dosegli nove uvide in vzajemno obogatitev, ko smo izzvali nekatera tradicionalna konfesionalna tolma?enja. Ponovno smo odkrili raznolikost podob, razlag in modelov v Novi zavezi, medtem ko so svetopisemski pojmi kot so episkopé (slu?ba nadzora), diakonija in pojem »petrinske funkcije« prispevali k razvoju bolj celovitega razumevanja »petrinskih besedil«.

6. Drugo sporno vpra?anje je katoli?ko razumevanja primata rimskega ?kofa kot ustanove de iure divino, medtem ko ga ve?ina drugih kristjanov razume kot ustanovo zgolj ?love?kega prava. Hermenevti?na pojasnila so pomagala vzpostaviti nov pogled na to tradicionalno dihotomijo, z upo?tevanjem primata tako de iure divino kakor tudi de iure humano, se pravi kot del Bo?je volje za Cerkev, ki je bila posredovana skozi ?love?ko zgodovino. S preseganjem razlikovanja med de iure divino in de iure humano, so pogovori poudarili razlikovanje med teolo?kim bistvom in zgodovinskimi okoli??inami primata – kot je izra?eno v Ut unum sint (UUS, 95). Na tej podlagi zahtevajo ve?jo pozornost in presojo v zgodovinskem okviru, ki je pogojeval izvr?evanje primata v razli?nih regijah in obdobjih.

7. Dogmati?ne definicije 1. vatikanskega koncila za druge kristjane predstavljajo veliko oviro. Nekateri ekumenski pogovori so zabele?ili obetaven napredek pri »ponovnem branju« ali »ponovnem sprejemanju« tega koncila, in odprli nove poti za natan?nej?e razumevanje njegovega u?enja. Ta hermenevti?ni pristop poudarja, da je pomembno, da dogmati?ne trditve 1. vatikanskega koncila ne razlagamo izolirano, ampak v lu?i njihovega zgodovinskega okvira, njihovega namena in njihovega sprejemanja – predvsem skozi u?enje 2. vatikanskega koncila.

8. S preu?evanjem besedila Pastor aeternus in zlasti koncilskih aktov in konteksta, ki je pogojeval izbiro uporabljenih izrazov (»ordinarij«, »direkten«, »neposreden«), je nekaterim pogovorom uspelo razjasniti dogmati?no definicijo vesoljne jurisdikcije, ko so ugotovili njen obseg in meje. Na isti na?in so lahko razjasnili formulacijo dogme o nezmotljivosti in se celo dogovorili o nekaterih vidikih njenega namena, ob priznanju, da je v nekaterih okoli??inah potrebno osebno izvr?evanje slu?be pou?evanja, glede na to, da je edinost kristjanov edinost v resnici in ljubezni. Kljub tem pojasnilom pa pogovori ?e vedno izra?ajo skrb glede odnosa nezmotljivosti s primatom evangelija, brezhibnosti celotne Cerkve, uresni?evanja ?kofovske kolegialnosti in potrebe po sprejemu.

PERSPEKTIVE ZA SLU?BO EDINOSTI V SPRAVLJENI CERKVI
9. Novi pristopi k temeljnim teolo?kim vpra?anjem, ki jih primat postavlja na univerzalni ravni, so odprli nove perspektive za slu?bo edinosti v spravljeni Cerkvi. ?tevilni teolo?ki pogovori in odzivi na Ut unum sint, ki temeljijo na argumentih, ki bolj zadevajo njihovo dobro kot pa bistvo, priznavajo potrebo po primatu na vesoljni ravni. Ob sklicevanju na apostolsko izro?ilo nekateri pogovori zagovarjajo, da je kr??anstvo ?e od za?etkov Cerkve utemeljeno na glavnih apostolskih sede?ih, ki so zasedali poseben red, na katerem je bil rimski sede? prvi. Na temelju ekleziolo?kih premislekov so nekateri pogovori trdili, da obstaja vzajemna soodvisnost med primatom in sinodalnostjo na vseh ravneh ?ivljenja Cerkve: krajevni, regionalni, pa tudi vesoljni. Drugo vpra?anje bolj pragmati?ne narave pa temelji na sodobnem kontekstu globalizacije in na misijonskih potrebah.

10. Teolo?ki pogovori, zlasti s pravoslavnimi Cerkvami in vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami priznavajo, da na?ela in modeli ob?estva, ki so jih spo?tovali v prvem tiso?letju (ali za te druge do konca 5. stoletja), ostajajo paradigmati?ni. V tistem obdobju so namre? kristjani Vzhoda in Zahoda kljub nekaterim za?asnim prelomom ?iveli v ob?estvu, bistvene strukture Cerkve pa so bile vzpostavljene in skupne. Nekateri kriteriji prvega tiso?letja so bili prepoznani kot oporne to?ke in kot vir navdiha za sprejemljivo izvr?evanje slu?be edinosti na vesoljni ravni, kot so: neformalni zna?aj – in ne prvenstveno jurisdikcijski – izrazov ob?estva med Cerkvami; »?astni primat« rimskega ?kofa; medsebojna odvisnost med prvenstveno in sinodalno razse?nostjo Cerkve, kot to osvetljuje Apostolski kanon 34; pravica do prito?be kot izraz ob?estva (kanoni iz Sardike); vzor?ni zna?aj ekumenskih koncilov; in raznolikost cerkvenih modelov.

11. ?eprav je prvo tiso?letje odlo?ilno, pa ?tevilni pogovori priznavajo, da ga ne bi smeli idealizirati in tudi ne zgolj poustvariti, saj razvoja v drugem tiso?letju ni mo? prezreti, pa tudi zato, ker bi moral primat na vesoljni ravni odgovarjati na sodobne izzive. Dolo?enih je bilo nekaj na?el za izvajanje primata v 21. stoletju. Prvi splo?ni dogovor je medsebojna odvisnost med primatom in sinodalnostjo na vseh ravneh Cerkve in posledi?na potreba po sinodalnem izvajanju primata. Nadaljnji dogovor zadeva raz?lenitev med »vsi«, »nekateri« in »eden«, treh dopolnjujo?ih se razse?nosti Cerkve na vsaki cerkveni ravni: »skupnostna« razse?nost, ki temelji na sensus fidei vseh kr??enih; »kolegialna« razse?nost, ki je izra?ena predvsem v ?kofovski kolegialnosti; in »osebna« razse?nost, ki je izra?ena v funkciji primata. Ve? pogovorov ima sinodalno dinamiko za nelo?ljivo od ?lenitve teh treh razse?nosti.

12. Tudi ekumensko razmi?ljanje je prispevalo k spoznanju, da moramo petrinsko funkcijo razumeti v okviru ?ir?e ekleziolo?ke perspektive. Pri presojanju primata so ?tevilni teolo?ki pogovori opozorili, da te tri razse?nosti – skupnostna, kolegialna in osebna – delujejo na vsaki od treh ravni Cerkve: krajevni, regionalni in vesoljni. V zvezi s tem je klju?no vpra?anje odnosa med krajevno in vesoljno Cerkvijo, ki ima pomembne posledice za izvajanje primata. Ekumenski pogovori so prispevali k dogovoru o so?asnosti teh razse?nosti, ko so vztrajali pri dejstvu, da ni mogo?e lo?iti dialekti?nega odnosa med krajevno in vesoljno Cerkvijo.

13. Drug pomemben preudarek, povezan z razli?nimi ravnmi Cerkve, je ekleziolo?ki pomen regionalne ali nadkrajevne razse?nosti v Cerkvi. Mnogi pogovori poudarjajo potrebo po ravnote?ju med izvajanjem primata na regionalni in svetovni ravni, pri ?emer ugotavljajo, da je za ve?ino kr??anskih skupnosti regionalna raven pomembnej?a za izvajanje primata, pa tudi za njihove misijonske dejavnosti. Nekateri teolo?ki pogovori z zahodnimi kr??anskimi ob?estvi so ob opa?anju »asimetrije« med temi ob?estvi in Katoli?ko Cerkvijo prosili za okrepitev katoli?kih ?kofovskih konferenc tudi na kontinentalni ravni, ter stalno »decentralizacijo«, ki jo navdihuje vzor starih patriarhalnih Cerkva.

14. Pomembnost regionalne ravni podpirajo tudi v pogovorih s pravoslavnimi in pravoslavnimi vzhodnimi Cerkvami, ki poudarjajo potrebo po ravnovesju med primatom in primati. Ti pogovori vztrajajo na dejstvu, da je »ekumensko prizadevanje sestrskih Cerkva Vzhoda in Zahoda, ki temelji na dialogu in molitvi, iskanje popolnega in celotnega ob?estva, ki ni vsrkanje in ne zlitje, ampak sre?anje v resnici in ljubezni« (O-C 1993, 14). V spravljenem kr??anstvu tak?no ob?estvo predpostavlja, da bi moral biti »odnos rimskega ?kofa do vzhodnih Cerkva in njihovih ?kofov […] bistveno druga?en od odnosa, ki je sedaj sprejet v latinski Cerkvi« (O-C US, 7a), in da bodo Cerkve »?e naprej imele pravico in mo?, da se bodo upravljale v skladu s svojimi izro?ili in disciplino« (Koptsko-katoli?ki dialog, 1979).

15. Pravoslavno-katoli?ki pogovor je omogo?il tudi novo kriti?no razumevanje pojava »uniatstva«, ki je tesno povezan z vpra?anjem primata in ekleziologije, ki zahteva neposredno jurisdikcijo Rimskega sede?a nad vsemi krajevnimi Cerkvami, ?esar »ni mogo?e ve? sprejeti ne kot metodo, ki ji je treba slediti in ne kot vzorca edinosti, ki ga na?e Cerkve i??ejo« (O-C, 1993, 12). Zgodovinski pojav »uniatstva« je vsekakor treba razlikovati od aktualnih resni?nosti vzhodnih katoli?kih Cerkva, ki predstavljajo poseben vzorec »edinosti v razli?nosti« zaradi svojega statusa sui iuris v Katoli?ki Cerkvi, ko ohranjajo svojo avtonomijo znotraj sinodalnih struktur. Vendar pa pravoslavne in vzhodne pravoslavne Cerkve sedanjega odnosa vzhodnih pravoslavnih Cerkva z Rimom ne priznavajo kot vzorec za prihodnje ob?estvo.

16. Preudarki na razli?nih ravneh Cerkve vodijo k razmi?ljanju o na?elu subsidiarnosti. To pomeni, da nobeno vpra?anje, ki ga lahko na primeren na?in obravnavajo na ni?ji ravni, ne sme biti preneseno na vi?jo raven. Subsidiarnost je priznana kot pomembno na?elo, ?e mora izvajanje primata zagotoviti udele?bo celotne Cerkve pri procesu odlo?anja. Nekateri pogovori uporabljajo to na?elo, da bi opredelili sprejemljiv model »edinosti v razli?nosti« s Katoli?ko Cerkvijo. Trdijo, da oblast rimskega ?kofa ne sme prese?i tiste, ki je potrebna za izvajanje njegove slu?be edinosti na vesoljni ravni in predlagajo prostovoljno omejitev izvajanja njegove oblasti, ?eprav priznavajo, da bi potreboval zadostno stopnjo oblasti za spoprijemanje s ?tevilnimi izzivi in zapletenimi obveznostmi, ki so povezane z njegovo slu?bo.

NEKAJ PRAKTI?NIH PREDLOGOV
17. V ?asu ekumenskih pogovorov in odzivov na Ut unum sint o primatu so razli?ne kr??anske skupnosti, zlasti pa Katoli?ka Cerkev izrazile razli?ne predloge ali prakti?ne zahteve. Ker je prva ekumenska dol?nost katoli?anov »preveriti svojo zvestobo Kristusovi volji glede Cerkve, in se, kot je dol?nost, z vso mo?jo lotiti dela za prenovo in reformo« (UR 4), so povabljeni, da resno upo?tevajo nasvete, ki so jim jih predlagali, da bi prenovljeno razumevanje in izvajanje pape?kega primata moglo prispevati k ponovni vzpostavitvi kr??anske edinosti.

18. Prvi predlog je »ponovno sprejetje«, »reinterpretacija«, »uradna interpretacija« »posodobljena razlaga« ali kar »preformulacija« u?enja 1. vatikanskega koncila s strani Katoli?ke Cerkve. Nekateri pogovori namre? opa?ajo, da so bili ti nauki globoko pogojeni z njihovim zgodovinskim okvirom in predlagajo, da bi morala Katoli?ka Cerkev poiskati nove izraze in besede, ki bi bili zvesti izvirnemu namenu, vendar pa vklju?eni v ob?estveno ekleziologijo in prilagojeni trenutnemu kulturnemu in ekumenskemu kontekstu.

19. Drug predlog, ki so ga dali nekateri ekumenski pogovori, je jasnej?e razlikovanje med razli?nimi odgovornostmi rimskega ?kofa, zlasti med njegovo patriarhalno oblastjo v Zahodni Cerkvi in njegovo prvenstveno slu?bo edinosti v ob?estvu Cerkva, tako Zahoda kot Vzhoda, in morda raz?iritev te ideje, da bi preudarili, kako bi se lahko druge zahodne Cerkve povezale z rimskim ?kofom kot primasom, ?eprav bi same imele dolo?eno avtonomijo. Poleg tega je potrebno razlikovati vlogo patriarha in vlogo prvenstva rimskega ?kofa od njegove politi?ne funkcije voditelja dr?ave. Ve?ji poudarek na izvajanju pape?eve slu?be v njegovi delni Cerkvi, v rimski ?kofiji, bi poudaril ?kofovsko slu?bo, ki jo deli s svojimi brati ?kofi in bi prenovil podobo pape?tva.

20. Tretje priporo?ilo, ki so ga oblikovali teolo?ki pogovori, zadeva razvoj sinodalnosti znotraj Katoli?ke Cerkve. S poudarjanjem vzajemnega odnosa med sinodalno formacijo ad intra Katoli?ke Cerkve in verodostojnostjo njenega ekumenskega prizadevanja ad extra, so dolo?ili podro?ja, na katerih je potrebna ve?ja sinodalnost znotraj Katoli?ke Cerkve. Posebej predlagajo nadaljnji razmislek o oblasti nacionalnih in regionalnih katoli?kih ?kofovskih konferenc, o njihovem odnosu s ?kofovsko sinodo in z Rimsko kurijo. Na vesoljni ravni poudarjajo potrebnost bolj?ega vklju?evanja vsega Bo?jega ljudstva v sinodalne procese. V duhu »izmenjave darov« bi lahko postopki in ustanove, ki ?e obstajajo v drugih kr??anskih ob?estvih, slu?ile kot vir navdiha.

21. Zadnji predlog je spodbujanje »koncilskega ob?estva« preko sre?anj med voditelji Cerkva na svetovni ravni, da bi ob?estvo, ki ga ?e delijo med sabo, postalo bolj vidno in bi se poglobilo. V istem duhu so ?tevilni pogovori predlagali razli?ne pobude za spodbujanje sinodalnosti med Cerkvami, zlasti na ravni ?kofov in primasov, z rednimi posveti ter skupnimi akcijami in pri?evanji.