Srce pastirja, ki nikoli ne zapre vrat
ANDREA TORNIELLI
»Nemo venit nisi tractus«, nih?e se ne pribli?a Jezusu, ?e ga ne pritegne, je zapisal sveti Avgu?tin in parafraziral besede Nazare?ana: »Nih?e ne pride k meni, ?e ga moj O?e ne pritegne«. V izvoru privla?nosti do Jezusa – tiste privla?nosti, o kateri je govoril Benedikt XVI., ko je spominjal na pot, po kateri se ?iri vera – je vedno delovanje milosti. Bog je vedno pred nami, nas pokli?e, nas pritegne, nas napravlja, da naredimo korak k Njemu ali vsaj v nas vzbudi ?eljo, da bi ta korak naredili, ?eprav se nam ?e vedno zdi, da nimamo mo?i in smo ohromljeni.
Srce pastirja ne more ostati ravnodu?no do ljudi, ki se mu poni?no pribli?ujejo in prosijo za blagoslov, ne glede na njihovo stanje, zgodovino, ?ivljenjsko pot. Srce pastirja ne ugasne tle?e lu?i tistih, ki ?utijo lastno nepopolnost, vedo?, da potrebujejo usmiljenje in pomo? od zgoraj. Srce pastirja vidi v tej pro?nji za blagoslov razpoko v steni, droben bli??, skozi katerega bi lahko delovala milost. In zato njegova prva skrb ni zapreti majhne razpoke, ampak sprejeti in podeljevati blagoslov in usmiljenje, da bi ljudje pred njim lahko za?eli razumeti Bo?ji na?rt za svoja ?ivljenja.
To temeljno zavedanje zasije v »Fiducia supplicans«, izjavi Dikasterija za nauk vere o pomenu blagoslovov, ki odpira mo?nost blagoslova neregularnih parov, tudi istospolnih, in jasno pojasnjuje ta blagoslov, da s tem ne pomeni odobravanja njihovih ?ivljenjskih izbir, saj ponovno poudari, da se je treba izogibati vsakr?ni ritualizaciji ali drugim elementom, ki bi lahko vsaj malo posnemali poroko. Gre za dokument, ki se poglablja v nauk o blagoslovih, pri ?emer razlikuje med obrednimi in liturgi?nimi ter spontanimi, ki jih ozna?ujemo bolj kot dejanja pobo?nosti, povezana z ljudsko pobo?nostjo. To je besedilo, ki deset let pozneje konkretizira besede pape?a Fran?i?ka v »Evangelii gaudium«: »Cerkev ni carinarnica, je o?etovski dom, kjer je prostor za vsakogar, ki s te?avo ?ivi vsakdanje ?ivljenje«.
Izvor deklaracije je evangeljski. Skoraj na vsaki strani evangelija Jezus kr?i verske tradicije in predpise, licemerstvo in dru?bene dogovore. In dela geste, ki ?kandalizirajo konformiste, samozvane »?iste«, tiste, ki uporabljajo norme in pravila kot ??it za odrivanje, zavra?anje, zapiranje vrat. Skoraj na vsaki strani evangelija vidimo u?itelje postave, ki sku?ajo s pristranskimi vpra?anji spraviti U?itelja v zadrego, nato pa ogor?eno mrmrajo zaradi njegove svobode, polne usmiljenja: »Ta sprejema gre?nike in jé z njimi!«.
Jezus je bil pripravljen te?i v hi?o stotnika iz Kafarnauma, da bi ozdravil njegovega ljubljenega slu?abnika, brez skrbi, da bi se oku?il z vstopom v dom pogana. Gre?nici je dovolil, da mu umije noge pred obsojajo?imi in prezirljivimi pogledi gostov, ki niso mogli razumeti, zakaj je ni odrinil. Pogledal je in poklical cestninarja Zaheja, medtem ko je ta sedel na vejah divje smokve, ne da bi pri?akoval, da se bo spreobrnil in spremenil svoje ?ivljenje, preden bi prejel ta pogled usmiljenja. Ni obsodil pre?u?tnice, ki je bila po zakonu podvr?ena kamenjanju, je pa razoro?il roke njenih krvnikov s tem, da jih je spomnil, da so tudi oni – tako kot vsi – gre?niki. Rekel je, da je pri?el zaradi bolnih in ne zaradi zdravih. Primerjal se je z edinstveno podobo pastirja, ki je pripravljen pustiti brez varstva 99 ovac, da bi ?el iskat edino izgubljeno. Dotaknil se je gobavca, ga ozdravil bolezni in stigme »nedotakljivega« izob?enca. Ti »zavrnjeni« so se sre?ali z njegovim pogledom in se po?utili ljubljene, prejemnike objema milosti, ki jim je bila dana brez kakr?nih koli predpogojev. Ko so ugotovili, da so ljubljeni in da jim je bilo odpu??eno, so spoznali, kaj so: ubogi gre?niki kot vsi drugi, ki potrebujejo spreobrnjenje, bera?i vsega.
Pape? Fran?i?ek je novim kardinalom februarja 2015 dejal: »Za Jezusa je pomembno predvsem dose?i in re?iti tiste, ki so dale?, ozdraviti rane bolnih, ponovno vklju?iti vse v Bo?jo dru?ino. In to nekatere pohuj?a! In Jezus se ne boji tovrstnega ?kandala! Ne misli na ljudi zaprte vase, ki jih pohuj?uje celo zdravljenje, ki jih pohuj?uje vsaka odkritost; vsak korak, ki se ne ujema z njihovimi miselnimi in duhovnimi vzorci; vsako ljubkovanje ali ne?nost, ki ne ustreza njihovim miselnim navadam in njihovi ritualni ?istosti«.
»Ve?ni katoli?ki nauk o zakonu«, poudarja Deklaracija, se ne spreminja. ?ele v kontekstu zakonske zveze med mo?kim in ?ensko »spolni odnosi najdejo svoj naraven, primeren in popolnoma ?love?ki smisel«. Zato se moramo izogibati, da blagoslov priznamo, kot »takega, kar ni«, torej kot zakon. Toda s pastoralnega in misijonskega vidika zdaj vrata niso zaprta »neregularnemu« paru, ki pride prosit za preprost blagoslov, morda ob obisku sveti??a ali med romanjem. Judovski u?enjak Claude Montefiore je prepoznal posebnost kr??anstva prav v tem: »Medtem ko druge religije opisujejo ?loveka, ki i??e Boga, kr??anstvo oznanja Boga, ki i??e ?loveka ... Jezus je u?il, da Bog ne ?aka na gre?nikovo kesanje, ampak gre in ga poi??e, da ga pokli?ete k sebi«. Odprta vrata molitve in majhnega blagoslova so lahko za?etek, prilo?nost, pomo?.
