杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Ormond Rush, avstralski duhovnik in profesor teologije na Avstralski katoli?ki univerzi, je dejal, da je v teh treh tednih zasedanja ?kofovske sinode pri?lo v ospredje tudi vpra?anje o pojmu izro?ila (tradicije) v lu?i »ljubezni do resnice«, kar je bila tudi ena glavnih to?k med drugim vatikanskim koncilom. Kot je dodal, so odgovori koncila smernice za razmislek o vpra?anjih, ki se zastavljajo na sinodi, in pri oblikovanju »povzetkov razlo?evanja o prihodnosti Cerkve«.

Skozi ?tiri seje koncila je bila glavna to?ka, ki se je ponavljala in ustvarjala napetosti, vpra?anje o izro?ilu. Joseph Ratzinger je v vlogi koncilskega teologa zapisal, da osnovno vpra?anje razprave lahko formuliramo na naslednji na?in: Ali je treba ohraniti intelektualno stali??e »antimodernizma« – staro politiko ekskluzivnosti, obsojanja in obrambe, ki je vodila v skoraj nevroti?no zanikanje vsega novega? Ali pa naj bi Cerkev, potem ko je sprejela vse potrebne ukrepe za za??ito vere, obrnila list in se usmerila k novemu in pozitivnemu sre?anju z lastnim izvorom, s svojimi ljudmi in z dana?njim svetom? Ker se je velika ve?ina koncilskih o?etov odlo?ila za drugo mo?nost, lahko o koncilu govorimo celo kot o novem za?etku. Prav tako lahko re?emo, da je bil s to odlo?itvijo narejen velik korak naprej v primerjavi s prvim vatikanskim koncilom.

Kot je dejal Rush, se je drugi vatikanski koncil torej posvetil novi nalogi, kar je bila »povezava kr??anske vere z zgodovino«. Joseph Ratzinger je kot vir napetosti videl dva pristopa k izro?ilu. Imenuje ju stati?no in dinami?no razumevanje izro?ila. Prvo je legalisti?no in ahistori?no, torej primerno za vse kraje in ?ase, drugo pa je personalisti?no, zakramentalno in ukoreninjeno v zgodovini, zato ga je treba razlagati z zgodovinsko zavestjo. Prvo se osredoto?a na preteklost, drugo pa na preteklost, ki se uresni?uje v sedanjosti, vendar je odprto za prihodnost, ki se bo ?ele razodela. Koncil je za opis tega drugega pristopa v dogmati?ni konstituciji Dei Verbum uporabil izraz »?ivo izro?ilo« (Dei Verbum, 12). Ko govori o dinami?nem razumevanju apostolskega izro?ila, u?i, da »izro?ilo, ki prihaja po apostolih, v Cerkvi napreduje (se razvija) s pomo?jo Svetega Duha. Raste razumevanje stvarnosti in besed, ki se posredujejo« (Dei Verbum, 8). V nadaljevanju govori o treh med seboj povezanih na?inih, po katerih Sveti Duh vodi apostolsko izro?ilo: delo teologov, ?iveta izku?nja vernikov in razlaga cerkvenega u?iteljstva. Rush je pripomnil, da tak?no razumevanje pravzaprav spominja na »sinodalno Cerkev«.

V zvezi z dinami?nim razumevanjem izro?ila je ponovno navedel Ratzingerja: »Ni nujno, da je vse, kar obstaja v Cerkvi, tudi legitimno izro?ilo. Z drugimi besedami, niso vsa izro?ila, ki nastajajo v Cerkvi, resni?no obhajanje in udejanjenost Kristusove skrivnosti. Obstaja izkrivljeno izro?ilo in legitimno izro?ilo ... Posledi?no je treba izro?ilo obravnavati ne le afirmativno, ampak tudi kriti?no; kot merilo za to nujno kritiko imamo Sveto pismo, in nanj se mora izro?ilo vedno sklicevati in se z njegovega vidika tudi presojati.«

Rush je nadaljeval, da je v sredi??u dinami?nega razumevanja izro?ila v Dei Verbum bila »obnovitev personalisti?nega razumevanja razodetja, kot ga najdemo v Svetem pismu in patristi?nih spisih prvih stoletij Cerkve«. »Razodetje ni le sporo?anje resnic o Bogu in ?love?kem ?ivljenju, ki so bile v Svetem pismu in doktrinarnih izjavah izoblikovane v dolo?enih trenutkih zgodovine Cerkve kot odgovor na ?asovno pogojena vpra?anja, postavljena izro?ilu. Razodetje je predvsem sporo?ilo o Bo?ji ljubezni, sre?anje z Bogom O?etom v Kristusu po Svetem Duhu. Dei Verbum govori o Bo?jem razodetju v smislu prijateljstva in osebnega sre?anja, predvsem pa v smislu ljubezni in resnice.« V Deu Verbum 2 pi?e: »V tem razodetju nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kot svoje prijatelje in med njimi ?ivi, da bi jih povabil in sprejel v svoje ob?estvo ... Najgloblja resnica, ki jo to razodetje razkriva o Bogu in o ?lovekovem odre?enju, nam sije v Kristusu, ki je hkrati srednik in polnost vsega razodetja.«

  (Vatican Media)

Kar je po Rushovih besedah pomembno za razumevanje sinodalnosti in kar je tudi cilj tega sinodalnega zasedanja, je, da je to »Bo?je razodetje navzo?e kot nenehno sre?anje v sedanjosti in ne le kot nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti. »Trenutek Bo?jega samorazodetja (vedno v Kristusu po Svetem Duhu) in povabilo v odnos z Bogom ostajata ?iva realnost tukaj in zdaj. To ne pomeni, da lahko pride do novega razodetja o tem, kdo je Bog. A isti Bog je – v istem Jezusu Kristusu ter po razsvetljenju in mo?i istega Svetega Duha – stalno usmerjen k ?love?kim bitjem in je z njimi v dialogu v vedno novem tukaj in zdaj zgodovine, ki nenehno vodi ?love?tvo k novim dojemanjem, novim vpra?anjem in novim spoznanjem, v razli?nih kulturah in krajih, medtem ko svetovna Cerkev te?e skozi ?as proti neznani prihodnosti do konca ?asa.«

Navzo?nost tega dialoga med bo?anskim in ?love?kim vidimo tudi v Dei Verbum 8: »Bog, ki je govoril v preteklosti, stalno govori z nevesto (Cerkvijo) svojega ljubljenega Sina, in Sveti Duh, po katerem odmeva ?ivi glas evangelija v Cerkvi in po njej v svetu, vodi vernike v vso resnico ter deluje tako, da Kristusova beseda med njimi prebiva v vsem svojem bogastvu.« Kot je trdil Ratzinger, je »razumevanje razodetja v osnovi dojeto kot dialog med Bogom in ljudmi ... Dialog Boga se vedno odvija v sedanjosti ... z namenom, da bi nas prisilil odgovoriti«.

»Ta sinoda je dialog z Bogom,« se je Rush obrnil na zbrane udele?ence, in »to je bil tudi privilegij in izziv va?ih pogovorov v Duhu. Bog pri?akuje va? odgovor.« Drugi vatikanski koncil »je Cerkev pozval, naj je vedno pozorna na premike Boga, ki razodeva in re?uje ter je navzo? in dejaven skozi tok zgodovine, ter naj opazuje znamenja ?asov v lu?i ?ivega evangelija«. »Razlo?evanje znamenj ?asov v sedanjosti posku?a ugotoviti to, kar nas Bog spodbuja, da vidimo z Jezusovimi o?mi v novih ?asih. A prav tako nas spodbuja, da smo pozorni na pasti, kjer bi nas lahko potegnilo v na?ine razmi?ljanja, ki niso od Boga. Te pasti so lahko v tem, da smo zasidrani izklju?no v preteklosti ali izklju?no v sedanjosti ali da nismo odprti za prihodnjo polnost Bo?je resnice, h kateri Duh resnice vodi Cerkev. Razlo?evanje razlike med prilo?nostmi in pastmi je naloga vernikov – laikov, ?kofov in teologov – vseh,« pri ?emer se je Rush skliceval na koncilsko konstitucijo Gaudium et Spes: »Naloga vsega bo?jega ljudstva, zlasti pastirjev in teologov je, da s pomo?jo Svetega Duha razli?ne glasove dana?njega ?asa poslu?ajo, jih razlo?ujejo in razlagajo ter presojajo v lu?i Bo?je besede; tako da bo razodeto resnico mogo?e vedno globlje dojeti, bolje razumeti in prikladneje podajati.« Rush je sklenil z besedami, da je ta razodeta resnica »oseba, Jezus Kristus«. Kot vodilo pri razlo?evanju sklepnega povzetka sinodalnega dela pa je ponudil vabilo iz Pisma Hebrejcem (12,2): »Uprimo o?i v Jezusa.«