S. Maria Grazia Angelini OSB: Pripovedovati prilike namesto izdajati razglase
S. Maria Grazia Angelini OSB
Generalna kongregacija 16. – 23. oktobra 2023
Duhovne pobude
»Manj?e od vseh …« (Mr 4,30)
Pripovedovati prilike namesto izdajati razglase
1. Uvod
» O kak?nih stvareh se pogovarjata med potjo?« (Lk 24,17). Ko je Jezus pri?el do dveh u?encev, ki sta se pogovarjala med sabo, je za?en?i z vpra?anjem (»o kak?nih stvareh se pogovarjata?«) ter iz posledi?nega postanka ob Svetem pismu in iz lomljenja kruha, njuno pot obrnil v obliki ?rke »U«. Na?i pogovori so sedaj na odlo?ilni to?ki, pri?lo je do dolo?ene spremembe, to moramo upo?tevati. Bo?ja beseda, ki smo jo poslu?ali in jo povezali z dogodki, ki nas obdajajo, nas priganja in nas razsvetljuje. Cerkev, verujo?a vest vsakega ?lana, je danes pretresena. Medtem ko okoli nas besnijo vojne, smo okusili duhovni pogovor, poslu?ali veliko ?elelnikov, veliko velelnikov, poskusov razumevanja zapletene, vznemirljive stvarnosti … kaj re?i? Spet je ?as, da dvignemo pogled k navdihujo?i lu?i evangelija. Evangelij ne daje re?itev, ampak razkriva vedno presenetljivo dinami?nost Duha, ki prina?a izpolnitev.
No, s polo?aja, naj katerem sem se po milosti zna?la, na robu sinode in v molitvi, nas je s p. Timothyjem pritegnil ta evangelij. Dve majhni priliki iz 4. pogl. Markovega evangelija, osebna izkaznica kraljestva, sta eden od svetih mest za Jezusa najbolj zna?ilnega razodetjem in iz tega, kako Jezus svojo Cerkev vidi kot slu?abnico kraljestva. Iz tega prihaja lu? tudi na sinodalno pot.
2. Vznemirjajo?e vpra?anje
»Kako naj ponazorimo Bo?je kraljestvo, oziroma s kak?no priliko naj ga predstavimo?« Jezus za?ne z dvojim vpra?anjem. Kot da bi hotel vplesti sogovornika in danes se vpra?anje raz?irja na ta sveti zbor, v svoje prizadevanje, da bi Bo?jemu ljudstvu in onstran predlo?il povzetek poti.
Jezus je povedal ?e veliko prilik. »Lepota njegovega razodetja je v tem, da nam je govoril o Bogu in ?loveku skupaj, o enem v drugem. Zato »je Jezusovo razodetje paraboli?no, in tak?no mora biti kr??ansko bivanje« (B. Maggioni). Zato Jezus tukaj v svojo pripovedno umetnost pritegne poslu?alce. In to vpra?anje nas danes globoko zadeva. Bo?je kraljestvo je treba vedno oznanjati »v priliki«, se pravi na sti?i??u njegove navzo?nosti in na?ega izkustva, sicer njegova prese?na skrivnost zveni tuje. Sti?i??e je simboli?no nakazujo?e, ne zaklju?ujo?e.
Kako torej danes izrekati skrivnost Kraljestva, presenetljive in dramati?ne rasti, pripovedujo? v teh dneh o sinodalni poti, z besedami mesa?
3. Kot seme, ki je bilo vr?eno, ki je padlo v zemljo
Bistvo prilike je kontrast. Majno seme – velika gostoljubna rastlina. Pomaga nam dojemati, kako Jezus vidi svojo zgodovino in zgodovino Cerkve; in kak?en je njegov slog. Draga mu je podoba semena, ve?krat jo uporabi. Tudi in zlasti v zadnji uri pred Grki, ki prosijo, da bi ga videli: »?e p?eni?no zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; ?e pa umre, obrodi obilo sadu (…) kjer sem jaz, tam bo tudi moj slu?abnik« (Jn 12,24.26). Tam bo podoba imela vso velikono?no svetlobo. To je lu?: skrivnost zrna, ki vr?eno, predano, pome?ano z zemljo, tako da umre postane gostoljubna rastlina. Poklicani smo, da doumemo navdihujo?i pomen podobe. To je skrivnost porajanja, zastonjske zaveze. Veliki izziv Boga, ki ljubi ljudi.
Jezus kot Sin, popolnoma predan O?etovi volji, popolnoma zaupajo? v mo? Njega, ki ga je poslal na svet, tukaj obdela svojo kenozo na zemlji. Protislovno razlo?uje znamenja tega, kar bi se lahko zdelo polom, in svoji Cerkvi ponudi pogled za razlo?evanje znamenj Kraljestva.
Na ta na?in prepre?i, da bi paradoks Kraljestva razvodenel v mistificirajo?em razumevanju, ki vedno zelo zapeljuje u?ence, vedno, preden kri? ponudi zadnje in odlo?ilno pojasnjevalno znamenje. V Jezusovi zadnji izro?itvi, v evharistiji, obhajani v srcu no?i, Cerkev, ki se oklepa tega »bla?enega drevesa«, raste in se razveja. In steguje nove veje, za vsako nepredvideno jato ptic, ki i??e senco, i??e gnezdo za nove generacije.
In tako smo dele?ni provokacije, naj stkemo svojo paraboli?no pripoved, da bi oblikovali evangeljski odgovor na dana?nje izzive, rev??ino, zmedenost.
4. Dojeti razodevajo?o in u?inkovito mo? prilike
Potrebujemo veliko ti?ine in resni?ne poni?nosti, da bi v sebi in v Cerkvi dojeli dynamis Besede in da bi ji naredili prostor. Presenetljiv pomen majhnega kot nosilca prihodnosti je zna?ilen za Jezusov slog. Govori o Bo?jih okusih. Tako prihaja Bo?je kraljestvo. Jezus samega sebe vidi v slabotnem, golem in zani?evanja vrednem semenu, ki je brez videza, je bedno, brez lepote, ki je samo (dokler ne umre), na videz negibno, trohne?e po izro?itvi zemlji in o?ivi v nepredvidljivi, nezaustavljivi, gostoljubni dinamiki. In v dinamizmu izro?itve zemlji vzide kraljestvo ter postane zavetje, da bi v njegovi senci vse ptice neba na?le osve?itev in prostor za gnezdenje.
Nasprotje in nepretrganost med preprostostjo izhodi??a (seme) in veli?ino cilja (drevo) zaznamujeta tudi izku?njo vere. Danes nas mora to znova presenetiti. To smo zaznali v mnogih posegih v dvorani. In iz evangelija dobimo nit smisla.
Prilika nam tako daje jezik za razlago poti tega meseca sejanja. Danes, v kulturi boja za prevlado, dobi?ek in »sledilce«, ali pa bega, je potrpe?ljivo delo sejanja te sinode samo po sebi globoko prevratni?ko in revolucionarno dejanje z logiko najmanj?ega semena, ki se pogrezne v zemljo. Tako se mi zdi, da se sinoda spozna poklicana, da si drzne napraviti sintezo-kot-seme, da bi odprla pot preoblikovanju, novi obliki, ki jo zahteva ?ivljenje.
Gre za doumetje, med tolikimi poslu?animi besedami, »najmanj?ega«, polnega prihodnosti in kako si drzniti zamisliti, kako ga izro?iti zemlji, ki ga bo dozorela, da bo postal gostoljuben kraj: »S kak?no priliko naj ga predstavimo?«
»Kako se bo to zgodilo?« se je spra?evala Marija iz Nazareta Lk 1,33.37). In ona, obsen?ena po Duhu, se je te umetnosti u?ila iz svojega lastnega naro?ja in svojo nemogo?o priliko poje v Magnificatu. To nas u?i, kako se lahko zelo majhna, neznatna deklica iz Galileje, uskladi z mo?jo Duha in razume zgodovino. Predlaga drzne vizije. Naredi prero?ke geste. Brez za??ite mogo?nih in bogatih.
Iz Duha izhaja umetnost doumevanja in pripovedovanja ?e neznanih podobnosti med Bo?jim kraljestvom in najbolj preprostimi, zelo majhnimi, krhkimi in vitalnimi resni?nostmi zemlje, podobnostmi, ki odpirajo prihodnost.
In tukaj, kak?na sozvo?ja izsledimo v pogovorih v teh blagoslovljenih dnevih, in kako naj jih pripovedujemo? Vsakdanja zgodovina Cerkve je polna prilik, ki ?akajo na pripovedovanje s pogledom, uprtim v Jezusove o?i. V vsakem do?ivljaju Cerkve smo poklicani, da prepoznamo kristolo?ko obliko majhnosti in kristolo?ko obliko preobrazbe, ki se dovr?eno razodeva v kri?u, »arbor alta«. To je gostoljubna veli?ina, ki je dozorela skozi spust v zemljo, s svobodno in ljube?o izro?itvijo.
Nasprotno pa zgodbe, ki se pripovedujejo danes, ?rpajo nit smisla iz obrabljenih fraz priznane kulture ali iz neumnih utopi?nih izmi?ljij, ali nasprotno iz neutola?ljivih ugovorov Godota. Potrebno je veliko ti?ine in resni?ne poni?nosti.
Prilika nam mo?no kli?e, naj vzamemo resno tistega »najmanj?ega«, ki je ?lovek (Ps 8), ki varuje prese?no ustvarjalno mo?. Delo korenin mora zoreti za?en?i z oblikovanjem vesti. Najmanj?i je v Jezusu vsak kr??eni, ki je poklican, da vstopi v sinergijo s presenetljivo mo?jo posejanega semena. To pomeni, da odlo?no lo?imo pastoralno delo od kakr?nega koli statisti?nega, u?inkovitostnega, postopkovnega pogleda, postavljenega kot sistem, da bo osredoto?eno na oblikovanje vesti kr??enih, v svetu, zasi?enem z hybris, ki ga vabi post ?love?ko.
Prosim, da bi ta sinodo prejela umetnost novih pripovedi, korenito poni?nost tistega, ki se u?i prepoznati podobnost Kraljestva v najbolj resni?nih, vitalnih dinamizmih ?love?kega, prvotnih virih ?ivljenja, ki skrivnostno utripa v vseh svetovih in sferah ?love?kega bivanja, v ?udovitem skritem sozvo?ju. Z veliko potrpe?ljivostjo in sposobnostjo preiskovanja no?i.
Dobro sklepno delo je v pripovedovanju novih prilik, ki nam omogo?ajo, da razmi?ljamo, rastemo, upamo in hodimo skupaj.
