Antologija patristi?nih besedil za za?etek sinodalnega dela
ANTOLOGIJA PATRISTI?NIH BESEDIL
ZA ZA?ETEK SINODALNEGA DELA
[ki jih je predlagal pape? Fran?i?ek]
Sveti Duh je protagonist cerkvenega ?ivljenja: na?rt zveli?anja za ?love?ko dru?ino se uresni?uje z milostjo Svetega Duha.
Ne glede na to, ali ?eli? upo?tevati starodavne ?ase - blagoslove o?akov, pomo?, ki jo je zagotavljala postava, podobe, prerokbe, hrabrost v vojni, ?ude?e, ki so jih storili pravi?ni - ali stvari, ki so bile pripravljene za Gospodov prihod v mesu, (vse to se je uresni?ilo) po Svetem Duhu. Najprej je bil z Gospodovim lastnim telesom, postal je njegovo nelo?ljivo maziljenje, kakor je zapisano: »Tisti, na katerega ste videli Duha sestopiti in ostati, ta je moj ljubljeni Sin«; in »Jezus iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom«. Nato je vsako Kristusovo dejanje potekalo ob pomo?i Svetega Duha. Prisoten je bil, ko je bil Kristus izpostavljen hudi?evim sku?njavam [...], ko je delal ?ude?e [...]. Po vstajenju od mrtvih ga ni nikoli ve? zapustil. V ?elji, da bi prenovil ?loveka in mu vrnil milost, ki jo je prejel z Bo?jim dihom in jo je izgubil, diha na obraze u?encev, kaj pravi? »Prejmite Svetega Duha. Tistim, ki jim grehe odpustite, jim bodo odpu??eni; tistim, ki jim jih ne odpustite, ne bodo odpu??eni«. In ali ni ureditve Cerkve jasno in neizpodbitno prinesel Duh? Kajti on je Cerkvi dal - pravi – »najprej apostole, nato preroke, nato u?itelje, nato ?ude?e in nato spet karizme ozdravljenja, pomo?i, upravljanja in dar jezikov«. Ta vrstni red je v skladu z razdelitvijo darov Svetega Duha (Bas, (Bas., Spir. 16, 39, 4-32).
a. Sveti Duh v cerkveni skupnosti spro?i globoko in raznoliko dinamiko: »vrve?« binko?ti.
Toda tudi prihod Svetega Duha se zgodi ob tretji uri, kakor izvemo v Apostolskih delih, ko Peter zaradi tega, ker so se farizeji posmehovali u?encem, ki so se izra?ali z mo?jo mnogovrstnih jezikov (?ν τ? ποικ?λ? τ?ν γλωσσ?ν ?νεργε??), pravi, da tisti, ki tako govorijo, niso opiti: bila je namre? tretja ura (Baz. [?], ascet. 13: PG 31, 877, 24).
b. Sveti Duh harmoni?no komponira zgodovino zveli?anja: harmonija ne pomeni sinteze, ampak vez ob?estva med razli?nimi deli.
Toda Bog je, ?e preden je obstajalo kar koli od tega, kar zdaj vidimo, in ko si je zamislil, da bi uresni?il tisto, ?esar ?e ni bilo, hkrati zasnoval, kak?en naj bi bil svet, in skupaj z njegovo obliko ustvaril usklajeno snov. Nebesom je dodelil naravo, ki je primerna nebesom, obliki zemlje pa je dal bistvo, ki ji je lastno in ji pripada. Nato je oblikoval ogenj, vodo in zrak, kakor je ?elel, in jih spravil v ?ivljenje, kakor je zahteval smisel obstoja vsakega od elementov. Z nerazdru?ljivo vezjo skladnosti je ves svet, sestavljen iz razli?nih delov, povezal v enotno ob?estvo in harmonijo, tako da so se celo elementi, ki so bili med seboj najbolj oddaljeni, zdeli zdru?eni zaradi sorodnosti (Baz., Hex. 2,49-61).
- Cerkev: ena harmonija v mnogih glasovih, ki jo ustvarja Sveti Duh.
»Glas narodov med gorami, podoben glasu mnogih narodov, glas kraljev in zbranih narodov« (Iz 13,4). Verjetno je glas narodov, ki jih je veliko na gorah, Cerkev. Zato je bila izbrana ravna gora, da bi imela prost prostor za zbiranje mno?ice tistih, ki se vzpenjajo v vi?ave Bo?jega spoznanja. Zato na ravni gori vidi mno?ico tistih, ki so se zbrali iz mnogih krajev in govorijo z enim glasom vere. In pravi Sveti Duh po preroku: Glas mnogih narodov na gorah (na katerih je bilo postavljeno znamenje), podoben (tistemu) glasu mnogih narodov. In edinstven je ta glas, a vendar je podoben glasovom mnogih narodov. Edinstven je torej po skladnosti vere, a vendar podoben mnogim glasovom, ker ga je Sveti Duh v ognjenih jezikih raz?iril na vsakega od apostolov, ki so nameravali sejati Ε?αγγ?λιον med narode po vsem svetu (Bas. [?], En. in Is 13, 259: PG 30, 573B).
Sveti Duh je izvor harmonije med Cerkvami: Bazilij bratom ?kofom Zahoda.
Kakor torej cenimo va?o medsebojno skladnost in edinost kot na?e dobro, tako vas tudi vabimo, da bi bili dele?ni na?ega trpljenja, ki ga povzro?ajo lo?itve, in da se ne bi lo?ili od vas, ker smo si zaradi kraja oddaljeni, ampak da bi drug drugega sprejemali v harmoniji enega telesa, ker smo zdru?eni v ob?estvu po Duhu (Bas., ep. 90, 1, 26-32).
a. Sveti Duh nas vodi za roko in nas tola?i.
»Pri?akujte namre? stisko za stisko in upanje za upanjem, ?e malo, ?e malo« (Iz 28,10). Na ta na?in zna Sveti Duh potola?iti (lit.: ψυχαγωγε?ν = vodi za roko, spodbuja, tola?i) svoje otroke, ki jih hrani z obljubo prihodnosti. Po stiskah pravzaprav ostane upanje: pri?akovana resni?nost je pripravljena priti (Bas., ep. 140, 1, 34-38).
- Tola?ilno delovanje Svetega Duha, ki ga prikazuje gostilni?ar, kateremu je bil zaupan ?lovek, ki je naletel na razbojnike (prim. Lk 10,25-37).
Bo?ja rosa je potrebna, da ne bi zgoreli in postali neplodni, in tam, kjer imamo to?nika, ki ga predstavljajo razbojniki, naj bo tudi zagovornik, Duh, ki ga predstavlja gostitelj. Gospod je 'svojega' ?loveka, ki je padel razbojnikom v roke, zaupal Svetemu Duhu. Ta se ga je usmilil, mu obvezal rane in mu dal dva kraljevska denarja, da bi po Duhu prejel podobo in pisavo O?eta in Sina, da bi prejeti darovi obrodili sad in ga pomno?enega vrnili zadnji dan (Iren., haer. III, 17, 3).
- Ta, ki nas varuje, je Sveti Duh.
Ko torej du?a obrodi sadove, vredne ve?ne ?itnice (prim. Mt 3,12), ji (Duh) ostane blizu in jo (varuje) ter odvrne od nje zasede divjega pra?i?a (prim. Ps 74,14) (Bas. [?], En. in Is. 1, 20: PG 30, 152C-153A).
- Ve?plastno zagovorni?ko delovanje Svetega Duha
?e Sveti Duh sre?a cestninarja, ki ima vero, ga naredi za evangelista (prim. Mt 9,9); ?e sre?a ribi?a, ga izpopolni v teologa (prim. Mt 4,19); ?e najde skesanega preganjalca, ga spremeni v apostola narodov, glasnika vere, izbrano posodo (prim. Apd 9,15). Po njem ?ibki postanejo mo?ni, revni postanejo bogati, neizobra?eni preprosti ljudje postanejo modrej?i od modrih. Pavel je bil slaboten, toda zaradi navzo?nosti Duha je njegovo osebno obla?ilo prineslo ozdravljenje tistim, ki so ga prejeli (prim. Apd 19,12). Tudi sam Peter je imel telo, vse prizadeto od slabosti, toda po milosti Svetega Duha, ki je bival v njem, je senca, ki je izhajala iz njegovega telesa, pregnala bolezni tistih, ki so bili oslabljeni (prim. Apd 5,15). Peter in Janez sta bila revna, nista imela ne srebra ne zlata (prim. Apd 3,6), vendar sta podarila zdravje, dragocenej?e od mnogih zlatnikov. Hromi, ki je od mnogih prejel zlato, je ?e vedno ostal bera?, ko pa je od Petra prejel dobrobit, je prenehal bera?iti, skakal je kot jelen in hvalil Boga. Janez ni poznal modrosti sveta, a je z mo?jo Duha izrekel besede, na katere ne more gledati nobena modrost. Duh prebiva v nebesih, napolnil je zemljo, prisoten je povsod in nikjer ni kraja, kjer ga ne bi bilo. Prebiva popolnoma v vseh in popolnoma z Bogom. Opravlja slu?bo zagotavljanja svojih darov, vendar ne Slu?i tako, da prina?a svoje darove, vendar ne deluje v vlogi slu?abnika, ampak svoje milosti deli po svoji lastni mo?i. »Razdeli, pravi Sveto pismo, svoje darove in jih vsakemu dodeli, kakor ho?e« (1 Kor 12,11). Poslan je v skladu z na?rtom zveli?anja, vendar deluje popolnoma neodvisno. Molimo, da bo navzo? v na?ih du?ah in da nas ne bo zapustil pod nobenim pogojem, po milosti na?ega Gospoda Jezusa Kristusa, kateremu slava in mo? na veke vekov. Amen (Bas., fid. 3).
a. Sveti Duh je tisti, ki nas naredi za Cerkev.
»Poslu?ajte to, vsi narodi, prisluhnite, vsi prebivalci zemlje, ljudje iz ljudstva in plemi?i, bogati in revni skupaj" (Ps 49,2-3). Kajti tisti, ki nas kli?e iz najrazli?nej?ih krajev, ustvarja edinost, iz nas dela Cerkev (? ?κκκλησι?ζων) in z oznanjevanjem (τ? κηρ?γματι) sklicuje vse, je Paraklet, Duh resnice (Jn 14,17), ki po prerokih in apostolih zbira vse odre?ene; po vsej zemlji se namre? ?iri njihovo oznanilo in do konca sveta njihove besede (Ps 18,5); zato pravi: Prisluhnite vsi narodi in vsi prebivalci zemlje (Ps 48,2): Zato je tudi Cerkev sestavljena iz ljudi najrazli?nej?ih stanov, tako da nih?e ni izpu??en iz dobrobiti (Bas., hom. in Ps. 48: PG 29, 433, 9-18).
Tako je Duh resni?no kraj svetnikov. Svetnik pa je s svoje strani gostoljubni kraj za Duha, saj se ponuja za bivanje z Bogom in se imenuje tudi njegov tempelj (Bas., Spir. 26, 62, 22-24).
- Nehvale?nost in neu?ljivost ?alostita Svetega Duha, ki prebiva v nas.
Niti zaradi dejstva, da je Duh v tebi - ?e je res, da je v tebi v celoti -, niti zaradi dejstva, da pou?uje nas, zaslepljene, pri izbiri tistega, kar je za nas koristno, in nas vodi, nisi o?kodovan v svojem pokon?nem in svetem mnenju o njem. Dejansko je najvi?ja stopnja nehvale?nosti ta, da dobrotljivost dobrotnika postane povod za nehvale?nost (?φορμ?ν ?χαριστ?α?). »Ne u?alostite Svetega Duha« (Ef 4,30). Poslu?ajte, kaj pravi ?tefan, ki je bil darovan kot prvi sad mu?encev, ko ljudem o?ita neu?ljivost in neposlu?nost: »Vi, pravi, se vedno upirate Svetemu Duhu«. In spet Izaija: »Razdra?ili so Svetega Duha in se je obrnil v sovra?tvo proti njim«. In v drugem odlomku: »Jakobova hi?a je spravila v ogor?enje Gospodovega Duha«. (Bas., Spir. 19, 50, 5-17)
- Prazne besede ?alostijo Svetega Duha
Vpra?anje 23. Do koliko besed se ocenjuje govori?enje? Na splo?no je vsaka beseda, ki ne prispeva k izpolnjevanju tega, kar moramo storiti v Gospodu, nekoristna. In nevarnost take besede je tako velika, da ne glede na to, kako dobro je to, kar je re?eno, ?e ni namenjeno izgradnji vere (prim. Ef 4,29), se tisti, ki je govoril, ne izogne nevarnosti, ker ta beseda ni dobra, ampak u?alosti Svetega Duha, ker to, kar govori, ni namenjeno izgradnji. Apostol nas je tega jasno nau?il, ko je dejal: »Iz va?ih ust naj ne pride zlobna beseda, ampak dobra beseda za izgradnjo vere, da bi bila dar tistim, ki poslu?ajo« (Ef 4,29), in dodal: »In ne ?alostite Bo?jega Svetega Duha, s katerim ste bili zaznamovani« (Ef 4,30). Je sploh treba povedati, Kako veliko zlo je ?alostiti Bo?jega Svetega Duha? [klevetanje, obrekovanje] (Bas., reg. brev. 23: PG 31, 1098D-1100A).
»To upo?tevaj in prosi Boga, da bi se izogibal praznim razpravam, ki ne koristijo ni?emur drugemu kot pogubi tistih, ki jih poslu?ajo« (2 Tim 2,14) ... »Izogibaj se tudi nespametnih in nevednih razprav, saj ve?, da izzivajo prepir« (2 Tim 2,23). ?lovek se ne sme spu??ati v prazne pogovore, iz katerih ne izhaja ni? dobrega. Kajti govoriti ali delati dobro samo po sebi, ne da bi gradili vere, pomeni ?aliti svetega Bo?jega Duha (Bas., reg. mor. 25, PG 31, 744B).
Ker Gospod ne pusti brez obsodbe tistih, ki se ukvarjajo s praznim govorjenjem, in ?e mo?neje obsodi tistega, ki pu??a talente v nedejavnosti, nam je apostol sporo?il, da tudi tisti, ki izre?e dobro besedo, a ne poskrbi za gradnjo vere, ?alosti Svetega Duha (prim. Ef 4,30), zato moramo pomisliti, kak?na sodba ?aka tistega, ki nevredno jé in pije (Bas., bapt. I, 3: PG 31, 1577BC).
