Zgodovina sinode od Pavla VI. do pape?a Fran?i?ka
Giacomo Costa
?kofovska sinoda je bila ustanovljena leta 1965 na pobudo Pavla VI., ki jo je v motu propriu Apostolica sollicitudo opredelil kot »stalni svet ?kofov za vesoljno Cerkev«. S tem je uresni?il zahtevo, ki jo je podal koncil ?e skoraj pri koncu, zlasti med razpravo o kolegialnosti. ?e takrat se je pape? zavedal, da se bo sinoda s?asoma spremenila. V motu propriu je namre? zapisal: »Kot vsaka ?love?ka ustanova se bo s?asoma izpopolnila.«
Razvoj sinode je potekal vzporedno s postopnim sprejemanjem koncila, zlasti ekleziolo?kega pogleda, v katerem temeljijo odnosi med Bo?jim ljudstvom, ?kofovskim zborom in rimskim ?kofom. Pape? Fran?i?ek to izra?a z razmi?ljanjem o konstitutivni sinodalni razse?nosti Cerkve ob petdesetletnici ustanovitve sinode (2015): »Sinodalna Cerkev je Cerkev poslu?anja, [...] vzajemnega poslu?anja, v katerem se vsak lahko kaj nau?iti. Verno ljudstvo, ?kofovski zbor, rimski ?kof: eden poslu?a drugega in vsi poslu?ajo Svetega Duha.«
Apostolska konstitucija Episcopalis communio iz leta 2018 nadaljuje v smeri izpopolnjevanja sinode: iz dolo?enega dogodka – zasedanja ?kofov, namenjenega obravnavi enega vpra?anja – jo spremeni v proces, ki je razdeljen v razli?ne faze in v katerem je k sodelovanju povabljena celotna Cerkev in vsi v njej. Na tej prenovljeni osnovi temelji proces sinode 2021–2024 z naslovom Za sinodalno Cerkev. Ob?estvo, sodelovanje, poslanstvo. To pojasnjuje njeno raz?lenjenost, ki je veliko bolj zapletena kot pri prej?njih sinodah.
Najprej je bila predvidena dolga faza posvetovanja in poslu?anja Bo?jega ljudstva v vseh Cerkvah po svetu, ki je potekala v ve? stopnjah: za?ela se je na lokalni ravni (?upnijski in nato ?kofijski), nadaljevala na ravni nacionalnih ?kofovskih konferenc in kon?ala na celinski ravni. V tem procesu je poslu?anje postalo prilo?nost za sre?anje in dialog znotraj vsake krajevne Cerkve in med njimi, zlasti tistimi, ki pripadajo isti regiji, pa tudi na ravni vesoljne Cerkve, k ?emur sta pripomogla pripravljalni dokument in delovni dokument za celinsko fazo, ki ju je pripravilo generalno tajni?tvo sinode na podlagi elementov, zbranih pri poslu?anju Bo?jega ljudstva.
Cerkvena dinamika na celinski ravni, ki jo ta sinoda mo?no poudarja, prav tako najde navdih v koncilu, zlasti v odloku Ad gentes, ki v ?lenu 22 pravi: »Zato je za?eleno, da ne re?emo nadvse primerno, da se ?kofovske konference na vsakem ?ir?em dru?beno-kulturnem ozemlju sre?ajo skupaj, da bi lahko ta na?rt prilagoditve uresni?ile v medsebojnem popolnem soglasju in enotnosti odlo?itev.«
Faza razlo?evanja, naloga, za katero so v prvi vrsti odgovorni pastirji, ima prav tako zna?aj procesa, saj bo XVI. redno generalno zasedanje ?kofovske sinode potekalo v dveh delih, med katerima bo ?as za ustrezno poglabljanje in predvsem za ponovno poslu?anje Bo?jega ljudstva. Ve?ja raz?lenjenost procesa se odra?a v sestavi sinodalnega zasedanja. Ta ohranja svoj temeljni ?kofovski zna?aj, saj je tri ?etrt njenih ?lanov ?kofov. Poleg njih so duhovniki in diakoni, redovniki in redovnice, laiki in laikinje, izbrani med tistimi, ki so se najbolj zavzemali v razli?nih fazah sinodalnega procesa. Njihova naloga je, da pri?evanje in spomin na bogastvo tega procesa prinesejo na zasedanje, ki mu pripada razlo?evanje.
